Piše: Miran Zupančič

Ko govorimo o »zdravem razumu«, vsi dobro vemo, kaj to pomeni. Bog je prvotnemu človeku dal modrost in zdrav razum. S tem pa spoznamo najgloblje vzroke za človeško trpljenje, saj je človek že pred neizmerno daljnim časom izgubil svoj zdrav razum. Sedanji človekov razum je resno bolan in vidno propada. Celotno energijsko polje glave se je spremenilo in običajne človekove zmožnosti v tej naravi so le popačena podobo preteklega sija.

To nam v življenju vsak dan bolj potrjuje ta žalostna dejstva in nastalo je zelo zmedeno in težko stanje. Zato si lahko predstavljamo, kaj je apostol Jakob menil z vprašanjem: Kdo med vami je moder in razumen? (Jakobovo pismo, 3,13). Presenetljiv odgovor na to vprašanje se glasi: Nihče ni razumen! V tej naravi dvojnosti in nasprotij nima nihče sposobnosti zdravega razuma. Zato ni nihče povezan z absolutno modrostjo. V tem smislu so pomembne tudi besede Jezusa Kristusa, ko je dejal: Nihče ni dober, niti eden! Za ugotavljanje globljega spoznavanja tega problema obstajajo različni tipi ljudi.

Prvič – kulturni človek, ki se je že dolgo ukvarjal s kultiviranjem svojih razumskih sposobnosti. V našem padlem stanju, v katerem se človeštvo nahaja na Zemlji, je naša sposobnost razuma vedno odvisna od dražljajev, ki nanjo delujejo od zunaj. Ker pa tej sposobnosti razuma manjka vpliv Logosa – Besede in zmožnosti kundalini energije, zavzemajo pravila, domneve, zemeljske kulturne reakcije, kot vsa verska in tudi druga špekulativna čustva, mesto popolnega vedenja, modrosti. Zato se je razum prisiljen razvijati v določeno smer.

Povzel: Matjaž Lesjak

Energijo izgubljaš skozi neumne ideje, le-te te omejujejo, zmanjšujejo zanos, prikrajšujejo za veselje in užitek.

Vsaka ideja je lahko ali pomoč ali prepreka. Zelo težko pa je živeti brez vsake ideje.

Bog je brezpogojni darovalec. Tisti, ki daje, dobi vedno več, kot je sam dal.

Živite lahko kot val ali kot ocean.

Vse kar lahko človek resnično izgubi je svojo omejenost in prestrašenost. Življenja ne moremo izgubiti. Lahko občutimo le pomanjkanje živosti. Pomanjkanje pa čutimo, ker vzdržujemo sisteme varčevanja in reguliranja življenja misleč, da so nam v prid ali da življenje speljujemo na pravo pot.

Vse poti so poti življenja. Ni pravih in nepravih poti. So le tiste, ki so prehojene v zavesti in polnosti in tiste, ki jih prehodimo v sanjah hrepenenja, da bomo nekoč našli pravo pot.

Celota vsebuje znotraj sebe vsa nasprotja istočasno.

Razsvetljena oseba je v bistvu odsotnost.

Piše: Matjaž Lesjak

Medtem, ko se debate o zdravilstvu pri nas ne premaknejo iz kabinetov in ostajajo na nivoju apriornih prepričanj, so po svetu marsikje začeli zdravilstvo proučevati, raziskovati in zbirati podatke. Laike in neizobražene zdravilce seveda znanstveniki nimajo namena poslušati, saj med njimi zija globok prepad izobrazbe, življenskih prepričanj in predsodkov. Ta dva tabora govorita dva različna jezika in potrebni so prevajalci, da lahko pride do sporazumevanja. K sreči so mnogi zdravniki, intelektualci in raziskovalci v zadnjih letih razumeli novo paradigmo in jezik zdravilstva in vzpostavili so se kvalitetni mostovi v skupno dobro pacienta. Rad bi opisal nekatere projekte, ki vodijo do bolj uravnoteženih stališč in poizkušajo približati zdravilske in zdravstvene dosežke.

Dr. Bernie Siegel je zdravnik kirurg, ki se je največ ukvarjal z rakavimi pacienti. Danes je slaven pisatelj (“Ljubezen, medicina in čudeži”) in strokovnjak za polno človeški pristop k pacientu. Pri svojem delu je začel zavestno upoštevati vse človeške elemente -izkušnje, biografijo, duhovnost. Napravil je novo vzdušje v bolnici in sicer tako med zaposlenimi kot med bolniki. Njegove knjige so polne najbolj vzpodbudnih zgodb in nas opozarjajo, kako brez potrebe delimo naše komunikacije na strokovne in zasebne.

Misel na tebe je kot ocean,
široka prostrana, ki daleč gre stran,
daleč si, pa vendar blizu vsak hip,
da čutim te kot svoj srčni utrip.

Misel je v glavi, ki pošljem jo ven,
da se dotakne te, kot sam objem.
Pride do tebe in te prebudi,
tudi, če je okoli tebe veliko ljudi.

Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)

V Ljubljani sem na začetku delavnice Metavizije vstajenja kupila ogledalo kot simbol moje zavezanosti Bogu, ki sem, saj Bog je moje ogledalo. Pa z namenom, da bom v svojem odrazu iskala podobe, ki mi bodo kaj novega povedale o sebi. Mi pomagale preobraziti neželjene in okrepiti najboljše dele sebe. Nisem se disciplinirala več kot nekaj dni in, glej, mimo je pol leta, delavnico bomo zaključile čez slaba dva meseca. Na začetku novega leta pa sem v Ankaranu začela gledati svoj obraz - konec koncev je vseeno, kaj počnem, ko diham Nado in Sanando. Diham in čutim lahko miže, ko sedim, lahko se med dihanjem sprehajam in lahko se gledam v ogledalo.
V ogledalo sem se gledala eno uro, vmes sem spremenila program pranja in se malo sprehodila, dihala sem ves čas. Osredotočila sem se na dihanje in občutenje Nade in Sanande. Po določenem času sproščenega strmenja vase v ogledalu je nujno, da zagledaš kaj drugačnega. Na obrazu se pojavijo svetlejše lise, ki potem nekako oživijo in obraz se začne spreminjati tako kot v kakšni računalniški simulaciji. Nekaj obrazov iz svoje preteklosti že poznam, praviloma so moški, tam iz Južne Amerike nekje, dosti je Indijancev. Starejši so in lepi v svoji modrosti in resnosti, to je nekako njihova skupna lastnost izpred nekaj let. Ni čudno, da sem res bila tako zagrizena, tako resna. Enkrat bom iz ogledala priklicala razsvetljeno sebe iz življenja v Tibetu. Ja, to bi lahko prav kmalu naredila.

Zdaj pa se je v ogledalu nekajkrat pojavil nov, precej nenavaden obraz. Prelep oglat obraz starejšega resnega moškega z neobičajnim, očitno svetlo naličenim obrazom, kot iz risanke. Izrazite gube so kazale odločnost, imel je lepe goste obrvi in večje, morda malo izbuljene temne oči. Pred mano je bil obraz poosebljene resnosti in marsičesa še. Nekajkrat je izginil in se spet pojavil. Nisem ga mogla povsem dojeti, tako nenavaden in »močen« je bil. Begala me je njegova očitna drugačnost in z namenom se vklopila jezik Ah!

Sonce te ogreje,
dež te napoji,
moja misel te poboža,
tudi če te tukaj ni.

Ne morem te prijeti,
ne slišim te in te ne živim.
Vem pa, da si tam nekje,
tudi, če te ne ulovim.

Pošiljam ti pozdrav in objem,
da se izgubiš boš v njem.
Da svetloba te bo objela,
ko te v mislih bom imela.

Bodi dober še naprej,
ne se ustavljati, pojdi, poglej,
kaj vse srečaš na tem potovanju,
kaj lahko vse vidiš v spanju.

Igor Kononenko

Rumi, Jalal ad-Din (Jelaluddin ali Jellaludin) Muhammad Din ar- (1207-1273)
Perzijski pesnik in sufi, osnovatelj plesočih dervišev

Rojen na vzhodnem delu antičnega perzijskega cesarstva blizu kraja Balkh na področju današnjega Afganistana. V družini so bili trije otroci. Zgodaj je nanj vplival islamski misticizem, t.j. sufizem. Njegov oče je bil moder sufi. Ko mu je bilo pet let, je Rumijeva družina pred Mongoli prebegnila v Bagdad, pri osmih letih pa v Perzijo na področje današnje zahodne Turčije. Ko je bil star 19 let, se je prvič poročil in naselili so se v Konyi. Leto po očetovi smrti, l. 1232 je postal učenec sufijskega mojstra, ki se je sam učil pri Rumijevem očetu. Sprva je bil Rumi nadarjen teolog in bister učenjak. Ko je začel poučevati, je postal priljubljen sufijski učitelj. Dvakrat se je poročil in imel štiri otroke. Leta 1244 je Rumi postal duhovni učenec derviša Shams ad-Din-a (ali Shamsuddin-a). Rumi je takrat »umrl« za vse razen za Večno, začel je pisati pesmi. Rad je igral na piščal, pogosto so ga videli vrteti se v ekstatičnem plesu in spontano »izlivajoč« pesmi. Ker so bili številni Rumijevi učenci razočarani, ker je Rumi preživljal veliko časa s Shamsuddinom, je Shamsuddin, ki je bil sicer močan in skrivnosten sufi, po treh letih brez razlage izginil. Rumi ga je celi dve leti iskal, dokler se ni vdal in se vrnil v Konyo. Shamsuddinu je posvetil več kot 45.000 verzov. Do konca življenja je pisal, poučeval in razširjal sufizem ter ekstatično plesal v značilnem vrtenju. Po Rumijevi smrti (umrl je v Konyi) so njegovi privrženci organizirali red Mevlevov (Mawlawi), znanih na zahodu kot plesoči derviši.

»Jalal« pomeni veličanstvo, »din« pa religijo, torej njegovo ime Jalal ad-Din pomeni veličanstvo religije. Njegove pesmi so mistične in pisane v univerzalnem jeziku človeške duše. Prevedene so v mnoge jezike, pred kratkim nekaj tudi v slovenščino. V njih nešteti umetniki in iskalci resnice najdejo navdih in smisel. Njegovemu glavnemu delu sedmih knjig s skupnim naslovom Mathnavi pravijo tudi perzijski koran. Plesoči (ali vrteči se) derviši reda Mevlevov, ki imajo center v Konyi, so znani po celem svetu.

Nekatere znane vegetarijance smo povprašali o tem, kaj menijo o modnem trendu – nošenju krzna…

Lara Baruca
„Ko vidim kakšno damo v razkošnem krznenem plašču, mi pride na misel, kako bi se počutili mi, če bi se na planetu Zemlja naselili nezemljani in bi nas, ljudi, zaradi modnih smernic začeli slačiti iz kože. Narava je nekaterim bitjem podarila krzno, da jih zaščiti, v pradavnini se je tudi človek z njim ščitil – šlo je za boj za preživetje, danes pa nošenja krzna enostavno ne razumem. Morda želijo dame z njim poudariti višji družbeni status, na žalost pa poudarjajo le nehumanost in se tega očitno niti ne zavedajo. Osebno se zavestno nikoli nisem odločala o tem, moje telo je že od rojstva zavrnilo meso in ga nikoli nisem mogla jesti, s tem pa sem mogoče privzela spoštovanje do bitij, ki žal ne znajo govoriti našega jezika, kar pa še ne pomeni, da ne trpijo.“

Andraž Hribar
„Krzno nosijo ljudje že od začetka človeštva dalje. Takrat je bila to nuja, danes ni več. Danes to niti ni več stvar prestiža. To je le napuh in izraz neozaveščenosti, brezbrižnosti in primitivizma. V bistvu nimam nič proti nošenju krzna, ker to živali počnejo vsak dan. Motijo me ljudje, ki ga nosijo. Problem je v tem, ker si dame in gospodje ne želijo krzna kakšne povprečne, slovenske krave, ampak hrepenijo po koži kun, tigrov, risov,.... Bolj je živalska vrsta redka in na robu preživetja, bolj je zaželena, draga,....“

Piše: Matjaž Lesjak

VZROKI NERAZUMEVANJA

Poglejmo si sedaj podrobno vzroke uradnega medicinskega nerazumevanja in nestrinjanja z alternativno medicino in seveda posebej z bioenergijo in nato polja možnega sodelovanja:

1. najbolj bazično razlago najdemo v teoriji ega, ki pravi, da si ego zgradi sistem razlage sveta in sebe in ga ponotranji kot objektivnega in varnega. Ego tak sistem potrebuje kot obrambo pred vdorom vedno novih neznank in novitet, ki mu lahko zamajejo njegovo predstavo sveta. Kot varnostne mehanizme uvede pravila, red, etična merila, tabuje, ki predstavljajo notranje varuhe meje dovoljenega.

2. Po vplivom znanstvenega, analitičnega, materialističnega, kartezijanskega, diferenciranega pogleda na svet je v medicini nastal izrazit biološki model človeka, ki človekovo funkcioniranje enači z njegovo fiziologijo. To je model višjega sesalca, ki ga lahko ogrožajo fizikalni, kemični in biološki agresorji. Bolezen prihaja v tem modelu od zunaj in takšno je tudi zdravljenje (kirurgija, sevanja, kemična zdravila).

3. Zavest je v tem modelu nekakšen proizvod funkcioniranja možganov. Človekov psihološki svet sicer vpliva na optimalno delovanje telesa, a v teoriji in praksi zanemarljivo malo uporabljamo to spoznanje.

4. V medicini je človek telo in s smrtjo telesa umre tudi človek.

5. Medicina je v zadnjih desetletjih postala tesno povezana z farmacevtsko industrijo in specializirano industrijo medicinskih aparatov (RTG, UZ, EKG, endoskopi itd) in je postala vir enormnih zaslužkov teh panog. Nihče nima interesa, da bi si ogrozil tako široko in stabilno tržišče. Bolezen predstavlja neomejen zaslužek.

Hvala Bogu, da nisem kristjan ali katolik,
ker če bi bil, bi se mogoče bal,
kaj bodo kak gospod župnik ob mojem pisanju rekli,
tako pa mi je za njihovo mnenje eno figo mar,
vsak, ki sodi in s prstom kaže na drugega pozablja,
da so vsaj štirje prsti usmerjeni nazaj vanj.

Skozi zgodovino je cerkvenim dostojanstvenikom
lepo uspelo človeka oddaljiti od Boga srca,
ali tako kot ga je imenoval že Jezus
tistega, ki je Vse v Vsem
in ga postaviti na nebo sebe pa seveda lepo vmes.

Medtem so v zgodovini spreminjali podobo Svetega Pisma tako,
da je postajal vse bolj nerazumljiv in skrivnosten.

Danes misteriji ali tajni verski obredi nimajo nobene moči več.

Niti mašno vino kot simbolična Jezusova kri,
niti hostija, kot simbolično Jagnje Božje,
nimata v cerkvenem ritualu župnika nobene moči.

Piše: Mitja Fajdiga

Trezno o pasteh veležitja (makrobiotike)

K pisanju o kritiki in pasteh veležitja sta me spodbudili:

Nasprotno energijsko polje indoktrinacije, „cerkveno krščanstvo“. „Pravična vojna“ in „upravičeno“ ubijanje

Čas je, da mnogi spoznajo to, kar jih veže, da bi nato v svojem življenju pospravili in postali resnično svobodni.
Kot čista bitja imamo absolutno svobodo, ker izpolnjujemo Božjo voljo; to je svoboda volje v Njegovem zakonu, ki obsega vse dobro, lepo in plemenito. Zakon svobode je v nas in kot bitja v Bogu smo in ostanemo svobodni. Če pa človek krši zakon ljubezni do Boga in do bližnjega, do enosti in svobode, ki je njegova božanska dediščina, kateri torej večno pripada, potem sam nosi posledice in se veže na svoje vzroke, ki po nepodkupljivem kavzalnem zakonu začnejo učinkovati.
Kar je človek spremenil v velikem redu, Božjem stvarstvu, katerega zakonitosti veljajo tudi v zemeljskih, materialnih pojavnih oblikah, povratno učinkuje v drugem svetu, v katerem je duša po telesni smrti. Zakon setve in žetve, ki nas opozarja na reinkarnacijo, je Božja pravičnost in ne nazadnje Njegova velika ljubezen, ki daje človeku in duši priložnost, da oprosti in nezakonita dejanja popravi, da bi se osvobodila teže in bremen, ki smo jih naložili svoji duši. Če smo grešno očistili, izbrisali krivdo, to povzroči, da duša in človek više zanihata - kajti vse je sevanje, je nihanje - da bi se takrat, ko pride čas ločitve od telesa, lahkotno in zanosno vrnila v večno kraljestvo, ki je naša večna domovina.
Reinkarnacija, ponovno utelešenje, daje novemu človeku torej možnost, da napake, ki jih je naredil v prejšnjih življenjih, v tej inkarnaciji spet popravi, torej poravna.
Prava svoboda je neomejena, vseobsegajoča in prisotna v vsem, v vsakem človeku in v zakonih narave. Resnično svoboden je samo tisti človek, ki živi v Božjem zakonu.

Marsikatera strahopetna šleva se zaveda, da je Staro zavezo duhovščina ne le iznakazila, temveč izkoreninila. Kljub temu se nanjo opira takrat, ko ne more več obvladati svojih agresij. Kdor čuti, da svojih agresij ne bo mogel več brzdati, postane nosilec orožja. Tak človek svojo puško vse prerad usmeri na živali, ki jih je svetni aparat oblasti diskvalificiral v splošno priznane tarče, do katerih si je prilastil vso „pravico“, da jih kolje in strelja, kakor nanese, bodisi v gozdu in na polju bodisi v klavnicah.
Vratolomni akrobati agresij potrebujejo opravičilo za ubijanje živali. Podporo dobivajo od somišljenikov in farizejev mesa, ki vsi tulijo z volkovi za dobro užitka - proti materi Zemlji, za oblast in za tiste, ki so z njo obsedeni.

Prvi korak k obvladanju samega sebe je utišanje vseh zunanjih dejavnosti, tako uma kot telesa. 15 do 30 minut zvečer pred spanjem in zjutraj pred začetkom vsakodnevnih opravil uporabi naslednjo vajo, ki ti bo, če se jo boš potrudil narediti, prinesla čudeže:

Zagotovi si, da te ne bo nihče motil. Ko postaneš zelo tih, glej in občuti svoje telo, obdano z zaslepljujočo Belo Lučjo. Prvih pet minut, ko ohranjaš to sliko, spoznaj in občuti povezavo med zunanjim jazom in Mogočnim Bogom v sebi. Svojo pozornost osredotoči na srčni center, ki si ga predstavljaj kot zlato sonce.

Naslednji korak je zavestna potrditev:

Zdaj radostno sprejemam polnost Mogočne Božje Prisotnosti - Čistega Kristusa.

Občuti velik sij Luči. Povečuj ga v vsaki celici svojega telesa vsaj naslednjih deset minut. Nato zaključi meditacijo z Odredbo:

*
JAZ SEM otrok Luči!
Ljubim Luč!
Služim Luči!
Živim v Luči!
JAZ SEM zaščiten, razsvetljen, oskrbovan in ohranjen z Lučjo!
Blagoslavljam Luč!
*

Piše: Marjan Predanič

Sheng Qi in Sha Qi

Poznamo dve vrsti qija, dobrega in slabega. Dobrega imenujemo Sheng qi, medtem, ko slabega imenujemo Sha qi. Beseda Sheng pomeni vitalnost ali življenje. Beseda Sha pomeni zlo ali ubijanje. Ta dva tipa qija lahko včasih začutimo z našimi petimi čuti, drugič pa se ne zavedamo njunega obstoja.

Lepe predmete upoštevamo kot Sheng qi. So prijetni našim očem in ob njih se počutimo prijetno. Vendar pa kar je nekomu prijetno, ni nujno tudi drugemu, vendar pa ne moremo zanemariti splošnega mnenja.

Za hišo, ki je zgrajena v čudovitem okolju pravimo, da se koplje v dobrem Feng Shuiju, zato ker jo obdaja Sheng qi. Če je notranjost hiše čista in urejena, dobro prezračena in ima dobro svetlobo,potem je tudi hiša napolnjena s Sheng qijem. Ljudje, ki živijo v taki hiši bodo čutili umirjenost in življenje bo za njih užitek. Imeli bodo več energije za delo in veselje. Ti ljudje uživajo dober Feng shui.

Na drugi strani za grde predmete pravimo, da imajo Sha qi. So neprijetni našim očem in ob njih se počutimo neudobno. Hiša zgrajena blizu smetišča z mušicami in komarji, s slabim vonjem v zraku, trpi za slabim Feng Shuijem. Ljudje, ki živijo v njej zlahka zbolijo in se počutijo nesrečne. Za njih je življenje trpljenje.

V elektronski predal Sončevih pozitivk je prišla pošta z vsebino, ki jo navajam spodaj. Naj povem, da naš medij ne odgovarja za verodostojnost podatkov, ki so navedeni. Če pa je kljub vsemu v tem kaj resnice, pa je pozitivno že to, da smo mogoče pomagali komu do tega, da se ne bo prehitro »opekel«.

Glasi pa se takole:

V opozorilo posredujem sporočilo prijateljice, ki je trenutno na Danskem.
Pošiljam vsem potencialnim "žrtvam":

Oglašam se iz kar precej tople (za zimske razmere) Danske. S prijateljem sva se decembra odločila, da bova šla kot prostovoljca delat v Afriko. Odločila sva se zato, ker je imela ena ženska iz Danske, ime ji je Stina, predavanje na Filozofski fakulteti o humanitarnih programih, ki jih organizira »Humana People To People«. Bilo nama je všeč, pa sva se prijavila. Ob prijavi sva plačala vsak po 50 evrov, čeprav bi morala plačati polno ceno 550 evrov. Na srečo(pravim zdaj), tistega denarja takrat nisva imela.

Program se je slišal cisto v redu - 6 mesecev se pripravljaš nekje v Evropi(Danska, Norveška, Britanija), potem 6 mesecev delaš v Afriki, nazadnje pa imaš še dva meseca ´camp future´ spet nekje v Evropi. Zveni lepo. Potem pa sva prišla na Dansko in sva izvedela vse mogoče stvari o tej organizaciji. Najprej to, da je del danskega gibanja Tvind, ki so ga neki hipiji ustanovili v sedemdesetih. Ne vem, če kaj veste o tej zadevi, ampak poanta je v tem, da so na začetku imeli kar dobre ideje, potem se je pa vse skupaj izjalovilo. Glavni vodja je poneveril ogromno denarja, pobegnil v tujino in so ga pred dvema letoma aretirali v Ameriki. Imel je več luksuznih hiš, ogromno jahto ...

Čaj iz krizantem, ki je priljubljen napitek med Kitajci, deluje proti raku, so ugotovili kitajski raziskovalci. Cvet krizanteme namreč vsebuje antioksidant, imenovan flavonoid, ki napada rakaste celice. Omenjeni čaj pozna tudi tradicionalna kitajska medicina. Skupina znanstvenikov pod vodstvom profesorja Šen Han Minga je proučevala učinek flavonoidov pri nekaterih rastlinah, ki rastejo na Kitajskem. Odkrili so, da eden od njih, luteolin, veže rakaste celice in jih uničuje.

Ob proučevanju vpliva tega flavonoida na rak debelega črevesa, dojke in ustja maternice so ugotovili, da je deloval v vseh treh primerih. Raziskovalci nameravajo izvajati poskuse še na živalih. Rezultate triletne raziskave bodo predstavili na prvem mednarodnem kongresu komplementarne in alternativne medicine, ki bo potekal od 26. do 28. februarja v Singapurju. Kongresa naj bi se udeležilo prek 500 strokovnjakov in zdravstvenih delavcev, ki se ukvarjajo tako z vzhodno kot z zahodno medicino.

Vir: www.dnevnik.si

Verniki po vsem svetu lahko Sveto pismo prebirajo že v 422 jezikih. Biblija tako ostaja najbolj pogosto prevajana knjiga na svetu, je danes v Stuttgartu sporočila Nemška biblijska družba.

Lani se je številnim prevodom celotnega Svetega pisma priključilo še osem novih, med drugim v jeziku iraqw, ki ga govorijo v Tanzaniji, in v jeziku sgaw, ki je v uporabi v Mjanmaru. Za kristjane v Etiopiji je zdaj na razpolago tudi prevod v jezik gumuz.

Odlomke iz Biblije pa je moč po novem prebirati v skupaj kar 2377 različnih jezikih; lani "le" v 2355 jezikih.

Strokovnjaki ocenjujejo, da je po svetu v uporabi kakšnih 6500 jezikov.

Vir: www.dnevnik.si

Ustvarjanje od 12.2 do 20.2
Piše: Aleš Pevc

V ponedeljek me je poklical Lojze, da smo objavili nek njegov članek na gape.org, kjer je Gape svoje čase objavljal same odlične prispevke. Kot sem razumel, ga on nikoli ni dal na net?
Ups, sem si mislil, Gape ga je preskeniral, sedaj pa bo postalo malce bolj zabavno. Skoraj sem že zapadel v razlago o tem, da je bil članek verjetno zares dober in pomemben, da ga je objavil … in tako naprej.
A se je kaj hitro izkazalo, da je gospod zelo vesel tega dejstva in da si v bistvu želi, da objavimo še kakšen njegov prispevek.
Branje njegovih spisov, kot mi je predstavil svoje trikratno potovanje v Izrael, pa bo verjetno nadvse zanimivo, ampak o tem bomo lahko več prebrali zelo kmalu.

Silvo me je poklical v torek, prebral je moj prvi dnevnik, v katerem sem zapisal, da si želimo ustvariti rubriko za drugačen svet, ki bo govorila o dobrih zgledih v Sloveniji in svetu, kakšno idejo pa bomo tudi sami dodali. Govorila sva predvem o Indigo otrocih.
Zares me veseli, da lahko spoznavam ljudi, ki so pripravljeni nekaj naredit in da to nato skupaj tudi ustvarimo. V bistvu je bila želja spoznati podobne entuziaste, zaljubljene v delovanje dobrih stvari in dati te stavri tudi ostalim tista stvar, zaradi katere smo ustvarili forum in Pozitivke.

V torek zjutraj sem se končno lotil tega, kar sem obljubil in sem napisal svoj prvi resen oglas, da iščemo novega soustvarjalca v skupini Sonce. Vodjo spletne trgovine. Na odziv bomo počakali do konca drugega tedna, potem pa se bomo dobili z vsemi, ki so oglas začutili v sebi.

Zeusov kip je ena izmed dveh mojstrovin Grškega kiparja Fidija (druga je kip boginje Atene na akropoli), ki jo je, okoli leta 450 pr.n.š., zgradil v ogromnem templju - v davnem mestu Olimpiji; na zahodni obali današnje Grčije, približno 150 km zahodno od Aten.

Nastal je iz potrebe po modernejšem kipu. Moč Grčije je neizmerno rasla in njeni prebivalci so menili, da že obstoječi - enostavni templji zgrajeni po dorskem stilu, ne zadostujejo več. O videzu Zeusa in njegovega templja danes ne vemo prav veliko. Vse kar vemo so le sklepanja do katerih so pripeljali davni zapisi. Po teh zapisih naj bi Zeusov kip v višino meril nekaj več kot 12 metrov (približno tako velik je bil, kot današnja štirinadstropna stavba). Upodobljen je bil v sedečem položaju, z nagrbančenim čelom (legende pripovedujejo, da bi se naj, kadar je imel Zeus nagrbančeno čelo, stresel ves Olimp). V desni roki naj bi držal kip boginje zmage - Nike, v levi roki pa SCEPTER, na vrhu katerega naj bi se nahajal orel. Narejen je bil iz ebenovine in slonove kosti ter bogato okrašen z dragulji in zlatom, njegova gradnja pa naj bi trajala kar 8 let. Še bolj impresiven, od kipa samega, pa naj bi bil njegov prestol; narejen iz belega marmorja, v katerega so bili vrezani liki različnih grških bogov. Sodeč po izračunih naj bi se nahajal na zahodnem delu templja.

Piše: Marja Turniški

- če se z veseljem, ker prihaja dan, vstaneš iz tople postelje, sploh zdaj pozimi

- če te nič ne razjezi, ker ne čutiš te potrebe

- če si srečen, ker si lahko odrežeš kos kruha

- če ti ne gre na živce, ker je prava ljubezen že oddana in se pri tem zaveš, da si sam sebi največja ljubezen

- če najdeš ljubezen in jo sprejmeš z vsem slabim in dobrim, ker jo ljubiš, četudi si želiš več

- če ti predstavlja skupno življenje smisel zavesti o sreči, ljubezni in odgovornosti do sebe

- če te ne spodnesejo v sovraštvo celo takšni ljudje, kot so pedofili in do njih čutiš sočutje

- če se nikdar ne obremenjuješ, ker zaupaš v najvišje dobro

- če se zavedaš, da je vse narobe v bistvu lahko tudi prav

- če opaziš vse kot eno, od vijolice do najhujšega mraza

- če nimaš žetona za trolo, pa greš še rajši z biciklom, čeravno te zebe, ker moraš biti tam

Ana s starčkom je prišla na pravi kraj, kjer je ležal zakopan zaklad z zlatniki sredi divjine, v staji, v katero že dolgo ni stopila pastirska noga. Zavedala se je, da je nastopil trenutek, da začne odkopavati označeno mesto s plamenom, ki se je pokazal prav tam, kjer leži zaklad. V kamniti staji je prižgala oljenko, ki je mrlikala in napolnjevala prostor z migljajočimi se sencami, ki so se premikale v njenem soju. Ana se je sklonila, pokleknila na kolena in z desno roko je začela odmikati in odmetavati kamenje. Starček je dihal zasoplo, šibila so se mu kolena in v glavi mu je omotično šumelo. Nič ni rekel, le gledal je Ano, ki je vedno globlje segala z roko in odmetavala kamenje in zemljo na kup. Ani se je zdel zrak okoli nje nekoliko prašen in zadušljiv, pozorna je bila na sleherni šum, kri ji je razbijala v glavi od razburjenja in pričakovanja. Svoje neukročene moči je podvojila in kup ob njej se je večal, ko je ob medli svetlobi zagledala leseno površino. Bila je skrinja. Odmetala je nekaj zemlje, se starčku tiho zasmejala in starček jo je potrepljal po rami. Pomagal ji je potegniti skrinjo iz jame, škrtnil je majhno zapiralo in Ana je odprla skrinjo.

V skrinji se je zasvetilo polno raznolikih zlatih kovancev. Ana in starček sta si delila začudenje mehko smehljajoča, deloma ganjena od presenečenja. Največ je bilo zlatih dukatov, ki so jih ročno kovali in gravirali v lastni kovnici v Ogleju in pozneje še na valjčni kovnici na vodni pogon. Poleg oglejskih dukatov je bilo v skrinji tudi polno beneških dukatov, težkih srebrnih polgoldinarjev ter guldnov. V skrinji se je zalesketal zlati nakit, okrašen z diamanti, rubini, briljanti in smaragdi. Starček se je blago in dobrotljivo smejal. Čutil se je ponosnega in srečnega, da je izpolnil želje Bele dame iz devinskega gradu. Ana je nad vsem tem bogastvom osupnila. Vidno utrujeni in hkrati osvobajajoče nasmejani, so se ji ob spominu na Bartolomeja in svojo mater, ki jo je kruti vitez vrgel v prepad devinskega gradu, zaiskrile oči. S starcem sta se pogledala in razumela sta drug drugega, da je to bogastvo treba hitro naložiti in oditi s tega kraja, da jih sledi konjev v travi ne bi izdale. Ana je zrla v starčka tako milo in zahvaljujoče, da je razumel, da je s svojim poštenjem in dobrohotnostjo naredil zanjo res nekaj velikega. V bistvu je starček premogel tisto človeško lastnost, ki jo pri človeku tako iščemo in jo s hvaležnostjo in dobroto vračamo nazaj.

I.

Tisoč idej sem imela v glavi. Kaj naj počnem, pa je bilo vprašanje. Lahko pokličem koga na kavo, rišem, pišem, berem, gledam tv,… Nič ne bom počela, sem se odločila. Naj pride samo do mene. Naj mi pove strast srca. Torej sem se ulegla in počela nič.

Spij kozarec vina, daj muziko na glas in uživaj, mi je prišepnil glas iz notranjosti. Zasmejala sem se, saj sem pričakovala nekaj zelo drugačnega od tega. Ok,. sem rekla, pa naj bo. Prav zanima me, kaj bo to prineslo, sem pomislila. Nalila sem si vino, ugasnila vse luči in prižgala svečo. Muziko na glas, ja, kako mi je pasalo.

Čustva mi je prinesla glasba, čustva za spustit. Preteklost. Najprej je moj notranji fantek postal fant. Plesala sem z njim. Nenavadno je bilo to zame. Moja moška energija je v podobi lepega fanta stala pred mano in vedela sem, da sem (tudi) to jaz. Natanko takšna bi bila v tem trenutku, če bi imela moško telo. Mmm, ja , takšna bi bila. Plesala sem z njim in pozabila vse ostalo. Solze so tekle, smejala sem se – istočasno.

Njegov obraz so zamenjali drugi moški, ki so mi v tem življenju veliko pomenili. Plesala sem z njimi. Spustila sem bolečino na plano, da, bolelo je. Vzemi Gaja, vzemi, sem kričala v sebi. Vzemi navezanosti, vzemi pripetost. In svojo energijo hočem nazaj! Naj se vrne v moje telo, sem izbrala, naj se moja moč, ki sem jo tolikokrat predala, vrne domov. Zdaj sem razumela zakaj vino… Na to, da se lahko smejim in jokam hkrati, sem se že navadila, tokrat pa sem zraven še ploskala, plesala z ljudmi, ki jih nihče drug ne bi videl ob meni, s svojo senco (na steni), smeh je bil glasen in jok tudi, pa še vzkliki so bili vmes. Še dobro, da me nihče ni videl…