Pravljica o zlati ribici in treh željah je neminljiva. Ne samo, ker je že hudo dolgo odkar jo je zadnji izpričano ujel in se zgodba o tem ohranja le še kot pravljica. Neminljivo je predvsem vznemirljivo vprašanje, katere tri želje so največje.
Tak problem je imel tisti kmetič iz teve oglasa, ki je samo bentil nad zvitimi vilami, ko so se mu tri res prikazale, da mu, kot se za vile spodobi, izpolnijo tri največje želje. Takoj se je zmedel in zato bolj kilavo odrezal, čeprav je na koncu niti ni slabo odnesel. Prvi dve največji želji mu je z nebes prišepnila pokojna mati, če se še spomni(mo), da mora imeti najprej štalco, pol šele tud' kravco. Ko so vile s tem seveda na mah opravile, je v zraku visela le še zadnja, skupaj z vse težjimi oblaki, da se je mudilo in je bilo njegovo mencanje že celo nam v zadrego, po televiziji! Končno se je srečkov pogled z neba povesil in nazadnje vprašujoče obvisel na trebuhu, po višjih silah očitno še edini oprijemljivi opori za trezen razmislek človeka o največji želji. S pomočjo trebuha je izbira jasna, seveda meso pa polenta, ne! »Kako?«, ga vile sprva niso zastopile? »Mesečna renta? Pametno!!!« In so vendarle še po suhem prišli do konca. Tako je bilo vsaj v zgodbi po teve.
Pa je bilo res tudi pametno? Niti ne! Če si za tretjo željo ni izbral žene, kakor mu je že za drugo svetovala pokojnica, bi si pa res lahko izbral kaj boljšega kot mesa in polente. Saj štalco in kravco je že imel, če bi še z vilami tako spretno kot dotej, bi imel, skoraj samo po sebi, tudi za meso in polento. Ker pa so ga vile nepačno razumele, kakor se reče napaki, ki ti rezultat po zmoti spet v prav obrne, mu je na koncu vendarle za tretjo željo kapnilo nekaj smiselnega, mesečna renta. Zadovoljivega odgovora na vprašanje o treh želja v oglasu igre na srečo, z upoštevanjem stare modrosti in sodobnih zavarovalniških storitev ni pretežko najti.
V primerjavi z resničnim življenjem je v igri med željo in srečo vzpostavljeno obrnjeno razmerje: šele izpolnitev želje ustvari občutek sreče. V resničnem življenju k zadovoljitvi želja ne pripelje sreča ampak prizadevanje, ko želja sledi svoji notranji poti izpolnitve. V igri moraš imeti srečo, da se ti izpolnijo želje, v življenju imaš srečo, ko se ti izpolnejo. Zato je bilo v igri še kar lahko izbrati največje tri želje! V resničnem življenju pa je izbira lahko precej naporna, ker moraš za izpolnitev želja vedno kaj žrtvovati. Na eni strani je prizadevanje, vloženo v razvrščanje želja po pomenu precej omejeno, kakor je pač omejeno tisto, kar sploh lahko žrtvujemo zadovoljevanju želja. Kljub omejitvi pa izbira največje želje ni enostavna. Zaradi namnožitve potrošniških izbir in manipuliranja potrošnikov so danes že povsem osnovne človekove izbire lahko težavne: na primer, katere tri izdelke v veleblagovnici najbolj potrebujem? Ali katerih sto oziroma katere za toliko in toliko denarja? V vsakem primeru je treba izbrati med deset tisoč možnostmi! Samo pri prehrani, potem spet enak preizkus pri oblačilih, opremi ali izbiri stanovanja...
O pravilu ekonomske pravičnosti, to je upoštevaje vsakršne morebitne trajne posledice zadovoljevanja želja za skupnost in naravo, je vsakomur izmed vseh želja najpomembneša oz. osnovna tista, katere zadovoljitev mu prinaša najvišjo trajno obnovljivo blaginjo. Osnovne potrebe, ki jih v danem trenutku različni ljudje dejansko zadovoljujemo se sicer precej razlikujejo, kljub temu pa sledijo istemu vzorcu: ko si napojen in sit ter varno pod streho, ti je kmalu dolgčas in bi vse bolj šel med ljudi, kjer pa sčasoma spoznaš, najprej, da med njimi veljaš toliko, kot znaš, potem pa še koliko zmoreš biti sočuten do drugih in drugačnih. To je večna lestvica potreb in od vsepovsod, vsi gremo ves čas po njej navzgor, če le lahko, v temnih časih pa navzdol, kot v vojnah, množičnih boleznih za telo ali za duha skupnosti oziroma človekovo dušo.
Osnovnih potreb sploh ni treba poznati, da bi komu omejevali zadovoljevanje katerekoli želje, recimo luksuzne, ali njegovo izbiro spodbijali kot nepomembno za človekov in družbeni blagor. Vsaka potreba, ki prispeva k blaginji prej ali slej z zadovoljevanjem potreb nižjega reda in z vzpenjanjem po lestvici prednostnih potreb lahko postane osnovna, tudi luksuzne kot na primer umetnine. Težko pa bi kot smotrno obravnavali trošenje za umetnine prej, preden je človek vsaj za silo sit, niti za kokakolo prej, preden je odžejan z vodo.
V zadovoljevanju osnovnih potreb iščemo zadovoljitev, ne užitek zadovoljevanja. Čeprav izpolnjevanje večine želja lahko poveča baginjo, jih ni smotrno zadovoljiti, če niso dovolj visoko na prednostni lestvici potreb. Izpolnjevanje želja, ki še niso postale osnovne potrebe, nujno niža potencialno dosegljivo blaginjo.
En od najvišjih in najpomembnejših dosežkov kulture želja je potrošništvo, ko svoje potrošniške košarice ne sestavljamo zgolj glede na svoje potrebe ampak predvsem glede na dohodek kot zmogljivost izbiranja dobrin. Zato v izbiranju dobrin zlahka zaidemo s poti potreb na pot želja. Morda ena najpogostejših, strastno sanjanih potrošniških iluzij je kopičenje materialnih dobrin za zadovoljevanje nematerialnih potreb. Recimo za boljši družbeni položaj kupiti velik avto, ne pa recimo izkazati višje družbene odgovornosti. Zadovoljevanje duhovnih potreb sicer ni neodvisno od materialnih dobrin, ker jih potrebujemo za nakup vstopnice, knjige ali slike itn. Vendar pa znesek, ki ga damo za knjigo vendar še ne zagotavlja duhovnega užitka ob njenem branju, celo ne omogoči ga, saj bi si knjigo lahko skoraj zastonj izposodili v knjižnici, torej pridobili brez denarja, ki v ničemer ne spremeni njihove umetniške vrednosti. Duhovni užitek je možen šele z duhovno potrebo, ta pa šele z dovolj jedače, pijače in streho nad glavo, da ti lahko postane dolgčas. Danes pa namesto tega potrošništvo kot instant nizkokalorični kulturni nadomestek duhovno substanco uspešno drobi na kričeča tržna sporočila, za katerimi stojijo le konstrukcije panojev, skratka nič. Če ne veš, kako se izviti iz pasti želja, ti zlata ribica ne more dosti pomagati. Kar ti ponudi za nagrado zapraviš za nekaj, kar je v najboljšem prazen nič in si na koncu lahko še vesel, da ti ne škodi.
Največje tri želje torej sploh niso želje ampak so to navadne, 'dolgočasne' osnovne potrebe. Ker se zadovoljujejo po večnem zaporedju, morajo biti najvišje razvrščene tiste, ki naravno sledijo zadnji pomembnejši trajni blaginjski pridobitvi. Zato bi morali največjo željo kot osnovno potrebo iskati le med izpolnitvami, ki najbolje dopolnjuje zadovoljstvo, ki mi je zadnje čase najbolj v prid. Največje tri želje so tako v bistvu izpeljane iz preteklih in sedanjih zadovoljstev, iz ekonomske samoprepoznavnosti in blaginjske samobitnosti.
Za vsakogar bi bilo dobro, če bi se znal prav odločiti o svojih treh največjih željah, tudi če se mu nikoli ne posreči ujeti zlate ribice. Živimo v ekonomskih omejitvah (svojega dohodka, premoženja, znanja, zdravja, sposobnosti delovanja…), ki jih s svojimi vsakodnevnimi ekonomskimi odločitvami bodisi zaostrujemo, bodisi rahljamo. Vsakomur, ki se nauči vse bolje izbirati načine zadovoljevanja svojih potreb, je lahko v življenju vse bolje, ne glede na vse ostalo, če le ni proti višja sila. To je pomembno za majhno državo v svetu velikih krivic, predvsem pa za mlado, ki se pridružuje veliki družini ustaljenih starih običajev in pravil, kjer mora najti izvirno pot do uveljavljanja svojih posebnosti in drugačnosti. Zato je poznavanje svojih treh največjih želja pogoj za lastno zadovoljstvo v življenju in sožitje v skupnosti in z naravo, katere del smo, skupaj z ribico. Je kaj neminljivejšega?
Tak problem je imel tisti kmetič iz teve oglasa, ki je samo bentil nad zvitimi vilami, ko so se mu tri res prikazale, da mu, kot se za vile spodobi, izpolnijo tri največje želje. Takoj se je zmedel in zato bolj kilavo odrezal, čeprav je na koncu niti ni slabo odnesel. Prvi dve največji želji mu je z nebes prišepnila pokojna mati, če se še spomni(mo), da mora imeti najprej štalco, pol šele tud' kravco. Ko so vile s tem seveda na mah opravile, je v zraku visela le še zadnja, skupaj z vse težjimi oblaki, da se je mudilo in je bilo njegovo mencanje že celo nam v zadrego, po televiziji! Končno se je srečkov pogled z neba povesil in nazadnje vprašujoče obvisel na trebuhu, po višjih silah očitno še edini oprijemljivi opori za trezen razmislek človeka o največji želji. S pomočjo trebuha je izbira jasna, seveda meso pa polenta, ne! »Kako?«, ga vile sprva niso zastopile? »Mesečna renta? Pametno!!!« In so vendarle še po suhem prišli do konca. Tako je bilo vsaj v zgodbi po teve. 
