NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

četrtek 09-dec
  • Ure pravljic v Knjižnici Glinškova ploščad

  • petek 10-dec
  • Preplesavanje Društva Vrtnica

  • sobota 11-dec
  • Praznična preizkušnja s Friderikom in dedek Mraz

  • nedelja 12-dec
  • Večer z Manco Košir: zgodbe o knjigah in ljudeh

  • ponedeljek 13-dec
  • Bazar ljubljanske ljubiteljske kulture 2021

  • torek 14-dec
  • Pravljični sprehod po gradu z Ireno Cerar

  • sreda 15-dec
  • Ure pravljic v Knjižnici Bežigrad

  • četrtek 16-dec
  • Ure pravljic v Knjižnici dr. France Škerl

  • petek 17-dec
  • Angleški bralno-debatni krožek

  • sobota 18-dec
  • Praznična preizkušnja s Friderikom in dedek Mraz

  • nedelja 19-dec
  • Ukročena elektrika: Poizkusi Nikole Tesle

  • ponedeljek 20-dec
  • Božično-novoletni sejem unikatnih izdelkov

  • torek 21-dec
  • Ure pravljic v Knjižnici Savsko naselje

  • sreda 22-dec
  • Prihod Božička

  • četrtek 23-dec
  • Ure pravljic v Knjižnici Glinškova ploščad

  • petek 24-dec
  • Adriena Šimotova: Srečanje. Dotik in odtis

  • sobota 25-dec
  • Mesto bere sodobne ljubljanske zgodbe

  • nedelja 26-dec
  • Kreativne DJ in plesne delavnice

  • ponedeljek 27-dec
  • Ana Mrzla: KAR SMO (BILI), KUD Ljud - Ulična predstava

  • torek 28-dec
  • Ure pravljic v Knjižnici Savsko naselje

  • sreda 29-dec
  • Ure pravljic v Knjižnici Črnuče

  • četrtek 30-dec
  • Adriena Šimotova: Srečanje. Dotik in odtis

  • petek 31-dec
  • Najem Božička
  • Silvestrska večerja 2021/22 v Grand hotelu Union

  • sobota 01-jan
  • Adriena Šimotova: Srečanje. Dotik in odtis

  • nedelja 02-jan
  • Escape room The Key Ljubljana

  • četrtek 06-jan
  • VPIS - Qigong in Tai chi začetni tečaj ONLINE

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (20. del)   
    četrtek, 10. marec 2005 @ 06:15 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    * Zgodbe iz sebe

    Bernarda Pavko Prava
    V koraku Ljubezni (1. del)


    JAZ, SABOTER IN KOCKAR

    Razsvetlilo me je in v Ankaran sem šla brez računalnika. Vstopila sem v nepričakovano olajšanje od dela in odgovornosti, v drugačen mir. Po nekaj letih sem spet ure sedela na balkonu in gledala v hrast, na morje in nasprotno obalo vse do Pirana. Zjutraj, zvečer in ponoči. Posebej ponoči, saj sem spala na balkonu. Ure sem sedela in z namenom sprejemala vase Gajino energijo. Dihala sem zvezde, hrastove liste, dihala sem škržate. Če bi me vprašal pred mesecem, bi rekla, da škržatov v »mojem« hrastu ni. In po nekaj letih so se vanj vrnili čuki. Zavedla sem se svoje večletne subtilne vpetosti v navidezne obveznosti in spustila sem jih vse. Že dolgo nisem bila tako eno z Zemljo, vsa sem bila eno z njo te dni. Hodila sem plavat v Strunjan, nekajkrat sem že ob pol osmih zjutraj sedela na gugalnici in opazovala kopalce. Nisem pomislila, da ljudje na plažo lahko pridejo tako zgodaj! Opazovala sem svoje občutke, se poigravala z ugibanji, kakšni ti ljudje so, kako jim mine dan, kaj njih žalosti ali veseli. Nekajkrat sem bila zjutraj sama v bazenu, največkrat smo bili trije, štirje. Petdeset let nisem marala bazenov, zdaj pa sem med plavanjem dihala angele vode in svoje očiščenje, pa Gajo sem dihala in klor me ni motil. Celo aerobiko sem začela delati v vodi z drugimi obiskovalci. Vmes sem hodila po klancih nad Ankaranom v vse možne smeri, nekatere dele sem peš odkrivala prvikrat.

    Kaj bi rada delala v prihodnje? sem premišljevala. Kaj bi me novega veselilo ponuditi ljudem? Zakaj sploh grem na Fosterjevo delavnico na Poljsko? sem se vprašala.
    Dušo bi rada ponudila ljudem, na krožniku bi jim jo rada prinesla na nov način, mi je povedal naslednji korak. In natanko vem, kje sem hodila, ko so mi navrele solze. Ponovno sem se zavedla, da kamorkoli se obrnem – mene zanimajo človeška duša, njegova sestavljenost, večdimenzijskost.
    Človekova Svetloba je moja strast, njegova božanskost me zanima in to je to, kar ponujam ljudem. Pa je videti, da nas to zanima samo peščico.
    Kako to, da se velika večina še vedno ne želi odpreti do svojih potencialov? Potrditi svoje božanskosti? Vem, da jim ponujam bisere, in vem, da je čas zanje, pa jih ne sprejmejo! Kako jim jih lahko na približam na drugačen način? Ljudem bi rada ponudila nov vpogled v njihove potenciale! Tudi zato grem na Poljsko, sem začutila...
    Jokala sem olajšanje.

    Čez nekaj dni so v moje življenje z vso jasnostjo vstopili arhetipi in še kakšen teden sem rabila, da sem se zavedla, da je to – to, kar sem izbrala v hribih nad Ankaranom. Z uporabo prapodob naše duše bom ljudi lažje zanimirala. Če na arhetipe takoj na začetku ne bodo reagirali tako kot jaz in se tega ustrašili...
    Narisala sem kakšnih 90 kart in svoje prapodobe, tako kot se mečejo karte, razporedila v že znanih 12 astroloških polj z znanim pomenom. V dablinski knjigarni me je poklicala knjiga, v kateri sem prebrala, da vsak človek s seboj nosi štiri preživetvene arhetipe: otroka, žrtev, saboterja in prostitutko. Ti so torej stalni, ostalih osem pa za vsakega od nas enostavno pokaže karta. Najprej sem si seveda pogledala sebe.

    To, kar se je zložilo v moje Kolo božanskega potenciala, me je presenetilo s svojo enostavno prodornostjo resnice. Ta je vame zazijala z upornikom na področju lastnega izraza in resnice, s kockarjem v polju tujine in stika z božanskim in s saboterjem, ki vpliva na moje delo in zdravje. Vsi trije skupaj so zavpili vame s tako močjo, da je ostalih devet takoj zbledelo. Vame so zakričali s svojo negativno vlogo v mojem življenju, s posledicami, ki so se v nekaj minutah pokazale v najbolj živih barvah in v prepoznavi moje biologije, ki je – ne bi rada bila dolgočasna – zajokala. Zgrozila sem se v novi jasnosti prehojenega dela življenja in ni ga angela, ki bi me nekaj naslednjih ur lahko odvrnil od absolutne pozabe resnice, da naši arhetipi so nevtralna energija. Tisti čas so bili moj upornik, kockar in saboter zame krivci vseh mojih težav.
    Kakšna nevtralna energija prapodob, pri vsem, kar so mi zakuhali? Kako sem sploh zvozila do zdaj, tako kot sem? Kako sem sploh lahko kaj dosegla v življenju? Prišla do stanja zavesti, ki ga imam? Z žrtvijo povsod tam, kjer se počutim doma, z zapuščenim otrokom v osebnih in poslovnih odnosih..., no, vsaj prostitutka ni odkrito delala proti meni. Iz svojega polja nezavednega in intuicije mi pomaga prepoznavati vsakega v bližini, ki dušo, ideje, modrost razprodaja za varnost, sprejemanje, priznanja. Strahove pa tako ali tako zavoham!
    Ufa, arhetipi! V kaj me je potegnilo!
    Če odštejem ranjeno zdraviteljico, nuno, ljubimko, mentorja, pisarja oz. umetnika in študenta, sem se seveda zaljubila v – kockarja. Kakšna žrtev in kakšna sirota – osrednja igralca mojega Arhetipnega kolesa sta kockar in saboter. Saboterja ti takoj dam, kockarja..., ne, kockarja pa ne. Naravnost otroško stališče, seveda, ampak vse zasluge moje današnje zavesti sem pripisala prav njemu.
    Če že hočeš hazardirati – kockaj z Bogom! Nikoli ne moreš izgubiti.
    Kot najstnica sem zakartala zadnje funte na vogalu v Sohu, se nekaj let kasneje tresla ob zvonenju aparatov z denarjem v Las Vegasu... Ko kockaš z Bogom, pa lahko samo dobiš! Saboterja sem takoj dala v pečico milosti in se lotila risanja Koles božanskih potencialov za ljudi, ki so mi prišli na misel. Tako se je začela moja poletna avantura s prapodobami...

    Ko sem imela en julijski petek saboterja tretji dan v pečici milosti, sem pospravljala pred vrnitvijo v Ljubljano; še ritme sem nameravala it plesat po dolgem času. Ko sem pri pomivanju hladilnika dvignila prazen predal za zelenjavo, mi je noter v sredincu desne roke naredilo Plenk!; čutila in vedela sem ga, ne slišala. Spodnji notranji del prsta mi je v nekaj trenutkih pomodrel in se odebelil. Odprtih ust sem pomislila: Kako je to mogoče?, ko sem se zavedla: Saboter! Potem sem sedla in dihala kakih 15 minut.
    Vse celice, ki smo Bernarda, se odpiramo milosti in blagoslovom svoje nove realnosti bivanja, odpornosti in novemu ravnotežju, pretočnosti svetlobe v nas, ki je zdravje. Vse ravni bivanja smo se pripravljene učiti in delati korake duše na ljubezniv, ne boleč način. In čas je, da del naše duše, ki nas sabotira, spremenimo v prijatelja in zaveznika. Ker je čas in ker smo vredne živeti strast srca, veselje in obilje na vseh ravneh bivanja. Amen.

    Odložila sem vrnitev v Ljubljano - skupaj s saboterjem bom ostala v Ankaranu in se z njim dokončno spoprijateljila. Ko sem si šla narest zdravljenje Svaha, me je kot skoraj vsakič vmes zmanjkalo za nekaj minut. »Vrnila« sem se v nagli kretnji, v kateri sem s prej poškodovano roko rahlo udarila po kasetofonu ob postelji. !? Z vso jasnostjo sem namreč v svojem čelu zagledala provokativno nasmejanega moškega v tridesetih letih, ki mi je iz razdalje kake štiri metre z vso silo metal manjšo težko žogo – v glavo. V istem hipu sem umaknila glavo in iztegnila roko, da bi žogo ujela. V trenutku popolnoma budna sem prepoznala saboterja.
    Presenečena, a mirna sem v krasnem večeru sedla na balkonu in dihala ravnotežje in ljubezen.

    Obletavati so me začele misli na vino. Njihovo izjemno vztrajanje me je motilo in da bi se zamotila, sem si šla pripravit paradižnikovo solato. Pri rezanju čebule sem si rahlo posnela kožo na levem sredincu. !? Nekaj časa sem mirno stala z nožem v roki, potem pa počasi pripravila solato in jo dolgo jedla. Lačna tako ali tako nisem bila. Se danes sploh še lahko varno premikam ali karkoli počnem v stanovanju? Ob pol enajstih zvečer sem tako kot že kakih 6 tednov na balkonu sedla na ležalnik, na katerem zaspim. Skupaj z ležalnikom sem padla vznak – glavo sem zadržala nekaj centimetrov stran od zidanega robu balkona.
    !!!
    Počasi sem vstala in potem dolgo strmela z balkona na morje, v zvezde in luči na obali, v hrast.
    Tole je pa več kot izjemno! Ne bom posebej poudarjala, da se sicer nimam navade poškodovat, rezat z nožem, klatit okrog z že poškodovanimi okončinami in padati s stolov. In vse to v nekaj urah!
    Za kaj torej gre, moj ljubi saboter?
    Ko sem pospravila ležalnik, sem ugotovila, da se ni zlomil – zložil se je skupaj z menoj. Da sicer za zlaganje tega težkega ležalnika potrebujem kar nekaj svoje sile, ni omembe vredno. In še enkrat – na njem že od konca pomladi zaspim vsak večer in čez dan se vsaj nekaj ur valjam po njem. Sicer je z delom za noge naslonjen na drug modernejši ležalnik, tako da je razpoložljiva površina večja, a do zdaj se nobeden od njiju tudi premaknil ni.

    Za nekaj dni sem se vrnila v Ljubljano; navdušena nad arhetipi sem se veselila delavnice z ženskami, s katerimi tudi jaz delam Metavizijo vstajenja. Na delavnico je prišla samo ena.
    ?! Saboter mojega dela in zdravja se je trdno ustopil v vsej svoji veličini...
    Kamor sem pogledala, karkoli sem naredila – pred seboj sem imela svojo družino arhetipov. V glavnem kockarja in saboterja. No, nekaj dni nisem delala nič. Guncala sem se s svojimi čustvi, pila vino in bila slabe volje, celo po dnu sem spet malo pogrebla. Še enkrat sem zajokala svoj dvom, težo in osamljenost, skoraj obup. Kolektivno odhaja, zdaj sem res sama...

    Potem sem v desetih dneh naredila okrog 150 arhetipnih koles prijateljev, tako ali drugače znanih ljudi in sosedov, velikih in manjših ljudi, domačinov in tujcev. Strmela sem in strmim še danes. Kakšno bogastvo informacij so arhetipi, kako enostavno pomagalo vpogleda v najvišji potencial človeka, v njegovo dušo. Ukvarjanje z njimi ne pomeni nezgod, ki se jim jaz doživela v prepoznavi saboterja. Moje nezgode so bile samo načini, ki so mi takoj na začetku potrdili njihovo izjemno vrednost.

    RESNICA RAZODETJA

    Tobijeva julijska delavnica na internetu je bila nekaj, čemur sem se prvikrat hotela izogniti. Moj upornik na področju resnice je dvignil svojo zastavo, brez razloga sitna sem z balkona gledala v hrastove liste in zvezde. Človek je Bog, saj vem, kaj le nam Tobi lahko novega pove? Boga, ki sem, moram tako ali tako živeti sama, pri tem mi nihče in nič ne more pomagati. Kljub temu sem šla na internet. Ob poslušanju tistega uvodnega ameriškega govorjenja, ki me sicer vedno odpre, sem nestrpna prekinila zvezo in se čez petnajst minut priklopila nazaj. Vse v zvezi s tem ameriškim srečanjem Svah mi je to noč šlo na živce. Biologija je vedela, moja čutila so slutila, glava pa ni naredila ustreznega zaključka: pred mano je bila naslednja pomembna izbira, nov prehod v svojo božanskost. Skoraj že sem vstopila v zelo resno in popolnoma nepričakovano novo katarzo.

    Pod Tobijevim vodstvom smo odpirali eno čakro za drugo, z njih smo dvigali tančico pozabe. Poslovili smo se od zavesti ločenosti od boga, jazov, ki naj ne bi bili od boga in zato razlogi dvoma vase, od zavesti takoimenovanih satanskih energij v človeški energiji pa od greha in krivde. Odgrnili smo tančico z zavesti trpljenja in čakanja na odrešitev in okrepili zavedanje božanskosti.
    Katarza... Ne bom jo več opisovala. Ne jokam jaz, joka in trese se moja biologija. In to kako.
    Do utrujenosti joka in jaz lahko samo diham. Vmes sem se objokana a uporniško razpoložena šla naliti s sokom. Zavedla sem se čudne intonacije Tobijevega glasu, njegove nenavadne resnosti. Kot bi ga žalostilo, kar je videl v nas, poslušalcih. Še bolj verjetno – ker je videl potencial skušnjav in izzivov, ki je sledil odpiranju zapečatenih čaker pri vsakem od nas.

    Naslednje jutro sem bila potlačena, arhetipi so izgubili svoj smisel, veselje pa sploh. Sredi dneva me je malenkost potegnila v proces in tri ure sem preživela v najglobki žalosti in obupu. V žalosti in obupu kar tako. Zaradi vedno istih razlogov. Zaradi mojega dojemanja okolja, zaradi ljudi, ki božanskost odlagajo in čakajo, zaradi dvoma vase, ki kot na tekočem traku nekajkrat na mesec izgubim svoj entuzijazem. Dvomim v svoje občutke in v svoje izbire – že nekajkrat sem hotela odpovedati udeležbo na poljski Fosterjevi delavnici... In zdaj tole! Le kaj bi ljudje rekli na takole energijsko izkušnjo svetopisemskega Razodetja in koliko desetletij bodo še rabili, da se bodo odprli do njegove resnice?
    Kljub temu sem jasno vedela, da je Čas.

    Čas je za Razodetje, napovedano v svetem pismu. In deluje.
    In naj moški ne ženska ne cerkev ne rečejo več, da to ni resnica!
    Moja biologija prepoznava resnico in to mi zadošča.
    Tudi tvoja biologija ve, da je ločenost od boga iluzija, da te ločenosti ni (nikoli bilo).
    In naj moški ne ženska ne cerkev ne rečejo, da to ni resnica.
    Človeška biologija ve, da jazi, ki smo jih razvili, so božanski vsi po vrsti.
    In naj moški ne ženska ne cerkev ne rečejo več, da to ni resnica.
    Da takoimenovane satanske energije v človeku niso resnica - božje so kot vsaka druga njegova energija.
    In naj moški ne ženska ne cerkev ne rečejo več, da to ni resnica.
    Človeške celice vedo, da greha ni in krivde ni (nikoli bilo).
    Naj moški ne ženska ne cerkev ne rečejo več, da to ni resnica.
    Trpljenje ni resnica. Misliš, da si lahko kos stalnemu veselju, ki ti je na voljo?
    Naj moški ne ženska ne cerkev ne rečejo, da to ni resnica.
    Čakanje na odrešitev ni smiselno, ker si odrešena v resnici, da tudi ti si Bog.
    Naj moški ne ženska ne cerkev ne rečejo, da to ni resnica.
    Tvoje in moje, njene in njegove celice vedo (in živijo) resnico, da vsak človek na Zemlji je Bog.
    In naj moški ne ženska ne cerkev ne rečejo, da to ni resnica.

    Naslednji dan me je poklicala vesela Nuša iz Avstrije: Ne morem počakat, da pridem domov - tako lepo kristalno palico s srebrom in kristalčki za vse čakre sem ti kupila!

    * * * * *

    Prapodobe so bile z menoj podnevi in ponoči, arhetip, ki meni pomaga stopati v moj najvišji potencial sem pa še vedno zanemarjala. Pisar in umetnik je to, moje pisanje, moja beseda. Telefoni so molčali, energije v meni in okrog mene so stale, en poletni dan je bil enak drugemu. Eno noč sem med zvezdami videla vesoljsko ladjo z močno lučjo, ki je počasi postajala močnejša in potem počasi slabila. Vmes se je premikala, bila je dosti nižje od zvezd in jasno sem videla obrise nečesa, podobnega veslom ali nogam žuželke. Živjo!, sem rekla, lepo se imejte. In vsaj enkrat na dan sem se začela zavedati drugih zavesti poleg mene. Slišati jih je mogoče kot bi na pregrinjala v dnevnem prostoru, na katerih sedim in delam, padla brisača. Zvok se največkrat pojavi sam od sebe in dvakrat, ko sem si šla s prsti skozi mokre lase. To sem prvikrat doživela pred štirimi leti na Rogli na sprehodu v gozdu. Za menoj sem jasno slišala top zvok, kot bi kup mehke teže padel na gozdni mah. Prav nazaj sem šla do drevesa in preiskala vso okolico – videla nisem ničesar. Thomas Keller je rekel, naj se začnem zavedati zavesti. Takrat seveda nisem razumela - danes vem, za kaj gre.
    Moja meddimenzijskost me zanima, to je pred menoj.

    Dihala sem po več ur na dan. Gajo sem dihala, prisluškovala sem svoji notranjosti in stvarem okrog sebe in tudi tako odlagala pisanje. Delala sem vse, samo pisala nisem.
    Tako lepo si začela - zakaj si nehala? me v sanjah jasno vpraša posloven moški zraven mene. Potem mi plača s čekom in to skoraj desetkrat več od zneska, ki bi ga zaračunala jaz.

    V pečico milosti sem nekaj dni zapored dala moj arhetip nune, ki kraljuje na področju mojih vrednot. Moje čustveno in mentalno razpoloženje je nihalo v spodnjem predalčku možnega počutja. Vse možno na tem svetu me je spravljalo v slabo voljo, tudi spala sem slabo. Dvakrat sem po popitih dveh kozarcih vina preostanek buteljke zlila stran. Tri dni so mi ljudje, s katerimi sem bila v stiku, šli na živce, ni mi bilo za sprehode, počutila sem se krivo, kobacala sem se v nerazumevanju. Vročina mi je pasala bolj zato, ker so se drugi pritoževali nad njo, a kaj bi moja psiha dala za eno pošteno nevihto! Ko bi le 24 ur skupaj treskalo! Prav prisiljena sem se bila pogovarjati s Pravo, le tako sem se poravnala.
    Pravini odgovori so bili jasni in resnični, samo všeč mi niso bili. Na sprehodu sem med oljkami srečala gospo s krasnim triletnim nemškim ovčarjem, ki je pred dnevoma ugriznil sosedo.
    Uspavati ga bomo morali, je rekla solzna, ko sem stopila zraven. Otroka je čuval in res je ženska, ki je šla mimo njega malo umsko prizadeta, morda je to razlog. Vendar prej ni bil tak...
    Oh, uspavati pa že ne, sem rekla in žival pobožala. Ko sem se še bolj sklonila in ga pod vratom prijela z drugo roko, je pes zarenčal in hitro ga je potegnila k sebi.
    ?! Pes je zarenčal name? Ne verjamem v hude pse, če niso šolani za to, bolj verjamem, da reagirajo na energijo pred sabo. Kakšna je potem zdaj moja energija? In postalo mi je jasno.

    Zadnji dnevi so reakcija na razodetje v meni, odgovor so na dviganje tančice z mojih čaker. Vse dni sem se počutila ločeno od boga, najmanj krivo, če že ne grešno, nisem bila zadovoljna s svojimi jazi, energije v meni in okrog meni bi skoraj lahko ocenila kot demonske. Tudi trpljenje kot opis za moje stanje je prehud izraz, gotovo pa v meni ni bilo sledu o veselju. Čakala sem na odrešitev...
    Aleluja!, sem se zavedla po srečanju s psom. Iluzija je bila! Samo reakcija na izbiro po prehodu v naslednjo raven zavesti Boga!
    Po prihodu s sprehoda sem po dolgem času dihala Marijo (novo rojstvo) in Ljubezen. Tedne že nisem čutila take vročine, kot je bila ta, v kateri sem sedela slabo uro.
    Bravo jaz! Pa sem spet ven! Zdaj se lahko vrnem v Ljubljano.

    ADIJO , RELIGIOZNA PRETEKLOST

    Avgust je in pred mano je vikend pri Turoffu. Že februarja sem ga obiskala in prosila, da mi pomaga živeti sočutje. Po tem me je nekaj tednov obletavala misel, da Bredi kot Turoffovi organizatorki v Sloveniji rečem, da bi rada v prostorih, kjer dela, pripravila oltar. Zamisel je bila močna in vračala se je kljub mojim argumentom, da jaz z oltarjem zunaj sebe nimam nič (več). Tudi Brede v tem življenju tako ali drugače pred takim ali drugačnim oltarjem nisem videla – kar jo poznam, jo doživljam kot izjemno organizatorko - zakaj naj bi ji torej ponudila oltar? Zato, ker je misel vztrajala, dokler jo nisem upoštevala.
    Breda mi je po več tednih, če ne mesecu odgovorila na elektronsko pošto, da to je pa ljubezniv in zanimiv predlog. Ko bo čas, mi bo sporočila, kje bo Turoff delal.
    Ta čas je bil ravno nekaj večernih ur, medtem ko je on imel predavanje na Bledu. V enem dnevu sem se z morja vrnila domov, skočila na Štajersko in v preostalih dveh urah pobrala stvari, ki bi lahko sedle na oltar; zelo mi je pomagala Nuša z dosti svojimi..., recimo relikvijami. Moj splošen občutek glede oltarja je bil tesnoben, torej slab, pa kaj. Navajena sem že delati stvari, ki so za narest – slabi občutki gor ali dol. Moji občutki me vodijo v stanja, ki me odpirajo, način, na katerega do tega pridem, me pa tako ali tako vedno preseneti.

    Tako sem šla z nekaj punklji indijske in druge robe ob pol sedmih zvečer delat oltar na Bled in to v prostor, ki ga še nisem videla. Iskala sem fotografije oltarja iz angleške Turofffove klinike, a jih nisem našla. Za dosti predmetov, ki sem jih v glavi nameravala vzeti s seboj, sem ugotovila, da sem jih že podarila. V fazah mojih preobrazb sem se znebila že dostih spominov na oltarje in na Boga zunaj mene. Na poti na Bled sem pred seboj imela Turoffa in Babo, pred seboj sem imela Chelmsford. Pred seboj sem imela svoje izkušnje s Turoffom v njegovi kliniki in svoje predstave o tem, kaj danes Turoff lahko da povprečnemu človeku (grd izraz, ampak pojdi v energijo za besedama), ki bo prišel k njemu. Kaj v njemu prebuja, k čemu ga vabi. Klasičen pomen zdravljenja, ki seveda je bistvo njegovega dela, pri meni tudi slučajno ni v ospredju. V mislih in občutkih sem imela enakost religij, predanost, vero, molitev, boga. Sodoben oltar, skratka.

    Takoj ko sem stopila v prelepe prostore, kjer naj bi naslednje dneve delal Turoff, mi je bilo jasno. Oltar, ki sem ga imela v punkljih zraven sebe, tudi slučajno ni pasal sem. S seboj sem imela vse od različnih rut, vzglavnikov, na katere bi ljudje lahko sedli, rožnih vencev z različnih koncev sveta preko raznobarvnih sveč, fotografij, angelov in drugih kipcev do plešočega derviša in malega delfina iz posebne ameriške serije redkih otroških igrač. Oltar pač.
    Tole sem si pa dobro skreirala, sem pomislila v prelepem novem prostoru. Ker se nisem mogla kar obrniti in oditi brez besed, organizatorji so bili pa na Turoffovem predavanju, sem kljub temu pripravila oltar. Gledano skozi zelo fizične oči bi rekla, da sem prostoru kot prelepi speči princeski nadela zguncano sedlo.
    Ti vrabca, ti, sem mislila na poti domov. Bredo bo kap, ko bo to zagledala...

    Naslednje jutro sem imela isti slab občutek. Kljub temu sem skočila po rože (enostavne rože za k enostavnemu oltarju) in s seboj vzela še višja rdeča svečnika za na tla. A na mestu oltarja je zdaj stala lepa ikebana s temno rdečimi vrtnicami, natanko taka, kot je tja najbolj pasala. Moja slutnja se je uresničila – »moj oltar« so organizatorji lepo zložili v ravno prav veliko kartonsko škatlo.
    To je edino, kar si lahko storila, sem rekla Bredi, jasno mi je bilo že včeraj. In objeli sva se. A to je bil šele začetek. V nagli izmenjavi dogodkov tistega dne nisem imela časa misliti, v globokem notranjem miru sem čutila čistost božjega načrta zame. Konec koncev se je začel plesti že februarja, ko sem dobila idejo za oltar, zdaj se je samo odvil.

    Ta, prvi dan sem k Turoffu pripeljala mamo. Dan je bil prelep, organizacija brezhibna, ljudje sončni in odprti, Turoff me pa tudi pogledal ni. Mamo je uščipnil v lice, klepetal z Alešem, ki mu je pomagal, govoril o cedejih, stal nasproti mene in obračal glavo od enega k drugemu, mene pa tudi pogledal ni. Še potem ko smo vsi stali in je mamo še enkrat uščipnil v lice, mene zanj ni bilo. No, glede na to, da je že to jutro bilo malo naporno in da sem se tedne pred tem gugala in glede na to, da s Turoffom enostavno se poznava, mislim, da bi mi lahko rekel Živjo. Pa mi ni. Zaključila sem, da je tukaj bila mama in važno, da se je posvetil njej, jaz sem jo tako ali tako samo pripeljala. Turoffovo očitno nezanimanje zame se je ta dan izkazalo kot del posebne »kozmične zarote«. V resnici je šlo za oltar! Nuna v meni, moj Bog in moj oltar!
    Karma in kolektivna zavest!
    Moja religiozna preteklost!
    Me podpirajo ali me sabotirajo?
    Končno mi je bilo jasno, do kosti in v DNK se mi je razjasnilo!

    Isti večer me je neslo po stanovanju in v pripravljene vreče sem metala vse, kar je na policah ali v predalih vsaj malo spominjalo na nuno ali meniha. V kontejner so šli preostali relikvijam podobni predmeti in oblačila iz delov sveta, ki so me spominjala na moje bogove (na oltarjih). Takoj na začetku se je oglasila nuna v meni in vila roke nad oblačili, nad podobami Mihaela in Jezusa iz Izraela, nad indijskimi pandžabiji in rožnimi venci, ki da bi jih bil marsikdo vesel.

    Tišina! sem rekla nuni v sebi. Preteklost si, nimaš več glasu. Od tebe sprejemam samo osredotočenost, zavezanost in predanost Bogu v meni! Podpiraš lahko samo še Svetlobo v meni, ki je edina avtoriteta zame - razumeš? Ni več oltarja! V mojem življenju ni več oltarja zunaj mene in ga ne bo. Nobenega oltarja več! Ni več boga zunaj mene! Na svoj oltar dajem strast srca, veselje in praznovanje sebe, take kot sem. Na svoj oltar dajem svoje sočutje in svojo sposobnost ustvarjanja realnosti po izbiri.
    In ta oltar je v meni!! A lahko dojameš, nuna v meni, da si preteklost? Tudi mene je presenetilo, pa saj si videla...
    Najin star oltar so zložili v škatlo; razumeš?

    V tem očiščujočem pospravljanju sem seveda našla fotografije oltarjev iz Turoffove klinike v Chelmsfordu in se zjokala. Nisem vedela, da mi je cerkveni oltar toliko pomenil. Toliko oltarjev sem fotografirala minula leta, na vseh koncih sveta me je vleklo k njim. Odpirali so me in me spominjali in tako opravili svojo vlogo. Spomnili so me in zdaj sem spomine nanje metala stran. Vendar ne vseh. Enostavno nisem mogla vsega vreči stran...

    Pri pisanju opažam, da bi o fizičnem oltarju lahko razpredala tri dni, pa je bilo ta dan res pomembno čisto nekaj drugega. No, ne čisto čisto nekaj drugega, saj je v resnici šlo za star in za nov oltar. Tudi sicer za to dandanes na svetu v glavnem gre. Za star in za nov oltar. Zagovornikov starega oltarja je seveda neprimerno več kot tistih pred novim oltarjem, vendar se energije okrog enega in drugega razlikujejo do mere, da smo zemljani spremenili realnost planeta. Pristaši starega oltarja so glasnejši, dosti več jih je, pa globoke in močne korenine (starih religij) imajo, vsebino starih prepričanj, ki so bila in so moč, ne pa nujno vera. Kontrola so in vplivanje in »prav« in tudi slučajno ne sočutje in dovoljevanje. Kaj je ljubezen, se jim sanja ne, pa jo nemalokrat imajo polna usta.
    Isto velja za oltarje na vseh področjih bivanja. Stabilnost starega kljub tradiciji in močnim koreninam odhaja, saj oltar postaja Oltar, tako kot človek postaja Človek, ker čas enostavno je Čas.

    Na dan, ko smo »moj oltar« zložili v škatle, sem se srečala z res močnim najstarejšim oltarjem.
    Z oltarjem, ki sorodniku v imenu »prav« odsvetuje izbiro groba, kjer bi ta bil rad pokopan.
    Ki je sorodnico pripravljen vreči iz hiše, ker v njeni fizični bližini (najverjetneje, gotovo) spolno občuje s človekom, ki njega odbija.
    Ki ljudem v bližini sproti zanika in skuša razvrednotiti vsak, ampak vsak dosežek, pri katerem sam ni udeležen (drugačnost, diploma, ozdravljenje, modrost, družabnost).
    Ki v vsakem, ampak prav vsakem stanju in osebi vidi nekaj slabega in to tudi prinese na dan.
    Ki je sposoben deset let skupaj bruhati žolč svoje karme na človeka, ki tam, kjer ona vidi žveplo, vidi svetlobo.
    Ki za vsakega ve, kaj je prav.
    Ki se je sposoben nečloveško obvladati v (skoraj) vseh okoliščinah.
    Ki z neobičajno sposobnostjo iz trenutka v trenutek menja ploščo običajnega pogovora, vmes pa strelja ne samo pod pas. Z nezmotljivo natančnostjo sune v srce, s topom strelja v vse odtenke tujega veselja, vedno znova skuša sesuti prostor, v katerem se tvoja duša približno dobro počuti.
    Pirat? Vampir? Paranoja?
    Soočila sem se z izrazom najbolj stisnjene moči preteklosti, katere oder se sesuva.
    Z najčistejšo kontrolo in manipulacijo, ki se spremeni v presunljivo odkrito sovraštvo, potem ko je odkrita. Tvoj mir jo odkrije in tvoje dovoljevanje, razkrinka jo tvoje sprejemanje.
    Ne borba ne jeza in ne tekmovanje – tvoja ljubezen ji pomaga na dan!
    Hvala za darilo, sem rekla mirno, tako očitno še nisem prepoznala satanskih energij.
    Mislila sem natanko tako kot sem rekla, a energija za besedo satan je naredila svoje - prizadela sem človeka. V resnici je ta izbral prizadetost, za kar pa nisem odgovorna. Že dolgo nisem odgovorna za druge ljudi. Rekla sem še, da se tako stanje zelo dolgo preobraža, gotovo več življenj, če človek ne poišče pomoči višjih vibracij. Ali pa bo treba dolgo moliti in se še enkrat roditi.

    Kaj mi je treba vsega tega? sem pomislila zvečer. Kakšno poletje je to?
    Na Turoffa naročeni ljudje so dobili določene zaporedne datume v dveh skupinah, le datumi na mojem dopisu so segali malo v eno, malo v drugo skupino. Čeprav sem se v pogovoru z ljudmi, ki so tudi bili prijavljeni, tega zavedla, sem se držala datumov na svojem dopisu in nisem klicala Brede, da bi preverila točnost določenih dnevov. Dosti dela ima z drugimi ljudmi, sem pomislila. Potem sem seveda izpadla nekaj posebnega, še bolj pa zmedenega in čisto odveč je bilo moje zatrjevanje, da sem v resnici prišla tako kot sem bila naročena, na dan, določen na moji pošti.
    To se dogaja samo tebi, je rekla Breda.
    ?! Takrat sem se odločila, da o podobnih zadevah ne bom več govorila. Pisala bom o njih. Ker jih že ali jih bodo doživljali tudi drugi ljudje. Samo, da oni verjamejo, da so zmedeni, jaz pa vem, da nisem. Tu in tam pa res stopim v en vmesni prostor in izkusim tamkajšnjo realnost.

    Tako sem pred meseci v Ankaranu presenečena v rokah držala dva kabla za prenosni računalnik in premišljevala, kako ni mogoče, da bi ga kupil kdo drug, razen mene – jaz ga pa nisem. A v rokah sem imela dva enaka kabla. Kaj sem hotela? Enega sem odnesla v Ljubljano! Ko sem se naslednjič vrnila na morje, kabla, ki sem ga takrat imela v rokah, v predalu ni bilo! Lahko sem se samo odpeljala v Koper in kupila novega. In molčala o tem. O vratih. O vmesnem prostoru. O drugi realnosti. O preseku dimenzij. In ko se bo tebi zgodilo kaj podobnega – ne dvomit vase in v svojo jasnost. Samo za majhno avanturo gre, ki vsaj meni sporoča, da se spreminjam, da višam svojo vibracijo.

    Po kaj naj grem jutri k Turoffu? sem se vprašala avgusta 03. Še pogledal me ni, saj ga ne rabim. Fizično in psihično se lahko sama uravnotežim, sploh pa grem na Fosterjevo delavnico na Poljsko...
    Da res ne gre več zame? Da ne gre za greh in za kazen? Za krivdo?
    Ponoči sem spala samo nekaj ur. Pisala sem, malo dihala in si naredila zdravljenje Svaha. Na srčni čakri sem imela blokado - greh in krivda odhajata, sem pomislila. Ni čudno, po vseh teh oltarjih...
    Skoraj sem spet imela tremo pred srečanjem s Turoffom. Pred leti me je že kregal in se jezil nad mano, božal me je in zdravil, poljubčke mi je dal, mi predaval in zdaj me je ignoniral. Kaj še lahko naredi?
    Ko je naslednji dan stopil k postelji, na kateri je Nuša že pripravljena ležala, me je pogledal in se široko zarežal.
    Pa sem bila poravnana!
    »Vsesplošno očiščenje religiozne preteklosti«, je počasi in glasno bral z listka z mojim imenom, na keterem je bil napisan razlog mojega obiska.
    Ljubezen je edina religija, je potem zagrmel nad mano in šel noter v želodec. Odrešit sem te prišel! Jaz sem pot, resnica sem in življenje...
    (Ti kar delaj, sem pomislila in molčala. Jezus, ja. Ravno to preteklost bi rada, da mi pomagaš spustit. Križanja in trpljenje naj gresta ven. In čakanje na odrešitev! Oh, nič ne bom mislila, nič ne bom rekla.)
    Religija ni duhovnost, a razumeš to? me je pogledal naslednji dan, medtem ko je delal na Nuši.
    Tako sem začela opuščati religije na fizični ravni. Kakšne preobrazbe mi bo to iz duha dol prineslo v moje življenje, bom pa videla.

    * * * * *

    Vožnja z vlakom na Poljsko je bila zelo prijetna avantura, posvečena sedemurnemu zavestnemu dihanju Gaje in Ljubezni ob gledanju skozi okno, tudi v spalniku, namenjenem v Rusijo. Sprevodnik, ki je govoril samo rusko, je od mene terjal karte za vlak, ki naj bi z njim ostale celo noč. ?! Ja, lahko mu jih zaupate, mi je potrdil šarmanten Poljak iz Dunaja, in me v hrvaščini vabil na pijačo. Od mene precej mlajši sprevodnik mi je zjutraj karte vrnil, me podržal za glavo, ljubeznivo govoril in me poljubil na lase. Podobno ljubezniva je bila z menoj večina ljudi naslednjih deset dni.

    Fosterjeva delavnica je potekala v bližini znane čestohovske Črne Madone (črne zaradi ožganosti po opravljenih ognjenih preobrazbah). V res prelepi cerkvi sem čutila močne energije, čutila pa nič (posebnega). Devet dni smo živeli v palači s prelepim posestvom, izjemno hrano in na obraz mi je vsako jutro ob 6.13 skozi veje ogromne lipe posijalo sonce. Na šamanskem šolanju nas je bilo 50 in na vseh vratih spalnic so bila imena udeležencev – razen mojega. Ni me motilo.
    Še na vlaku nisem natanko vedela, po kaj grem na to šolanje. Samo svoje vodenje sem upoštevala.
    Izbiram se spomniti vsega najvišjega in najboljšega, kar sem, sem prvi večer rekla Ognju, ob katerem smo imeli obred.
    Izbiram povišati vibracijo mojih strasti, praznovati sebe, živeti lastno vrednost, bivati Jaz sem. Amen.

    Takoj na začetku sem se zavedla posebno dejavne in konkretne energije petih Nemcev, posebej, ko so se tretji dan na tleh tri ženske stisnile poleg mene, vstopile so v »moj« prostor. Vstala sem in šla sedet na mesto, kjer so prej sedele one. Ko mi je Foster čez kakšno uro nekaj odgovoril nazaj čez svojo ramo, sem ugotovila, da sem jezna. Pregnana iz svojega mesta sem zdaj sedela v nekakšnem slepem kotu. Postavila sem mu vprašanje, on pa mi odgovarja nekaj čez ramo! Ne sprašujem dosti ljudi v življenju, sem pomislila, ne mi odgovarjat čez ramo! Nemke so krive, sem zaključila, izrinile so me tako, kot so to vedno delali Nemci!
    V dneh ko so Poljaki nekaj dni čistili z Nemci povezane travme svojih prednikov, me je ena od Poljakinj vprašala, kaj pa jaz čutim in mislim o Nemcih. Presenečena sem jo pogledala: Turisti!, je prišlo iz mene. Zdaj pa sem čisto nepričakovano zdrsnila v proces.

    Če bi Bog bil, naši družini Nemci ne bi naredili toliko hudega, je bil skoraj edini komentar moje mame, povezan z vojno, v kateri je izgubila dve sestri in starše. S tem močnim argumentom, ki je zadeval Boga (in Nemce), sem rastla. In z očetovo neizgovorjeno vojno preteklostjo in z za moje pojme pretiranim dolgoletnim zanimanjem za zadevno literaturo, filme, spomenike. Vse to je oživelo v nekaj jutranjih urah. V kritičnih mislih in jezi me je zapuščal del družinske in slovenske zavesti. Ti Nemci, zjutraj jim bom že pokazala...!
    Pri zajtrku sem svoj proces na lahkoten način skomunicirala Kristjanu, ki se je sicer smejal, vendar je bilo očitno, da udeležencem iz Nemčije v nošenju naših projekcij prve dni res ni bilo lahko.

    Naslednji dan sem si poiskala ugodnejši prostor in seveda je čez nekaj ur naravnost predme sedla Nemka, ki me je pred dnevi pregnala iz mojega mesta. Skoraj v naročje mi je sedla. ?! Vesela sem se umaknila še bolj nazaj in ji s široko kretnjo pokazala, da ima zdaj več prostora. Potem ko je kakšne pol ure sedela pred mano, se mi je zahvalila in se presedla. Ja, nekatere preobrazbe so tako enostavne.

    Vsi ostali stiki z ljudmi so bili prijetni, zlila sem se z res ljubeznivimi ljudmi, ki so mi govorili, da sem lepa in kako da jim paše moja energija.
    Diamant imaš na vratu, je rekla ena in: Kako lepo energijo imaš okrog vratu - na koga misliš? me je vprašala druga ženska.
    Na nikogar, sem odkimala in se v naslednjem vdihu spomnila. Angeli so z mano, sem se zasmejala, ves čas diham angele...
    Sedem vidcev smo imeli v skupini in v njihovi družbi je prijetno. Nobena beseda ni potrebna, vidi se in čuti, ve se. Kako enostavno je bivanje v družbi ljudi, ki so dovolj pogumni, da pokažejo, kdo v resnici so. Izrazijo svojo rano, bes, obsedenost in zasvojenost in seveda moč svojega odpuščanja. V taki družbi pogled, nasmeh in dotik delajo čudeže. Vmes in zvečer se Poljaki niso nehali smejat, tudi do polnoči so se krohotali pod mojim oknom. V takem smehu še nisem zaspala...

    Na fizični ravni se Foster z menoj ni neposredno ukvarjal. Samo enkrat me je povabil, da podam roko mlajši ženski, s katero je delal, in takrat me je preplavilo sočutje, da sem zajokala. Gledala sem jo in jokala, ko je rekel: No, Bernarda se je pa končno naučila reči: Jebi se! Jaz grem naprej - ti pa ostani, kjer želiš! Potem je govoril o moči ranljivosti. Vse dni sem pobirala darove spominov na meni ljubo (religiozno) preteklost, ki sem jo z namenom opuščala. Hvala in ne več, hvala! Jokala sem in vibrirala, ko je pel Ganešino in sufijsko mantro ali govoril z dlanmi. V očeh Mehičana Sergia sem videla slona in tigra, pa obraz s po dvema očesoma in bitja z nagubano kožo in rogom in japonske in kitajske zdravilce. In spet smo v opoldanski vročini zavezanih oči tekli na 200 metrov.


    NADALJEVANJE PRIHODNJI ČETRTEK

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/2005022523155533

    No trackback comments for this entry.
    Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (20. del) | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2021 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,95 seconds