Televizijska oddaja. Zaslon.
Pritisnem na gum in deskam.
Odtrgana od sveta, nekoliko "odštekana" sedim.
Vnuk mi reče: "Full dobra oddaja bo!"

Čakam na prihod ekstradnih volkov.
Žur bo točno ob devetih.
Na kauču se kar udobno počutim.

Podivjani virtuozni svet plane vame.
Skoz ekran izstopi oder norosti.
Pevcu vidim luknje v očeh.
Temačno ozadje zombijev in duhov.
Kitarist daje vtis, da je satanist.
Borim se za en sam kvadratni meter zraka.
Vame so uprta bitja s pogreznjenimi očmi,
z aluminijastim glasom se krohotajo,
na cirkuških deskah sveta rožljajo z verigo.
Bog vozi Marcedes. Svet je ponorel!
Pritisnem gumb in utišam.
Poslušam: "Zabranjeno pušenje".
Sejo Sexon koncertni Bend.
Peljem se skoz pekel Sarajeva.
Kustorica, prosim te, ne, ne! Se branim.

Vnuk mi reče: "Full lepo je."



Jaz mu pravim:
Želim si videti nadživalski svet.
Hojo nog neslišnih korakov.
Ljudi z rožnato kožo in dušo.
Ljudi, ki se premikajo skoz svilo.
Milino katerega izmed angelov.
Želim slišati starodavne bajke.
Videti zibelko davnine z otroškimi očmi.
Prepevanje barv v mladih vrtovih.
Telesa, ki živijo življenje duha.
Želim si videti zaljubljeni svet.
Stvari, ki se jim lahko načudim.
Želim slišati mehkejši šum motorjev,
mehko napolnjene dvorane z glasbo,
postati na križišču brez semaforjev,
bivati lahkotno, tako mimogrede.
Hočem biti mačka, ki prede iz navade
v naročju, z razpihano dlako.

Ne, Gorillazov nočem! Ne in ne!
Nočem ljudožrcev in zombijev.
Nočem hip hopa, popa, hunka, rapa.
Brez TV se doma počutim žametno.

Vnuk ponavlja: "Full lepo je bilo."