|  Piše: Miran Zupančič
 Osebno izhajam iz stališča, da se mora Zaupanje v prvi vrsti vzpostaviti na duhovnem področju naše zavesti, v odnosu do višje sile ali Inteligence, oz. Boga, če želiš. Ko je to razmerje zaupanja enkrat vzpostavljeno in dobro utrjeno, je zaupanje (ne naivno, slepo, nedoraslo) postavljeno na najvišji možni ravni našega bivanja. Takrat pa počasi a sigurno sledi zaupanje v ljudi in s tem izguba strahu pred zlorabo zaupanja s strani soljudi. Počasi pridobivamo, kljub vsem našim preteklim udarcem zlorabe zaupanja, nov bolj toleranten zaupljiv odnos do kogarkoli. Potrebno pa je mogoče celo nekaj let, da se v nam zgodi ta božanski ozdravljujoč proces.
Pri meni se je to zgodilo že kar dolgo nazaj, danes nimam v sebi nobene bolečine v duši, a to je bila božanska intervencija v meni, povsem nenadejano in nepričakovano. Res, da se mi je potem še zgodilo, da je neka oseba to zaupanje na relaciji moški-ženska v nekem za njo preizkusnem obdobju "zlorabila", vendar v meni kljub temu ni povsem podrla zaupanja v sočloveka. Danes sva prijatelja. Za to osebo je to bila njena izkušnja, v kateri sem moral kot soudeležen sodelovati, vse razumeti in vse sprejeti ter oddati.
Ostal sem v duši miren, malce jezen, a nedotaknjen v smislu kakšnega razočaranja. Da se mi je to zgodilo še v preteklosti, ko nisem imel zavestne povezave z Bogom, bi dolgo trpel, nič razumel in se nič naučil iz takšne temeljne lekcije življenja. Ker pa sem tej osebi še naprej poklonil zaupanje na ravni prijateljstva, je ta oseba v vsem tem času duhovno zelo napredovala in verjetno spoznala višji duhovni Zakon, kaj pomeni Zaupanje v odnosu do sočloveka, njegovega srčnega dostojanstva in božanske prisotnosti v vsakem odnosu nas ljudi.
Da zaupanje pridobimo zopet nazaj (govorim nasplošno) nam je pri tem potrebna božanska modrost in pomoč, da se ozdravimo od takih včasih zelo bolečih ran našega srca. Tu je potrebna duhovna pot in božja Ljubezen, da pride do ozdravitve naše duše. Ni enostavno, sploh ne! V takih trenutkih lomljenja našega srca nam nič ne pomagajo pretekle izkušnje, niti ponavljanje manter, pozitivnih afirmacij, vseh mogočih psiholoških terapij. Pomaga druženje s ljudmi, ki so že šli skozi tako temeljno izkušnjo ter molitev Njemu, ki je eksistenca Ljubezni sama po sebi. Tako odrastemo in počasi ozdravimo in to trajno ter v tej inkarnaciji.
Tak je moj pogled na Zaupanje. Ni lahko, a je možno. Komu ne uspe to ozdraviti, bo to rano srca nosil celo življenje in še na drug svet jo bo odnesel s seboj. Vsakdo izmed nas je pred izbiro: ozdraveti ali ostati bolnik. Zaupati ali nezaupati. Verjeti v višje življenje ali neverjeti. Verjeti v božansko prisotnost v človeku ali ne verjeti. Svobodo imamo izbrati.
|
NE ZAMUDITE
Zaupanje
Prispeval/a: benji dne petek, 14. januar 2005 @ 07:46 CET
lp,
Benji
Zaupanje
Prispeval/a: Romana dne petek, 14. januar 2005 @ 08:16 CET
Zaupanje
Prispeval/a: en_bk dne petek, 14. januar 2005 @ 11:50 CET
Miran, lep pozdrav
en bk
Zaupanje
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 14. januar 2005 @ 12:04 CET
moj odgovor na tvoj prispevek bo na splošni ravni in ne zadeva noben primer, morda le lastno izkustvo. Skušala bom miselno razgibati to-le debato, kajti kdaj pa kdaj se vsakomur primeri, da je komu zaupal, zaupal je tudi nekomu, ki tega zaupanja ni bil vreden ali je v njem po sili razmer prevelika "dolžnost zavezi k zaupanju" razpadla in se razletela na koščke, iz katerih ni bilo zaupanja več moč sestaviti.
Ko ostajaš v duši miren in malce jezen, a nedotaknjen v smislu kakšnega razočaranja, lahko pomeni marsikaj. Vsekakor pa to pomeni tvoj odnos, ki se izraža kot čustvo. Čustvo pa je lahko negativno - pozitivno ali pa mlačno - goreče. Namišljeno, zlagano, lenobno ali zvodenelo čustvo je lahko tudi manipulacija z zaupanjem. Zaupanje in njegova zloraba postane pravšnjost za odgovore drugemu, nikoli pa za odgovore sebi, zlasti če si zaradi "zlorabe zaupanja" prizadet in se čutiš ali delaš žrtev. Na relaciji - moški - ženska prihaja do "zlorabe zaupanja", ki je ne bi vedno tako imenovala, dala bi ji prikladnejši izraz "stiska prevelikega zaupanja", ki išče odvezo zaupanja. Ko se neko čustvo sprevrže v razočaranje zaradi neuravnoteženosti čustev in premajhne pozornosti, ali z drugimi besedami povedano, človek ne more računati na absolutno zaupanje drugega ob pomanjkanju svoje lastne pozornosti in ob tem svojem izpolnjevanju in izkazovanju svoje lastne vrednote, ki se kaže kot zahteva do "velikega zaupanja vreden biti", človek izgubi zaupanje vase in postane neavtentičen. Zaupanje ni vrednota, samo na strani tistega, ki zaupa, temveč tudi na strani tistega, ki ga zaupanje zavezuje k zaupanju drugega. Torej pri zidanju in izgradnji veličastne stavbe zaupanja morata biti dva, vsak na svoj način mora biti udeležen, vendar ne tako, da eden drugemu izpodmika temelj stavbe zaupanja in se sklicuje, da drugi to stavbo ruši in podira. S tem hočem povedati, da pri uresničevanju zaupanja sta vedno dva, in ko je zaupanje omajano, bi bilo prav, da se oba vprašata: Zakaj? Jaz ne bi zaupanja vkalupila v model "krivca in žrtve", temveč v model "preslišanih in spregledanih potreb eden drugega". Tudi roj enodnevnic, ki ga razpiha veter, ima brezčasno domovino in brezčasno gotovost. Človek je tudi muha enodnevnica napram večnosti in ko ga odpihne veter v berzčasno gotovost zaradi pomanjkanja pozornosti, ostane v brezčasni domovini nezaupanja do drugega in si ne more kaj prida pomagati. Ker pa je v tem življenju zelo pomembna komponenta čas, zaupanje ni brezčasna absolutna vrednota. Zaupanje je treba vsaki dan graditi, sicer se ti vera v zaupanje izmuzne. Zaupanje je zelo izmuzljivo, največkrat mu pa namili roke nepozornost, ki pomeni manipulacijo z vrednoto zaupanja, in pozornost mora kot življenjska substanca stopiti v njegovo službo. Zaupanja, kot neke referenčne statične točke ni mogoče fiksirati, če skoz kalejdoskop oprazovanja ne vidimo pozornosti obeh, ki naj bi ju zaupanje povezovalo. S tem sem utemeljila tudi drugi vidik pojma "zaupanje", ne le na relaciji "krivec - žrtev" temveč tudi na relaciji dveh enakopravnih graditeljev medsebojnih odnosov, na temelju zaupanja.
Lep pozdrav
Tatjana
Zaupanje
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 14. januar 2005 @ 13:11 CET
hvala vama za vajina komentarja.
Mojster Eckehart govori o upanju in pravem zaupanju:
" Prvo in popolno ljubezen moramo prepoznavati po t
em, če imamo veliko upanje in zaupanje v Boga; razen zaupanja ni ničesar, po čemer bi lahko bolje spoznali, da imamo celovito. Kajti če kdo koga iskreno in z vsem srcem ljubi, se ROJEVA ZAUPANJE. Vse tisto namreč, glede česar si res drznemo zanesti se na Boga, vse to - in tisočkrat več - v Njem tudi resnično najdemo. In kakor človek ne more Boga preveč ljubiti, tako mu tudi ne more preveč zaupati. Karkoli že človek sicer počne, nič ni tako koristno kot veliko zaupanje v Boga. Z vsemi, ki so pridobili veliko zaupanje Vanj, je brez izjeme delal velike stvari. Pri vseh teh ljudeh je jasno pokazal, da to veliko zaupanje prihaja iz ljubezni; saj ljubezen nima le zaupanja, ampak tudi pravo vedenje in nedvomno gotovost."
"Kakor koli si že privržen Bogu, bodi prepričan, da je On tebi privržen še neprimerno bolj in silneje in da ti brezmejno zaupa. Kajti on je zvestoba sama, tega smo lahko povsem gotovi in tega so gotovi vsi tisti, ki ga ljubijo. To gotovost pa občutimo v vseh močeh duše, tako da ne more varati tistih, ki Boga zares ljubijo; tak človek o njej tako malo dvomi, kot dvomi o Bogu (samem), saj ljubezen prežene vsak strah."
lep pozdrav vsem,
Miran
Zaupanje
Prispeval/a: jaka dne sobota, 15. januar 2005 @ 09:18 CET
Najprej bi vam rad povedal, da se mi vaš članek zdi zelo zanimiv.
Tudi komentarji so lepi, Tatjanin komentar mi je tudi malo prekrvavil možgansko skorjo.
Sam članek me je spominil na moj prvi 12 urni let z letalom. Spomnim se, da v teh 12 urah nisem zaupal prav nikomur.
Zaupal nisem ne pilotu, ne mojim trem glavnim bogovom, zaupal sem edino moji mali glavi. In verjemi mi, da je zelo težko 12 ur s to malo glavo, držati avion v zraku.
Podobno se mi zdi v življenju. Če človek nima zaupanja, je to življenje lahko zelo težko. Mi sami smo ljudje in zelo lepo je, če že ne skoraj nujno, da imamo tudi sami ob sebi človeka kateremu lahko zaupamo. Vendar tudi kakšen pozlačen kipec lahko naredi čudeže.
Ampak življenje nas zna tudi presenetiti. Ta kipec nam nekdo nekoč ukrade, človek katerega pa smo imeli ob sebi, nas pa zna tudi zapustiti. Ljudje, ki smo omejeni na to percepcijo zaupanja bomo ostali poraženci ali pa bomo postali prevarani. Prej ali slej.
Zato mislim, da dokler človek ni zmožen razviti zaupanja v samo golo življenje, pa čeprav mu to golo življenje ne ponudi niti enega samega drevesa okoli katerega bi se lahko zavil in mu zaupal, tako dolgo bo ta človek ostajal in postajal prevaran.
Tudi težave in veselje za katere iščemo nekoga, da bi mu jih lahko zaupali nas bodo nekoč zapustile. Vse kar je resnično vrednega našega zaupanja je naš Bog.
Zdaj pa, kdo je naš bog?
Nekaterim je že Bog sama Biblija, nekaterim je že Bog on, ki je prevedel to Biblijo, spet nekaterim je že Bog sam Joshua.
Miran, zelo, zelo me veseli, če vas na tej notranji poti, ki jo osvetljuje svetloba vašega srca, še spremlja moč Jezusovega srca.
Ta notranja luč našega srca bo edina stvar, ki me bo resnično razumela. (to je moja molitev in to je moj pogon)
Miran želim vam veliko miru v vas , če že ne okoli vas.
lp
Zaupanje
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 15. januar 2005 @ 18:08 CET
si štejem v dobro, da ti je moj prispevek prekrvavil možgane
oziroma, da je razgibal tvoje misli glede zaupanja tudi še z drugega zornega kota.
Mogoče Miranu ni bil prispevek po volji, ker se nanj ni odzval.
Vendar jaz vidim stvari tudi tako. Seveda so pa lahko tudi drugačne, odvisno od primera.
Lep pozdrav tebi Jaka
Tatjana
Zaupanje
Prispeval/a: jaka dne sobota, 15. januar 2005 @ 19:11 CET
Draga Tatjana.
Zdaj ste mi pa prekrvavili še moje srce.
" Ali je zdaj še kaj pomenbno", si sam pri sebi še rečem.
lp.