Piše: Marja Turniški

Z Ano sva se spoznali na eni izmed duhovnih delavnic. Kar tako sva si izmenjali telefonski številki in se čez čas dogovorili, da greva na sprehod proti Tivoliju in jo zavijeva še kam, morda na breg pokojnega Cankarja.
Najin pogovor se je pletel o vsem mogočem kar nama je prišlo na pamet. Nekaj sem sicer izvedela tudi o njeni diagnozi-multipleksskleroza, čeprav ne dosti, vendar niti ni bilo težko ugotoviti, da ne želi veliko govoriti o tem.

Na poti domov, že močno v mraku, pa se je najina tema pogovora začela vrteti okrog najinih staršev in ko sva prišli do »fotrov«, naju je obe naenkrat vrglo na tla. Led je opravil svoje, jaz sem se v trenutku pobrala, Ana pa nekoliko težje. Pomagala sem ji vstati na noge, vse v redu in najini koraki so postali previdnejši. Na padec sva hitro pozabili, v dolini nekoliko bolj na svetlem pa ojoj. Na Anini beli bundi je bilo opaziti mlako krvi. Udarec na levi strani glave ji je priskrbel tri šive in tako se je najino prvo srečanje končalo na urgenci. Ko sem jo tako na vozičku vozila od vrat do vrat, me je vse skozi skrbelo zaradi njene diagnoze, vendar so me tam brž potolažili, da je takšna skrb odveč, a tokrat sem spoznala povsem drugačno Ano, kajti sedaj so spregovorile iskrene bolečine njenega srca, tiste na glavi pa so resda izgubile svoj pomen.
« Žal mi je da sem se sploh kdaj vrnila iz Mehike.« izreče vsa v solzah in še toliko bolj nemočna je bila videti zaradi povite glave, ki me je gledala iz bolniškega vozička naravnost v srce.

Pred skoraj dvajsetimi leti mi je zdravnik po temeljitih pregledih brez ovinkarjenja povedal v enem kratkem stavku: » Fant ti imaš raka!«

V oči so mi takoj privrele solze in moral sem si obrisati nos,
ki se mi je ob tej zame tako kruti novici in resnici takoj zamašil.
Pomislil sem, pa kaj mi nisi mogel tega povedati na bolj nežen način.

Ko sem prišel ven iz šoka, ob misli da bom moral zaradi tega prezgodaj umreti, me je zdravnik vprašal, če želim ozdraveti.

»Človek božji pripravljen sem narediti vse, samo da ozdravim!«, sem mu rekel.

»No potem ni bojazni, da ne boš ozdravel«, se je nasmehnil zdravnik in dodal:
»Moral pa boš spremeniti nekatere navade in se držati določenih diet.
Imeli smo že dosti hujše primere kot si ti, ki so se s svojim trudom in našimi navodili popolnoma pozdravili raka«

Ljubezen boga sem izbrala, ter izraz boga za svoje delavnice. Z izrazom je šlo, samo odprla sem se in spustila. Ljubezen je s sabo prinesla več procesov. Vedela sem, da jih bo in prav mi je bilo.

Najprej sem sanjala svojo moško energijo v podobi malega nedolžnega fantka. Fantka, s katerim se nisem nikoli ukvarjala. Stal je na nekem travniku, v solzah, zapuščen. Ko sem ga objela, mi je rekel, naj ga nikoli več ne zapustim, naj ga imam najrajši na svetu.

V dnevu, ki je sledil, so bili vsi fantje okrog mene odslikava mojega fantka. Nežen je in odprt, rad bi se malo ukvarjal s športom in zelo ga imam rada. Ljubezen boga sem prizemljevala skozi ravnotežje ženske - moške energije, skozi ravnotežje boga - človeka. Dihala sem, kokreirala, priklicala na pomoč svojo Domišlijo. Le – ta me je ponesla do fantka in punčke v moji notranjosti, ki se zdaj držita za roke in se veselo igrata. Še celo poročila sem se sama s sabo, ko je to počela moja duhovna družina na neki delavnici, 20 km stran.

Bartolomejeva mati Katarina je bila do nesrečne Ane ljubeča in pozorna. Tudi vaščani so prihajali k njima, da bi se izpovedali in vsaj malo znebili nakopičene žalosti, ki jih je pestila zaradi izgube svojcev ob turškem vpadu. Hkrati so nudili tudi Ani in Katarini svojo tolažbo. Drug drugega so tolažili v svoji bolesti. Vaščani so Ano sprejeli ljubeznivo in so jo pozorno poslušali. Prinašali so ji cvetje, jabolka, lešnike in vse kar jim je narava dajala.

Ana je bila izobražena, prebrala je mnogo knjig in pokazalo se je, da so njeno znanje in veščine še kako dobrodošle vaščanom, da se od nje kaj naučijo. Nadarjena je bila v glasbi, slikarstvu in vezenju, obvladala je gospodinjske veščine in vrtnarstvo. Veliko je vedela zlasti na področju gojenja jablan. Znala je tudi francoščino, italijanščino in ruščino. Veliko je vedela o zgodovini in o življenju ljudi iz daljnih tujih dežel, koder so potovali plemiči in prinašali na grad svoje izkušnje ter pripovedovali o svojih doživetjih.

Za Ano je bil dogodek že sam po sebi, da so sočustvovali z njo in da so jo sprejeli. Po napadu Turkov so bili ljudje drug do drugega boljši in bolj povezani. Ana se je popolnoma prepustila njihovim navadam in običajem. Z ljudmi je odhajala v naravo, prisluškovala je šumenju dreves, reke Reke in sedela ure in ure v hladni senci ter razmišljala o sebi in otroku, ki ga nosi pod srcem. Razmišljala je kako lepo bi bilo, če bi bil Bartolomej živ in bi se z njo veselil rojstva njunega otroka.

Bodi.

Nekateri čutijo močno potrebo,
da povedo svoje mnenje tudi,
ko jih ni nihče vprašal po njem,
drugim ni treba pojasnjevati
niti takrat, ko vedo, da imajo prav.

Titanic

GOSPODARSKA NEPRAVIČNOST IN SOCIALNI NEMIRI:
ALI JE REŠITEV DELITEV DOBRIN?

Razgovor z Benjaminom Cremom je opravil Monte Leach iz ameriškega uredništva revije Share International.


ML: Po podatkih Svetovne banke je v svetu 1,7 milijarde revnih ljudi. Gospodarstvo razvitega sveta je v krizi. Kje delamo napake? Kaj vi mislite, v čem je problem?

......BC: Največji problem je dejstvo, da se je naša civilizacija končala. Priča smo propadu civilizacije preteklih 2000 let in začetku ustvarjanja nove civilizacije. Zato je Maitreja prisoten v svetu, da bi nas navdahnil in usmerjal, da bi nas naučil ustvariti pravilne strukture - politične, gospodarske in socialne -, ki nam bodo omogočile, da se bomo razvijali v pravilno smer.

......Svet je sedaj popolnoma razklan, razdeljen je na dve veliki skupini - razviti svet in svet v razvoju. Razviti svet si lasti in troši tri četrtine hrane, ki je na voljo v svetu, in 83 odstotkov svetovnih virov. Tako imenovan tretji svet mora preživeti s preostalim. Posledično v svetu, kjer je hrane veliko več kot dovolj za vse njegove prebivalce, strada in zaradi lakote umira 38 milijonov ljudi. V svetu je 10 odstotkov več hrane, kot bi jo potrebovali, da bi nahranili vse ljudi, zato nikomur ne bi bilo treba stradati.

......Na novo moramo ovrednotiti medsebojne odnose. Maitreja pravi, da je prvi korak, ki ga moramo narediti, da bi rešili te probleme, ta, da se prepoznamo kot eno, kot bratje in sestre enega človeštva. Razviti moramo globalno zavest, spoznati moramo, da smo eno človeštvo, ena skupina - potemtakem hrana, surovine, energija, znanje in učni pripomočki sveta pripadajo vsem. Ti viri so dani, da bi se lahko vse človeštvo razvijalo skladno z načrtom, na katerem temelji naš razvoj. Zato si moramo te vire bolj pravično razdeliti. Ko bomo začeli deliti dobrine, pravi Maitreja, bomo ustvarili pravičnost, šele potem bomo imeli mir. Če se ne bomo usmerili k miru, bomo pogubljeni, ker zdaj lahko uničimo vse življenje na tem planetu. To nam omogoča jedrsko orožje.

Večne prošnje človeka
pred ograjo božjega oltarja:
"Bog, milostno nakloni ljudem posmrtno življenje."
Božji pogoj: hostja, simbol beline tvoje duše
in deležen boš raja ko odhajaš.
Vse bo belo, sama belina in beli cvetni vrtovi.

Narečje koščene roke prihaja od daleč,
zaprisežena smrti brez pridržka
ti govori in steguje okoničene prste k tebi,
z belimi črtami s poapnelimi oblogami
ti kaže praživljenje v njih,
mejnik tvoje zapuščenosti,
mejnik tvoje osamljenosti,
sanje brez sna,
življenje brez krvi,
čas v brezčasju.

Snežinka prileti na dlan, se stopi in je ni več. Prileti naslednja in se ravno tako stopi in izgine za vedno izpred naših oči. Pozabimo, da je kdaj bila, gledamo naprej naslednje, kako krasijo dan, ko padajo iz neba, tako čarobno poletavajo in se igrajo, nato pa izginejo.

Ni naše življenje tudi tako kot je bivanje te snežinke? Padamo, poplesujemo ter izginemo. Ni nas več videti s prostim očesom, pozabljeni smo, kot da nismo nikoli obstajali. Mine leto, pet, deset, petdeset, sto, nihče se nas več ne spominja in ne govori o nas. Ko pa živimo, se zdimo sebi tako pomembni, naš ples življenja tako večen in slaven, kot da bomo do počeli vedno. Vse je minljivo, smo kot snežinke, ki odplešejo svoj ples, izginejo in se ne vrnejo več v prvotno obliko.

Človek potrebuje najslabše v sebi, zato da doseže najboljše, kar je v njem.

nemški filozof

Tekst je izvleček iz knjige OSTANITE MLADI IN ZDRAVI S TAHIONI avtorja Ištarja Antaresa, ki bo izšla letos spomladi.


TAHIONSKI IN FOTONSKI KOZMOS

V kozmosu, ki je sedaj izven našega lokalnega sončnega sistema že osvobojen anomalije, vladajo drugačni fizikalni zakoni kot v bližini Zemlje. Osnovni subatomski delci, ki tam prenašajo informacije, niso fotoni, temveč tahioni. Tahioni so subatomski delci, ki imajo za človeške pojme tako rekoč neskončno hitrost in zato ogromno energije. V fotonskem univerzumu, ki je pod vplivom sile entropije in se krči na eno samo točko-Zemljo, je največja možna hitrost omejena s hitrostjo svetlobe. S to končno hitrostjo prenosa informacij je slika kozmosa, ki jo zaznavajo bitja v fotonskem univerzumu, nujno popačena. Zato ljudje na Zemlji zelo težko dobimo pravo predstavo o tem, kaj se v vesolju zares dogaja.

Kozmos, ki je osvobojen popačenosti in vpliva sile entropije, je območje čiste luči, ljubezni in harmonije. Vsako bitje v kozmosu ima brezpogojno pravico do fizičnega izobilja in neomejene duhovne rasti, katere krona je duhovna osvoboditev tega bitja. Vsako bitje v kozmosu ima brezpogojno pravico do svobode in vseh informacij. Eno je kozmos, kot bo nastal v naslednjem kozmičnem ciklusu in ga videči lahko vidi kot mavrično strukturo osupljive lepote.

Inteligenten človek hitro prepozna

ČLOVEŠTVO NA RAZPOTJU

Človeštvo je na razpotju. Ena pot v prihodnost vodi v vse večjo socialno in gospodarsko razdeljenost, uničenje okolja, v vojne in ogrožanje planeta. Druga pot vodi v vse večjo skladnost, gospodarsko in okoljsko uravnoteženost, v zlato dobo miru.

Na srečo imamo na tej kritični točki zgodovine med sabo skupino izrednih duhovnih učiteljev, ki nam lahko pomagajo in nas vodijo po poti miru. Toda to vodstvo moramo izbrati prostovoljno in začeti aktivno delovati za rešitev naših največjih svetovnih problemov.

Med najnevarnejšimi je naraščajoča neenakost med tistimi, ki "imajo" in tistimi, ki "nimajo". Na primer:

PLES: PREPOROD V RADOST ŽIVLJENJA, 1.del

Se nadaljuje.... Piše Mojca Malek Morya, voditeljica delavnic orientalskega in trans plesa.

Bila sem dete, ko je babica plesala z menoj v svojem naročju; in kmalu zatem, ko sem shodila in spregovorila, sem rada ponavljala, da bom indijska plesalka, ko odrastem…
Moje otroštvo in mladost sta bila polna plesa; v družini sem bila obdana z ženskami, ki so ljubile ples in ga živele v vsakodnevnem življenju. Ples je bil mami in babici ena najčudovitejših ekstaz življenja.
Pri šestih sem začela z učenjem baleta; v srednji šoli pa sem ostala s svojimi eksperimentalnimi pristopi k plesu osamljena; nisem našla vrstnikov, ki bi z menoj pripravili odštekano plesno predstavo, spremljano le z ritmi dihov in gibanja telesa…

V naslednjih letih sem proučevala ples kot orodje za sproščanje frustracij pubertete, ter potlačenih, ujetih čustev in kot pot k uresničevanju globjega odnosa z mojo instinktivno naravo. Ples je postal moja samo-terapija v letih krize po smrti mame, katero sem nenadoma izgubila pri dvajsetih. Tedaj ni bilo na voljo nobenih knjig ali delavnic plesne terapije, trans plesa ali česarkoli podobnega; v moje raziskovanje plesa me je gnalo bitje mojega srca…

Hvala prijatelj, da šel si z menoj,
da pil si iz čaše ljubezni napoj,
da sem kot ženska ljubiti te smela,
da sem ti dala, kar sem imela.

Ko spil si ljubezen vso, si odšel.
Morda bi natočil jo, če bi jo imel.
Večkrat sem se spraševala:
sem sploh tvojo ljubezen spoznala?

Bil si vedno skrivnosten z menoj,
govoril kot cel bi bil svet samo tvoj.
Kje sem za tebe bila jaz takrat,
kot senca človeka, ki ima jo vsak.

Šla sva po poti in se učila,
bilo je lepo, ko sva se ljubila.
Drug drugemu sva učitelja bila,
kar sva pridobila, naj vsak spozna.

Jagoda (Fragaria vesca) je večletna zeliščna rastlina, ki uspeva kot gozdno ali vrtno sadje na področju z zmerno klimo. Od vsega divjega sadja, se zaradi čudovite arome in prijetnega okusa najbolj ceni ravno gozdna jagoda.
Po svetu je poznanih okoli 400 vrst jagod.
V naravni medicini pa se koristijo gozdne jagode, saj po kvaliteti, vsebnosti vitaminov in hranljivih snovi močno prekašajo gojene vrtne.
Uporablja se plod, listje in korenina.
Plodove se obira junija, julija in avgusta, listje maja, junija, julija in avgusta, korenino pa septembra.
Uporablja se svež plod ali pa kot džem, sirup, kompot, osvežujoči napitki, marmelade, peciva, sladoled, žele, vino. V plodu jagod je 10% sladkorja, okoli 1% prostih organskih kislin (limonske, vinske, jabolčne) pektina, mineralnih snovi, arome, karotena, vitamina C idr.
Jagode se priporočajo slabokrvnim osebam.
Korenine in listje gozdnih jagod se uporablja kot sredstvo proti driski. Iz listja se dela čaj izjemne zdravilnosti. Svež plod gozdne jagode z mlekom, vinom ali limoninim sokom pomaga ledvičnim bolnikom, zdravi zlatenico, in krepi srce.

Viscos je bil v davnih časih obmejna postojanka, kjer so živeli razbojniki, ubežniki pred pravico, prekupčevalci, prostitutke, morilci, ki so počivali med enim in drugim zločinom… Najslabši med najslabšimi pa je bil Ahab, Arabec, ki je nadziral ves kraj z okoliščem in teroriziral kmete, ki se vsemu navkljub niso odpovedali dostojnemu življenju.

V bližini Viscosa je v neki votlini živel puščavsko življenje samotar, kasneje znan kot sveti Savin.

Nekega dne se je Savin napotil iz svoje votline v Ahabovo hišo in ga zaprosil za prenočišče. Rekel je, da je naveličan samotnega življenja v votlini in si želi vsaj eno noč prespati med ljudmi, v Ahabovi hiši.

Ahab se je krohotal in ga vprašal, če ne ve, da njegovo, Savinovo življenje njemu nič ne pomeni, saj je že neštetim ljudem prerezal vrat. Savin mu je povedal, da je to slišal, pa da ga ne moti. Nekaj časa sta se pogovarjala, in Savinove besede so na Ahaba naredile močan vtis, čeprav tega ni hotel pokazati. Življenje je v Ahabu zapustilo sledove: bil je nezaupljiv in ni več verjel v Dobro. In nato je Ahab Savinu pokazal kot v svoji hiši, kjer ponoči lahko prespi.

Kakor je Ahab slovel med ljudmi kot morilec, tako je Savin slovel med ljudmi kot svetnik. Ahabu ni bilo všeč, da deli slavo še s kom, zato je sklenil, da bo svetu pokazal, kdo je resnični gospodar v pokrajini in je začel brusiti nož, da bi ponoči z njim pokončal Savina. Savin ga je pri tem delu nekaj časa opazoval, nato pa mirno zaspal.

Ahab je vso noč brusil rezilo. Premišljeval je in premišljeval…

Zamisli si,
da srečaš simpatično osebo,
kateri si tudi ti kar všeč,
pa se zmenita za sestanek.

Na sestanku tebi draga oseba,
dobi na svoj nežen obraz,
prav poseben trpeč izraz
in ti pove, da je grešila in se kesa.

Ti rečeš lepo, da je spoznala,
da nekaj ni naredila prav
in da ji je zdaj za to žal,
kajti premnogi ljudje,
se niti ne vprašajo o tem.

Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)

"Jaz sem" je moja najvišja in najboljša svetloba, Bog, ki tudi jaz sem. Božanskost, ki se v meni prebuja, tisti prstek, ki sem se ga komaj dotaknila. Energija, za katero naj bi skrbela kot za majhnega otroka. Ker prebujajoče se božanstvo v človeku ni oče ali mati, ampak majhen otrok. Nekaj odprtega, občutljivega in ranljivega, za kar naj bi skrbeli.
Angel Kryon pravi, da "Jaz sem" sestavljajo
- Višji jaz kot Svetloba, dostopna fizičnemu telesu, pomeni njen del, ki se s telesom lahko zlije in ga ta potem drži in nosi, živi
- osebni del Svetlobe na drugi strani tančice, odgovoren za kokreacijo in naključja človeka, za izpolnitev njegovih namenov. Načrtovalec, gradbenik, arhitekt, planer.
- skupina vodnikov, ki ji jaz rečem Svaha, moja Svetloba višjega hrama, pomeni v vsakem zavestnem dihu večja Svetloba
- četrti del, ki mi je najbolj zanimiv - deli človeka, v družbi z njegovo biološko družino iz zadnjega življenja.
?! Ja, natanko. Kako bom to energijsko shodila, je drugo, podatke pa razumem kot enkratno priliko, da jih v življenju uporabim za svoje najvišje in najboljše dobro. Dihala jih bom in jih tako sprejela v svojo energijo, v vse svoje ravni bivanja, v svoje celice in zraven zvedela kaj še bolj osebnega.

Prepričani smo, da bo naše življenje lepše, ko bomo poročeni, ko bomo imeli prvega otroka ali drugega. Potem smo razočarani, ker so naši otroci premajhni, zaradi tega ali onega menimo, da bo boljše, ko bodo odrasli. V nadaljevanju smo ogorčeni zaradi njihovega mladostniškega obnašanja. Prepričani smo, da bomo bolj srečni, ko bodo prebrodili to starost. Mislimo, da se bomo počutili bolje, ko bo naš partner rešil svoje probleme, ko bomo zamenjali avto, ko bomo šli na čudovite počitnice, ko ne bomo več prisiljeni delati. Toda, če ne bomo pričeli s polnim in srečnim življenjem zdaj, kdaj bomo? Vedno se moramo spopadati s težavami vseh vrst. Zato je potrebno sprejeti to realnost in se odločiti biti srečen, ne glede na to, kaj se bo zgodilo. Alfred Souza pravi. Zelo dolgo časa sem imel občutek, da se bo moje življenje kmalu začelo . pravo življenje! Toda vedno so bile ovire, ki jih je bilo potrebno premagati spotoma, nekaj nerešenega, nek posel, ki je zahteval še več časa, dolgovi, ki še niso bili poravnani. Potem bi se življenje začelo. Nazadnje sem razumel, da so bile te ovire življenje".

Sprehajam se. Gaja odpira moje noge. Pomaga mi spuščati stvari, druge shoditi. Predajam se sončnim žarkom. Vse celice se polnimo s svetlobo sonca, crkljamo se in se odpiramo, kot cvetni lističi, v ljubezni in veselju. Vsak trenutek je dolg in lep. Zadnje čase draga Gaja govori in sije. Berem jo, kot sem včasih brala le iz oči človeka. Pestuje me, boža, objema, kot bi imela roke in poljublja me s svojimi ustnicami. Preobraža se. Milostno in v sočutju, čeprav ni videti tako, se pa da čutiti.

Drevesa (ki jih poznam) so se preobrazila že pred nekaj leti. Več stoletne lipe so se dobesedno odprle. Njihove duše so si zadale pomembno nalogo. Modrost svoje izkušnje so želele predati, svojo energijo, ki so je gradile in brusile toliko let, svojo ljubezen in potencial preobrazbe.

Ena med njimi me je poklicala. Jasno sem to čutila in noben dvom ni bil dovolj močan, da bi me prepričal v nasprotno. Šla sem do nje (ima izrazito žensko energijo). Ker je bila že odprta in ker mi je dovolila, sem vstopila v njeno deblo. Zaprla sem oči in odprla svoje občutke. Njene energije so stekle skozi mene.

Na iverih svojega telesa jih sonce zlati
in iztegnile so zamrznjene roke, zasute z lučmi.
Sehljaje dahnile so mačice v čudežni svet
tako brezmejno blagohoten, z žarki odet.

Hodim po gozdu in vse se srebrika,
s svinčenimi kosmatimi očmi se mi narava dobrika.
Glasno in pomenjljivo ptička vejo zamaje,
piščalka veselo zapiska, ko pridem v te kraje.

Vodnozelena hosta prebuja veselje, radost
in jaz vriskam iz svojega grla, v meni norost.
Zaživijo mi udi, med jerebikami oživlja se kri,
naokrog se oziram in veter svojo pesem šumi.

O, ljubezen zemlje, znoj in življenje iz globin,
temno naročje zelenega kinkanja z višin,
v mojih očeh je obujen samotarski spomin,
hrepenenje mladosti, sprostitev ko v naravi živim.

Mojster Sun:


Rečeno je bilo torej, da če poznaš druge in
sebe, ne boš ogrožen niti v stoterih bitkah; če
drugih ne poznaš, poznaš pa sebe, boš eno
bitko dobil, drugo pa izgubil; če pa ne poznaš
niti sebe niti drugih, boš v sleherni bitki ogrožen.