Dragi Jaka,

tvoje misli so globoke in merijo na to, da je duhovni svet bogatejši in močnejši od materialnega in telesnega, ki se kaže le v zadoščevanju svojih gonov. Zagotovo človek ostane prazen, če se lovi samo za denarjem in mu bogatenje postane glavni cilj v življenju. Tak človek lahko doživi tragiko svojega pehanja v votlosti življenja in se vpraša kaj je jedro njegovega "jaza", kaj je storil zase, da bi se počutil vrednostno bitje, saj v denarju tega ne najde. Vendar problem je treba pogledati še z druge strani.

Za vsak pojav je merilo njegovo bistvo. In tudi denar ima svoje bistvo, ki ga je mogoče razložiti na več načinov, ne le z zanikanjem njegove pozitivne vloge v življenju, temveč tudi iz koristne plati. Sam lov za denarjem zagotovo ne prinaša sreče. Če pa zaslužiš denar s svojim delom, s svojim ustvarjanjem, če se razodevaš v ustvarjalnosti kot presežno bitje, je tudi denar splošno priznano merilo za tvoje ustvarjalno delo in ti omogoča vključevanje. Mislim, da je pravično plačilo človeku za njegovo ustvarjalno delo ali pozitivno delovanje tudi denarno priznanje, priznanje da je bil človek nekomu koristen, da si je zaslužil v menjalni vrednosti svoje koristnosti pravično plačilo. Tu pa trčimo ob vprašanje kakšna naj bi bila človekova usmerjenost v smeri končnega življenjskega cilja. V ozdaju so vedno nagibi in motivi, ki usmerjajo in gibljejo človeka v družbi. Človekove vrednote gredo končno nehote v smeri vrednot in ciljev, ki naj bi jih tako ali drugače uresničili. Človek le na višji ravni ozavešča samega sebe, svoj jaz, in ponovno istoveti jedro svojega "jaza" v samem sebi prek vsega, da zmeraj na novo išče svojo identičnost in začne presegati samega sebe. Mlad človek si bo postavil n. pr. za cilj, da bo dokončal študij, da bo srečal sorodno dušo in si ustvaril svoje življenje, imel otroke, katerim se bo posvetil in zanje skrbel ter jih vzgojil v zdrave in srečne osebnosti, bo v mejah svojega dostojanstva našel srečo, ko bo koristen svoji družini in skupnosti in da se bo celo življenje dograjeval in izpopolnjeval in s tem dosegel neko višjo stopnjo svoje kulture in socialnosti. Pri tem bo razvijal tudi svojo srčno kulturo, dobroto in vrednotenje popolnosti in nepopolnosti, ki jih bo spoznaval v ljudeh, pojavih in nenazadnje v samem sebi. To je stvarnost, ki ji ni kaj oporekati. Vendar v življenju ne gre vedno tako kot si zamišljamo. V zavestnem ravnanju se odpira svet ne le kot vsota predmetov in ljudi, temveč se razkriva tudi v različnih vrstah in stopnjah vrednot. Zagotovo je naša evropska miselnost drugačna od vzhodnjaške miselnosti, ker so tudi pogoji življenja drugačni. Ker smo pa odprti v svobodo in vezani tudi na dražljaje od drugod, je prav, da jim prisluhnemo, o njih razmislimo in vrednote apliciramo tudi v našo vsakdanjo življenjsko prakso, vendar ne za vsako ceno. Verjetno ne moreš živeti v Ljubljani tako kot tibetanski menih, ker si del neke družbe, ki ima izoblikovane takšne ali drugačne vrednote in načine preživetja ter vključevanja. Ni tvoj namen, da bi doživel izkjučenost, temveč da se vključuješ kot pozitivna osebnost, v okolju v katerem živiš in da se nenehno soočaš z vrednotami, ki nastajajo v tebi in vrednotami, ki ti jih skuša vsiliti zunanji svet. Tu pa je pomembna tvoja presoja, čutenje in videnje načinov bivanja v svetu, ki jih razločujemo kot občutke in gibanja v zavestnem bitju in jih razumemo kot duhovno gibanje. Odnos jaz - svet se nenehno spreminja, je dejavnost in ne stanje, to je dinamičnost, ki se giblje v človeku, zato pride tudi do subjektiviranja sveta samega. Določena stopnja refleksije ali vračanja na lastne duševne procese je že določena stopnja samozavesti, ki jo ti izrazito kažeš in zato menim, da si osebnost s svojim odnosom do svoje "biti". Glede tvojega očeta, neglede na razmere v katerih živi bi rekla, da ga nikoli ne zapusti, pokaži mu, da ti nekaj pomeni, da ga imaš rad, kljub njegovim napakam. Bodi prizanesljiv, saj je zelo težko biti nesrečen. Ti si močan in čudovita čuteča osebnost in tvoja ljubezen je dobrota, ki vse razume in odpušča. Verjetno se je tvoj oče zelo trudil, da je zaslužil ves tisti denar, da bi lahko kupili tri hiše in verjetno je doživel tudi velika razočaranja ian spoznanje, da denar ni vse. Če je izgubil denar, bodi prizanesljiv do njega, da ne bo izgubil tebe. Nikoli ni vse izgubljeno.

Denar je res lahko pesek, ki nas obdaja s puščavo. V življenju nista denar in količinsko prisvajanje njegove sreče in ugodja smisel. Smisel je kvalitativno doživljanje življenja, torej občutenje življenja kot polnost svoje lastne "biti" in ne "imeti" in "posedovati". Čutiti ljubezen v svojem srcu ob primerni dozi razuma, pomeni hoditi v uspešni hoji za seboj, za stvaritvami lastnega dela, ki se izražajo ne le v samem priznanju, temveč tudi v denarni obliki. In nenazadnje denar je za življenje nujno potreben, zato moramo gospodarno ravnati z njim. In če hočeš ali nočeš, se vrednost nekega človeka meri tudi po plačilu za njegovo delo. Žetev je odvisna od dela in od polja. Pregovor pravi: "Spoštuj človeka, ki dela, kajti kruha ne napravi moka, temveč roka!"

Po tem svojem razmišljanju, ki sem ga vmestila v komentar, te lepo pozdravljam z najboljšimi željami

Tatjana

[ Odgovori na to | # ]