Katarinino kamnito hišo je obdajala avra zgoščenega žara ljubezni, bila je kot pajek vpredena v mrežo Aninih čutov, igro svetlobe starih dreves in njeno tiho zbranost, ki je globoko dihala in spreminjala stvarnost v sanje nepremakljivega časa. Trenutek se je ustavil na tisti točki škrljastega obraza zgodovine, ki nosi v sebi znamenja ljubezni med Ano in Bartolomejem. Sredi tega arhaičnega videza si je dom nadel skrivnostnost in čas je okamenel s solzo na Aninih licih.
V vročičnih sanjah, ko je Ana sanjala v o Bartolomeju, je malo detece, njen sin Peter zajokal in Ana mu je z ljubeznivostjo in nežnostjo ponudila sladko mleko iz doječih prsi in ga božala kot največjo svetinjo. Nahranil se je in blažen zaspal v svoji zibelki med angeli, ki so ga varovali z Bartolomejevo podaljšano roko njegove duša v ta svet. Razvijal se je v lepega, zdravega rdečeličnega malčka, da ga je bilo veselje pogledati.
Ana je sedela v edinem skupnem prostoru v hiši, kjer je bil prostor z ognjiščem, dvignjenim od tal. Tu je bilo središče doma. Dim je uhajal skoz strešno odprtino z nostalgično zazrtostjo pogledov odznotraj prostora v preteklost in melanholični Anin sentiment. Ognjišču so po domače rekli "ognjenca" ali "fogoler". Ognjišču je bila dodana mapa, v kateri se je zbiral dim. Na polici je Ana našla Bartolojev majhen nožek "pipec", s katerim ji je izdeloval piščalke, ko je bila še mala deklica. Ana je najdeni nožek stisnila k sebi in ga položila v svoja nedra. Shranila ga je kot zaklad in mu priložila svoje skrito veselje. Dimnik je imel s kamni zidan dimni kanal, ki se je zaključil v dvokapno škrlasto strešico. Zazrla se je vanj in črnina ji je trenutno s sajasto kopreno zabrisala lepe podobe in spomine, ki so jo vezale na Bartolomeja. Ogenj, ki je gorel na ognjišču ob Aninih prekrižanih nogah je žarel v njen obraz, kakor da bi nekoga, ki je bil usmrčen hotel priklicati nazaj v življenje. Ana je čutila, da se je Bartolomej pogreznil skoz površino neba, skoz njene čute in se zlil z njenim pričakujočim poželenjem ob blagoslovljeni večerni uri, ko je v zvoniku odzvonilo vabilo k Ave Mariji. V svetlikajočih plamenih je bil upodobljen Bartolomejev obraz, njegovo srce je trepetalo od ugodja in strahu, kajti plamen je plamenel tako visoko v višino k strehi, da se je že skoraj dotikal strehe in povzročil vžig in požar. Ana se je vprašujoče obrnila k njemu in mu rekla, da ne bi rada več motila njegovega miru onkraj tega sveta, čeprav je njegova prisotnost tako očarljiva, čarna in neskončno lepa, da uživa v njegovi družbi in da bi se mu težko odpovedala. Bartolomej je vsak dan nahranil Ano z ljubeznijo in jo kratkočasil s spraševanjem kako sta s sinkom Petrom. Preveč strastno in ognjevito jo je gledal, da bi ga njeno srce odvrnilo, naj se od nje poslovi. Prižemala ga je k sebi in znova in znova je tonil v njo z glasnim smehom, s svojimi očmi, s svojim telesom in z vso njegovo bitjo. Srečen je bil, da je premagal v sebi nepopolnost živega človeka in da se lahko popolnoma poistoveti in osmisli kot ljubljena duša z njegovo ljubljeno Ano.
Ana in Katarina skupaj z vaščani so zvečer posedali na ognjišču, se greli in si pripovedovali zgodbe ter obravnavali novice, ki so jih izvedeli od popotnikov in najemniške vojske o vojnah in raznih drugih prigodah. Tedaj je divjala vojna med Benečani in Hasburžani. Nastala je iz trgovskih in dednih nasprotij. Trst je bil tedaj Hasburško mesto in je oviralo suhozemno beneško trgovino z Istro. Prepirali so se zaradi dediščine Goriških grofov, saj so si te posesti lastili Benečani in Hasburžani. Ana je bila razgledana in izobražena, od nekega duhovnika je izvedela, da je Maksimiljan nameraval v Rim, da bi ga tam papež kronal za nemškega cesarja, vendar mu Benečani niso dovolili potovati prek Beneške republike. Izbruhnili so spopadi in Benečani so zasedli Devin, Gorico, Vipavo, Idrijo, avstrijsko Istro in Reko. Ni vedela kakšna je sedaj usoda gradu Školj, kdo si ga lasti in kdo ga bo obnovil po turškem razdejanju. Hasburžani so imeli zaveznike v Francozih in so popolnoma potolkli beneško vojsko. Vojna je trajala šest let, nato je bilo doseženo premirje. Takrat se je ustalila tudi zahodna hasburška meja in je obveljala do konca Beneške republike. To mejo je uničil šele Napoleon. Vladala je politična in gospodarska negotovost, Ano in Katarino pa je to skrbelo. Vojni časi in vse te spremembe gospodarjev niso Ani olajševale življenja, saj se je kot potomka plemiškega rodu bala, da bi en ali drugi sovražnik z njo obračunal, ali jo izrabljal za svoje interese, ali izkoristil za slabe in sebične namene. Biriči, ki so za graščake pobirali desetino pa niso imeli nikoli dovolj.
Ana se je bala tudi nekega poveljnika najemniške vojske, ki se je imenoval Luis. Vrgel je oči na lepo Ano in ko je jezdil s konjem mimo njene hiše, je vedno vrgel pogled nanjo in jo dobesedno požiral z očmi. Zvedel je, da je plemiškega rodu in izobražena ter da ima bogato plemiško sorodstvo. Z okrepljenim srcem in veličastnimi besedami je Ano nagovarjal, ji dvoril in ji izpovedoval ljubezensko naklonjenost. Ana je bila na tisti bleščeči višini kulture, da mu je zelo vljudno in taktno dala vedeti, da je Luis ne zanima in da se je v svojem življenju podredila morali reda, ki pomeni varovanje njenega sina. Dala mu je tudi vedeti, da v tej vdanosti ne bi mogla zagrešiti pregrehe razmerja z njim, kajti dolžnost in odgovornost jo v polni meri izpolnjujeta.
Luis je na sosednjem Premskem gradu za vso okolico "razbobnal" cesarjev patent za novačenje mladeničev v najemniško vojsko. Časi so bili zelo slabi, saj je tedaj nemški cesar razpisal zelo visoke davke zaradi bojevanja z Benečani in te so morali plačevati kmetje in meščani.
Bartolomejeva mati Katarina je Ano poznala še od njenih otroških let, ko je varovala in vzgajala na gradu Školj grajske otroke. Mala Ana je s Katarino pogosto prihajala v vas. Da ne bi Ana tedaj vzbujala pozornosti med revno vaško deco, ji je Katarina sešila preprosto obleko, da se je preoblečena lahko igrala na dvorišču in da se je lahko tudi umazala, ko je odšla v štalo pobožati telička, zajce in ko se je igrala z mucami ter uživala v preprostem kmečkem življenju, za katerega je bila na gradu prikrajšana. Bartolomej je Ano vzljubil ko je bila še otrok, saj mu je vedno sedela na kolenih in ji je kot mladenič bral pravljice in se z njo pogovarjal.
Ime Bartolomejeve matere Katarine je po ljudskem izročilu predstavljalo zaščitnico za zdravo pamet. Legenda pravi o Katarini, da je bila nenavadno lepa in pametna. Za svojo zaščitnico so jo izbrali učenjaki, univerze, študenti in tudi device in dekleta. Anina Katarina pa je bila prav tako simbol dostojanstva, zbranosti in modrosti na vasi. V gradu Školj si je pridobila kulturo, saj je imela dostop v grajsko knjižnico in je prebrala veliko knjig. Mati je Bartolomeja vzgojila z izbrušenim vedenjem in omiko, vanj je vložila tisto življenjsko toplino, v kateri je tlela ljubezen do življenja in premoč duha. To je Ana zelo cenila in tudi sama si je prizadevala biti takšna, z dobrimi lastnostmi, ki jih je pri Bartolomeju tako cenila, zlasti skromnost in ponižnost.
Ana je bila v razmerah, v katerih sta se znašli s Katarino in tudi zaradi sinka Petra, prisiljena zelo skrbno gospodariti in varčevati, da so lahko preživeli. Odpovedala se je grajskemu razkošju in se v celoti vživela v skromno življenje in se prilagodila skromnim bivalnim razmeram. Hiša, v kateri je stanovala, ji je bila zelo všeč zaradi kamnoseških del, ki jih je na njej v prostem času opravil Bartolomej.
Ti dodatki na hiši so razgibali in poživili mikavnost in skladnost arhitekture s kvalitetno in domiselno kamnoseško izdelavo. Čudila se je, da je tako skromno okolje lahko smiselno in lepo urejeno, vse od umetno klesanega vhoda na dvorišče in portalov, ki so dajali hiši poseben čar. To je bila zapuščina Bartolomejevega smisla za lepoto bivanja. Bartolomej je okrasil "porton" in "kolone" s polkrožno šilasto zaključenim portalom v loku z lepo izdelanimi robovi in reliefnim okrasjem.
Hiša je bila tudi znotraj prijetna za bivanje. V prostoru je bilo vgrajeno nizko korito, ki so ga imenovali "lavandin" in je služilo za pranje posode in umivanje. Ob njem je bila polica "škafnica", kamor so odlagali vedra vode, ki so jo rabili v gospodinjstvu za umivanje. Česar se je Ana dotaknila, vse jo je spominjalo na Bartolomeja. Zdelo se ji je da se je vrnil in da živi v hiši z njimi.
V tistih časih sta Katarina in Ana pekli domači kruh iz moke, ki so jo mleli doma. Pšenico sta mleli kar v "ročni žmrlji". To je bila nizka in izklesana naprava iz dveh kosov, v velikosti ponve. Spodnji del z ravnim dnom in visokim robom je imel lij, iz katerega se je vsipavala moka. V sredini je bil pritrjen kovan zatič, na katerega so nataknili okroglo mlinsko ploščo z ročajem za vrtenje.
Zjutraj sta Katarina in Ana skuhali ječmenovo kavo iz popečenega ječmena v "brštulinu". Mlinčki za mletje ječmena so bili iz dveh delov: v kvadratnem rebrastem ohišju, s tesno prilegajočim nastavkom in železnim ročajem.
Ana je iz gradu prinesla navado, da je v kuhinji uporabljala začimbe, ki jih je trla v "možnarju" čašaste oblike s štirimi enomerno razporejenimi polnimi ročaji. Za tolčenje koruze so uporabljali kamnite "stope". Mlinske stopa so se uporabljale za luščenje žita.
Ker so Brkini dežela jabolk, jih je imela Katarina v brajdi cel nasad. Za stiksanje jabolk, hrušk in drugega sadja, iz katerega so kuhali žganje, so uporabljali kamnite stiskalnice. Zaradi velikosti in teže valjarja, sta morala sadje treti dva moža. Za Katarino in Ano je bilo to naporno delo, saj ni bilo pri hiši nobenega moškega. Ana se je morala oprijeti vsakega kmečkega dela, da se je družina preživljala. Doma izdelano sadno žganje sta prodajali, da sta dobili kakšen groš za vsakdanje potrebe.
Pri velikem kamnitem koritu je Ana napajala in hranila domače živali. Skrbela je za svežo vodo, da so se kokoši, pes in mačke odžejale pri ptlitkih koritcih - "škafnicah".
Na sredini dvorišča je bil velik vodnjak z okrasnim kamnitim obročem, pokrit z lesenim pokrovom, nad katerim je bilo nosilno ogrodje s škripcem za dvigovanje vedra, ki so ga poimenovali "šterna na peranko". Ta vodnjak je Bartolomej okrasil s kamnoseškim okrasjem in vselej, ko je Ana dvigovala vodo v vedru s peranko, se je dotaknila njegovega dela, kar je izzvalo v njej nek intenzivni občutek življenja v njegovi bližini.
V takšnem okolju je odtlej Ana živela in se mu prilagodila, kar ji ni bilo lahko, saj je bila prej vajena udobnega grajskega življenja. Nekega dne, ko je bila Ana vsa premočena od potu zaradi dela na vrtu in sajenja vrtnin, je zagledala nekega sivega, sključenega, bradatega moža, starješih let, ki se približuje hiši. Na videz je izgledal skromen, zadržan in obzirnega vedenja. Že na zunaj se je videlo, da ni zlobnež in da ji hoče nekaj povedati. Približal se ji je in jo vprašal, če je ona Ana z gradu Školj. Pritrdila mu je. Možakar ji je rekel, da ji mora nekaj zaupnega čimprej povedati, da ne odnese skrivnosti v grob. Ana ga je povabila v hišo, zaprla za seboj vrata in se prej prepričala, da ni nikogar v bližini, ki bi prisluškoval.
Možakar se zbere in ji na tiho, toliko da ga je Ana slišala, pove: "V knezoškofiji, v plemiški rodbini vaše plemenite pokojne matere iz Ogleja so imeli svojo manjšo kovnico denarja in vaša mati mi je pred svojo smrtjo, ko sem bil še stražar v Devinskem gradu, kjer je bila v stolpu zaprta, zaupala kje leži njeno podedovano zlato, ki pripada vam. Prosila me je, da vam to povem in vam pomagam, da pridete do kraja, kjer je to zlato, za katerega vem samo jaz. Ta zaklad je vaš, draga plemenita Ana".
Katarinino kamnito hišo je obdajala avra zgoščenega žara ljubezni, bila je kot pajek vpredena v mrežo Aninih čutov, igro svetlobe starih dreves in njeno tiho zbranost, ki je globoko dihala in spreminjala stvarnost v sanje nepremakljivega časa. Trenutek se je ustavil na tisti točki škrljastega obraza zgodovine, ki nosi v sebi znamenja ljubezni med Ano in Bartolomejem. Sredi tega arhaičnega videza si je dom nadel skrivnostnost in čas je okamenel s solzo na Aninih licih. 
