Potresi v Sloveniji so posledica geodinamičnih potresov na južnem obrobju Alp in severozahodnem obrobju Donaridov, zaradi česar so na razmeroma velikem delu ozemlja države možni rušilni potresni sunki. Državo vsako leto prizadene okoli deset zmernih potresnih sunkov. Neposredno potresi na ljudi sicer na vplivajo. Smrtne žrtve in poškodbe so vedno posledica rušenja zgradb, eksplozij, požarov, uhajanja plinov, naraščanja voda, plazov itd.

V preteklosti se je na ozemlju Republike Slovenije ali v njeni neposredni bližini zgodilo nekaj močnejših rušilnih potresov. Najhujši se je zgodil 26. marca leta 1511 v Idriji, veliko škode pa je naredil tudi potres leta 1895 v Ljubljani, ki je zahteval temeljito obnovo mesta in njegove okolice.

Na slovenskih tleh so najrazličnejši tektonski premiki povzročili nastanek več seizmografskih območij.
Ta so:
· Območje Čičarije A
· goriško javorniško - območje B
· gorenjsko - ljubljansko območje C1
· dolenjsko - notranjsko - belokranjsko območje C2
· seizmogeno območje Karavanke - Kozjansko D
· koroško - haloško območje E
· štajersko - goriško območje F

Najaktivnejša sta dolenjsko - notranjsko - belokranjsko in gorenjsko - ljubljansko območje z največjo možno magnitudo 6,2 po Richterjevi lestvici ali IX. stopnjo po Mercallyjevi lestvici. Najbolj ogrožena slovenska mesta so: Ljubljana, Idrija, Brežice, Krško, Tolmin, Ilirska Bistrica in Litija.

Nikoli si ne bom mogel tajiti,
da te nisem opazil,
pa čeprav si me ti tako
neopazno opazovala.

Čutim te kako iščeš
tisti pravi nasmeh,
ki ne sme biti ne prevelik
in ne premajhen.

In glej jo!

Čarobnost ta,
naju je oba presenetila.

V smeri,
ki je nevidljiva mojim očem
se že sprašuješ;

Spet trte so rodile,
prijat'lji, vince nam sladko,
ki nam oživlja žile,
srce razjasni in oko,
ki utopi
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi.

Komu najpred veselo
zdravljico, bratje, č'mo zapet'?
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse,
kar nas je
sinov sloveče matere!

V sovražnike `z oblakov
rodu naj naš'ga trešči grom!
Prost, ko je bil očakov,
naprej naj bo Slovencev dom;
naj zdrobe
njih roke
si spone, ki jim še teže!

Farizeji in pismouki ter njihovi vazali:strahopetne šleve in klečeplazni podložniki


Kdor si resnično prizadeva, da bi se izkazal za pravega kristjana, se usmerja na Božje zapovedi in na nauke Jezusa, Kristusa. Ne bo se ravnal po človeških spletkah tistih, ki z laskanjem in prilizovanjem skrivajo svoj pohlep po ugledu in oblasti. To so tisti, ki tako s taktikami kot tudi z zavestnim in namenskim dajanjem prednosti podpirajo svoje lakaje, tiste pa, ki jim ne služijo, podcenjujejo, diskriminirajo in obrekujejo. Kdor sledi Jezusu, Kristusu, bo torej prepoznal tiste, ki, gledani kot celota, brez pomislekov lažejo, in bo do njih previden.

Na žalost so mnogi ljudje strahopetne šleve, ki se podrejajo nazorom cerkvenih in svetnih tiranov. Pristajajo na njihove spletke v upanju, da bodo dobili košček kolača oblastniške magije. Oni so tisti, ki klečeplazijo in se klanjajo, ker hočejo za vsako ceno sodelovati pri pokru oblasti. Zaradi tega izdajo velikega Duha enosti in tudi svoje soljudi.

V tistem, ki si je v peklu igralnice oblasti pridobil nekaj adutov in ni dobil odziva, mogoče zabliska spoznanje, da so mnogi zahodnjaki postali poganski pokeraši, ki so se odeli s plaščkom „krščanski“ in da ves pingpong nima nič skupnega s Kristusom. Kljub temu spoznanju mnogi ostanejo privrženci farizejev in pismoukov, tistih igralcev pingponga, ki so že od nekdaj zapeljevali in še zapeljujejo ljudi.

Ravno šleve, ki so veliko spoznale in spoznavajo, se pa ne odločijo za premočrtnost in resničnost, dajejo moč tistim, ki s svojim napačnim naukom, inspiriranim z mislijo padca, svoje ovce vežejo in jih imajo zaprte v ogradi. Šleve, konformisti in podložniki so dovolili in dovoljujejo, da so cerkveni čarovniki, farizeji in pismouki iz svojega klobuka, polnega čarovniških umetnij, privlekli pošastnosti in te absurdnosti obdali z glorijo „nedoumljive božanske skrivnosti“, da si nihče ne bi upal podvomiti vanje. Iz Boga, Vseedinega, večnega Očeta, so naredili boga kazni in maščevanja, tirana, ki ga hočejo z zarotitvami pripraviti do tega, da bi morebiti priznal in blagoslovil čarovniške trike z oblastjo obsedenih.

Piše: Marjan Predanič

Feng Shui je narejen zlahka
Mojster Joseph Yu
junij 1999
(prevedel Marjan Predanič)

Tudi v Sloveniji postaja zadnja leta Feng shui čedalje bolj popularen in ker mu pripisujejo čudežne spremembe čez noč, se z njegovo popularnostjo veča tudi število ljudi ki se z njim ukvarjajo, saj so zaslutili dober zaslužek. Ker večina ljudi sploh ne ve kaj je to feng shui (njegovo prvotno ime je bilo Kan Yu, kar v literarnem prevodu pomeni študij časa in prostora) in niti ne pozna njegovih osnov, razen kar so morda prebrali v kaki knjigi (vendar dobre knjige s tega področja ni, da bi lahko samostojno opravili korekten feng shui pregled), jim lahko pod oznako feng shui »prodajo« marsikaj.

Da bi vsaj malo ozavestil ljudi, da le ne bi nasedli vsakemu »feng shui« praktiku, sem z dovoljenjem Mojstra Joseph Yu http://www.astro-fengshui.com, prevedel njegov članek z opisom in osnovnimi razlagami vseh šol feng shuija, kateri bo objavljen v več nadaljevanjih. Sledila mu bo serija temeljnih lekcij iz feng shuija, v jeseni pa tudi sam tečaj, ki bo razdeljen na tri nivoje.

Kot POLJE pojmujemo polje ničte točke, podatomsko polje neskončno velike kvantne energije v takoimenovanem praznem prostoru - vakuumu. POLJE naj bi bilo ‘morje’ mikroskopskih vibracij v prostoru med stvarmi. Osnova našega vesolja je tako valujoče morje energije – velikansko kvantno polje - če seštejemo vsa gibanja vseh delcev vseh različic v vesolju, dobimo neskončni neizčrpni vir energije. V kontekstu pojmovanja religije si POLJE razlagamo z življensko silo, ki preveva celotno vesolje – različne religije jo imenujejo kolektivna/univerzalna zavest/sveti duh/či/prana.

POLJE povezuje vse z vsem v neskončni nevidni mreži. Materija je samo iluzija, skupek podatomskih delcev, ki se neprestano gibljejo in ki jih drži v svojih krempljih morje energije. Elektron, ki kroži okrog jedra, dobiva energijo iz POLJA, zato se atom tudi ne ‘sesuje’. POLJE ničte točke je vzrok za stabilnost vse materije. Če prekinemo tok energije ničte točke, se zruši celotna atomska struktura. Še več, vsa materija je med seboj povezana s kvantnimi valovi, ki se razširajo v prostoru in času. In še tako majhen delec materije na enem koncu vesolja je preko kvantnega polja povezan z vsemi ostalimi delci. Kvantni delec ima to sposobnost, da na poljubno razdaljo hipoma vpliva na drug kvantni delec, brez izmenjave kakršne koli sile ali energije- torej samo informacija. Kvantni delci, ki so enkrat že bili v stiku, ohranjajo nekakšno povezanost tudi po razdružitvi, dejavnost enega vpliva na drugega ne glede na medsebojno razdaljo. Zato je svet na na svoji subatomski ravni nedeljiva kompleksna mreža medsebojno odvisnih razmerij. Vse na tem svetu, ne glede na velikost ali težo, je sestavljeno iz kvantnih delcev (kvantni delec je tudi elektron, električni naboj), ki so v interakciji s POLJEM. Vsaka molekula ima svojo lastno frekvenco, ki se uporablja za komunikacijo. Če to frekvenco shranimo in jo kasneje zaigramo drugi molekuli, lahko s tem sprožimo točno določen biološki proces.

Izmed desetih piramid, ki krasijo Gizo - mesto na zahodnem bregu reke Nil, v bližini Kaira, v Egiptu, so le prve tri piramide smatrane za prvo čudo starega sveta. Keopsova, Kefrenova in Mykerinova piramida, ki so izmed vseh čudes najstarejše in edino ohranjeno čudo starega sveta, so bile zgrajene med leti 2650 in 2550 pr.n.š. Še danes nam ni znano kako so nastale in nasploh o teh čudovitih spomenikih ne vemo veliko. Najpodrobneje nam o gradnji piramid razlaga Herodot, ki si je leta 450 pr.n.š. ogledal Egipt in nato na podlagi pripovedovanj svečenikov in svojih videnj to skrivnost prenesel v svet.

Najmogočnejša izmed njih je Keopsova piramida, ki je zgrajena iz približno 2,3 milijona kamnov izmed katerih vsak tehta okoli 2,5 tone. Visoka je neverjetnih 145,75 metrov, skozi dolga stoletja pa je izgubila kakšnih 10 metrov svoje višine - vrha in skupno zavzema 13 arov ozemlja.

Na podlagi številnih predvidevanj, pričanj in raziskovanj je prevladalo prepričanje, da je piramide gradilo kar 100.000 ljudi. Gradili naj bi jih 20 let, vendar samo tri mesece na leto, saj so jim preostalih devet mesecev številne poplave reke Nil povzročale preglavice. Zaradi tega gradnja ni bila možna. Najprej naj bi zgradili cesto, ki jim je olajšala prenašanje kamnov iz libijskega gorovja k Nilu. Gradili so jo okoli 10 let, v tem času pa so izgradili tudi kraljeve grobnice. Naslednjih deset leta so gradili samo piramido. S pomočjo nekakšnih umetno narejenih žlebov po katerih se je prelivalo spolzko blato, so vlekli ali potiskali kamnite kocke.

Katarinino kamnito hišo je obdajala avra zgoščenega žara ljubezni, bila je kot pajek vpredena v mrežo Aninih čutov, igro svetlobe starih dreves in njeno tiho zbranost, ki je globoko dihala in spreminjala stvarnost v sanje nepremakljivega časa. Trenutek se je ustavil na tisti točki škrljastega obraza zgodovine, ki nosi v sebi znamenja ljubezni med Ano in Bartolomejem. Sredi tega arhaičnega videza si je dom nadel skrivnostnost in čas je okamenel s solzo na Aninih licih.

V vročičnih sanjah, ko je Ana sanjala v o Bartolomeju, je malo detece, njen sin Peter zajokal in Ana mu je z ljubeznivostjo in nežnostjo ponudila sladko mleko iz doječih prsi in ga božala kot največjo svetinjo. Nahranil se je in blažen zaspal v svoji zibelki med angeli, ki so ga varovali z Bartolomejevo podaljšano roko njegove duša v ta svet. Razvijal se je v lepega, zdravega rdečeličnega malčka, da ga je bilo veselje pogledati.

(Tragikomedija, vsaka podobnost je zgolj naključna)

Gola je bila, ker je gola morala biti,
morala je piti in goste s šampanjcem vabiti
za zastrtimi žaluzijami ob medlih lučeh,
si ji bral žalost in domovino Ukrajino v očeh.
"Ukrajinka" s sramotilnim pridevkom,
bila je iz javne hiše ali kluba s tujim vzdevkom,
ki je bil celo nekemu politiku všeč
pa tudi ples in pijača ni mu ni bila odveč.

Bila je čista duša, skoraj še otrok.
Padli angel, solza žalostinka, golih rok,
položena je v tabernakelj moške vesti.
Recimo da v več ali manj katoliški deželi živi,
ki jo je sama svetost in pobožnost
pa ne samo to, tudi druge opcije so priložnost
za lažno moralo, vsem ljudem na očeh,
kdo bi si mislil, da se skrivajo resnice v lažeh.

Njena svetla in gladka slovanska koža
se je selila od enega moškega telesa, ki boža
in polzela k drugemu telesu brez gat,
medtem ko je nek politik lizal "mandolat".
Zvijala se je razdeljena po koščih iz nuje,
ki svoje ude na vse strani razvejuje,
se pregiba in lomi pod težo moških teles,
a tistemu zgoraj ni mar za sodbo nebes.

Torej če hočeš biti čudežni zdravilec,
ali biti čudežno ozdravljen,
moraš najprej Boga z neba,
ali bodisi s kakega svetega kipca, ali slike,
premakniti v svoje hrepeneče srce,
kjer Bog že od tvojega rojstva ves čas lepo prebiva.

Naslednja stvar, ki jo moraš narediti je,
da prideš v stik z nekom,
ki ima stik s svojim srčnim dnom, komur so te zdravilne vibracije znane in domače.

Vrniva se na Jezusovo obuditev Lazarja.
Lazar je bil tri dni mrtev, njegovo telo je že razpadalo.

Kje je bil med časom razpadanja njegovega trupla Lazar?

Je bil v svojem telesu?

Nak, če bi bil, bi veselo dihal in njegovo telo ne bi razpadalo.

Ja, recimo bil je pač nekje izven sebe, v neki drugi dimenziji,
tako kot bova tam nekje v neki drugi dimenziji bila tudi ti in jaz,
ko bova enkrat zapustila vsak svoje tuzemno telo, mar ne?

Zakaj Bog dovoli, da človek trpi,
zakaj mu ne da, da srečno živi?
Pozabil bi človek, kdo je in od kod,
pozabil kam gre bi, in kje mu je pot.

Tako je hvaležen, ko najde način,
za srečo odpre se mu pra-spomin.
Spominja se, da nekoč je trpel,
spominja se vse, kar je doživel.

Spominja se, da je napačno ravnal,
vse dokler ni božje ljubezni spoznal.

Kaj vse je naredil, kje vse je iskal,
mnoge ljudi je o poti spraševal.
Nihče mu ni vedel, ne kazal poti,
saj vedno spraševal je napačne ljudi.

Ujemi preprosto
zdaj skromen nasmeh,
naj ti da moč,
da začel bi
z iskanjem mavrice konca.

In ujemi še željo,
da bi sanjal sanje življenja
in verjel,
da nosiš v sebi
najtoplejši žarek sonca.

Čutim se kot mehek naslanjač,
na katerega nasloniš svoje skrbi.
Svojo otožnost mi nasloniš na ramo
in v tvojem srcu ti zraste upanje,
ki je prisluhnilo tvoji zavesti
kot predradost visokoklasja.

Skozme precejaš svoje iluzije,
razcveti se ti tvoj nasmeh
in iz grla ti kipijo besede pomenka.
Lastovka prileti v naročje
in gnezdo moje duše jo osvobaja.

Na pregibu dneva v noč
lahkotno nese te veter v objem
in pogovor je postal najina njiva,
valovanje žita, zelenja planjava,
raztezajoča se prostranost
izpodnebno zlato
posuto z makovim cvetjem
v dotaknjenosti srčne zamaknjenosti.

...o0o...

V mrežo sanj razpetih
vpletam krila
rož dišečih,
mozaik se pisano razvija

Barvam,
ki življenje jih ponuja
prepuščam toku se,
igriva

Tu sonce pesem
mehka svila.
Tu morje
melanholično zaziba
v oblakih,
težka sem in tja sivina
v žilah
srca gotovina.

Naj barve mešajo slikarji,
življenja voljnega kiparji,
trenutki v sanje vpeti.
Kdo rekel je :
da sanj mogoče ni živeti?

Kar ti srce,
v mir in ljubezen zavibrira,
naj te zanima.
Vse ostalo je zgolj potrata,
tvojega dragocenega časa.

stojči Stojan Svet

Tema,
prekrila je moj žareči obraz.
brez dna,
in konca nima, moj žalostni jaz.

Veliko je še vprašanj,
žalostnih spoznanj,
nešteto solz in stoka..
pustil si moj obraz, da joka!

Duša glej, se razliva na dvoje..
en del je moje, drugi tvoje.
Srce se lomi, a ne gre na dvoje,
vedno ostalo vse bo tvoje.

Jaz naprej ne znam,
tudi jaz se delim!
In čeprav se deliti bojim,
vedi, še vedno rada te imam!

Življenje se razvija, nas bogati in ker smo ljudje v sobivanju z drugimi ljudmi, se srečujemo, se osrečimo, kaj naučimo in gremo naprej.

Z vsakim srečanjem ali druženjem smo bogatejši, vsak odnos nas uči in daje možnosti, da kaj damo, kar imamo. Naj bo ljubezen, mir, sreča, sočutje - damo lahko le kar sami imamo, zato ne obsojajmo drugih in ne pričakujmo od njih, da dobimo nekaj, kar nam ne morejo dati, saj nimajo.

Človek, ki je na duhovni poti hodi stalno preko preprek, ovir, bolečin in na podlagi le-teh pride do bogatih spoznanj. Vedno spozna in se nauči kaj novega, da potem lahko tudi drugim posreduje spoznanje, do katerega je prišel. To je ta energija ljubezni, ki mora krožiti med ljudmi v vse smeri in če jo pošljemo od sebe, jo univerzum vrne obogateno nazaj k nam. Mnogokrat se je potrebno le odpreti in dovoliti, da smo ljubljeni, tudi če ni to od osebe, od katere bi mi to želeli.

Prisluškujem razvnetemu upanju,
previdnemu nihanju morja v moči,
ki je v silnem hrepenenju srca
dvigalo svoj jambor nemira v nebo,
zdaj očiščen in svoboden, brez slutenj.

Slišim notranji glas v votlinah skal,
ki pomni telo, dotike svojega drevesa
in z zlatimi prsti tipa prihodnost.

Ko tako opazujem čas ves gibek
in zaskrbljene točke na krivini,
ki uglašujejo moje potovanje,
odrešeno dvoma, sem na dolgi poti
odhajanja naproti spoznanju po stopinjah,
s katerimi sem zapustila svoj mir.

Glede na dejstvo,
da je Katoliška cerkev
po par stoletjih ugotovila,
da Zemlja ni neka ravna »dila«
ampak precej okrogla žoga
in končno rehabilitirala Giordana Bruna,
sem se zjutraj poglobil vase in v Jezusov Očenaš
in si dovolil narediti njegovo revizijo.

Mimogrede mi je pred tem še prišla na misel
ena kratka pesmica, ki gre takole:

Kot moje srce

Reka teče,
Bog se razvija,
od zgoraj,
do tukaj dol
in spet nazaj.
Kot moj dih,
kot moje srce.

Veste, a ni tako?
A ni včasih prav lepo,
prav lepo, ko vidiš vse to:
otrok, ki se smeji,
voda, ki žubori,
rastlina, ki brsti,
sonce, ki žari.

Pa se vprašaš: A vse to z mano živi?
Da, človek del tega si tudi ti,
ti, ki se ti vse to strašno sanjsko zdi.
Ei, pa torej to sem tudi jaz; jaz sem vse:
otrok, voda, sonce in rastlina,
vsakega imam nekaj, to moja je vrlina.

Smejem se, drvim, žarim, brstim,
delam vse, kar si zaželim.
Skačem, žuborim, sijem, rastem,
delam vse, moj obstoj na Zemlji je časten.
Izkoristim to in poletim, poletim tja, kjer
je vse to doma.
Krila imam in res letim, letim, ljudje, ei letim...
Spet se smejim, otrok postanem,
spet žuborim, vodo ujamem,
pa zažarim, soncu sledim,
nazadnje vzbrstim in odletim - sem ČLOVEK.

Priložnosti so red v času.

Guillermo P. Villata