Trave pomladne so dišale,
se s cveti bogatimi bahale,
pa ptice so na spodnjih vejah žvrgolele,
ko so naju v občutje ujele.

Pogleda sta eno postala,
z nosovi sva se poigrala,
Se otipala, pa stisnila in pritegnila,
združena v poljubu, sva se v travo zvrnila.

Čas je zatrepetal,
se ugasnil in obstal:
Ko so vse celice v naju zaživele,
da so vso strast v daritvi izpele.


Poležena v travi,
sva se božala, povsod, tudi po glavi.
Tišino vse naokoli sem slišal:
Kdo neki je življenja utrip utišal?

Dvignil sem se, pogledal čez travo,
cvet sem uzrl, kako z dvignjeno glavo
k soncu se vzpenja z neznansko silo:
Drago dekle nama bo dete povilo!

Kot ta cvet v polju bodi,otrok.
Močan in velik, pa hkrati širok.
Pa drugim bodi za zgled,
naj te ne premami tvoj razgled!