Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/2005010619475496

Grad Školj in zgodba o Ani - II. del ponedeljek, 17. januar 2005 @ 05:59 CET Uporabnik: Tatjana Malec Grad Školj je bil utrdba, ki ga je varovala plemiška vojska. Grad je na težko dostopnem kraju, zavarovan z obzidjem, v katerem so bile tudi strelne line in obrambni stolp, zavarovan je bil tudi s prepadom, dvižnega mostu pa ni imel. Grad je imel rov, ki je vodil k reki Reki. V gradu je bilo uskladiščeno vedno veliko orožja in hrane. Kmetje iz sosednjih vasi so gradu dajali desetino od svojih pridelkov, še prej pa so služili tlako. O prihodu Turkov so se ljudje obveščali s prižiganjem tabornih ognjev na gričih. Na slovenskih tleh je bilo okrog tiristo urejenih taborov. V okoliških vaseh pa so se ob turških vpadih kmetje bojevali z golimi rokami, saj jih ni nihče branil. Njihovo orožje so bile vile, kose, sekire in podobno kmečko orodje, ki pa ni veliko zaleglo v borbi zoper dobro organizirano in vojaško opremljeno turško vojsko. Turki so bili zelo primerni za ježo po strmem terenu, imeli so dobro pasmo majhnih konj. Vendar med tolpami, ki so hodile ropati v našo deželo, je bilo zelo malo pravih Turkov. Roparska krdela so v glavnem sestavljali pomuslimanjeni prebivalci Bosanskega pašaluka. Zgodbe o krutosti turških tolp so resnične. O turškem divjanju priča tudi prošnja za pomoč, ki so jo leta 1474 na sedež papeža Siksta IV. naslovili deženi stanovi. V njej je med drugim zapisano, kako neusmiljeno je sovražnik ločil žene, može, otroke in sorodnike ter jih nage, bose, lačne in žejne, vkloval v železo in verige kakor hudodelce, z rokami na hrbtu zavezanimi, odgnasl v sužnost. Kako nečloveško oskrunjajo uboge žene in device, kako brezsrčno delajo s starimi ljudmi in nedolžnimi otročiči, katere na kosce razsekajo, ako jih ne morejo s seboj tirati. Neki župnik, ki je živel v tistem času, je zapisal: "Božje hiše so spremenile v hleve, kjer so plesali in počeli najostudnejše razuzdanosti. Duhovnike so sežigali, jih utapljali in drugače morili, mnogo so jih odgnali v bridko sužnost. Novorojeno deco so materam trgali, morili in metali čez plotove. Veliko množico zalih deklic so odpeljali v sužnost. Nedolžne otročičke so basali v luknjaste vreče, da so skoz luknje glave molili in ječali, da je bilo groza. Kar je bilo močnih ljudi so jih odgnali, slabotnim so glave odsekali ali jih utopili. Povsod je bilo na kupe ubitih živali in umorjenih ljudi in ga ni bilo, da bi jih zagrebel. Psi in volkovi so se gostili. Nastal je tak smrad, da ljudje niso mogli več prenašati." Turkom so ljudje pravili pesjanska banda, volkovi, zveri, malharji, dedni sovražniki in podobno. Turki so v 14. stoletju napadli tudi grad Školj. Bili so v premoči in pobili so najprej grajske stražarje in so se nato čez obzidje vtihotapili na grajsko dvorišče, pobili dvorjane in služinčad, vse tiste, ki jim ni uspelo zbežati. Mnogi so se vrgli z velike višine v reko Reko in odplavali po toku vzdolž struge, kar jih je rešilo. Turki so tedaj izropali grad, odnesli so vse dragocenosti, posvinjali grajske sobane, v shrambah so pokradli živež, v skladiščih orožje in vse kar se je dalo odnesti. Iz grajskih štal in konjušnic so odpeljali živino in konje. Kokošim so porezali vratove in se gostili ter nalivali z vinom, čeprav jim to njihova vera ne dovoljuje, dokler niso dan za dnem obležali pijani v grajskih kleteh. Trupla pobitih so pometali kar v prepad, nekatera pa v reko Reko, da jih je tok struge odnesel naprej. Stražarjem so zaplenili orožje in jih pod turškim poveljstvom prisilili, da so si izkopali globoko jamo, v katero so nato pometali grajske stražarje, ki so jim s handžarji odsekali glave in skupaj s trupli pometali v jamo ter zagrebli, da se ni širil okrog smrad. Na gradu Školj je živela tudi nečakinja nekega oglejskega patriarha, hči njegovega brata plemiča in tragično preminule plemkinje. Bila je izjemno lepo dekle. Ime ji je bilo Ana. Plemkinja Ana in lep, visokorasel grajski stražar Bartolomej sta se zaljubila. Sestajala sta se naskrivaj ob reki Reki in se skrivala med skalami in gostim robidovjem, da ju kdo ne bi videl. Graščak in njegovi vitezi so bili samovoljni, strastni, ljubosumni na lepo Ano in maščevalni. Kaj bi naredili, če bi kdo iz nižjega stanu plemkinjo samo pogledal, si lahko predstavljamo. In nekega dne, ko se je Ana spustila po grajskem rovu k reki Reki in se je na skrivnem sestala z njenim ljubljenim Bartolomejem, zaslišita klice: "Allah! Allah!" Bartolomej se je zdrznil in ji je rekel, da mora takoj v obrambo gradu. Zabičal ji je, naj ostane tam kjer je, da je tam Turki ne bodo našli. Ani je rekel, da ko graščaki z vojsko Turke premagajo, da pride ponjo. Ana je zaman čakala več dni. Bartolomeja ni in ni hotelo biti. Čakala je dan za dnem. Hranila se je s koreninicami in pila vodo iz reke Reke. Bila je na varnem, vendar vsa prestrašena. Ni si upala po rovu do gradu. Nikogar ni bilo slišati razen iz oddaljenosti nekih čudnih glasov v nočnih urah, ki jih ni razumela. Ti glasovi so bili človeški vendar bolj podobni skovikanju sove in oglašanju drugih živali v gozdu, saj v njih ni bilo nobene poznane besede, ki bi jo razumela. Glasovi so postajali vse bolj razločni in ugotovila je, da je govorica prihajala od daleč, po njenih tonih je bilo čutiti surovost, objestnost, razuzdanost in brezboštvo, saj kristjani niso nikoli oddajali takšnih nečloveških glasov iz sebe. Ti govorijo nekakšen čuden jezik, ki ga ni še nikoli slišala. Dan za dnem je Ana goreče molila in prosila Boga, da reši njenega ljubega in njo ter vse ljudi. Vedela je, da se nekaj hudega dogaja. Mislila si je, da ker so si grofje in graščaki prilastili vso zemljo, vse stvarstvo, vsa drevesa, njive in živali, da je Bog poslal nad grad kazen, ker so plemiči tudi bičali kmete in jih preveč nasilno izsiljevali s tlako. O Turkih je vedela malo, vendar je vedela, da ko pridejo, uničijo in pokradejo imovino in vse ljudi pobijejo ali jih odpeljejo v sužnost. Tudi grajski petelin ni več pel. Mislila si je, da je pijana turška horda vse pobila, tudi živali. V grajskem stolpu ni bilo več zvonenja. Zvon je zamrl in grad je bil zavit v molk. Ni bilo slišati, da bi krave v štalah mukale in konji rezgetali. "Mar je vse pomrlo", si je mislila. Preživljala je bridke dneve. Ponoči se ji je mraz zajedal v kosti. Ana je bila sestradana, brez moči, skoraj že brez znakov življenja. Še z zadnjimi moči v samoti je molila in slutila, da se je zgodilo nekaj tako bridkega, da se tudi njej bliža konec. (se nadaljuje naslednji ponedeljek) Komentarji (1) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog