Četrto Veliko Gabrielino pismo – (5.del)

torek, 8. marec 2005 @ 06:02 CET

Harmonični red Večnega v Njegovem stvarstvu - če človek ne poseže vmes

Vojna proti živalim. Je ta vojna napadalna ali obrambna? V katero kategorijo duhovščina uvršča to vojno? Ali pa je mnenja, da bi lahko = smeli brez nadaljnjega ubijati živali, ki so jih ponižali v brezdušna bitja? Za nadaljnje upravičevanje morjenja živali očitno velja tudi dejstvo, da te ne nosijo hlačk, kajti v evan- geličanskem katekizmu (Evangelischer Erwachsenen- katechismus, 5. izd., 1989) piše: „Pri živali se nam zdi ravno profanost, sproščenost brez tabujev pri spočetju, rojstvu in smrti, kot najbolj nečloveška in naravi najbolj tuja. Z občutkom sramu in s pogrebnimi rituali se vendar šele začne zgodovina človeka. Nobena žival ne skriva svojih genitalij, nobena ne časti in ne pokopava svojih mrtvih.“
Kljub vsemu, kar Cerkev živalim pripesni, imajo le-te bolj pretanjen način življenja kot marsikateri človek. Spočenjajo samo dva- do trikrat na leto. Njihovo spolno življenje ne vsebuje spolnega gona, ki ljudi žene v seksualne izgrede in ekscese. Živali tudi ne spadajo v „vrsto“ pedofilov.

Zavedajmo se, da ljudje živalim vsak dan odvzamejo veliko zemlje. Vse bolj jih potiskajo nazaj, tako da njihov življenjski prostor postaja vse manjši, njihov naravni geto vedno tesnejši. Človek se vsak dan bori proti materi Zemlji, ki je domovina živali in rastlin in ne nazadnje tudi domovina ljudi.
Kako se obnaša človek do matere Zemlje? On, pripadnik misli padca, ki prinaša smrt v zemljo, na njo in nad njo, se vojskuje proti Božjim bitjem, ki živijo v enosti z materjo Zemljo. Z bojevitim in egoističnim zanosom, z lovskim pritiskom in puško preganja živali gozda in polj z njihovega običajnega življenjskega prostora v naravni geto. Če meni, da v tem naravnem getu živi preveč živali, jih preprosto postreli, da bi preprečil „prekomerno populacijo“.
Lovec se počuti kot „bog“ gozda. On določa število živali v gozdu in na polju. On, ki divja v živalskem getu in iz čigar nosu prihaja duh smrti, je postal zahrbten stroj smrti.
Živali, ki so pogosto inteligentnejše od marsikaterega človeka, vohajo ta s smrtjo prepojen dih in zbežijo. Iz puškine cevi nato pride krogla, ki iz živali naredi mrhovino, katere marsikateri kos poje lovec in je zato prežet z vonjem smrti.

Vojna proti ljudem, vojna proti svetu živali, vojna proti svetu rastlin, vojna proti celotni materi Zemlji - to je misel padca, izbrisati vse, kar je postalo oblikovano življenje. Ljudje se branijo, živali se ne branijo. Nimajo smrtonosnega orožja; vedno so poraženci. S tem računa strahopeten lovec, ki iz zasede zahrbtno postreli Božja bitja. Mnoge živali niti ne napadejo, pač pa se spustijo v beg. Na njihov strah in njihovo stisko se nihče ne ozira. Lovci jih obkolijo, da bi jih ulovili. V obroču jih nato junaki lova uplenijo. Cerkev ima takoj nato v čast lova Hubertusovo mašo in blagoslavlja zveste hierarhične mislece, katerih zavest pogosto ne seže dlje od puškine cevi, po kateri prinašajo nemočnim bitjem grozne bolečine, trpljenje in smrt.
Kako Cerkev imenuje to vojno? Morda obrambna vojna? Ali pa je to vojna s pričakovanjem dobička, saj mrtva žival, njeno trup- lo, prinaša dobiček tistim, ki ga prodajo.

Bog, Stvaritelj življenja, je enost in mera v vseh stvareh. V svetu narave in živali je enost, uravnovešenost, Božji vseobsegajoči red. Uravnava plodnost v živalskem svetu in rodnost v rastlinskem svetu. Elementi in letni časi bi človeku lahko pojasnili red Večnega.
Za mater Zemljo delujejo štiri elementarne moči. Ker je Bog življenje v vsem, je tudi z materjo Zemljo in vsemi življenjskimi oblikami. Po elementarnih močeh - sonca, svetlobe in toplote; vode in dežja; zemlje z življenjem tal; zraka in vetra - mogočni Duh doseže, da spomladi vse začne cveteti, da poleti začnejo dozorevati plodovi in da je pozno poleti žetev. Jeseni se življenje počasi umirja, da bi spomladi - takrat, ko se zemlja spet obrne k elementu sonca, torej k ognju – na novo zacvetelo. Zima je čas mirovanja in hkrati priprava na novo življenje spomladi. To je harmonično zaporedje dogajanja v naravi, kroženje življenja, v katero sta istočasno položena rast in evolucija.
V tem okviru - pomlad, poletje, jesen in zima - veliki Duh skrbi tudi za živali. V poznem poletju že opažamo, da obleka živali postaja močnejša, dlaka raste in postaja gostejša. Bog, večno življenje, pripravlja živali na hladnejši letni čas tudi drugače. Mnoge živali zbirajo plodove poletja, da bi preživele zimo. Občutijo, da se za njih začenja čas mirovanja. Pri številnih živalskih vrstah se življenje začne porajati jeseni. Zaploditev jeseni prinaša življenje spomladi - mladiče, torej živalske otroke. Če človek njiv ne počisti do zadnjega zrna in pusti živalim dovolj življenjskega prostora, imajo čez vse leto ustrezno hrano. Za to skrbi Bog.
Spomladi spet deluje Božji red, gosta dlaka npr. pola- goma izpada, nastaja poletna obleka. Tako za živali zraka kot tiste v vodah, na zemlji in v njej ter v gozdovih velja: povsod vlada Božji red, če seveda človek ne poseže vmes.

Pogosto slišimo: „Narava to že uredi!“ To je res. Življenj- ske moči v naravi naše zemlje so priključene na veliki kozmični utrip biti, ki vse vzdržuje, oživlja in pusti, da eno z drugim harmonično raste in zori. To so moči večnega stvariteljskega Duha, ki ustvarijo vse življenjske oblike in izpolnijo veliko enost z življenjem, ki ustreza Njegovemu redu, Njegovi volji, Njegovi modrosti, Njegovi harmoniji. Mar naj bi vsemogočnemu in povsod prisotnemu Vseduhu, Bogu, ne uspelo ali mu bilo nemogoče le eno - uravnavanje populacije živali?
Ne pozabimo: matere Zemlje Bog ni dal samo človeku, ampak tudi živalim in rastlinam; vse, kar Zemlja nosi, naj bi živelo skupaj v enosti in miru. To je Božji zakon. Človek pa ne le, da živali stiska v kot in jih ubija - postavlja se celo nad Boga, tako da misli, da mora v naravi vzpostaviti ravnotežje, torej uravnavati število živali.
Človek, ki se ne boji posegati v Božje tankočutno uravnovešeno stvarstvo in se celo predrzne nastopati kot stvaritelj, je aroganten in nadut. To je zločinska igra z energijo življenja, ki prihaja edino iz Boga, poseg v Njegov harmonični red, ki si ga človek nikoli ne bi mogel zamisliti in ustvariti.
Človek, pobesneli divjak na Božji zemlji, je odgovoren za nevzdržna stanja na našem planetu, ki so vse pogostejša in se približujejo prevesni točki do globalne katastrofe.

Vzrok za ta nesrečen razvoj je v misli padca, v „Jaz hočem - zase!“, v egoizmu, v odvrnitvi človeka od enosti, v brezobzirnosti, ki izvira iz „proti bližnjemu“ in „proti naslednjemu bližnjemu“.
Božji zakon je dajajoča ljubezen, absolutno konstruk- tivna moč. Življenje je torej dajanje. Dajanje osvobaja. Dajanje vodi v notranje bogastvo, v polnost; kajti kdor daje od srca, bo tudi prejel.

Človek je na žalost - zvest misli padca - naravnan na jemanje. Jemanje, človekovo hotenje, imeti samo zase, je destruktivno in njegova posledica je nazadnje obubožanje.

„Moderno“ kmetovanje pušča živalskemu svetu komaj kakšno zrno. Kmečke stroje lahko primerjamo s stroji za pometanje. Ob žetvi vsesajo z njive vsak klas, vsako zrno. Kmet živalim komaj kaj privošči, ravno nasprotno. Če si živali vzamejo z njive, kar pripada tudi njim - saj Bog skrbi za vse in vsakogar - pokličejo ubijalca živali, lovca, ki jih mora ustreliti. Lovec izpolnjuje kmetove želje, prvič zaradi „škode“, ki jo žival - tako misli kmet - stori na njegovi njivi, ker si vzame, kar potrebuje, da bi kolikor toliko preživela zimo; drugič, ker marsikateri lovec uživa v ubijanju. Razen tega pomeni ustreljena žival dobiček tako za lovca kot tudi za mesarja, ki mu jo odkupi. Judežev denar gre za „lovčev tolar“, ki ga mora lovec plačati zakupodajalcu lovišča, mesar pa ima svoj dobiček od ubite živali, katere telo razkosa in meso proda potrošnikom, ki z ugodjem zaužijejo pečeno, dušeno in začinjeno meso. Za nedolžno žival, ki jo lovijo, gonijo, umorijo in katere telo iztrebijo, neužitne dele zavržejo, užitne dele za potrošnika razžagajo in pripravijo, da jih nato kanibal živali použije, je to pot neizrekljivega trpljenja.

Človek živalim vsak dan ukrade nepredstavljivo veliko hektarjev življenjskega prostora. Bog je poskrbel za vso zemljo. On je tehtnica v vsem. Ker človek živalim jemlje življenjski prostor, Bog zato ne bo zmanjšal števila živali. Živali sodijo v sorazmerje enosti, ki je vedno uravnoteženo. Če človek živalim zmanjša življenjski prostor, potem mora isto število živali zaradi spremenjenih razmer živeti tesneje skupaj. Človek nato pravi: prevelika populacija! Torej poseže vmes in ubija.
Pred kratkim smo na radiu B5 Aktualno slišali: „Varstveniki narave govorijo o izginjanju površin zaradi določanja namembnosti zemljišč za industrijske cone, prometne projekte in vedno večjo stanovanjsko zazidavo.“ In: „Na Bavarskem se vsako minuto pozida 200 kvadratnih metrov površine.“
S tem varstveniki živali dokazujejo ropanje zemljišč. Z njim živali potiskajo v živalske gete. Izgovor lovcev je nato naslednji: „Imamo preveč živali; preprečiti je treba preveliko populacijo. Ob določenem času je treba prevzeti gojitev“ - kar ne pomeni nič drugega kot določenemu številu živali vzeti življenje.

Človek je tisti, ki v pitališčih umetno zaplaja živali, da bi potrošnik - spet človek - imel meso, meso, meso. Človek je tisti, ki seka gozdove, zastruplja njive in ubija majhne živali in mikroorganizme. Človek je povzročitelj vsakega zla, zaradi katerega bo nekega dne sam propadel. Bojeviti pomočnik padca, človek, je tisti, ki vse moti in uničuje, ki prinaša neizrekljivo trpljenje sebi in tudi nedolžnim bitjem, živalim.

Človek obrekuje in diskriminira soljudi. Človek laže. Človek zasužnjuje in goljufa ljudi. Človek muči in ubija živali. Človek, kanibal živali, použiva svoje male brate in sestre, živali. Človek posega v gozdove in njive, seka drevesa v življenjskem soku in trosi strup po njivah, na glave malih živali in mikroorganizmov. V vojni napada svoje brate in sestre, zagreši bratomor in trdi, da je krona stvarstva.
Mnogi teh zločincev, ki verjamejo, da so krona stvarstva, se imenujejo kristjani. Tako imenovani kristjani so večinoma cerkveni kristjani. S tem pripadajo klanu padca, ki premišljeno uničuje vse, kar vsebuje Božji red. Egoistični pomočnik, podaljšana roka upravljalcev padca, človek, posega v vse, da bi prinesel propad. Njegovi vzori so cerkvene institucije, ki skoraj 2000 let počenjajo zločine in vedno znova tuhtajo o tem, kako vse diskriminirati, širiti laži in izključiti ter uničiti vse, kar ne pripada njihovim interesnim sferam.

Se nadaljuje prihodnji torek


Četrto Veliko Gabrielino pismo – (4.del)

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/2005021721405317