Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050111162119526

Kako bomo razpolagali s smrtjo? petek, 14. januar 2005 @ 06:00 CET Uporabnik: Tatjana Malec (Parodija o smrti) Morda bomo nekoč umrli. Morda. Še ni prav gotovo, smrti ne bi determinirali, nočemo vedeti kdaj nas bo obiskala in če nas sploh bo kako bomo morebiti, če nas obišče, s sabo razpolagali potem. Lahko si privoščim duhovno parodijo o smrti, lahko s smrtjo preizkušam veščine telesne ljubezni, jo nagovarjam in zapeljujem, lahko jo v svoji peseniški svobodi povabim na kosilo in potem v posteljo, lahko ji pripovedujem o pijanih vizijah posmrtnega življenja, lahko ji pripovedujem pikantne vice in še kaj. Njej je vseeno. Čeprav je s strastjo pregnetena sleherna njena gesta ko te išče, zna biti tudi zelo mirna in brezbrižna, če ji barva tvojega obraza in zvok tvojega glasu nista po volji. Skratka s smrtjo lahko počnem kar me je volja, ker ona se sploh ne užali, je tako izdihano bitje v eni sapi, da vidim le disperzijo njenih kosti, ki kar naprej škripljejo. Smrt se kar naprej izmika z apatičnostjo, ravnodušnostjo, utrujenostjo in brezvoljnostjo. Jaz jo izzivam v avtomobilu, ko prečkam cesto, ko si naredim svojo najljubšo jed iz gob, ki sem jih sama nabrala in je med njimi tudi kakšna mušnica. Izzivam jo kar naprej. Smrt je možnost slehernega obnašanja do slehernega eksistiranja. Smrt si včasih dovoli, da te vzame s seboj na podlagi izžrebanih besed, lahko ti likvidira mišljenje, transformira te v izpolnjevanje diktata nekoga, ki hoče gospodariti s tabo. Je tako dostojanstvena in obzirna, da te sprejme k sebi brez slehernega spraševanja, če si to zaslužiš ali ne. Lahko bi jo tudi odbil v zid, da se razleti, vendar vedno pride k tebi, če si to vtepe v glavo. Ko malo bolj razmišljam o človekovi svobodi, ni težko ugotoviti, da je edino smrt sama za sebe svobodna, ker je nihče po njennem rojstvu ne usmerja in uravnava, nihče o njej ne odloča. Zanjo si ti isto kot je zate prerezanje zeljnate glave ali požirek vode. Ona vztraja docela na sebi, je neizpolnjena točka samoosebja, prostega absoluta. Ona tudi ne daje večjega pomena načinu kako bo dosegla svoj cilj. Lahko te doleti najbolj plehka in banalna smrt ali pa te namuči, da je veselje. Povem ji lahko, da jo kot "tubiti" lahko še marsikaj doleti, vendar z njo se pa nočem spraviti na isti nivo. V njej razvrednotim umrljivost in z njo komuniciram na človeški način. Moji monopolistični življenjski filozofiji sploh ne prija, da bi se ukvarjala z mišljenjem na smrt. Se ne obremenjujem z refleksijo o smrti, ker to nadomeščam z gestusom notranje nemosti. Postati smrt je res šansa, n. pr. si rečeš: "Grem v Irak. Moja smrt nas bo naredila svobodne!" V taki žrtvi se zgodi skrita zahvala, dana ti je milost, da se tako navznoter smrt ponotranji s kvaliteto dejanja, ki ga je storil človek. Življenje je pravzaprav neko zadržanje sebe pred izključitvijo od doživetij posmrtnega življenja. Smrt je antiteza življenju, ker potem v razredčenem času eksistira pravšnje. Zanimivo je to, da smrt postaja človekov ideal in smrt prevzame mesto tistega, kar mora v človeku umreti. Človek pa ne trpi ničesar onkraj samega sebe. Ko se rodi, je smrt zraven naročena, naredi se nepodkupljivo in deluje na celovitosti svojega namena. In kaj se dogaja s tabo človek? Vse se odigra v moči tvojega hrepenenja in njene svobode. Tvoja aktivnost poželenja se izmenjuje s pasivnostjo tvojega predajanja njej in tvoja moč prilaščanja življenja se izmenjuje s tvojim izročanjem njej. Ko ti je odprla erotični seksualni prostor, da jo boš lahko na novo razmnoževal, obsije s svečanostjo in svetlobo vse kar živi in si mane roke. Najbolj smrti zamerim to, ker ti zataji dejstvo, da boš umrl in te celo življenje na nek nerazložljiv način ločuje od bivajočega in ti zmanjšuje celovitost. Zato menim, da smrt ni ustvarjena po božji podobi, temveč da jo je verjetno ustvaril Hudič, zato da bi napolnil pekel s trupli. V smrti ni ničesar znotrajsvetega. Ona se samo dela in spreneveda, da je podeljevalka smisla sredi razkosanosti človeštva, kjer je ona glavna igralka in glavna pomočnica Hudiča. Vidim jo kot najbolj nedonosno, nedoločeno in neprekosljivo možnost tubiti. Javnost vsakdanjega sožitja pozna smrt kot stalno nastopajočo igralko, saj neznanci umirajo vsako minuto, vsako uro. Tvoja smrt živi tjavendan in ne veš kdaj jo boš sprejel v svojo živo zavest in se z njo spoprijel ali spoprijateljil. Jaz sem sestavila posmrtni govor in osmrtnico smrti, ker nočem z njo imeti nobenega opravka. Komentarji (10) www.pozitivke.net