Ko se v slovenski 'kmečki' družini rodi otrok, se starši stopijo od ganjenosti: »Kako je lepa!!« in »Kako je pameten!«
So zato Urške prevzetne in mora zato vsak slovenski otrok diplomirati? Biti naj-pametnejši? Da izpolni pričakovanja staršev?
Ko se Srbu rodi hči, ni vredno praznovanja, saj je hči očetu vredna le kot dota za krepitev poslovnih vezi; a ko mu, vojaku, žena rodi sina, oče radostno pije: »Rodio se junak!«
Mora zato bezpravna srbska žena 'ljubiti' možu - junaku noge in vsaka generacija mora v vojno, da staršem dokaže svoje junaštvo? Da izpolni pričakovanja staršev?
Ali 'rojenice' torej ne 'zabetonirajo' otrokove usode?
Pričakovanja staršev določijo otroku 'pogled na svet', postavijo meje in mu 'utirijo' odnos s svetom, kajti odnos staršev do obstajajočega sveta, do sočloveka, do otroka, do sebe, učečemu otroku postane 'realen' odnos. 'Edina resnica'.
In v Butalah otrok zraste v Butalca. V Talibaniji Taliban. In v predatorski družbi ropar.
Razgledanost staršev postane otrokov 'domet' in, če se otrok nikdar ne upre 'tradiciji', stališče staršev postane otrokovo razgledišče.
In 'beli' bodo še naprej branili in ponavljali napake svojih staršev. 'Črni' svojih? In 'rdeči' svojih?
Toda, smo otroci res le sanje in nadaljevanje norosti staršev?
Starši, tako črni, rdeči, beli zeleni kot vijoličastim md seboj sprti, nas silijo v tekmovanje, v opredeljenost, skreganost in v novo vojno.
Nismo, otroci, sposobni narediti samosvojega koraka k miru?
Ko se v slovenski 'kmečki' družini rodi otrok, se starši stopijo od ganjenosti: »Kako je lepa!!« in »Kako je pameten!«
