Po starih poročilih je prvotni človek živel iz Božanske vzpodbude, ki jo je udejanjal. Današnji človek pa deluje ravno obratno: oblikuje si svoje lastne ideale, ki si jih potem prizadeva in poskuša uresničiti.

Te njegove "ideale", za katerimi si prizadeva, krepijo enako misleči ljudje in s tem pridobivajo na razšežnosti in moči. Na na ta način se misli združujejo, iz tega pa nastajajo religiozni, znastveni ali družabni ideali in vzori. Ljudje jih prevzamejo kot splošne kulturne dobrine in jih sprejmejo kot popolne. Potem pa nenehno iščejo ravnovesje med svojo nepopolno resničnostjo in takim idealom, ki so ga oživeli. Zaradi tega hodijo po poti številnih preizkušenj.

Kdor te preizkušnje pravilno doživlja in si jih zna pojasniti, mu pomagajo pri razvoju, ob njih zori in se v tem procesu spreminja. Ko se bo na koncu ponovno primerjal s svojim idealom, bo odkril, da je obstal pred mejo, ko tako ne more več naprej, ampak mora priti do popolnega preobrata. Da bi našel Božanski svet popolnosti, se mora usmeriti k Božanski resničnosti.

Zelo razviti ljudje z lepo postavo, brezhibnim vedenjem, ki veliko vedo, naredijo na nas pogosto vtis popolnosti. Izberemo si jih za vzor in upamo, da bomo postali prav takšni in bomo dosegli, kar so dosegli oni. Takšne podobe idealov lahko vzbujajo tudi zavist in ljubosumje. Izkušnja nas uči, da v zemeljskem bivanju ni nič popolnega. Vendar pa kljub temu človeka stalno nekaj sili k iskanju popolnosti. Kljub vsem razočaranjem se trudi ustvariti boljši svet, toda vselej se izkaže, da je ta"boljši svet" le začasen.

Doseženo ravnotežje traja kot vemo iz izkušnje le kratek čas, ker neprestano delujejo tudi nasprotne sile in moči.Vsa naša prizadevanja nepreklicno pridejo do meje, ko naredimo korak nazaj, včasih pa celo nasprotno od prizadevanj, propademo. Potem ideale povnanjimo. Za modo, reklamo, film in televizijo je pomembna le zunanjost. To vsekakor ni pesimistični pogled na stvari, ampak njihanje, ki se izraža na vsej naši življenjski poti. Civilizacije nastajo, dosežejo višek razvoja, jih premagajo druge civilizacije, ali pa jih spodkopljejo majhne skupine, ki zadenejo njihove šibke točke.

Ljudje, ko lepo izgledajo, notranje pa so prazni, so prikazani veliko lepši, kot so v resnici, včasih pa so tudi, kot naprimer Pablo Picasso in drugi, prazna in razdvojena bitja. Kdor se usmeri k zunanjemu, hitro naredi iz zunanje lepote ideal, čeprav ve, da se obljuba, ki jo ta vsebuje, ne more nikoli izpolniti. Ta obljuba se vtisne v nas in nas tako žene, da iščemo popolnost, dokler ne trčimo ob mejo, ki jo našim sposobnostim postavlja narava.

Ni morda popolnost le utvara, zmotna predstava nezadovoljnega, trpečega človeka; sanje, ki izvirajo iz naše domišljije? Prav v prizadevanju po popolnosti se izraža nepopolnost. Na drugi strani pa prihaja do izraza v človeku zasidrano hrepenenje po doseganju višjega, po bolj izpoljnenem bivanju. Že najmanjši izgled popolnosti pri človeku nas neverjetno privlači. V tem je lahko nekaj, kar nas dvigne nad vsakdanjo sivino. Predvsem mladina pa tak idol zavrže takoj, ko spozna bleščečo površnost in bedno praznino za tem. Ali se ne počutimo olajšano in hkrati razočarano, ko ugotovimo, da ima tudi ta človek napake? Vsekakor! Kajti zares popolen človek, pravzaprav ne obstaja!

Pa vendrale, kljub vsemu pa vsi ljudje globoko v sebi hrepenijo po popolnosti in sicer tako zelo, da se vsak dan, vsako uro oklepajo vsakega najmanjšega videza popolnosti, potem pa spoznajo, da je bil le milni mehurček Merilo popolnosti je za vsakogar nekaj drugega, dokler ne spozna, kako nepopolen je bil njegov cilj! Tako je življenje ena sama maškerada z nenehnim snemanjem mask.

Mnogi doživljajo občudovanje drugih in se lahko zaljubijo v podobo o sebi, ki so jo jim posredovali drugi. Kajti ali ni ta podoba bolj veličastna, kot vsakdanja resničnost? Kdo pa nima rad, da ga drugi občudujejo, obožujejo in spoštujejo? V tem položaju uživamo celo, ko nas napadajo naši sovražniki, saj se počutimo neprimerno boljši od njih, če smo deležni njihove pozornosti, njihove energije.

Vendar pa ta podoba ni resnična in prej ali slej se zgodi, da takšni ljudje pristanejo na trdnih tleh resničnosti. Zelo pa je pretresljivo, ko doživimo prepad med videzom in resničnostjo. Nič koliko ljudi se je ob tem že zlomilo. Prepad med videzom in popolnostjo pa se zaradi prevelikega mukotrpnega truda skoraj ne zmanjša, zato poskuša človek doseči popolnost na drug način, tako si prizadeva za telesno in duševno popolnost, ali pa se obda s pomembnimi ljudmi in stvarmi. Tako hoče človek svojo zlomljeno resničnost pripeljati do popolnosti, vedno znova pa mora ugotoviti, da doseže ravno nasprotno.

Vendar pa kljub temu Jezus od svojih učencev zahteva: "Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče." Ali v življenju glede zemeljskih stvari in vrednot ni mogoče doseči popolnosti? Kje je meja med našo predstavo popolnosti in Božansko popolnostjo? Kako se človek lahko osvobodi zmotne pradstave, ki ovira doseganje te popolnosti?

Ta Božanska popolnost obstaja v področju Nevidnega. Zemeljski človek o tem nima nobene predstave in jo zato imenuje Bog. In kako se lahko približamo Božanski popolnosti? Da bi to zmogli, mora biti kot prvo prisotno globoko zasidrano hrepenenje po resničnem v nas. V tem hrepenenju zagledamo del popolnega življenja in hkrati vedno jasneje spoznavamo svoje lastno stanje.

Kolikor jasneje lahko to hrepenenje spregovori v nas, toliko bolj nam je tudi jasno, da naša zemeljska osebnost-ego nikoli ne bo dosegla stanja popolnosti. Notranjo odrešenje dosežemo, ko se z odprtimi očmi ozremo po svetu in opazujemo naše lastno stanje s poštenim srcem in, ko to spoznanje sebi dopustimo ne glede na posledice. Naše srce prežema veselje in prad notranjim Bogom spregovorimo: "Gospod, naj postanem manjši. Pripelji me na pot, na kateri se bo lahko razvijal moj višji jaz sem in se bo moja resnična duša lahko oblekla v novo obleko."

Tako se postopoma zavemo, kaj pomeniresnična popolnost. Kljub temu, da začne nekaj tega Božanskega v nas živeti, sami ostanemo nepopolni. Vedno bolj pa se zavedamo Drugega v nas. Vidimo Drugega, ki v nas vstaja, toda mi sami nismo ta Drugi. Z rastjo Drugega, Kristusa v nas pa raste naše notranje veselje. V tem Drugemu prepoznavamo svojega pravega mojstra, svojo prvotno podobo! Tako se vedno bolj učimo predajati se Drugemu v nas in v moči rasti drugega, tako lahko opuščamo zemeljsko.

Pavel o tem prečudovito piše v svojem Pismu Filipljanom 3,12-16:
"Ne kakor da bi to že dosegel ali prišel do popolnosti, vendar pa se trudim, da bi to osvojil, ker je tudi mene osvojil Kristus Jezus. Ne mislim, bratje, da sem to dosegel. Eno pa je: pozabljam, kar je za menoj in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ker tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu. Zato vsi, kar nas je popolnih, imejmo to v mislih; če pa kaj drugega mislite, vam bo Bog razodel tudi to. Sicer pa se držimo tega, kar smo dosegli."
lep dan vsem,
Miran

[ Odgovori na to | # ]