Protestni shodi glede velikonočne šunke se mi zdijo kot nekakšna ekstremna iniciacija v odraslost, ki jo nejasnosti močno zapletajo, kajti najzaneslivejši porok, da se sprenevedate so vaši usnjeni podplati in usta polna solate.
Igrate se z nekulturo darovanja svinj za velikonočne praznike človeku, ki svinjo hrani, da živi in zraste s hranili, ki imajo čutila.
Če vprašam katerega izmed vas protestnikov kakšno je razmerje med živo in neživo naravo, stavim, da se bo izmotaval z nekimi izgovori. V bistu izhaja živo in neživo iz istega kozmičnega principa. Če se greš neko ločevanje med živim in neživim, ali se zavedaš kako prefinjeno je ravnotežje reda ali nereda v Posameznosti, ki je delček Celote, ki bi ji bil ti rad razsodnik, čeprav nisi sposoben zaznati vseh čutil narave ter razsežnosti in občutljivosti njene zavesti.
Med travno bilko ali solato, ki jo človeku protestniki priporočajo za hranjenje ter velikonočno šunko in človekom ni nobene bistvene razlike, ker vse kar je, je del celote, ki živi od svetlobe in se z njo hrani po principu razvitih čutil.
Steblce bilke in solatni listi govorijo v jeziku fotosinteze; ptica in kokoš govorita v jeziku votlih kosti; svinja kruli in govori v jeziku uživanja v hranjenju in valjanja v lastnem blatu; roža govori v svojih barvah,vonju in trepetanju, če se ji kdo približa z namenom, da jo utrga; človek pa govori v jeziku svojega prehranjevanja in preživetja ter duhovnosti, medtem ko je brezčutno pohlastal žive sadeže z drevesa in slastno salato iz svojega vrta pa še kakšnega polža zraven s spiralasto hišico, zgrajeno po nauku transcendalne geometrije, medtem ko nate človeček pa poželjivo gleda zvezda, ki te to kmalu pogoltnila vase v jeziku svoje stisnjenosti mase.
Torej, kakšen red bi ti človeček rad delal, saj ne moreš na novo ustvariti sveta. Ti se lahko le ustvarjalno presnavljaš iz ene oblike v drugo po zakonu narave.
Nekdo mi je rekel, da se je našel zapisovalec tvojih krutih intimnih zadovoljstev pri grizenju še žive solate. Kakšno trpljenje rastlinica občuti, ko se znajde med tvojimi zobmi. Meni se zdi veliko bolj dekadenten uživalec solate kot pa uživalec šunke, ki nič več ne čuti, saj se je na veliko bolj neboleč način svinja znebila svojih čutil kot pa solata.
Kljub brezupom in brezpotjem današnjega načina prehranjevanja se stvari še niso premaklnile v smer, da bi prehranjevanje zreducirali na raven etike, da prehranjevalec ne bi povzročal nobene bolečine svojemu hranitelju, kajti vsak hranitelj brez izjeme je čuteče bitje; to mu je bilo dano na pot, to čuteče bitje sprejme in skuša z bolečino živeti in umreti. To ni prizaneseno niti človeku, niti živali in niti rastlini. Tudi pravkar rojeni zvezdi ne. Korenine nemoralne moči prehranjevanja so spodkopale moralnost, ker s preživetjem zožujejo prostor za moralno prizadevanje v pogledu povzročanja bolečine drugemu čutečemu bitju rastlini, živali in vsakemu delu Celote. Le kdo mi lahko z gotovostjo zatrdi, da planet Zemlja ne čuti bolečine. Ne obstajajo samo čutila človeka in živali, narava ima tudi svoja čutila.
Gibanje in bivanje človeka na že urejenih strukturah nebesnih teles, ki imajo že ustaljen red in zavest, je osnovni zakon obstoja. Najprej človeka vleče nedoločeno upanje, da bo *počlovečil* svet. To mu tudi delno uspeva, v celoti pa nikoli, ker vsako omejitev svoje svobode mora plačati. Njegov obstoj je privilegij močnejšega, da preživi; živi pa lahko, če omejuje svobodo življenja drugim čutečim bitjem, s katerimi se lahko prehranjuje (živali in rastline). Prehranjevalec in hranitelj ne moreta živeti v popolni moralni bližini eden zraven drugega, ker močnejši preži na šibkejšega. Tak je zakon narave.
Moralne vsebine o nehranjenju z mesom se spreminjajo v idejo tudi pravic rastlin, kar postavlja zahtevo po moralnem prostoru vseh živih bitij, med katere ne sodita samo človek in žival.
Novo odkrivanje modrosti življenja je v tem, da je treba prevetriti vse kalkulacije vrednot. Preživetja človeka ni mogoče rešiti s protestnimi shodi proti velikonočni šunki in lingvističnimi razlagami morale, ki ne upoštevajo vseh vidikov ravnovesja v naravi in zakona narave. Na vprašanje trpljenja in bolečine ni mogoče odgovoriti z nekim enostranskim miselnim sistemom. Če je morala v rokah razuma, še ni vse rešeno, ker z zmanjševanjem trpljenja živali povečujemo trpljenje rastlin in tvegamo porušenje ravnovesja.
Problem je do neke mere rešljiv za moralista za ceno samozanikanja sebe. Sočutja ne zaslužita samo človek in žival, temveč tudi rastlina in vsako živo bitje. Če bo človek dopustil, da se bodo nekontrolirano razmnoževale živali kot divji konji v Avstraliji ali dinozavri v preteklosti, bodo živali uničile rastlinje, človeka in same sebe. Medvedi in volkovi bodo prihajali v naselja in napadali ljudi, podgane se bodo zaredile in razmnoževale v naših bivališčih.
Ko iščemo moralne temelje bivanja v smislu prehranjevanja, se moramo zavedati, da ni neodvisnih norm, načel in vrednot za delovanje, to je postavil zakon narave v svojih hierahiji, ki ureja po svoje neodvisno od človeka oziroma ima človek v tem omejeno vlogo upravljalca vsega živega in neživega sveta in s tem tudi nalogo za zaščito živali do take mere, da ne sme postati odveza človeka do drugih živih bitij, vključno z rastlinskim svetom in ravnovsejem narave.
V svetu, ki je konstruiran na podlagi zakona narave ima človek omejeno vlogo. Človek ne more razlastiti samega sebe preživetja. Kako lahko človek poseže s svojim *počlovečenjem* v zakon džungle, kjer se ena žival hrani z drugo, da preživi? Boj je pareživetje je neizprosen. Biti odgovoren za zakon narave je za človeka preveč; človek je odgovoren do meje, do katere lahko deluje. V ljubezni do slehernega živega bitja in vsega Stvarstva bo vedno ostala protislovnost: je umiranje, da se lahko rodi in ohrani življenje in vrsta. Cvet odcveti, da lahko dozori sadež; je pozabljanje nase, da se lahko odkrije polnost življenja. Naša usoda je, da sprejemamo daritve in da se sami darujemo, človek pa kar naprej izumlja čedalje bolj neboleče načine darovanja, vse do lastne smrti.
Ljudje smo pohodniki, ustvarjeni tako, da gradimo in ustvarjamo svoje prehrambene navade na starožitnih običajih lova in kmečkega življenja. Navadili smo se zaužiti tisto prehrano, ki nam jo daje njiva in štala z elementarno človeško pravico do preživetja otrok in samega sebe, da ne pride do izumrtja človeštva. Starožitne prehrambene navade so v nas. Človek se je navadil preživeti na način, ki ga prinašajo rutina in potrebe njegove DNK. Gibanja, ki rušijo tradicijo in gredo v smeri, da se ljubezen do živali spravi v neka stroga moralnoetična pravila in zakona je protislovno dejanje, kajti človek in žival gresta skoz prostor, v katerem živijo tudi rastline, in s kakšno pravico lahko trdimo, da smrt občutita le človek in žival, in rastlina ne? Kakšna morala je to, da se človek meni le za lastno bolečino in bolečino živali, za bolečino rastlinstva pa ne. Mar drevesa, ki jih iztrebljamo niso v naši moralni bližini. Fizično smo lahko živali zelo blizu, naravi kot celoti pa moralno zelo daleč.
Če hočemo oblikovati svoj etični prostor do živali, ga moramo hkrati tudi do rastlin in vsega Stvarstva, ker vse je živo, tudi voda je živa, gozd in polje sta živa, vse mora delovati v nekem sinhroniziranem ravnovesju. Človek mora sprejeti svoj položaj v pogojih ravnovesja svojega habitata v celoti in ne verjeti v neke mesijanske obljube moralnih ekstremistov, ki vodijo v iracionalnost, v moralni nihelizem, ki v svoji najgloblji osnovi pomeni izgubo biti moralen. Moralnost v takšnem pogodbenem pristopu, da šunke za veliko noč ne bo na mizi, ne pomeni ničesar. Bolj koristno je, da se naučimo celovite moralne odgovornosti do vsega živega in neživega Stvarstva in da se naučimo slediti vsem moralnim izzivom sveta, ki zahtevajo močnega, razsodnega in odgovornega človeka v odnosu do celotnega ravnovesja narave. To pa je veliko težje, kot je prepoved šunke za velikonočne praznike.
Igrate se z nekulturo darovanja svinj za velikonočne praznike človeku, ki svinjo hrani, da živi in zraste s hranili, ki imajo čutila.
