Osebno izhajam iz stališča, da se mora Zaupanje v prvi vrsti vzpostaviti na duhovnem področju naše zavesti, v odnosu do višje sile ali Inteligence, oz. Boga, če želiš. Ko je to razmerje zaupanja enkrat vzpostavljeno in dobro utrjeno, je zaupanje (ne naivno, slepo, nedoraslo) postavljeno na najvišji možni ravni našega bivanja. Takrat pa počasi a sigurno sledi zaupanje v ljudi in s tem izguba strahu pred zlorabo zaupanja s strani soljudi. Počasi pridobivamo, kljub vsem našim preteklim udarcem zlorabe zaupanja, nov bolj toleranten zaupljiv odnos do kogarkoli. Potrebno pa je mogoče celo nekaj let, da se v nam zgodi ta božanski ozdravljujoč proces.
Pri meni se je to zgodilo že kar dolgo nazaj, danes nimam v sebi nobene bolečine v duši, a to je bila božanska intervencija v meni, povsem nenadejano in nepričakovano. Res, da se mi je potem še zgodilo, da je neka oseba to zaupanje na relaciji moški-ženska v nekem za njo preizkusnem obdobju "zlorabila", vendar v meni kljub temu ni povsem podrla zaupanja v sočloveka. Danes sva prijatelja. Za to osebo je to bila njena izkušnja, v kateri sem moral kot soudeležen sodelovati, vse razumeti in vse sprejeti ter oddati.
Ostal sem v duši miren, malce jezen, a nedotaknjen v smislu kakšnega razočaranja. Da se mi je to zgodilo še v preteklosti, ko nisem imel zavestne povezave z Bogom, bi dolgo trpel, nič razumel in se nič naučil iz takšne temeljne lekcije življenja. Ker pa sem tej osebi še naprej poklonil zaupanje na ravni prijateljstva, je ta oseba v vsem tem času duhovno zelo napredovala in verjetno spoznala višji duhovni Zakon, kaj pomeni Zaupanje v odnosu do sočloveka, njegovega srčnega dostojanstva in božanske prisotnosti v vsakem odnosu nas ljudi.
Da zaupanje pridobimo zopet nazaj (govorim nasplošno) nam je pri tem potrebna božanska modrost in pomoč, da se ozdravimo od takih včasih zelo bolečih ran našega srca. Tu je potrebna duhovna pot in božja Ljubezen, da pride do ozdravitve naše duše. Ni enostavno, sploh ne! V takih trenutkih lomljenja našega srca nam nič ne pomagajo pretekle izkušnje, niti ponavljanje manter, pozitivnih afirmacij, vseh mogočih psiholoških terapij. Pomaga druženje s ljudmi, ki so že šli skozi tako temeljno izkušnjo ter molitev Njemu, ki je eksistenca Ljubezni sama po sebi. Tako odrastemo in počasi ozdravimo in to trajno ter v tej inkarnaciji.
Tak je moj pogled na Zaupanje. Ni lahko, a je možno. Komu ne uspe to ozdraviti, bo to rano srca nosil celo življenje in še na drug svet jo bo odnesel s seboj. Vsakdo izmed nas je pred izbiro: ozdraveti ali ostati bolnik. Zaupati ali nezaupati. Verjeti v višje življenje ali neverjeti. Verjeti v božansko prisotnost v človeku ali ne verjeti. Svobodo imamo izbrati.
Osebno izhajam iz stališča, da se mora Zaupanje v prvi vrsti vzpostaviti na duhovnem področju naše zavesti, v odnosu do višje sile ali Inteligence, oz. Boga, če želiš. Ko je to razmerje zaupanja enkrat vzpostavljeno in dobro utrjeno, je zaupanje (ne naivno, slepo, nedoraslo) postavljeno na najvišji možni ravni našega bivanja. Takrat pa počasi a sigurno sledi zaupanje v ljudi in s tem izguba strahu pred zlorabo zaupanja s strani soljudi. Počasi pridobivamo, kljub vsem našim preteklim udarcem zlorabe zaupanja, nov bolj toleranten zaupljiv odnos do kogarkoli. Potrebno pa je mogoče celo nekaj let, da se v nam zgodi ta božanski ozdravljujoč proces. 
