|   Stojim ob prepadu, ki je edini izhod, da se rešim pred krokarji,
ki me želijo požreti in razmišljam:
1. možnost
Ali je moja vera res dovolj močna, da zaupam, da imam krila, čeprav jih ne vidim?
Ali je prav, da zaupam v notranji glas, ki mi pravi: skoči in poleti, pokaži ljudem moč vere.
Ali je to tisti pravi glas, ki prihaja iz moje notranjost, glas Boga?
Kdo mi bo pa to povedal?
2. možnost
Krokarji so lačni in željni mojega živega telesa in moje duše.
Je moja ljubezen dovolj močna, da jih ubije, če se usmeri v njih?
Vsak poskus obrambe z ljubeznijo mi poškoduje krila, me rani in boli.
Bom ranjena lahko letela, če mi polomijo krila in izklujejo oči?
Bom videla brez oči in lahko letela brez kril, ko me bodo poškodovali
ali je bolje, da zaupam in poletim, ko imam še moč in ljubezen?
3. možnost
Ali obstaja tretja možnost? Morda. Počakati, se zavarovati pred
krokarji sebe z ljubeznijo in upati, da odletijo stran.
Koliko časa pa bo to trajalo, ali bom vzdržala?
Morda že sedaj več ne vzdržim, zato vprašam ljudi, če vedo
še za kakšno možnost.
|
NE ZAMUDITE
Vera ali dvom
Prispeval/a: ninika dne četrtek, 17. marec 2005 @ 00:12 CET
Rada bi samo opozorila, da ljubezen ne ubija! Če čutiš iskreno in ljubeče, ti noben krokar ne more do živega. Ljubezen bogati tebe in ljudi okrog tebe. Samo 'pestvaj' lepe, nežne energije, sij to svojo ljubeznivost in noben krokar se te ne bo polastil...in potem odpadejo vse ostale dileme. Veliko sreče!
Vera ali dvom
Prispeval/a: titanic dne petek, 18. marec 2005 @ 08:37 CET
Hvala za komentarja, to sem morala slišati in se zavedam, da imata zelo prav. Tudi sama vem v teoriji kako to gre, lahko drugemu povem, kako bi jaz naredila, a ko sem sama pred situacijo sem nemočna. Življenje teče gor in dol, so vzponi in padci in iz padcev se rodimo boljši, močnejši, pametnejši.
Vem, da ljubezen ne ubija, saj je ljubezen Bog. Edino z ljubeznijo se lahko zaščitim pred "krokarji". Trenutno (obdobje) sem res v neprijetnem položaju, kjer mi lahko le On pomaga, da vzdržim in gojim še naprej ljubezen in pokažem, da je vsemogočna. Včasih pa človek pride tudi do točke, ko se mu zdi, da je lekcija pred katero se je znašel, pretežka zanj. Zavedam pa se, vendar ne še vsak trenutek, a zelo pogosto, da nam Bog ne bo dal neke situacije, ki je nebi zmogli. Dobimo toliko kolikor zmoremo prenesti. Vem tudi, da je prav, da le tako duhovno rastemo in se krepimo v zaupanju in ljubezni in se naša ljubezen le še poglablja. Ja, vse to vem, vendar.... je včasih res težko.
Zakaj, Marja, bi nehala pisati komentarje? Saj le tako se bogatimo, povežemo naše pozitivne energije in le tako se ljubezen množi še na tiste, ki nas samo berejo. Tako lepo pišeš, da res ne smeš prenehati. To bi bila škoda.
Draga Ninika, tudi tebe čutim kot nežno, ljubeče bitje, ki spodbuja človeka tako, kot le zna. Ljubezen je tista, ki odpušča, razume in pozabi. Ja, imeti jo moramo v sebi, da jo lahko dajemo ven, v svet. Občutek pa, ki vsakega človeka kdaj prevzame pa je, da se premika na mestu, da ne more narediti nekaj kar bi bilo potrebno in da stvari ne gredo tako, kot si bi želel in si je zamislil. Teorija je lepa stvar, saj pravim, včasih pa je kljub vsemu težko to vzdrževati, gojiti ter vse ljudi ljubiti.
lp Titanic
Vera ali dvom
Prispeval/a: ninika dne sobota, 19. marec 2005 @ 23:55 CET
vsi vemo, da 'ni vse tako kot se zdi'. Na to temo obstaja tudi ena lepa zgodbica o dveh menihih in mogoče jo celo poznaš. Poanta govori o tem, da je' Ta pravi namen je običajno očem skrit'.
Saj nisem tako pametna in popolnoma mi je jasno, da smo vsi dobri teoretiki, a praksa je nadgradnja, ki nas vse teži in obremenjuje zahtevajoč mnogo več, kakor smo večinoma pripravljeni dati. Tudi sama se že nekaj časa spoprijemam s celim kupom razno raznih tegob...pa ne smem biti nehvaležna, generalno gledano sem dobro. To so bolj ali manj moji notranji boji, privajanje, spreminjanje same sebe itn. Res je, ni lahko! Podobno je kot pri hujšanju; dodatno se ne zrediš zato, ker si se en dan pregrešil, ampak zato, ker po takem dnevu rečeš "Ah saj je vseeno itak sem se danes prenajedla.". Potrebno je vstrajati, kakor Jonaton Livingston galeb (Richard Bach) in ponovno leteti, čeprav si si nalomil krila.
Živeti je lepo. Škoda je vsakega človeka, ki se odloči drugače. Mavrica življenja je vendar tako pestra, pa čeprav vmes velikokrat boli, je pomembno vedeti, da se vse konča in da se bo tudi bolečina zagotovo enkrat nehala.
Jaz si 'boleče' dneve lajšam z razveseljevanjem drugih. Saj vem, da je to delno tudi sebično dejanje, vendar to počnem brez slabih namenov in brez slabih elementov.
Tako lepo je imeti rad!
Pogumno! Želim ti še veliko ljubezni in kot rečeno, še enkrat: Pogum!
Pozdravček Ninika