Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050307134303550

Del iz knjige: Tebi, draga moja mama 1.del sreda, 9. marec 2005 @ 06:10 CET Uporabnik: odprisrce Mama je naslednji dan stopila do svojega zdravnika po napotnico. Živi v majhnem kraju, kjer starejši ljudje preždijo v čakalnici ure in ure, da se lahko pogovorijo z svojo zdravnico, pa če koga srečajo, da z njim poklepetajo o vsakdanjih skrbeh. Tudi moja mama je velika klepetulja, tisti dan pa ji ni bilo do pogovora. Prosila je, da ji zdravnica napiše napotnico in se ji zelo mudi. Vsa zmedena je potem odtavala iz ordinacije. Si predstavljam te ljudi, ki so jo videli. Čisto nič se ni menila zanje, kar odšla je. Poklicala me je, da ima napotnico; jaz pa sem klicala še v bolnico. Odpeljala sem se po njo in vso pot premišljevala kaj se sploh dogaja. Mamo je počasi grabila panika, ko sva vstopali skozi vrata, kjer opravljajo mamografijo. Sestra je že vedela za kaj gre, ker je klicala zdravnica in povedala, da je nujno. »Vam povem, kako se čaka tukaj?« se je oglasila neka gospa. »Po eno leto ali še več! Ja! Do tedaj te že pobere, ja...« Zgrozila sem se. Z mamo sva se dogovorili, da pridel čez dve uri po njo. Ko sem znova stopala med bolnišničnimi poslopji me je tiščalo v prsih. »Pa nehaj že paničariti, saj bo vse dobro. Rekla je, da včasih tipa bulico, včasih pa ne. Zagotovo gre za kakšno vneto žlezo ali kaj podobnega. Ja, ja to bo!« sem mirila samo sebe. Gledala sem postavo svoje mame, ki mi je prihajala nasproti. Videti je bila utrujena, brez volje in pravzaprav brez prave barve na obrazu. »Kaj je? Zakaj me nisi počakala? Kaj je narobe? Vse sem zdahnila v isti sapi. »Veš, jaz.... Jaz se bom kar ubila. Nočem več živeti. Vse skupaj je brezveze!« je dejala z hlipajočim glasom. »Čakaj malo, no. Kaj se je zgodilo? Pokaži kaj ti je dala zdravnica.« sem čisto zmedena dejala. Kot milni mehurčeh se je razblinila moja diagnoza o vneti žlezi, ki me je pomirjala. Z tresočo roko sem odprla kuverto v kateri je bil prvi izvid. Počasi sem brala kar je bilo zapisano, da bi razumela, da še mene ne pograbi panika. ______________________________________ To je del iz knjige, ki se pravkar rojeva. Knjiga v kateri so zapisane vse moje misli, čustva in strah. Knjiga gre v svet z posebnim poslanstvom: pomagati ženskam obolelim za rakom. Želim, da se knjiga dotakne srca ljudi. Sredstva od prodaje se bodo zbirala na posebnem računu in bodo namenjena posameznicam, ki jih je zadela ta bolezen in so v finančni stiski. Pozivam vse dobre ljudi, da mi pomagajo pri tem, kakor pač sami morejo. Lahko pišete na: odprisrce@email.si. Pozdrav, Lidija Komentarji (0) www.pozitivke.net