Koliko ljudi je,
ki so zatrjevali,
da so moji prijatelji,
koliko ljudi je,
ki so me veselili
in žalostili.
Eden je stalno zraven mene,
malo molči, malo govori,
malo me razveseljuje, malo jezi.
Drugi je mrtev in sem ga izjokala.
Tretji je malo odzemljen,
brez težišča
in ne vem kam se je dal.
Seveda tudi lepota nekaj velja.
Vsi so bili zelo lepi,
a kaj je posebnega v tem,
saj sem si tudi jaz domišljala,
da sem zelo lepa.
Eden mi je dal razumeti,
da sem okrogla kakor žoga.
In ker je graditev
hkrati podiranje,
da bi človek uresničil
najbolj naravno hrepenenje
svoj ideal,
sem jaz sklenila ostati žoga
dokler me je volja.
Eden se je s tem sprijaznil,
drugi pa ne
in je jasno dal čutiti,
da so božanski trenutki zelo redki,
le ko se ideal lepote uresniči.
To pa je tako užival povedati
kot pravi heretik, kajti njegova
najpomembnejša lastnost je prav to,
da pripravlja bralca
na svojo vlogo učitelja
in se neslišno postavi v novo luč,
ki je z njim v sorodu po svetlobi.
In ko sem se vročično bojevala
z anarhisti duha, ki me niso videli
po svoji predstavi, sem uresničila željo
po spremembi tistega, kar me žalosti.
In tako je ostalo samo veselje.
Ker sem pristala
na dejanje veselega videza,
si pojem: tralala.
Koliko ljudi je,
