Ob robu našega gozda se je odločil za življenje kostanj. Življenjski prostor si je moral izboriti med smrekami, ki tod veljajo za bolj zaželena drevesa. Dušil se je med njimi in z vejami silil k soncu. Njegovo stisko sta opazila Ivek in Erika, porezala sta nekaj smrek in končno je lahko zadihal, se naužil svetlobe in okusil sončno moč.

Zla usoda ga še ni izpustila iz rok. Domači lovec Kiš se je domislil, da bi si nanj postavil lovsko prežo. Kar tako! Niti malo ni misli na drevo…Vanj je zavrtal 30 centimetrov dolge vijake, povil konstrukcijo z nekaj metri debele jeklene žice, zabil vanj pol kilograma žebljev, in ko mu je zmanjkalo materiala, posekal nekaj vej. Kostanj je ječal ob bolečinah, ki so mu jih povzročali tujki, moral je nositi dodatno težo desk in debelega lovca. Nekateri si pa res vse dovolijo, zlasti še, če se jim nihče ne upa zoperstaviti.

Slišali smo neme krike in ga rešili – odvili vijake, populili žeblje in odstranili deske. Tako smo ga osvobodili bremena, le novih vej mu nismo mogli dati. Lovec Kiš je bil užaljen, ker smo mu uničili opazovalnico – ni mogel več gledati direktno na dvorišče Iveku in Eriki.

Kostanj je bil hvaležen in tisto pomlad so bujni cvetovi prekrili celo krošnjo. Celo poletje smo poslušali šepetanje vetra v njegovi krošnji, deblo se je okrepilo in nam govorilo o življenjski moči, ko smo ga objeli. Jeseni nas je razveselil z obilnimi plodovi, ki smo jih pobirali še cel oktober. Kostanj na robu našega gozda je postal naš prijatelj.

V življenju so stvari,
ki si jih izberemo sami,
so kot igrače, ki otrok jih ima,
jih gleda, uporablja in se z njimi igra.

Koliko odrasli znamo ceniti
stvari, ki jih dobimo
in ljudi – koliko jih znamo ljubiti
ali si sploh upamo o tem govoriti?

Otrok si upa povedati in pokazati,
ne sprašuje se, ljubeče objame svojo mati.
Pove ji, da igrača je živa in sedaj,
povabi jo: mami z menoj se igraj.

Televizijska oddaja. Zaslon.
Pritisnem na gum in deskam.
Odtrgana od sveta, nekoliko "odštekana" sedim.
Vnuk mi reče: "Full dobra oddaja bo!"

Čakam na prihod ekstradnih volkov.
Žur bo točno ob devetih.
Na kauču se kar udobno počutim.

Podivjani virtuozni svet plane vame.
Skoz ekran izstopi oder norosti.
Pevcu vidim luknje v očeh.
Temačno ozadje zombijev in duhov.
Kitarist daje vtis, da je satanist.
Borim se za en sam kvadratni meter zraka.
Vame so uprta bitja s pogreznjenimi očmi,
z aluminijastim glasom se krohotajo,
na cirkuških deskah sveta rožljajo z verigo.
Bog vozi Marcedes. Svet je ponorel!
Pritisnem gumb in utišam.
Poslušam: "Zabranjeno pušenje".
Sejo Sexon koncertni Bend.
Peljem se skoz pekel Sarajeva.
Kustorica, prosim te, ne, ne! Se branim.

Vnuk mi reče: "Full lepo je."

Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)

JAZ, SABOTER IN KOCKAR

Razsvetlilo me je in v Ankaran sem šla brez računalnika. Vstopila sem v nepričakovano olajšanje od dela in odgovornosti, v drugačen mir. Po nekaj letih sem spet ure sedela na balkonu in gledala v hrast, na morje in nasprotno obalo vse do Pirana. Zjutraj, zvečer in ponoči. Posebej ponoči, saj sem spala na balkonu. Ure sem sedela in z namenom sprejemala vase Gajino energijo. Dihala sem zvezde, hrastove liste, dihala sem škržate. Če bi me vprašal pred mesecem, bi rekla, da škržatov v »mojem« hrastu ni. In po nekaj letih so se vanj vrnili čuki. Zavedla sem se svoje večletne subtilne vpetosti v navidezne obveznosti in spustila sem jih vse. Že dolgo nisem bila tako eno z Zemljo, vsa sem bila eno z njo te dni. Hodila sem plavat v Strunjan, nekajkrat sem že ob pol osmih zjutraj sedela na gugalnici in opazovala kopalce. Nisem pomislila, da ljudje na plažo lahko pridejo tako zgodaj! Opazovala sem svoje občutke, se poigravala z ugibanji, kakšni ti ljudje so, kako jim mine dan, kaj njih žalosti ali veseli. Nekajkrat sem bila zjutraj sama v bazenu, največkrat smo bili trije, štirje. Petdeset let nisem marala bazenov, zdaj pa sem med plavanjem dihala angele vode in svoje očiščenje, pa Gajo sem dihala in klor me ni motil. Celo aerobiko sem začela delati v vodi z drugimi obiskovalci. Vmes sem hodila po klancih nad Ankaranom v vse možne smeri, nekatere dele sem peš odkrivala prvikrat.

Kaj bi rada delala v prihodnje? sem premišljevala. Kaj bi me novega veselilo ponuditi ljudem? Zakaj sploh grem na Fosterjevo delavnico na Poljsko? sem se vprašala.
Dušo bi rada ponudila ljudem, na krožniku bi jim jo rada prinesla na nov način, mi je povedal naslednji korak. In natanko vem, kje sem hodila, ko so mi navrele solze. Ponovno sem se zavedla, da kamorkoli se obrnem – mene zanimajo človeška duša, njegova sestavljenost, večdimenzijskost.
Človekova Svetloba je moja strast, njegova božanskost me zanima in to je to, kar ponujam ljudem. Pa je videti, da nas to zanima samo peščico.
Kako to, da se velika večina še vedno ne želi odpreti do svojih potencialov? Potrditi svoje božanskosti? Vem, da jim ponujam bisere, in vem, da je čas zanje, pa jih ne sprejmejo! Kako jim jih lahko na približam na drugačen način? Ljudem bi rada ponudila nov vpogled v njihove potenciale! Tudi zato grem na Poljsko, sem začutila...
Jokala sem olajšanje.

Včasih se zazrem v nebo.
V puhaste oblake.
In se sprašujem: Kdo smo?
Kdo nadzoruje naše korake?
Kdo nam nalaga trpljenje in zlo?
Kdo nam nalaga tlake?
Včasih narahlo zaspim
in potujem po tem čudnem svetu.
Vidim obraze,
na katerih piše "Trpim".
Slišim usta, ki govorijo:
"Ne vem, čemu živim".
Vidim ta planet od daleč.
Kako se kruši.
Ruši.
Kako izginja vase.
A jaz le nemo gledam.
Nimam moči,
da karkoli spremenila bi.
Nihče od nas nima moči.

Mama je naslednji dan stopila do svojega zdravnika po napotnico. Živi v majhnem kraju, kjer starejši ljudje preždijo v čakalnici ure in ure, da se lahko pogovorijo z svojo zdravnico, pa če koga srečajo, da z njim poklepetajo o vsakdanjih skrbeh. Tudi moja mama je velika klepetulja, tisti dan pa ji ni bilo do pogovora.
Prosila je, da ji zdravnica napiše napotnico in se ji zelo mudi. Vsa zmedena je potem odtavala iz ordinacije. Si predstavljam te ljudi, ki so jo videli. Čisto nič se ni menila zanje, kar odšla je. Poklicala me je, da ima napotnico; jaz pa sem klicala še v bolnico. Odpeljala sem se po njo in vso pot premišljevala kaj se sploh dogaja.

Mamo je počasi grabila panika, ko sva vstopali skozi vrata, kjer opravljajo mamografijo. Sestra je že vedela za kaj gre, ker je klicala zdravnica in povedala, da je nujno.
»Vam povem, kako se čaka tukaj?« se je oglasila neka gospa. »Po eno leto ali še več! Ja! Do tedaj te že pobere, ja...«
Zgrozila sem se.
Z mamo sva se dogovorili, da pridel čez dve uri po njo.

V enem letu Luna obkroži zemljo 13x torej 13 Lun x 28 dni = 364 dni + 1 dan

Ena Luna ima 28 dni, to so štirje tedni po 7 dni torej sledi:

Se pravi, da pade na katerikoli dan, na isti dan tedna, leto za letom ...

...ta koledar so uporabljali stari Egipčani, Inki, Maji pa še kdo....

...reče se mu Lunin koledar, ker je osnovan na principu ženskega 28 - dnevnega menstruacijskega cikla.

Danes molim zate,
da bi bil zdrav,
da bi bil srečen.

Danes molim zate,
da bi bilo veselje na tvojem obrazu
in mir v tvojem srcu.

Danes molim zate,
da bi zmogel vsa težka bremena,
da bi vsak dan znova zaupal.

Danes molim zate,
da bi bil luč, toplota, zavetje,
da bi bil sreča.

Danes molim zate,
danes molim zate,
danes molim zate le.

Ustvarjanje uredništva od 28.2 do 06.3.2005
Piše: Aleš Pevc

Ta teden ni bil tako prežet z aktivnostmi in dogodki, kot prejšnji tedni. Je bil pa to teden, ko smo pobirali sadove svojega dela.

Javilo se je zares veliko število ljudi, ki jih zanima sodelovanje v naši skupinici. Mislim, da je v vas bralcih zares veliko dobrega potenciala, zato bom skušal v vsakem, dnevniku ponuditi kakšno novo idejo, razpis, oz. objaviti tudi vaš predlog o sodelovanju. Seveda pa mi ga morate poslati.

Opažam, da imamo med bralci precej pridnih fantov in deklet, lahko bi rekel celo entuziastov, od katerih jih je večina odločena, da bodo delali takšne, oz. podobne stvari o katerih pišemo.
Brez skrbi, projektov v katerih lahko sodelujemo skupaj je veliko, idej tudi, naše vodilo pa naj bo, da bomo prešli od besed tudi k dejanjem.

Vsem, ki se še odločate za prve korake, bi rad povedal, kar so meni povedali uspešni ljudje iz vseh mogočih poklicev. Vprašal sem jih namreč kako so začeli in kako vse skupaj poteka? Odgovorj je bil naslednji, od takrat ko boste začeli s svojimi prvimi koraki v svet lastne ustvarjalnosti, bo minilo dve leti preden boste zares osebno dozoreli in boste toliko vpeljali stvari, da boste od tega lahko živeli.
Zato začni takoj.

Harmonični red Večnega v Njegovem stvarstvu - če človek ne poseže vmes

Vojna proti živalim. Je ta vojna napadalna ali obrambna? V katero kategorijo duhovščina uvršča to vojno? Ali pa je mnenja, da bi lahko = smeli brez nadaljnjega ubijati živali, ki so jih ponižali v brezdušna bitja? Za nadaljnje upravičevanje morjenja živali očitno velja tudi dejstvo, da te ne nosijo hlačk, kajti v evan- geličanskem katekizmu (Evangelischer Erwachsenen- katechismus, 5. izd., 1989) piše: „Pri živali se nam zdi ravno profanost, sproščenost brez tabujev pri spočetju, rojstvu in smrti, kot najbolj nečloveška in naravi najbolj tuja. Z občutkom sramu in s pogrebnimi rituali se vendar šele začne zgodovina človeka. Nobena žival ne skriva svojih genitalij, nobena ne časti in ne pokopava svojih mrtvih.“
Kljub vsemu, kar Cerkev živalim pripesni, imajo le-te bolj pretanjen način življenja kot marsikateri človek. Spočenjajo samo dva- do trikrat na leto. Njihovo spolno življenje ne vsebuje spolnega gona, ki ljudi žene v seksualne izgrede in ekscese. Živali tudi ne spadajo v „vrsto“ pedofilov.

Zavedajmo se, da ljudje živalim vsak dan odvzamejo veliko zemlje. Vse bolj jih potiskajo nazaj, tako da njihov življenjski prostor postaja vse manjši, njihov naravni geto vedno tesnejši. Človek se vsak dan bori proti materi Zemlji, ki je domovina živali in rastlin in ne nazadnje tudi domovina ljudi.
Kako se obnaša človek do matere Zemlje? On, pripadnik misli padca, ki prinaša smrt v zemljo, na njo in nad njo, se vojskuje proti Božjim bitjem, ki živijo v enosti z materjo Zemljo. Z bojevitim in egoističnim zanosom, z lovskim pritiskom in puško preganja živali gozda in polj z njihovega običajnega življenjskega prostora v naravni geto. Če meni, da v tem naravnem getu živi preveč živali, jih preprosto postreli, da bi preprečil „prekomerno populacijo“.
Lovec se počuti kot „bog“ gozda. On določa število živali v gozdu in na polju. On, ki divja v živalskem getu in iz čigar nosu prihaja duh smrti, je postal zahrbten stroj smrti.
Živali, ki so pogosto inteligentnejše od marsikaterega človeka, vohajo ta s smrtjo prepojen dih in zbežijo. Iz puškine cevi nato pride krogla, ki iz živali naredi mrhovino, katere marsikateri kos poje lovec in je zato prežet z vonjem smrti.

Piše: Marjan Predanič

[2a] Drugi nivo: Feng Shui Črne Sekte

Feng Shui Črne Sekte je sestavljen iz dveh delov: Tibetanskega Budizma in Feng Shuija. To šolo Feng Shuija, ki izvira iz Tajvana, je vpeljal bister mož po imenu Lin Yun.

Lin Yun trdi, da obstajata dva dela Feng Shuija: logični del in nelogični.

Logični del je spretna prilagoditev “Šole osmih življenjskih področij”. Edina razlika je, da ne uporablja kompasa. On trdi: ”Kompas imam v srcu.”

Vhodna vrata vedno predstavljajo “Področje kariere.” Ni pomembno ali je hiša obrnjena na sever ali jug, ali v katerokoli smer. To je zelo bistro, ker je tako rešen problem določitve čelne strani hiše, kar je včasih malo težje.

Določiti vhodna vrata za področje kariere je v bistvu razumsko. Ker trigram vode predstavlja modrost, ne bo nihče izpodbijal dejstva, da je modrost bistvena za uspešno kariero. Pri Feng Shuiju so vhodna vrata najpomembnejši del hiše. To je tudi najbolj aktivni del hiše, ki sprejema največ yang energije. Torej je to področje opravičljivo označeno za področje kariere. Ostalo je samo logična posledica.

Trave pomladne so dišale,
se s cveti bogatimi bahale,
pa ptice so na spodnjih vejah žvrgolele,
ko so naju v občutje ujele.

Pogleda sta eno postala,
z nosovi sva se poigrala,
Se otipala, pa stisnila in pritegnila,
združena v poljubu, sva se v travo zvrnila.

Čas je zatrepetal,
se ugasnil in obstal:
Ko so vse celice v naju zaživele,
da so vso strast v daritvi izpele.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve se zaveda problematike nasilja v družini, zato so zakon o preprečevanju nasilja v družini tudi uvrstili v program dela za letošnje leto, so sporočili z omenjenega ministrstva. S tem se je ministrstvo odzvalo na današnji poziv nevladnih organizacij, ki so pristojnega ministra Janeza Drobniča pozvale, naj jim namesto rož ob 8. marcu raje zagotovi, da bo še letos v parlamentarno proceduro vložen že pripravljen predlog zakona, ki bo usklajevan v sodelovanju z nevladnimi organizacijami. Kot so še sporočili z ministrstva, bodo za mrežo materinskih domov in varnih hiš v letošnjem letu namenili dobrih 245 milijonov tolarjev. Hkrati pa želijo mrežo razširiti, predvsem v regije, kjer pokritost s tovrstnimi programi ni zadostna.

Ministrstvo pa bo tudi v prihodnje podpiralo širitev mreže varnih hiš in materinskih domov v skladu z nacionalnim programom socialnega varstva, in sicer predvsem pa v v regijah, kjer pokritost s tovrstnimi programi ni zadostna. Ob tem so na ministrstvu spomnili, da je februarja začela delovati varna hiša v Novi Gorici, v prihodnjem letu pa je predvideno odprtje še ene varne hiše, ki bo delovala na območju občin Koper, Piran in Izola.

Prav tako kot jaz, tudi ti lahko,
ne samo da veruješ, ali verjameš v Kristusa,
ampak imaš celo neverjetno možnost,
vstopiti v Njegovo zavest,
vstopiti v Njega.

Naj ti povem kako lahko to storiš.
Preprosto.

Prav s tem vdihom svojega hrepenenja,
ki si ga zdajle vdihnil
in prav s tem izdihom svoje zahvale Njemu,
ki si ga prav zdajle izdihnil,
lahko to storiš v vsakem prihajajočem trenutku.

Podaljšuj ta in prav tak trenutek v večnost
in v tem enem trenutku zdaj,
se ti bodo zagotovo odprla tvoja nebesa,
odprla se ti bo Kristusova zavest
in ob pravem času boš prišel na pravo
zunanje in notranje srčno mesto. :)

In župnik je rekel:
»Jezus je bil kontroverzna osebnost. Poglejte kaj je rekel:
» Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.«???

O mavzoleju lahko govorimo kot o grobnici starodavnega antičnega kralja, oziroma cesarskega namestnika - kneza Mausolosa, ki je sredi 4. stoletja pr.n.š. vladal Karmi v jugovzhodni Aziji. Po nekaterih zapisih naj bi dal ta ogromen spomenik izgraditi sam, da bi s tem dejanjem za vselej ovekovečil svoje ime, po drugih zapisih, pa naj bi bil izgrajen na pobudo njegove žene Artemizije. Grajenje naj bi se začelo še za časa njegovega življenja, končano pa naj bi bilo okoli leta 350 pr.n.š., kar je tri leta po njegovi in leto po smrti njegove žene. Kdo ga je v resnici izgradil pa nam verjetno nikoli ne bo povsem jasno.

Nahajal se je na hribu, nad davnim mestom imenovanim Bodrum, na področju današnjega Halikarnasa, ob Egejskem morju v jugovzhodni Turčiji.

Gradnja je bila zaupana najboljšim arhitektom tistega časa: Skopasu, Bryaxsisu, Leokaresu in Timoteosu, katere je poseben poslanec izbral iz področja celotne Grčije, vsak izmed njih pa je bil odgovoren za eno stran zgradbe.

Luis je v enem najbolj žarečih dni svojega življenja, ki se mu je zdel dovolj raztegljiv, da je pozno v noč razmišljal o poljubu, ki ga je dal Ani na lice čutil, da je to ena izmed poti, ki ga bo pripeljala do najvišjega cilja v njegovem življenju: osvojiti plemkinjo Ano. Iz njega je izžarevalo ritmično dihanje ubrane in neokrnjene ljubezni. Njegova ljubezen je bila večglasna, nekako nadčutno bleščanje duha in sle obenem. Svoje telo in dušo je stisnil v eno samo celico svojega srca, celico popolnosti, ki je bila od Stvarnika v celoti domišljena in ustvarjena za Ano. V srcu se je sramoval samega sebe, da je kdaj pomislil na Anino bogastvo, na pridobitev njenega bogastva s poroko, na čast in ugled, ki bi jo pridobil že samo z zaroko s plemkinjo, na moč in dostojanstvo Oglejskih patriarhov, h katerim je Ana spadala. Ljubezen se je zgodila, ljubezen, ki ne sme biti zavrnjena, saj je korenine tej ljubezni pognala in oblikovala pretanjena duša. Prišel je čas zaslužene sreče, da se sme Ani približati, z njo govoriti in da lahko občuti vsakodnevno ugodje in veselje, da jo vidi. Sam se je počutil kot smehljajoč oblak pod soncem, kot dihajoče valovanje radosti. Iskra je preskočila in vžagala plamen v njegovem srcu, ki je silil kvišku. Čutil se je kot kralj na šahovnici, ki si je domislil zahtevno igro, da mora zmagati s svojimi potezami. Anino čustvo in njen spomin na Bartolomeja mora spraviti v pat pozicijo. Zavedal se je, da sreče ne more izsiliti, lahko jo pa radodarno podarja Ani. Skoz mnoge zavrnitve je Ana le še bolj podžigala njegova čustva. Zmogel je jezditi vranca po zraku, plezati po cirkuški vrvi in leteti kot ptica. Luis se je čutil lahek in breztežen. Zaupljivo vdan sanjam, željam in hrepenenju, se mu je ogreval skrivnosten smehljaj, ki ga bo ob srečanju namenil Ani. Ko se dan še ni odsvital, je navdihnjen z žgočim koprnenjem krenil po poti proti gradu Školj.

Pridi, tišina,
prijateljica moje duše.

Prinesi luč,
da bom videla pot.

Naj v meni odzvanja otroški smeh
in prhutanje kril grlice,
spremljevalke iz prejšnjih svetov
v čas večnosti.

Piše: Miran Zupančič

Premnogim mladim in malo manj mladim iskalcem resnice se naše Sveto pismo ne zdi pomembno. Starejše zelo krščanske generacije, misleče generacije ( stari starši) so jim vsiljevale Sv. pismo. Tako za mlade resnice ni v dogmah, ampak v celoviti univerzalni podobi stvarjenja. Toda tudi v tem obstaja nevarnost zavajanja in stranpoti.

Pojmi, kot so univerzalni nauk, Sveti spisi ( Sveto pismo) so velikokrat pomešani med seboj. Sveta pismo je kljub vsemu del svete govorice(Besede), ki je na nek način spet del absolutnega univerzalnega nauka. Ta nauk je univerzalna "knjiga", v kateri je opisana celotna pot in prihodnost človeštva.

To vsekakor ni materialna natisnjena knjiga posebno učenega človeka, ampak je v eteričnem finejšem svetu tu okoli nas vtisnjen razvojni načrt za svet in človeštvo. Za to vpeljan-posvečen" bralec" lahko v tem vidi sledi popolnega vdiha in izdiha Stvarnika. Iz teh etrov lahko geniji, vidci in jasnovidci dobivajo vpogled v tok stvari. To pa je seveda proces, ki traja korak po koraku, milijarde let. Tako"bralec" lahko v tem zasleduje prav do današnjih dni tudi razvoj vsake posamezne duše.

Tako sveta govorica ali Beseda obstaja iz vseh delov absolutnega univerzalnega nauka, ki je narejen tako, da je razumljiv različnim
rasam, narodom in kulturam. Mnogo tega se je ohranilo kot ustno izročilo. Nekaj je zapisano in duhu časa ustrezno obarvano. Sveti spisi, Sveto pismo, je združitev izkušenj ljudi, ki so živeli po zakonu - Stara zaveza in pričevanje o poti duše k odrešenju - Nova zaveza.

Pozdravljeni,

ob obisku Njegove svetosti Mahamandaleshwarja Paramhans Swami Maheshwaranande v Sloveniji, vam pošiljam nekaj utrinkov iz javnega predavanja v Cankarjevem domu, sprejema pri predsedniku Drnovšku, mednarodnega joga seminarja v Kranju, Svamidžijevega obiska pri Muftiju, sprejemu na občini Ljubljana in obisku knjigarne Om Šiva Ezoterika v BTC-ju.

Svamidži je predsednika Drnovška obiskal že v petek 25. februarja, pomembna tema njunega pogovora pa je bila skrb za zdravje mlajše populacije.

V petek popoldan je Svamidži pričel z mednarodnim joga seminarjem, ki se ga je tudi letos udeležilo okoli 1.000 udeležencev iz različnih Evropskih držav. Na seminarju je imel Svamidži štiri predavanja, v nedeljo pa je vodil tudi vadbo meditacije in krija tehnike, namenjene prebujanju Kundalinija in čiščenju svadistane čakre. Prav to je bila namreč tema sobotnega javnega predavanja v polni dvorani Cankarjevega doma, ki ga je mojster joge pričel z mislijo, da je gram prakse vreden več kot tone teorije. Slednja nas lahko inspirira, vendar se pravo delo na prebujanju zavesti in razvoju notranjih kvalitet opravi z natančnim izvajanjem jogijskih tehnik, na katere je potrebno telo predhodno temeljito pripraviti. Svamidži je zanimivo temo podkrepil s svojim edinstvenim načinom komunikacije z občinstvom, ki je v dvorani ustvarilo vzdušje navdušenja in enosti.

Ob smrtni uri,
ko bomo pogledali bogu naravnost v oči,
nam bo sojeno na podlagi ljubezni.

Ne bo pomembno,
koliko smo v življenju storili,
temveč, koliko ljubezni smo v svoja dejanja vložili.

Kopljemo si brezna.
Brezna brez miru.
Brišemo si roke,
ki polne so prahu.
Pretvarjamo se redno,
vedno brez sramu

Mislimo da znamo.
Pa ne vemo, kam gremo.
Mislimo da vemo,
a le vpijemo v nebo.
Delamo se dobre,
a tudi sami lažemo.

V skladu z direktivo bo ob dokazu naklepnosti, lahkomiselnosti ali malomarnosti v prihodnje spuščanje škodljivih snovi v morje obravnavano kot kaznivo dejanje, pri zelo grobih prekrških pa ni izključena niti zaporna kazen.

Vir: www.cnvos.si