Pismo Drage Sadar, ekonomistke iz Velenja.


SAMI MORAMO SPREJETI ODGOVORNOST ZA SVOJE ZDRAVJE!

Dobre stvari se nam v življenju zmeraj zgodijo takrat, ko jim dovolimo, da vstopijo v naše življenje. Zgodijo se takrat, ko smo jim pripravljeni prisluhniti, ter jih sprejeti z odprto glavo in srcem. Ponavadi se ljudje bojimo sprememb, ker nas silijo, da ravnamo drugače, kot je v starem, utečenem, komfortnem ravnanju – tako je kot s staro, ponošeno rokavico, imamo jo radi, čeprav prsti že skoraj kukajo ven, vendar je še nismo pripravljeni zavreči, saj je še zmeraj uporabna in – prirasla nam je k srcu.

Tudi jaz nisem bila izjema glede tega; leta in leta sem poskušala, vendar nikoli naredila odločilnega koraka, da bi posegla v svoje življenje in ga uredila drugače. Ves čas sem namreč bila prepričana, da živim »zdravo«, v skladu s svojimi potrebami. Stvari so se zdele obvladljive, dokler nisem začela bolehati. Začelo se je z lažjimi težavami – Sedem stopenj bolezni – ki pa so se z leti samo stopnjevale. Nikoli, nikoli nisem pomislila, da je za moje slabo počutje kriv način priprave hrane in prehranjevanja, saj sem vedno pazila, »kaj skuham«. Zame je bilo normalno, da človek pač enkrat ali dvakrat letno mora k zdravniku po antibiotik, ker je pač zbolel za angino. Verjela sem avtoriteti »bele halje« ter lepo pridno požirala zdravila, saj avtoriteti diplome pač verjamemo, zaupamo, se ne upiramo.

Z leti so se pojavile težave z žolčnikom (kronično vnetje)tako da sem upoštevaje zdravnikova navodila vso hrano do »mrtvega skuhala«, ker me je prepričal, da ne smem uživati nobene hrane, ki ni termično obdelana. Vsak, ki je imel težave s tem organom, ve, kakšno dieto so mu predpisali - škoda besed glede teh diet. Nikoli nisem pomislila, da bo to vplivalo na mojo krvno sliko, saj sem še vedno uživala ribje meso in goveje meso brez maščob. Ob določenih časovnih obdobjih sem še vedno zavila v laboratorij na krvne preiskave, ki so mimogrede vedno »prinesle« doze preparata Fe, saj je bilo nujno potrebno »napolniti depoje železa«, saj moje telo ni ustvarjalo hemoglobina v zadostni količini.


Ker sem se v nekem obdobju odločila za življenjske spremembe, sem bila seveda še dodatno in izdatno izpostavljena stresnim situacijam, kar se je posledično tudi odrazilo na mojem imunskem sistemu, namreč v obdobju enega meseca sem dobila predpisane antibiotike kar trikrat; zdravnica me je napotila v laboratorij in krvna slika je bila porazna. Izvid je bil pod spodnjo mejo normativa – Fe je po normativu minimalno 20 enot, moj izvid je kazal 4, hemoglobin je po normativu predpisan z 120, moj je bil 104. To je bil zame šok, saj sem vedela, kam to vodi…
V takšnih trenutkih potrebujemo prijatelje in zahvaljen bodi Bog, jaz sem ga imela; poklicala sem prijatelja ter mu vsa prestrašena povedala, kako in kaj je z mano.

Alois mi je ob koncu 2,5 urnega pogovora rekel: » Sedaj veš, kaj moraš storiti, stori točno to, o čemer sva govorila – spremeni način prehrane, začni s telesnimi aktivnostmi – telovadbo, meditacijo! Začni jesti »živo« hrano, hrano, za katero smo ljudje biološko prilagojeni: sadje, nekaj zelenjave, orehi, lešniki,vse v mono – obrokih. S tem načinom boš omogočila telesu, da bo vzpostavilo svoje prvobitno stanje: ozdravilo bo samo sebe, kajti telo JE samo ozdravljivo!«

V trenutku sem se odločila, da v praksi preizkusim njegove nasvete. Alois je bil do takrat na surovi, presni prehrani že 4 leta, bil je še »zmeraj živ« in kar je najbolj pomembno: ZDRAV, brez kuhane, termično obdelane hrane, brez antibiotikov in drugih zdravil, brez dietnih dodatkov k prehrani – vitamini, minerali, encimi, kapsul z visoko - nenasičenimi olji – izdelanimi v laboratoriju. Pomislila se, saj če mi ne uspe, še zmeraj lahko začnem jesti, kot prej. Izkušnja je bila čudovita: po nekaj mesecih sem ugotovila, da mi še na misel ne pride, da bi se prehranjevala na »stari način«. Moje počutje je bilo in je odlično. To se je poznalo tudi na izvidih, ki so v 2 mesecih bili v meji »normale«. Še danes ne vem natančno, kaj je vplivalo, da sem se odločila za to, sicer najpomembnejšo spremembo – verjela sem prijatelju, ker stoji za svojimi besedami – po dveh letih in pol 100% surove, presne, prehrane in drugačnim življenjskim slogom, lahko povem, da je to najboljše, kar se mi je v življenju zgodilo.

Na osnovi svoje življenjske izkušnje lahko zatrdim, da moramo sami prevzeti odgovornost za svoje zdravje, za svoje ravnanje, ki mora ustrezati biološkim potrebam telesa. V življenju vedno odločajo naše odločitve, ali želimo tehtnico bi-pola zdravje – bolezen obdržati v ravnovesju in to ravnovesje je predpogoj za zdravo, človeka vredno življenje. Odločite se lahko samo VI! Nihče nima pravice niti ne more odločati namesto vas! Jaz sem se pred 6 leti in pol zavestno odločila za zdravje, Naravno zdravje (ne prividno) in življenje brez zdravil. Najlepša izkušnja je ta, da sem začela tudi življenje sprejemati z bolj optimistične plati. Nikoli ne rečem, da je kozarec napol prazen, zame je zmeraj napol poln. Čutim, da sem polna »pozitivne energije«, ki jo želim deliti z ljudmi, ki jih imam rada in mi veliko pomenijo. LAHKO VAM SAMO POVEM: »ODLOČITE SE ZA SPREMEMBO, NE BO VAM ŽAL! ZA SPREMEMBE NI NIKOLI PREPOZNO. JAZ SEM SE SPREMENILA PRI 44 LETIH TER SVOJE ŽIVLJENJE SPRAVILA NA ZDRAVE TEMELJE, KI MI NUDIJO ZADOVOLJSTVO IN SREČO!"

Čestitam k modri odločitvi, prijateljica!
Alois Kolar, Urednik klubskega glasila Znanost Življenja