Povzel: Matjaž Lesjak

Nikoli poprej niso bili medsebojni odnosi tako problematični in polni kofliktov kot so sedaj. Sam lahko opaziš, da njihova naloga ni, da te osrečijo ali izpolnijo. Če boš želel doseči odrešenje skozi razmerja, boš vedno znova razočaran. Lahko pa sprejmeš odnose kot sredstvo, ki te naredi zavestnejšega.

Kdor se bo držal starih vzorcev, bo doživljal bolečino, nasilje, zmedo in norost.

Če boš čakal na nekoga, ki ti bo pomagal k ozaveščanju, lahko čakaš neskončno dolgo.

Ne obsojaj partnerjevega nezavednega obnašanja. Če ga ne sodiš, še ne pomeni, da nisi opazil njegovih-njenih pomanjkljivosti. Pomeni le, da se jih zavedaš, namesto da reagiraš na njih.

Lahko reagiraš na nezavedno ali pa opaziš nezavedno.

Če se poistovetiš z umom in svojo bolečino – in isto stori tvoj partner – si bosta zrcalila bolečino in nezavedanje.

Ego potrebuje probleme, konflikte in sovražnike, da ojačuje svojo ločenost na kateri sloni njegova identiteta.

Ženska, moški – na nivoju identitete nisi celovit. Si polovica celote. To povzroča moško – žensko privlačnost, ki je delujoča ne glede na nivo tvojega zavedanja.

Če si znotraj povezan s Celoto, čutiš to moško-žensko polarnost bolj na periferiji svojega bitja.

V Bivanju sta moški in ženska eno.

Če nisi pomirjen sam s sabo, boš iskal razmerje, da boš pokril svoje nelagodje. Lahko si prepričan, da se bo nelagodje ponovilo v neki obliki znotraj razmerja in verjetno boš za to krivil partnerja.

Še eno razmerje moraš razrešiti: razmerje s sabo, ko se obsojaš, smiliš samemu sebi, si ponosen nase, se sovražiš itd.

Življenje poteka ciklično. Ciklusu uspeha sledi ciklus neuspeha. Takrat nas življenje uči opuščati staro, da bi lahko prišlo novo.

Če se takrat upiraš, pomeni, da ne sprejemaš toka življenja, začne se trpljenje. En del ciklusa ne more obstajati brez drugega.

Čas, ko gre vse v življenju navzdol, je posebej pomemben za duhovno realizacijo. Doživeti moraš veliko izgubo ali osebni poraz, da bi vstopil v duhovno dimenzijo.

Poraz je del vsakega uspeha in obratno. Vse oblike so nestanovitne.

Če se tega zavedaš, oblikam ne boš pridajal osebne identitete. Okoliščine ne bodo del tebe ampak samo življenske situacije v katerih se nahajaš.

Ciklusi so dolgi ali kratki. Številne bolezni nastanejo, ker se ljudje upirajo ciklusom, ko imajo malo energije. Ti ciklusi pa so pomembni za regeneracijo. Če misliš, da moraš biti neprestano uspešen, boš težko sprejel tisti del življenja, v katerem gredo stvari navzdol. Če se temu upiraš, prevzame pobudo inteligenca življenja in ustvari bolezen, da te prisili k počitku in obnovi.

Dokler um presoja situacije kot »dobre«, se z njimi identificira. Stvari postanejo del tebe. Ko se situacija spremeni, konča, obrne v svoje nasprotje, um tega ne more sprejeti. Upiral se bo.

Srečo in nesrečo ločuje torej samo čas.

Ko preneha tvoja notranja odvisnost od oblik življenja, se splošno stanje tvojega bivanja močno izboljša. Stvari, ljudje, dogodki prihajajo in odhajajo in lahko jih uživaš – dokler trajajo.

Ciklusi vzponov in padcev se še vedno menjavajo, samo strahu ni več. Življenje teče.

Sreča, ki zavisi od stvari, ni nikoli trajna.

Če si našel center Bivanja v sebi, te to popelje izza polarnih nasprotij uma. V težavah ne boš nujno srečen, a našel boš mir.

Ego je prepričan, da lahko z negativnim obnašanjem, mišljenjem ali čustvovanjem, manipulira z realnostjo in pridobi zase korist.

V resnici negativnost ne deluje. Ustvarja in ohranja težave. Njegova edina funkcija je ustvarjanje ega.

Stvari, »ki se ne bi smele dogajati«, naj gredo skozi tebe. Ne nastavljaj jim zid upiranja. To je odpuščanje. Postal si neranljiv.

V tem stanju še vedno lahko poveš nekomu, kaj ti ni všeč ali kaj je narobe storil. Vendar ta oseba več ne kontrolira tvojega notranjega odgovora. Sam upravljaš s svojo močjo.

Minljive oblike zunanjega sveta lahko ustvarjaš, se jih veseliš, se igraš z njimi - ni pa se ti potrebno navezovati na njih.

Če izhajaš iz Bivanja, boš dojemal telo in um drugega človeka samo kot zaslon.

Trpljenje izhaja iz poistovetenja z obliko.

Sočutje je zavedanje globoke vezi med teboj in vsemi bitji.

Če se globoko zavedaš, je tvoj mir nedotaknjen. Ni ti potrebno reagirati na neozaveščeno obnašanje ljudi okoli tebe. Tako prekinjaš karmične cikluse akcije in reakcije.

Vsako zavedanje zmanjšuje trpljenje sveta.

Kvaliteta tvoje sedanje zavesti določa dogodke tvoje bodočnosti.

Predanost ni sinonim za pasivno sprejemanje situacije, niti ne pomeni prenehanje načrtovanja in bodočih dejanj.

Predanost je preprosta, a globoka modrost življenja. Pomeni sprejemanje in ne nasprotovanje toku življenja. To pa lahko storiš samo tukaj in zdaj. Predanost pomeni brezpogojno sprejetje tega trenutka. Pomeni, da se ne upiraš temu, kar je. Notranji odpor je »ne« danemu trenutku in se kaže v sodbah in negativnih oznakah.

Odpor postane poudarjen, ko se dogajajo »slabe stvari«. Nastala je vrzel med pričakovanji uma in stvarnostjo. To je bolečinska vrzel.