| 
Povzel: Matjaž Lesjak
Če si že dolgo na svetu, potem veš, da se pogosto dogajajo »nezaželjene« stvari. Predanost moraš prakticirati ravno v teh trenutkih, če želiš zmanjšati bolečino in žalost v svojem življenju.
Predanost je izključno notranji fenomen in ne pomeni, da na zunanjem nivoju ne deluješ ali da ne spreminjaš situacijo!
Obup ni predanost.
Ni ti potrebno sprejeti nezaželjene in neprijetne življenske situacije. Niti se ti ni potrebno varati, da ni nič narobe s tem, kar se ti dogaja. Prepoznaj in priznaj, da želiš ven iz tega. Potem pa zoži svojo pozornost na sedanji trenutek, ne da bi ga mentalno imenoval – pomeni, da ga ne sodiš. Sprejmeš »takšnost« tega trenutka. Sedaj lahko deluješ. To so pozitivna dejanja in so mnogo boljša kot negativna dejanja, ki izhajajo iz jeze, obupa ali nemoči.
Upiranje otrdi telo in duha. Pretok življenske energije skozi telo je otežen.
Telesne terapije lahko začasno pomagajo vzpostaviti pretok v telesu. Če ne prakticiraš predanosti v vsakdanjem življenju, se ti bodo težave ponovile, ker se vzorec upiranja ni spremenil.
S predanostjo boš dosegel večno in brezčasovno prisotnost Bivanja.
Predanost je združljiva z dejavnostjo, spremembami in nameni. Vendar skozi predanost teče drugačna energija v dejanja. Kvaliteta tvoje zavesti in tvojih dejanj se poveča in rezultati odslikavajo to kvaliteto.
V stanju predanosti veš kaj moraš storiti in to delaš smiselno in zavestno korak za korakom. Ali narava dela kaj drugače?
Če si do vratu v težavah, izdvoji en sam sedanji trenutek in se mu predaj. Prekini krog reagiranja in upiranja. Ne misli na sto stvari naenkrat. Ne glej mentalnih filmov, ki te projicirajo v bodočnost. Kaj lahko zdaj storiš, spremeniš ali oddvojiš od sebe? Sedaj ukrepaj.
Ko vstopiš v brezčasovno prisotnost, življenje postane sodelujoče in odzivno.
Predanost ni isto kot brezbrižnost ali neodzivnost, ki sta negativno zamaskirano upiranje.
Ne moreš biti hkrati zavedajoč in nesrečen.
Ali bi si zavestno izbral nesrečo? Če nisi namenoma izbral nesreče, kako je potem nastala? Kaj je njen namen? Kaj jo vzdržuje? Poistovetenje z nesrečo in prisilno nezavedno ponavljanje jo oživlja.
Tvoja bolečina živi, ker ji daješ čas za preživetje. Odstrani čas skozi zavedanje sedanjosti in izginila bo. Ampak kaj bo potem s teboj? Kdo si brez bolečine?
Samo s predanostjo postane duhovnost živa realnost tvojega življenja. Ko to storiš, se tvoje delovanje preklopi na mnogo višjo frekvenco, kot je frekvenca uma, ki še vedno upravlja ta svet. Duhovna energija ne ustvarja več trpljenja ne zate ne za druge okoli tebe.
Samo nezavedajoča oseba izrablja druge in manipulira z njimi. Res pa je tudi, da se da manipulirati samo z nezavedajočo osebo...
Predanost ne pomeni, da se pustiš izrabljati od drugih ljudi. Imaš pravico reči »ne« in oditi, medtem ko vzdržuješ notranji mir. Ta »ne« ne izhaja iz reakcije ampak iz uvida.
Če se ne zmoreš predati in hkrati ohranjanjati notranji mir, takoj nekaj stori: povej, naredi spremembo ali se umakni. Prevzemi odgovornost za svoje življenje. Ne onesnažuj svojega Bitja z negativnostjo in nesrečo.
Če ne moreš delovati (npr. da si v zaporu), imaš dve možnosti: ali se upiraš ali predaš.
Kadar se prepiraš, opazuj svoj um. Potrebo imaš, da bi dokazal svoj »prav« drugemu, ki se «moti«.To je energija ega. Zavedaj se je. Potem boš nekoč opazil, da imaš izbiro – lahko opustiš svojo reakcijo. Opazuj, kaj se zgodi...
Bodi pazljiv in predanosti ne zamenjuj z vzvišeno pozo, češ jaz se takšnih stvari ne grem več. Ego je zvit in moraš biti zelo pošten sam s sabo.
Če se počutiš lahkotnega, jasnega in pomirjenega, je to nezmotljiv znak resnične predanosti.
V takem stanju tudi drugim omogočiš drugačen pristop. Nastal je pogoj za resnično sporazumevanje.
Vzhodnjaške borilne veščine poznajo modrost: ne upiraj se nasprotniku, sprejmi njegovo silo in ga z njo premagaj.
Ego je prepričan, da je v upiranju njegova moč. V resnici je to šibkost, ker te odreže od Bivanja, ki je center resnične moči. Vendar ego dojema čistost in nedolžnost Bivanja kot šibkost. Ego torej živi v konstantnem nasprotovanju in naporu.
Predanost pomeni opuščanje ego obramb in lažnih mask. Postaneš enostaven in resničen. Ego to interpretira takole: »To je nevarno! Postal si ranljiv!«
Kar ego ne ve, je to, da z odkritjem svoje »ranljivosti« najdeš resnično in bistveno neranljivost.
Predanost je notranje in brezrezervno sprejemanje danosti.
Bolezen je lahko del tvoje življenske situacije in ima svojo preteklost in prihodnost. Vera v bolezen jo vzdržuje in podaljšuje.
Bolezen zreduciraj v en simptom, ki ga občutiš zdaj. Ne vzgajaj ideje o bolezni.
Predanost ne spremeni življenske situacije ampak tebe.Ko se ti spremeniš, se vse spremeni.
Bolezen ni problem. Ti si problem, dokler te vodi ego um.
Če si bolan ali prizadet, ne občuti tega kot poraz, ne obsojaj sebe ali življenja. Vse to je odpor. Vse kar je » slabega« lahko izkoristiš za prebujenje. Odmakni čas od bolezni, ne pripisuj ji pretklosti in prihodnosti. Zavedaj se samo tega trenutka.
Postani alkimist. Spremeni železo v zlato, trpljenje v zavest.
Če si resno bolan in se jeziš, je to jasen znak, da je bolezen postala del tebe in sedaj braniš svojo identiteto in s tem bolezen.
Predanost je tisti korak, ki loči trpljenje od preobrazbe. Seveda ne boš postal vesel v takšnih situacijah. Lahko pa občutiš globok mir Nemanifestiranega. Si na pragu spoznanja, da si neuničljiv in nesmrten.
Nekaterih najhujših situacij morda ne boš mogel sprejeti. Vedi, da možnost za predanost pride morda kasneje. To kar je, kar se dogaja, ne more biti zanikano. Naredi, kar situacija zahteva od tebe.
Če ne moreš sprejeti to, kar je zunaj tebe, potem sprejmi to, kar je znotraj tebe. Tvoje notranje okoliščine. Sprejmi bolečino, žalost, obup. To je tvoje križanje. Skozi sprejetje postane tvoje vstajenje.
Če se soočaš z veliko bolečino, se ji verjetno ne boš predal, ampak ji boš poizkušal ubežati. Vendar izhoda ni. Trpljenje se ne zmanjša, če ga narediš nezavednega. Še vedno ga oddajaš in privlačiš.
Če ni izhoda, je še vedno predor. Če od bolečine nikakor ne moreš uiti, se obrni k njej. Občuti popolnoma svoja čustva, bodi pozoren. S tem osvetljuješ svojo temo.
Predstavljaj si sončni žarek, ki je pozabil, da je del sonca. Prepričan je, da se mora boriti za preživetje in svojo identiteto. Ali ne bi bila smrt te prevare neskončno osvobajajoča?
Ali si želiš lahko smrt brez bolečine in agonije? Umri vsakič znova za pretekli trenutek.
Pot trpljenja ali križa je pot preobrazbe slabega v dobro. Predaš se , ker več ne preneseš trpljenja.
Razsvetlenje, ki si ga zavestno izbral pa pomeni ukinitev tvoje navezanosti na preteklost in prihodnost. Izbral si si prisotnost in ne čas.
Zavedanje ti omogoči izbiro. Dokler se ne zavedaš, živiš pogojen in poistoveten z umom – nimaš izbire. Tvoje življenje je zelo disfunkcionalno. Je oblika norosti in bolezni.
Predanost konča vladavino uma. Bivanje, ki je bilo doslej zakrito z umom, se odpre. V tebi se pojavi mir, veselje in ljubezen. In v samem jedru je Sveto, Neizmerljivo, Neimenovano.
|
NE ZAMUDITE
Povzetek knjige Eckharta Tolleja: "Practicing the power of now" 3.del
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 25. marec 2005 @ 15:05 CET
Poanta vsega dela je kot vidimo v neupiranju in sprejetju Predanosti "Neimenovanemu". Sam TO "Neimenovano" imenujem Kristusova zavest ali dar. Sprejeti Kristusov dar večnega življenja je pravzaprav ena najlažjih stvari, ki jih lahko človek kdaj koli stori! Ni nam treba biti učenjak, to zmorejo celo mali otroci. Kaj se dejansko zgodi, ko svoje zaupanje položimo v Kristusa, v vodstvo "Neimenovanega"?
Če duh v človeku ne more oživeti, je človek zapisan smrti. Obstajata dve vrsti življenja, kot obstajata tudi dve vrsti duš, naravna (ego) in nesmrtna duša. Če sta naravna duša in naravno telo v zmoti, ustrezajo temu tudi duh, duša in telo. Zapisani sta smrti. Sta kot pravi Sv. pismo živo mrtva. Vprašanje je namreč, ali poseduje kaj nesmrtne duše, ali vsak nekoliko pozna drugo življenje, oz. bolje rečeno, če govori duh v življenju človeka! To je zelo pomembno.
Kdor je deležen Kristusove zavesti, "Neizmerljivega", je deležen Duha. Zopet diha v božanski življenjski atmosferi. Neposredno je deležen Svetega duha. Ali hodi človek resnično po tej poti svobode, pa je treba občututi. Dokazati se mora, da poteka v njem temeljna sprememba. Obstoj, ki je odvisen le od čutil, ne bo človeka nikoli zadovoljil, čutila varajo. Zato čez nekaj časa vedno sledi demaskiranje, streznitev; spoznanje, da zemeljsko obstojanje nima cilja. To spoznanje vodi zato do notranje revolucije v človekovem bistvu. V tej poplnem preobratu pride nasproti človeku Kristusova zavest.
Ker pripadamo Kristusu, smo božanski otroci. Vstopili smo v božansko kraljestvo duha, zato nam pripadajo moči, vsi privilegiji in odgovornost božanskih otrok. Ko nas ljudje gledajo, vidijo v nas stari jaz-ego. Oni niso Bog. Sami sebe gledamo v ogledalu in smo prepričani, da nismo sveti in tudi brez najmanjšega greha, toda zapnimo si, da nismo Bog. Bog nas je v svojih očeh naredil za svete. "Tiste, ki stojijo pred njegovim obličjem, prekriva njegova ljubezen", pravi Pavel.
To je odeja ljubezni! Razgrne jo čez nas in potem stopi malo nazaj, da si nas ogleda. In kaj vidi? Svojo lastno ljubezen. Drugi nas vidijo. Sami sebe vidimo. Bog pa vidi svojo lastno ljubezen. Ali ni to dovolj, da se v naših srcih začne oglašati veselje, ki naše življenje spreminja v zahvaljevanje. Zato se nam tudi ni potrebno opravičevati Bogu, das mo ljudje. On zelo dobro ve, kakšni smo. Milijarde ljudi je že gledal in prav vse naše slabosti pozna. Želi samo, da bi zaupali, da imamo po Kritusovi zavesti pravico priti predenj in ga prositi za vse, kar potrebujemo.
Želi nas blagoslavljati z dobroto. Želi, da bi bili srečni. To pa včasih težko razumemo. Potrebno se je samo Predati temu vodstvu:"Naj me v vsem vodi Tvoja volja, Gospod!" Če sami sebe hvalimo za svoje duhovne dosežke ali se kritiziramo za svoje neuspehe, je to eno in isto. To je naša samovolja. Odgovornost za svoje vrline prelagamo nase namesto na Njega, kaomr spada. Bog je tisti, ki v nas izvršuje dela, in razumljivo je, da more narediti več, če mu zaupamo in se manj zanašamo nase. To briljantno opiše sam Jezus: " Toda prejeli boste moč-sposobnost, učinkovitost in silo-ko bo Sveti duh prišel nad vas...
S tem prav gotovo ni mislil, da nam bo moč pripadala. Mi smo embalaže, posode, kanali. Naj se še tako trudimo, vsebina ne moremo postati. Smo kot kozarci, v katerih je živa voda. Voda lahko poteši človekovo žejo, prazen kozarec pa ne služi ničemur. Tako kot človek brez svetlobe sonca ne bi poznal dnevne svetlobe, tudi človeški duh ne more brez svetlobe božanskega sonca postati razsvetljen. Do notranje razsvetlitve se ne more priti z razvojem zemeljskega omejenega razuma.
Pisatelj in filozof Karl Eckarthausen je dejal: "Razsvetlitev? Razum ne more razsvetliti človeka. Le Božji duh lahko človeku kot ogenj milosti podari razsvetlitev!" Bog, "Neizmerljivi" ima popoln načrt za naše življenje, vendar pa nas ne more premakniti k naslednji fazi, dokler z veseljem ne sprejmemo svojega trenutnega položaja kot del tega načrta:"Hvala Ti za mojo situacijo!" Kar pa se naj bi nadalje zgodilo, je božanska poteza, ne naša.
Nekateri ljudje bi to radi zanikali. Zatrjujejo, da je razlaga preobrazbe v življenju ljudi, ki so se naučili Boga sprejeti in mu zaupati za vse, zelo preprosta. Pravijo: "Sprememba odnosa povzroči, da se spremenijo tudi okoliščine", menijo."Gre za preprosto psihologijo. Ko se nehaš pritoževati in se začneš smejati, se imeti rad, se igrati sam s seboj, se počutiš drugače; drugi drugače ravnajo s teboj in tvoje življenje se dramatično spremeni na bolje."
Lahko se strinjamo s tem, da je formula "smej se in svet se bo smejal s teboj; joči in jokal boš sam" zdrav nasvet-do neke mere. Zaupanje v Boga pa je nekaj več kot sprememba našega odnosa. Fraze kot " hvala Bogu" ali"slava Bogu" mnogi uporabljajo že tako površinsko in mimogrede, da pozabljajo na njihov pravi pomen. V besedah zahvale tiči moč; moč je v naši drži zahvaljevanja in zaupanja ter veselja. Toda Bog je vsemogočen in On ohranja absolutni nadzor. Tega se moramo zavedati. Zelo lahko se je ujeti v past, da zmoremo sami urejati ali spreminjati položaje s preprostim ponavljanjem molitvenih obrazcev, manter ali afirmacij.
Kadar iskreno sprejmemo in se zanje Bogu zahvalimo v prepričanju, da jih je dopustil, potem to našo situacijo prežari nadnaravna, božanska moč in sproži spremembe, presegajoče tisto, kar je možno razložiti z razvojem naravnih dogodkov.
s spoštovanjem
Miran