Piše: Miha Jensterle
Ko se v slovenski 'kmečki' družini rodi otrok, se starši stopijo od ganjenosti: »Kako je lepa!!« in »Kako je pameten!«
So zato Urške prevzetne in mora zato vsak slovenski otrok diplomirati? Biti naj-pametnejši? Da izpolni pričakovanja staršev?
Ko se Srbu rodi hči, ni vredno praznovanja, saj je hči očetu vredna le kot dota za krepitev poslovnih vezi; a ko mu, vojaku, žena rodi sina, oče radostno pije: »Rodio se junak!«
Mora zato bezpravna srbska žena 'ljubiti' možu - junaku noge in vsaka generacija mora v vojno, da staršem dokaže svoje junaštvo? Da izpolni pričakovanja staršev?
Ali 'rojenice' torej ne 'zabetonirajo' otrokove usode?
Pričakovanja staršev določijo otroku 'pogled na svet', postavijo meje in mu 'utirijo' odnos s svetom, kajti odnos staršev do obstajajočega sveta, do sočloveka, do otroka, do sebe, učečemu otroku postane 'realen' odnos. 'Edina resnica'.
In v Butalah otrok zraste v Butalca. V Talibaniji Taliban. In v predatorski družbi ropar.
Razgledanost staršev postane otrokov 'domet' in, če se otrok nikdar ne upre 'tradiciji', stališče staršev postane otrokovo razgledišče.
In 'beli' bodo še naprej branili in ponavljali napake svojih staršev. 'Črni' svojih? In 'rdeči' svojih?
Toda, smo otroci res le sanje in nadaljevanje norosti staršev?
Starši, tako črni, rdeči, beli zeleni kot vijoličastim md seboj sprti, nas silijo v tekmovanje, v opredeljenost, skreganost in v novo vojno.
Nismo, otroci, sposobni narediti samosvojega koraka k miru?
|
Smo res le sanje staršev?
Prispeval/a: titanic dne sreda, 16. marec 2005 @ 10:39 CET
Drugo kar pa je, se pa otrok v času pubertete začne oblikovati v odraslo osebo, začne sprejemati dražljaje iz okolja na drugačen način. Ne verjame več staršem ampak začne razmišljati s svojo glavo, se upirati vsemu kar je do sedaj bilo zanj samoumevno in išče sam še druge možnosti.
Odvisno je od posameznika tako starša kot otroka, od duhovne razvitosti, statusa, izobrazbe in še mnogih dejavnikov kaj naredi v svojem življenju s svojimi pogledi na možnosti, ki se mu kažejo.
Lažje pa je, če posluša človek svoje srce, ne glede na to, kaj mu drugi govorijo. Če preceni, da so informacije, ki jih dobi v okolju zanj škodljive in bolne, je prav, da se za svoje ravnanje sam odloči in tako seveda tudi odgovarja za posledice svojih dejanj sam.
Otroku je potrebno pokazati možnosti, ki jih ima, ga spodbujati pri njegovih ciljih ter mu pokazati, da se s trudom, ki ga bo sam vložil v neko delo, lahko doseže skoraj vse.