Od daleč sem te gledala
kako si dogoreval
in pljuskal vame,
se sesuval vase,
se lomil kot ledena skorja
v mogočno reko življenja
in ogenj moje ljubezni.

Kakor star hrast si tlel
in zamujal najlepše dneve
svojega življenja,
preseljen v stvari,
ki so bile samost,
hiša, dvorišče, češnja
in barve tvojih slikarij.

Oh, to sladko moje
in tvoje tlenje,
prepoznavno z dišavami sanj
v praznem lovu za trenutki,
ki so neizpolnjeni zaradi daljav
umirali dan za dnem
v sončnem ozračju dneva
in strdkih najinega časa.


Na središču poti
so znova vzklile kali
v čudežno naključje
in goreče spoznanje,
da sva ti in jaz
z vonjem pomladi napolnjevala
to čudežno tišino,
neizmerno daljavo,
poletavanje čebel nad poljem,
guganje dreves ob reki
ob njenih lenih vodah,
ki so hladile
najino koprnenje.

Gibanje vetra je vznemirjalo
mene in tebe.
V mislih sva se srečevala
in še bolj ljubila
ob tihi glasbi
in upognjenih rožah
z bivanjem vsaksebi,
včasih tudi srečna
v potuhnjenem ognju,
v katerem se vrtijo
in vrtinčijo upanja
z veličastnim ritmom
utripov srca
in sprehajanjem spravljivih senc
pod tihožitjem zvonika,
ki ob jutranjih rosah
zaradi prehitre vsakdanjosti
kmalu zazvoni v večer
- meni in tebi.

Midva v jesenskih oblačilih
bova še dolgo hodila
drug do drugega.
Ležala bom v mehki travi
in zamujala slasti
neke pravljice brez konca.

Vidim te rožnato in sinje,
med brstiči diši po pomladi.
Umirim se in kmalu lahko
sladko zaspim
z dušo plahe prepelice,
ki pod nebom vnebovpijoče beline
zadihana zlaga poševne ure samote.
Hiše bežijo, beži polje in čas.

Zatuli v grlo prazne steklenice
in skuhaj si vroč čaj!
Noč potrebuje norčije.

...o0o...