Nova občutljivost se prebuja v meni. Moja božanskost, jaz, se usedam v vse delčke telesa, v svojo kri, kosti, organe, kožo, mišice,… Celice se odpirajo, razširjajo, da bi vase in medse lahko sprejele več življenja, zavesti, mene. S tem se je senzibilnost mojega telesa povečala, sporočila so bolj glasna in jasna in ne morem (in nočem) jih preslišati.
Ta sporočila, ki prihajajo skozi telo v obliki občutkov, postajajo moje glavno vodilo in smernik poti. Pomagajo, da prepoznam kaj je zdaj bolj primerno zame, kam naj se obrnem in kaj naj (s)pustim.
Pot ni več označena, nima več tirnic, ni še uhojena in nobene sledi ni. Moje telo pa postaja instrument, bajalica, ki me vedno »pelje do vode«. Novi načini izbiranja poti in izkušenj, ki jih želim živeti, se realizirajo skozi mene in mi prinašajo več zaupanja vase. Kajti ničesar zunanjega ni, na kar bi se lahko oprla, kar bi me vodilo. Samo jaz vem zase.
Moja realnost se večkrat na dan zamenja. In to je v redu, ne bojim se več tega. Včasih sem v teh prehodih imela občutek, da bom zgubila zavest, zdaj pa samo zavibriram in zagledam svet na popolnoma drug (neznan) način. Včasih sem v zelo drugem prostoru kot ljudje okrog mene in ob tem ne čutim več tesnobe. Ko strah mine, postane to menjavanje dimenzij celo zabavno, predvsem pa osupljujoče zanimivo. V razširjenjem stanju, v katerem (lahko) sem, je vse to mogoče. V vseh teh prostorih sem (tudi).
Nova občutljivost mi je prinesla možnost stalne, tekoče spremembe.
V zadnjem času sem bila doma. Nikamor me ni vleklo, imela sem svoj mir. Odpirala sem se kvantnemu zdravljenju s St. Germainom. Mnogokrat se mi je pridružila, poleg ostalih angelov, tudi stara mama. Prišla je zraven, ko me je zajela globoka žalost. V času najinega druženja na Zemlji, je bila moja učiteljica, prijateljica in vodnica. Bila je moja vez z Zemljo. Pri njej sem preživela mnogo dopoldnevov do svojega petega leta in to so tudi moji najlepši spomini na otroštvo. Zdaj, ko je ni več na Zemlji, me obiskuje v sanjah, njeno prisotnost pa čutim tudi včasih med zdravljenjem.
Še nikoli nisem občutila tako globoke žalosti, kot zdaj. Z njo so prišli neki spomini iz preteklosti. A v to se nisem imela namena spuščati, razčlenjevati ter analizirati. Sploh pa so bili vsi ti trenutki samo posledice vzroka, ki je nastal že preden smo sploh živeli na Zemlji.
Zvila sem se v položaj zarodka in potovala skozi čisto globoko žalost in ona je potovala skozi mene. Solze so lile, jaz pa sem kot skozi vesolje, počasi lebdela skozi njo. Spoznala sem jo, sprejela sem jo in ji dovolila, da je. Pogledala sem ji v obraz in jo imela rada. Sprostila se je žalost mojega telesa, spustila je celice, spustila je atome. Potem je samo še… bila. Neodvisna od mene. Žalost sama po sebi, brez namena. V olajšanju me je spustila, kot sem jaz spustila njo. In je šla. Solze so presahnile, mene je zajel neskončen mir. Saj ne, da je ne bom več čutila, samo ne bojim se je več čutiti.
S spoznavanjem svojega telesa spoznavam nove dimenzije sebe. Zemeljske dimenzije. Sem duša, življenje, tema, svetloba, človek, bog, telo, v celicah in atomih sem. Mnogo delov sebe sem v preteklosti zanikala. Odrekla sem se marsičemu v imenu nekakšne »duhovnosti« in kako naj bom cela z nesprejetjem kateregakoli dela sebe? Telo sem si ustvarila, da bi lahko prebivala v materiji in jo spoznavala. Telo mi dobro služi. Ljubi me, želi biti zdravo, povezano z ostalimi deli mene. Želi si komunikacije z mano in vedno mi želi samo najboljše. Tudi skozi čustva drži vez z mano. Ko jih dovolim, dovolim sebe in ne izgubim stika s telesom. Rada imam svoje telo. V teh trenutkih imam zelo rada sebe.
Gledam svoj obraz v ogledalu. En trenutek je to siv obraz smrti. Občutek imam, da umiram. »Ok. del mene umira,« si rečem in si ne verjamem popolnoma. Ne želim še na drugo stran tančice in razmišljam, če sem si to nezavedno izbrala. Strah me je, nočem vsega spustiti. Ko ne morem več drugega, se neham boriti, pridejo solze, grem vase… in se pogledam v ogledalo. Rožnat, lep, nedolžen in čist obraz dojenčka. Koliko smrti in rojstev sem že doživela (v tem življenju)! Kakšen je moj obraz? V ogledalu ga ne najdem, kajti vsak naslednji trenutek je drugačen.
Drugače zdaj čutim svoje telo. Skozenj teče več življenja. Tekoče je, sestavljeno iz svetlobe. Lažje ga spreminjam s svojo zavestjo in rado sodeluje pri tem. Izbiram zdravo, močno, prožno in lepo telo, vse kar ni to, se preobraža. Malo mi je neprijetno, nisem vajena tako hitrih fizičnih sprememb. Zelo senzibilno telo imam, ki zna z mano komunicirati zelo jasno. Reagira na energije okolice in jih z zanimanjem spoznava. Sprejema jih in spušča. Uči se (s)prehodov v nove dimenzije, širi svoje meje, odpira se novim možnostim za svoj razvoj.
Moje telo ni samo vozilo, ki ga bom nekoč odvrgla, ni prostor v katerem prebivam ampak je del mene, s katerim imam zelo lep odnos. Ljubim ga, se z njim pogovarjam, upoštevam njegove želje, ga crkljam, negujem, sem z njim intimna, mu zaupam, se učim od njega, spoznavam njegov svet, ga peljem v svojega in ju povežem v enega. Ko se preobraža, mu pomagam s tem, da mu dovolim izraz in čas. Kadar sem zase najpomembnejša, si to lahko dam, ne glede na zunanje okoliščine.
Jaz sem telo. Občutljiva sem, odprta in razširjena v novo razsežnost. V stalni spremembi, z mnogimi obrazi v ogledalu, tekoča energija in hkrati močno jedro. Ne bo me razpršilo po vesolju, tudi takrat ne, ko se bom kot telo preobrazila nazaj v svetlobo, v drugo dimenzijo mene. Kajti … JAZ SEM!
Nova občutljivost se prebuja v meni. Moja božanskost, jaz, se usedam v vse delčke telesa, v svojo kri, kosti, organe, kožo, mišice,… Celice se odpirajo, razširjajo, da bi vase in medse lahko sprejele več življenja, zavesti, mene. S tem se je senzibilnost mojega telesa povečala, sporočila so bolj glasna in jasna in ne morem (in nočem) jih preslišati.
