Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/2005022523403541




Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (21. del)

četrtek, 17. marec 2005 @ 06:20 CET

Uporabnik: Pozitivke

Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)


KANALIZIRANJE PRIHODNOSTI

Pri teku z zavezanimi očmi v bistvu tečeš resnico o sebi. Odvisno od svoje poravnanosti in prizemljenosti tečeš naravnost, bolj na desno v mental ali na levo, v svoja čustva. Tako se tudi obnašaš v življenju. Ob straneh 50 metrov širokega travnika je nekaj ljudi, ki te po potrebi zadržijo in poravnajo v pravo smer. Da ljudje pri tem seveda tekajo v različnih stilih in ritmih, poskakujejo in se tudi obračajo ali kam zaletijo, je odveč poudarjati. To je na začetku vedno vir huronskega (čeprav sočutnega) smeha, potem pa se ljudje zresnijo.
Pred šestimi leti sem v Grčiji dovolj hitro tekla naravnost, padla, se hitro pobrala in tekla naprej. Pred koncem sem se ustavila sama. Nisem zaupala Fosterju, da me bo ustavil; takrat nisem zaupala nikomur. Kasneje se je izkazalo, da je tisti padec pomenil raka. S to jasnostjo sem zdaj dovolj dobro odtekla svojo črto, na koncu malo na desno in dokler me ni Foster ustavil. Bravo jaz! No, moje zadovoljstvo ni dolgo trajalo, saj smo zvedeli, da bomo tekli še enkrat. Dobila sem slab občutek.
Zdaj boste tekli prihodnost, je rekel Foster.
Ups!?? Zdaj sem pa tam!
Čutila sem in vedela, da bom nekaj pomembnega morala še doživeti. Nekaj neprijetnega je pred mano!

Vedela sem, da posebno jasne vizije prihodnosti nimam. Preteklost je bila tako enostavna - vse sem počela zaradi in v imenu boga (na oltarju)! Bog je bil zame dovolj dober razlog, namen in opravičilo. In vsega tega nimam več. V letu 03 tudi jaz sem Bog! Pred mano je prazna knjiga, velik prazen prostor in kaj naj z njim? No, za začetek bom tekla...

Izjemna izkušnja je tale tek v svoji temi, ko verjameš, da tečeš naravnost - pa (včasih) ne. Pojma nimam, kako, ampak po kakih 15 metrih me je Krištof na čisti desni strani ustavil, me poravnal v novo smer in rahlo potisnil naprej. V tistih trenutkih se je v meni ogromno dogajalo, a povzamem lahko samo, da sem zamahnila z roko nazaj in jezna rekla: Ne me potiskat! Potem sem zajokala. Stala sem tam z zavezanimi očmi v desnem kotu travnika in iz vse svoje energije jokala. Z vso možno jasnostjo sem prepoznala prostor, v katerem sem jokala pred mesecem v Ankaranu, po opustitvi kolektivne zavesti. Osamljenost in žalost sem jokala in nekaj večjega od strahu; vsa moja čutila so glavi sporočala, da je to, kar me čaka, zame preveč, da je pretežko. Isto sem jokala pri izkušanju razodetja, pri dviganju pečatov z mojih čaker. V treh zaporednih mesecih sem trikrat padla v isti skoraj grozljiv energijski prostor nečesa, kar je bilo pred mano! Ko sem se tega zavedla, sem še vedno v solzah nekajkrat izdihnila in stekla naravnost, kjer je k meni pristopil mlajši moški in me objel. Naslonila sem se nanj in potlačila jok; če bi si dovolila jokat, bi samo jokala in jokala...

Kaj, vrabca, se mi bo zgodilo? V kaj se bom spet spravila, kje bom spet šla čez mejo? Kaj ta desni kot travnika pomeni za mojo prihodnost? Me bo kakšna smrt sesula? Kaj se lahko zgodi takega, da bo zame pretežko? V zamorjenosti sem se kobacala nekaj ur.

Egipčanske posvetitve sem doživela kot posebno stanje zavedanja, v katerem sem prvikrat v tem življenju doživela enost z vsako stvarjo, ki sem jo pogledala. Ljubila sem predmet na mizi, pogled skozi okno, nožni prst človeka zraven mene, zaveso, kljuko... V postelji sem se še nekaj ur vsa tresla in solzila.
En drug dan sem aktivacijo petih teles posebej čutila na možganih, kundalini pa... Za neopisljive izkušnje gre, ki jim vsaka črka vzame pomen.
Vse lahko delam(o)!, sem doživela.
Kako enostavno je vse!
Nobenih omejitev ni, vse je mogoče! Prav vse je možno!!!
To sem jokala, to sem doživela.

Poimenovala sem vsa svoja telesa. Upogljivost čistosti je moje fizično telo, Moč preobrazbe čustveno, Globina miru mentalno in Prava zmagovalka je ime moje duhovne ravni. Da slednje pomeni ljubezen, je jasno, presenetilo pa me je ime, ki mi ga je v dihanju Izis dala ta boginja. Ira je rekla, da sem.
Ira... Čakala sem, da se bo beseda spremenila v kaj bolj mehkega, a se ni. Ira!
Ni mi bilo všeč, a popravljati ga nisem želela – le kako naj popravljam boginjo v sebi?
Na šamanskih potovanjih mi je Luna kot darilo dala mene samo (to je bilo po dolgem času logično, pa sem kljub temu postala slabe volje) in Merkur mi je dal mojo besedo.

Predzadnjo noč nas je Foster presenetil s tremi izkopanimi grobovi, okrog katerih so bile prižgane sveče. Takoj sem skočila v en grob. En grob je moj, o tem ni dvoma! Zadostikrat sem umrla, pripada mi! Ko je Foster name vrgel zemljo, sem samo pomislila: Kaj bom, če mi zasuje obraz? V tem grobu sem mirna in zadovoljna šla poiskat ostanke svoje duše.
Doživela sem, da je nekaj malega moje energije samo pri Nuši. Na poti v drugo realnost sem srečala mamo, očeta in Zmaga – vsi so bili odprti in veseli in zahvalila sem se jim za vse izkušnje z njimi. Oblak malih hroščkov in velik skarabej, na katerem sem potovala, so me peljali v zgornji svet, kjer sem srečala Jezusa, Budo, Mojzesa in Mohameda. Ob Mojzesovem pogumu so mi stekle solze in z lahkoto sem sprejela nasvet naj več molčim in poslušam. Disciplina pa..., saj me sonce ne zbuja zaman vsako jutro.

Sanjam, da sem v sobi z mlajšim moškim, ki naj bi bil moj ljubimec, a mi ni dovolj všeč. Ko vstopi zunanja avtoriteta, moški želi zapustiti prostor, a mu rečem, naj ostane. Potem odločena stopim k tej zunanji moči in kontroli. Medtem ko jo gledam v oči, ponavljam:
Nihče mi ne bo več govoril, kaj smem in česa ne..., nihče mi ne bo več govoril..!
Čutim krhkost in strah fasade navidezne moči pred sabo.

Ko je Foster ta dan s petjem poklical zrak in z njim angele, mi je vibracija njegovega glasu kot laserski tok zvonila po desni polovici možgan in jih obdelovala skoraj do bolečine. Še lep čas ne bom vedela, v kaj vse mi je odprl vrata. Potem, ko sem jih najprej določila sama. Z odločitvijo, da ne služim več Bogu in angelom, ampak – ljudem.
Končno sem pripravljena služiti ljudem!
Ko smo vlekli karti svoje sence in svojega potenciala, sem dobila »jezo« in »navdih«.
Ohahaha! se je zarežal Foster, saj to že počneš! Svojo senco preobražaš s pisanjem!
No, ja..., kaj naj rečem? Sem, kar sem, osredotočena na to, da bom naslednji dih bolj mehka, odprta, bolj svetla...

Po vrnitvi s Poljske sem imela dosti dela; počutila sem se velika in močna. Če bi te dni lahko uresničila ideje, ki so se mi porajale, bi res temeljito spremenila svojo realnost. Ker jih še ne znam, bo pač trajalo malo dalj. Kako si?, me je septembra vprašala dobra znanka.
Jaz sem..., jaz sem dobro. Jaz sem..., jaz sem..., jaz sem.... Zasmejala sem se. Saj me slišiš..., Jaz sem! Jaz sem, ki sem!
Vesela sem bila, da se je lahko odprto in razumevajoče zasmejala z mano.
K mojemu izjemnemu počutju je prispevalo poletje 03, od plesa na Irskem, preko opuščanja kolektivne zavesti, dviganja pečatov s čaker do Turoffa in Fosterja. Moja izbira v vseh teh korakih je bila tista, ki mi je odpirala vrata ena za drugim, da sem samo šla skozi. Včasih žalostno in drugič v strasti srca. Zadnja vrata so mi konec avgusta pomagali odpreti moj ljubi umrli Žid - angel Tobi in družba z druge strani tančice. Pa Goeff in Norma in zemeljska duhovna družina, ki sem jo srečala na Nizozemskem.

Mislila sem, da se grem učit kanalizirat svoj in tuj višji jaz in seveda angele, pa sem ugotovila, da že vse to počnem (kot najbolj verjetno vsaj občasno tudi ti!). Na delavnici kanaliziranja sem dobila nepričakovano veliko potrditev same sebe. Ni ga človeka, ki bi mu lahko verjela, da sem taka ali drugačna - občutki v stiku z Metatronom, Mihaelom, Gabrielom in drugimi pa so mi dali, kar me odslej najbolj podpira. Vse te občutke bom v naslednjih letih prizemljila, govorila in pisala, se smejala in plesala. In pomagala drugim ljudem vstopiti vanje.

Američan Geoff že štiri leta kanalizira angela Tobija, ki je skupaj s svojo družbo na drugi strani tančice moja duhovna družina, moja preteklost, sedanjost in prihodnost, moje srce, duša in duh, moje vse. Geoff je seveda moj bratec, ki po svetu hodi s prijatelji in tu..., tu so bila na vrsti presenečenja.
Yanco je 33-letni Nemec, ki zadnje leto kanalizira glasbo na Geoffovih kanaliziranjih. Kar pognalo me je k njemu in slišala sem se reči: Živjo, kako zelo mi je všeč tvoja glasba! Potem sem široko odprtih oči in z grimaso na obrazu sedla in pomislila: Ups! Kaj mi pa je? Saj še nisem slišala njegove glasbe!?
No, Tobija sem začutila takoj ko je Geoff prišel v prostor, po malce dolgotrajnem ameriškem uvodu smo začeli in že sem jokala. V razširjeni trenutek sem šla in se raztegovala vedno dlje, vse do konca vesolja kot se reče in potem me je prav Yancova glasba odprla v novo stanje, podobno izkušnjam enosti in ljubezni na Poljskem, samo višji vibraciji. Sedela sem in se tresla in vse, kar sem pogledala, je v meni vzbudilo nov občutek enosti, da sem samo dihala in jokala. Za tem smo razdeljeni v tri skupine vadili kanaliziranje.

Ker kanaliziranje je občutenje, naj bi se odprli in potem naprej odpirali svojim občutkom. Ustrezno odločitvi, da se ne bom zaprla, sem jokala naprej. Skupaj nekaj ur sem čutila mogočne občutke povezanosti s prav vsako stvarjo v bližini. V naročje smo dobili različne predmete v enakih vrečkah in uglasili naj bi se z njimi. Ne skušali ugotoviti, kaj je v vrečki – odprli naj bi se občutkom, bili nekaj časa v njih in šele po določenem času dovolili, da se nam izoblikuje v lastnost predmeta. Tu šele sem potonila v valove ljubezni, ki so me nežno nosili v globine izjemne energije, ki je tresla mojo energijo, posebej fizično telo, se umirjala in spet dvigala v nekaj novega. Posebej ko sem skozi okno pogledala drevesa in pomislila na zemljo in še bolj ko sem pomislila na Zemljo. To so bile edine misli, vse ostalo je bilo neopisljivo, a približno tako. Rekla bi, da sem se kopala v ljubezni Boga.

Po odprtju vrečk so ljudje v rokah držali različne najbolj običajne predmete od listov drevesa do kamnov, svečk in kovancev. Zaradi tresenja dolgo nisem odprla svojega zavitka in ko sem ga, me je samo potegnilo v še globjo raven občutkov in jokala sem naprej, medtem ko so valovi ljubezni v vdihih prinašali novo in v izdihih odnašali vse staro. V rokah sem držala prelep zaobljen kristal – samo da sem ga pogledala, me je odprl še bolj. Držala sem ga, ga čutila in ga dihala in potem sem si z njim masirala timus. Poslušala sem zanimive izkušnje drugih, se masirala in dovolila, da so mi tekle solze. In da so prihajala sporočila.
Igranje je na vrsti, Bernarda, igranje z Gajo, z zemljo in s kristali (zato mi je Nuša kupila kristalno palico), z drevesi. Čas je za služenje Zemlji, ljudem.
Čas je za spremembo... Čas je za novo rojstvo, zdaj pa zares...

V naslednjih vajah smo kanalizirali skupinsko energijo, katerokoli izbrano entiteto in Velike Fante. Na delavnici nas je bilo 76 iz 14 različnih držav in delala sem s kolegi(cami) iz Surinama, Kenije, Nemčije, Norveške, Romunije, Irske, Danske, Amerike in Anglije. Zelo zanimivo, res zelo zanimivo. Enostavno in lahko, tudi zabavno. In presunljivo tudi.
Velika Punca Marija me je spomnila na dostojanstvo povezanosti s seboj in Gabriel mi je jasno zatrobil: Uživaj že končno v svojem izrazu!
Metatrona sem vedela, začutila sem ga naprej, valove sile najvišjega in najboljšega sem dihala, se tresla in jokala... Ne boj se več svoje besede! Tvoj most med Bogom in človekom v tebi sem. Tvoja beseda je Božja beseda... Varno je..., ne boj se več...
Guncalo me je naprej in nazaj in me odpiralo v občutenju barve energije. Kako lahko je čutiti barvo, posebej tako mogočno kot je neopisljiva teža temnejšega metala z bakrenimi odtenki angela Metatrona. In vsakič ko se je val umiril je v delu trenutka prišel neverjeten mir in jasne besede. Besede za skupino. In potem besede zame. Dihanje, naslednji val mogočnih občutkov s solzami, spet mir, jasnost in besede. In spet in spet. In spet. Vse to sem že izkušala pri pisanju Marije Magdalene. Vse to že poznam...
Kralj in kraljica si zdaj, je rekel Metatron v posebnem sporočilu zame. Skrbi za svoje otroke: za vsako svojo besedo, misel in dejanje...
Hvaležna sem jokala v polnem zavedanju vseh občutkov in besed, guncala sem se, jokala in kimala.
Ja! To, ja! Hvala... In spoznala sem Normo Delaney.

Ko nas je Norma popeljala v dih, sem najprej pomislila, kako je mogoče, da ima tako zadrogiran glas, ko je vendar polna Svetega duha. V naravnost hipnotični prelepi gospe, ki bi po mojih občutkih lahko bila moja mama, sem takoj prepoznala živo karizmo. Norma zdravi s svojo energijo, z besedo in pogledom in je to, kar bom jaz čez nekaj let. Ni pomembno, če čez pet ali deset let, enkrat pač, v tem življenju. Navidezna drznost teh mojih občutkov me izpolnjuje in močno veseli; valove strasti začutim v trebuhu. Potem ko že lep čas vem, kdo sem in kje, mi je na Nizozemskem končno postalo jasno, kam naprej in tudi, kako bom tja prišla.

Kratek sprehod stran od našega hotela je bilo veliko nakupovalno središče, kjer sem za očeta kupila prenosni cd-player. Naslednji dan je Geoff takoj ko smo posedli povedal, da ima Yanco s seboj žal samo 6 zgoščenk. Ena je moja, sem molče rekla univerzumu. Ko sem čez slabi dve uri pogledala proti Yancu, so okrog njega stali ljudje z bankovci v roki. Za njihovimi hrbti in mimo njihovih pasov sem stegnila roko, iz majhnega kupčka potegnila cede in potem vprašala, koliko stane. Pri roki sem imela potrebno količino evrov in ko sem jo s cedejem mahnila proti vratom, sem pričakovala, da me bo kakšna huda roka zagrabila za ovratnik in stresla. Vendar sem nemoteno odšla. Kar mi pripada, mi pripada – ne morem imeti ničesar, kar ni moje!

Zvečer sem cede poslušala dobro uro in ponoči dobre tri ure. Yancova glasba me je pretresla in marsikaj v meni pozdravila – uglasbil je namreč večino mojih družabnikov z druge strani tančice. Ob poslušanju skanalizirane glasbe Tobija so mi oživele podrobnosti Geoffovega kanaliziranja isto popoldne, Metatron sem tako ali tako jaz, Mihael pa... Samo Mihaelovo glasbo sem poslušala dobro uro, vse v meni se je odprlo in odpiralo še bolj, ko sem v solzah in joku dojela, da mi Mihael skozi glasbo govori o nebesih. Vesela sem se gugala naprej in nazaj v prepoznavi, da spet verjamem v nebesa. Po dveh letih spet... Kakšno darilo, kakšen začetek mojega entuzijazma, ki je po izkušnji z Zmagom uplahnil. Potem pa sem začutila hvaležnost, ne - Hvaležnost. V Mariji Magdaleni sem pisala in nedavno trdila prijateljici, da jaz, razen v posebno globokih stikih z angeli, ne izkušam prav dosti hvaležnosti. Vedno sem trdila, da sreče ni, je pa dobra karma, ki sem jo sama preobrazila – za kaj naj bom potem hvaležna in komu? Izhodiščne možnosti smo vsi ljudje imeli iste! Prav, bodite vsi hvaležni, če vas bo to kam pripeljalo, jaz imam dovolj drugega dela... To soboto ponoči pa sem bila na Nizozemskem hvaležna do vratu in čez. Utapljala sem se v hvaležnosti, da sem v telesu, da čutim, da sem človek. Kot polno zavesten človek sem čutila Mihaela v glasbi, hvaležna, da slišim. Prvikrat sem bila hvaležna, da sem v človeški izkušnji!

Na delavnici smo se v skupine razporejali tako, da smo iz temne vrečke vlekli modre, zlate in kristalne frnikole, ustrezno energijam sivega, belega in kristalnega marmorja v človeški energiji. Tobi je že pred leti povedal, da smo ljudje dosedanja življenja bivali v razmerju 2/3 temnega in 1/3 svetlega marmorja ali obratno, ustrezno svoji duhovni rasti. V novem tisočletju smo nekateri prišli do vstajenja in zavestne prepoznave, da smo Bog in to je stanje zavesti, v katerem v svoji energiji imamo samo nevtralen kristalni marmor. Ta se v povezavah z okolico spreminja v svetlega ali temnega. Ustrezno tej simboliki smo torej vlekli frnikole iz vrečke in trikrat po vrsti sem potegnila kristalno frnikolo. Najbolj mirno sem sprejela to zunanjo potrditev svoje božanskosti. Bravo jaz! Da res gre za to, je potrdilo kasnejše glasno vprašanje Geoffa in Linde, če je kdo trikrat zapored izbral kristalno kroglico. Dva sva dvignila roki. Po tem sem kristalno frnikolo potegnila še za četrto vajo, pred peto pa pomislila, da bi rada delala tudi z Normo, ne samo z Geoffom. Petič sem potegnila zlato kroglico in prišla v Normino skupino.

V Normini skupini naj bi se odprli sporočilom katerekoli energije po svoji izbiri. Izbrala sem vzvišenega Alta (sebe iz Atlantide, ki sem ga pred pol leta videla v ogledalu) in svojega saboterja. V skupini smo bili štirje. Ko sem se ravno pogreznila vase, je Norvežanka nasproti mene Angležinji na moji levi dovolj glasno rekla: Sporočilo imam zate!
Samo da ne zame, sem pomislila in zaprtih oči skenirala energije v meni in okrog mene.
Sporočilo imam zate, je rekla za tem in me prijela za koleno.
Najmanj resno, če ne grdo sem jo pogledala, ko je rekla: Začni svojo notranjo lepoto dojemati kot svojo zunanjo lepoto!
Strmela sem vanjo, medtem ko je telo prepoznavalo resnico. Zahvalila sem se in zaprla oči, ko je imela sporočilo seveda še za Romuna na moji desni.
Dobro kanaliziraš, zdaj pa molči, sem pomislila.
Čez par vdihov se je z rokama naslonila na kolena svojih sosedov in rekla, naj se vsi naslonimo v tak položaj. Si pa res lahko tečna, organiziraj si svojo delavnico, je reklo nekaj v mojem pleksusu in naravnost zmagala sem, ko sem molčala in naredila, kar je rekla. Moje srce se je zaprlo, sočutje izhlapelo, ko sem se skušala odpreti tako nagnjena naprej in v mojem želodcu so se grbančile posledice mojih misli, dokler me ni razsvetlilo.
O, živjo!! Alt in saboter, vidva sta, ja! Sta se pa hitro pojavila! Ne bosta me, ne - ne tokrat!
Alt v mojem čelu je postal prelep v zmehčanem nasmehu, ko je rekel: Vidiš, kako dobro ti gre! Saj ni tako hudo sodelovati!
Vsa sem se odprla in že je mimo prineslo Normo.
Pomagaj mi, prosim! Naj Alt gre, svojo vzvišenost spuščam, sem ji rekla in zajokala takoj, ko sva se pogledali v oči.
Včasih glava misli, da se moramo ločiti od celote, pa lahko spustimo samo del, če so v drugem darila..., je rekla mehko.
Preden je šla naprej, me je poljubila na lase.
Norma Delaney - kakšna energija, kakšno človeško bitje!

Zadnji večer nam je Tobi v »neposrednem prenosu« skozi Geoffa rekel, da se energija udeležencev te delavnice pripravlja na spremembo, v kateri se bodo naši vodniki spet zamenjali.
Izbrali ste spremembe take narave, da vam energije, ki so vas do zdaj podpirale, ne morejo več pomagati tako kot so vam doslej. V nekaj tednih bo tudi v vašem energijskem polju prišlo do sprememb... Gugala sem se in solze so mi lile v najjasnejši prepoznavi, da jaz drugačno podporo že imam. Vedela sem, da so se moji vodniki zamenjali na tej delavnici. Ponoči sem se v sanjah z lastnico hiše, v kateri sem najemnica že šesto leto, domenila, da se spomladi odselim. In preden smo se razšli, sem Normo prosila za kratek pogovor.
Zadnja dva meseca sem trikrat s precej močnimi občutki kanalizirala svojo prihodnost in to neprijetno prihodnost, sem rekla. Čisto nepričakovano in popolnoma enako sem doživela, da »to je pa preveč zame«. Nisem gotova, če sem pripravljena sprejeti vse, kar so mi občutki napovedovali; bolj čutim, da to isto prihodnost lahko preobrazim in s tem celo spremenim. To sem pripravljena tudi storiti – imaš, prosim, kakšen vpogled zame?
Norma me je prijela za roko, v kateri sem držala pisalo, me popeljala k stolom, kjer sva sedli in mi začela govoriti. Kakih deset minut sem jo vsa čutila vso in solze so mi lile, medtem ko je ona poleg besed nemoteno spuščala vame natanko to, kar mi bo v prihodnosti najbolj pomagalo. Energijski spomin nanjo, ki me bo odprl in postavil na noge, kadarkoli bom to izbrala. Norma Delaney...
Nisem bila vedno taka kot sem zdaj, je začela... Najmočnejši v sobi je dojenček; vse pritegne k sebi, nekateri se ga celo bojijo... In majhen ogenj lepo greje in pritegne ljudi, medtem ko velik ogenj požge gozd...
... ko sem pa tako težko prišla do strasti, ne dam jo..., sem rekla jaz.
...strast naj ne odžene ljudi, reci Duhu, naj te vodi v novo učenje. Prihodnost spremeniš z dihanjem sočutja in ljubeznivosti...
V Normini bližini sem čutila, da zame vse nemogoče postane možno.


KONEC

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/2005022523403541







Domov
Powered By GeekLog