Zgodba o sreči

nedelja, 6. februar 2005 @ 06:55 CET

Zakaj Bog dovoli, da človek trpi,
zakaj mu ne da, da srečno živi?
Pozabil bi človek, kdo je in od kod,
pozabil kam gre bi, in kje mu je pot.

Tako je hvaležen, ko najde način,
za srečo odpre se mu pra-spomin.
Spominja se, da nekoč je trpel,
spominja se vse, kar je doživel.

Spominja se, da je napačno ravnal,
vse dokler ni božje ljubezni spoznal.

Kaj vse je naredil, kje vse je iskal,
mnoge ljudi je o poti spraševal.
Nihče mu ni vedel, ne kazal poti,
saj vedno spraševal je napačne ljudi.

Nekoč pa je Bogu zasmilil se ta,
človek, ki išče pot in išče Boga.
Poslal mu človeka je, da z njim gre na pot,
ga prime za roko in varuje vseh zmot.

Človek sprejel je še to pomoč,
saj čutil je v srcu, da zdaj ima moč.
Moč, ki je večja, kot kdaj koli prej,
moč s katero zmore vse in je brez mej.

Hodil odločno po poti je tej,
s človekom, poslanim od Boga, je naprej.
Ni se oziral in ne omahoval,
bil je siguren, da je pravilno izbral.

Potem bil je srečen tudi v nesreči,
videl ljudi je, ki so bili speči.
Govoril jim je, naj se prebudijo,
če lepše in boljše življenje želijo.

Šli so za njim in se prebudili,
le tisti, ki so se s srcem odločili.
Videli so in začutili - ter ga ljubili.

Spoznali molitev so in Ga častili,
za vso ljubezen se mu zahvalili.
Zavedali so se, da niso nič imeli,
preden niso v srcu Boga sprejeli.

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20050203095521771