Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)

Nuša je vprašala, če lahko prespi pri meni, ker sta s fantom na 20 kvadratih gostila dva prijatelja iz Belgije, ona pa je letala od zavetišča do šole Famul Stuart in še predavanje na FDV so se ji začela.
Si pa dolgo rabila, buča, sem ji rekla, in ji po skoraj petih letih ločenega življenja skuhala večerjo.
Ponoči sem poslušala zvončkljanje njenih plehastih indijskih zapestnic in zjutraj vohala spalnico, ko jo je po zajtrku odneslo v delovni dan. Nekako vsa zanjo sem pričakala popoldan oz. večer, ko sem nama spet skuhala, poslušala sem jo in jo uživala. Ko je povedala, da si bo poiskala svojo sobo in šla (začasno?) stran od fanta, sem v pol ure spraznila eno omaro. Nisem verjela, da to lahko naredim, tako polne omare imam. Stvari sem zložila v vreče, jih zbasala in nekaj zložila..., skratka, naredila sem ji prostor.
Samo ne hiti, Nuša, ne prenagli se, sem rekla. Vem, da si imela krizice in vem, da si se zelo potrudila; tudi zato, da ne bi bila podobna meni. Življenje ti bo pokazalo, življenje je edino, ki res ve, kaj je najboljše za vaju.
Nuša pred mano je bila resna in odrasla, dajala je vtis, da res ve, kje je, kam želi priti in kako bo tja prišla. V treh dneh je našla novo stanovanje. Moja energija je bila žalostna, skoraj me je potegnilo v proces! Nepričakovano je k meni prineslo sonce in Svetlobo, ki sta moja hči, in enako hitro ju je odneslo. Nušina petdnevna bližina me je v marsikaterem kotičku sebe pozdravila.

* * * * *

November sem uživala, se veselila, izkušala strast in plesala, konec meseca pa mi hip hop ni šel; ne vem, kje sem bila, a v telesu ne. Štorasto naporno mi je bilo, glava je dojela vsako podrobnost novih osmic hiphopa, telo pa tega ni moglo plesat. Skrajni čas, da grem malo v Ankaran. Moje življenje je postalo kar preveč intenzivno, toliko vsega, toliko nihanj. Kar tako, brez razloga sem tu in tam postala sitna. Na živce so mi šle moje kar naenkrat velike prsi, občutljive bradavice in kot da mi otekajo bezgavke, tekočine v telesu so stale. Moja asketska postava se je dokončno poslovila. Ali postajam podobna zdravi 50-letni ženski ali pa mi telo sporoča, da sta hrana in pijača minulih mesecev bili malo čez?
Pisala sem največ dve uri, potem me je zagrabila nestrpnost in konec. Nisem bila disciplinirana ne posebej organizirana, dnevi so leteli, telefoni počivali, internet mi je nagajal. Spala sem brez premora po 8, 9 ur in slabo uro popoldan, lena sem bila in nezadovoljna s seboj. Tista Nušina indigo steklenička... Razsvetljenje človeka ni pogojeno s količino trpljenja! Kaj počnemo ljudje? Kje sta veselje in strast moje hčere, ki vem, da ju je polna? Strast...

Potem ko me je Nuša po telefonu opozorila, da s povišanim glasom ne doprinašam k njenemu dobremu počutju, je trezno in odločno govorila naprej in naenkrat so mi stekle solze. Nekatere stvari že celo inkarnacijo doživljam po dvakrat, ampak drugič vedno dojamem. Spet se je spustila Milost, z menoj je bila ista energija kot zadnjič, ko sva šli v Celovec. Stara stvar se mi je razkrila kot nova, ko sem spet dobila možnost, da sprejmem izbiro svoje hčerke, ki jo očitno ne, čeprav sem verjela, da jo. Tile njeni zasvojenci.
Le kam rine? me je spet obšlo. Zakaj ne kipari, zakaj ne pleše in ne poje? Zakaj vztraja pri zasvojencih, saj se je zadnjič strinjala, da je karme konec. In kako da jaz ne sprejmem hčerke v njenih odločitvah, zakaj jo ne morem podpreti, ko ji že tako ni lahko tele tedne?
Pomagala bi rada v zavetišču in lahko pomagam, sem jo ujela med svojimi solzami. Ta-in-ta je alkoholik z odprto trombozo na nogi in lahko mu uredim zavarovanje, je govorila, meni pa so solze lile še bolj. Nuša ima zelo čisto in zelo močno energijo (klasičnega) služenja ljudem, ki jo jaz nimam. Jaz služim Svetlobi in na fizični ravni to je razlika. Zame ima vsak človek svojo karmo (v novi Svetlobi še s tega kolesa lahko stopi!), svojo svobodno voljo in svojo zavest - ko se bo naveličal, bo že našel izhod iz svojih težav. Če delaš, kar delaš - dobiš, kar imaš; če ti to ni všeč - spremeni, kar delaš. Z živalmi..., z njimi je drugače. Moje veselje in strast pa so nova Svetloba, zanima me Bog, mene zanimajo svetlobna bitja in Bog v ljudeh. Svetlobi služim, zanjo delam. Ja, Nušina strast je drugje...

Vse je v redu, Nuša. Pozabila sem in prehitra sem bila in nisem ti želela otežiti položaja. Kar ven me vrže, pa mi je bilo že zadnjič jasno. Tvoja strast je tukaj, zdaj to noter v celicah dojemam. Pred slabim letom si mi rekla, da te zaradi Zmaga skrbi zame, pa po mojih občutkih ni bilo razloga za skrb, ker sem imela svoje vodenje, svojo gotovost in vedenje, da je vse prav, čeprav je bilo tisto živeti ali slišati tako narobe. Zate pa sem si prevedla, da brez potrebe rineš v težave, tako pač čutim. Ampak zdaj razumem, res, in popolnoma sprejemam. Tvoja strast je zaenkrat pri ljudeh, pri zasvojencih; očitno se boš na tem področju res najlažje odprla Milosti. Saj si mi povedala in tudi slišala sem te, pa sem nekako pozabila, ali kaj. Ne v glavi, noter v celicah sem pozabila ali pa moje sprejemanje nečesa, kar mi ni blizu, do celic še ni prišlo. Res bi te rada podprla z vso mojo energijo, ne samo z besedo, ampak zgleda, da tvoja odločitev v zvezi z zasvojenci, je moj izziv. Želim samo, da ti ne bi bilo težko in ta trenutek lahko samo rečem, da sprejemam tvojo izbiro. Vem in čutim, da si na pravem mestu, čeprav ni prijetno. Tako kot je bil moj odnos z Zmagom je bil najboljši zame. Zdaj to menda dokončno vem, ne bom ti več oteževala stanja...
Ja, je ponavljala Nuša, ja...

Solze so mi še vedno tekle... Ampak če je tako, kar vidim na nov jasen način... Kdaj bodo pa drugi ljudje dojeli resnico in Milost in poslušali samo sebe? Kdaj se bodo stvari pri vseh ljudeh res premaknile?
Saj se premikajo, je mirno rekla Nuša in omenila, zakaj ceni svoje prijateljice. Skozi globoke in pomembne stvari grejo, je rekla.
Moja nepotrpežljivost..., sem se zavedla, moje ocenjevanje in primerjanje. Spet so mi tekle solze. A sem jaz edina, ki ji je sprejemanje težko, a se jaz res edina, ki se tako počasi učim?
Ne morem še pisati o ljubezni, čeprav vem, da je namen, sem rekla Nuši. Prej moram res dojeti proces sprejemanja, pa se soočam s tem, da tebi postavljam pogoje, ki si mi najbližja. Res sem presenečena, da nisem sprejela tvojih izbir, ko sem verjela, da sem jih. Zelo mi pomagaš, hvala.
Tudi jaz se bolje počutim, je rekla moja hči.

Po končanem pogovoru sem ostala z novo sabo. Bogu da služim, svetlobnim Bitjem in Bogu v ljudeh? Zgled naj bi bila in kakšen zgled sem zdaj? Nisem zadovoljna s seboj. Ni mi za delo z ljudmi, ne pišem, plesat se mi ne da, celulit dobivam in bedasto frizuro imam. Zgled bom, ko se bom sprejela taka kot sem, pa se ne. Šla sem dihati Gabriela in Marijo, najvišjo možno vibracijo sočutja in ljubezni. Da bom res dovolila, da bom končno sprejela...

BOŽIČKOVA KAPA IN JUHUHU

Moja nova občutljivost mi je pomagala, da sem energijo kar nekaj tednov zlahka preobražala po želji, dostikrat v veselje. En dan me je v lekarni popadla neustavljiva dobra volja, ki je iskala izhod v krohotu - na zeleni črti pri nogah sem zagledala napis Direktno do rešitve (da gre za aspirin, ni pomembno). Dovolila sem si hahljanje, ko sem gledala pomembno da je kaj magistro, ki je resno zatrdila, da vichy pudra v lončku, ki sem ga želela, še ne delajo. Čudno, ko sem prazen lonček zjutraj vrgla stran J.

Vesela in v zmajevanju z glavo sem priplesala do Name, kjer me je na tekočih stopnicah dobesedno zvilo. Stopnice so me peljale naravnost proti lutki golega mladca v rdečih boksarcah, ki so med nogami imele podaljšano še vedno rdečo kapico z belim cofom. Že sicer razposajena sem glavo kot v filmu nekajkrat obrnila sem in tja, saj to, kar sem videla, ni pasalo v mojo najbolj verjetno realnost. Konec koncev sem bila pri belem dnevu v veleblagovnici, mladenič bi lahko bil živ in tista kapica med nogami polna, za trenutek nisem vedela, za katero glavo gre in sploh... Če so lutko samo zaradi mene postavili tja, je bilo vredno. Nisem se več zadrževala, kar sapo sem lovila :).

Tako odprta sem v Maksimarketu srečala eno najbolj ljubeznivih prodajalk, ki mi je prodala posteljnino s soncem in drugimi planeti na jasnem nočnem nebu, v Chaju me je pa spet zvilo. Čeprav je bila vrsta, sem veseli prodajalki, ki jo sicer ne poznam, povedala vse o lekarni in rdečih boksarcah in obe sva v smehu počepali. V takih urah res začutim, da sem Bog... :)

Zlato poroko mojih staršev smo praznovali zelo razpoloženi. Nuša je na videz komaj stala, a noter v njej je jeklo; v njej je material, ki se čisti in ko bo zasijal... Moja hči, bi rekel moj ego, moja hči... Iz francoske restavracije v Slonu smo naredili kitajsko in si na trenutke podajali krožnike z najbolj možno različno hrano in okusi. Sicer zelo uglajen natakar je bil eden najbolj odprtih in ljubeznivih bitij, ki se je odkrito zabaval z nami. In potem v Rožni dolini... Ko sem fotografirala belo torto s tistim belim čičiči nastavkom, svečko in zlatkastim napisom "50", je v mene nenadoma prišlo veselje najvišje vibracije in začela sem se smejat.
Nisem se hihitala, ampak smejala, da so me vsi gledali. Smejala sem se še in še in potem sem se režala in ni me spustilo. Enako kot na Gili Travanganu, ista energija je bila z menoj kot po norih gobicah, kot v lekarni in pred tistimi rdečimi boksarcami.
Veselje Boga.
Sapo sem lovila in solze so mi tekle in prst mi nisi smel pokazat, ko sem čepela ob zidu in lovila sapo. Umirila sem se in malo za tem skušala prebrati nekaj vicev, ki sem jih dobila po internetu.
Spet v solzah smeha sem se ustavila pri prvem filozofskem vprašanju: Če je plavanje dobro za telo - kaj potem kiti delajo narobe? Režala sem se kot zmešana... Oče, ki se sicer rad smeji, me je že malce po strani opazoval, hecala in smejala se je mama.
Nuša slabo zgleda, mi je rekla v kuhinji.
Je pač v položaju v življenju, ko tudi naj bi slabo zgledala, sem rekla. Ne ukvarjaj se z njo, praznuj sebe!

To novo veselje je ostalo z mano nekaj dni, dobesedno razganjalo me je. V enem takih višin me je poklicala Nuša, v čisto drugačni energiji od moje. Po nekaj stavkih in trenutnem pomembnem notranjem posvetu s svojo božanskostjo sem izbrala sebe, ne nje.
Prosim, Nuša, razumi... Tako me razganja, tako čutim kot zadnjič pri torti in tale trenutek ne želim nižati svoje vibracije. Jasno mi je, da je zate moja energija zdajle preveč. Prosim lepo, a se lahko slišiva čez nekaj ur, saj me ne bo dolgo držalo. Zdi se mi, da bova takrat bolj usklajeni, kaj praviš?
Že čez nekaj minut sem se glasno zarežala, ko sem se spomnila scene, ki sem jo dobila po internetu.
V prelepi kopalnici, osvetljeni s svečami in v veliki školjkasti kadi, polni pene uživa lepotica s kozarcem šampanjca v roki, izpod stropa dol pa v to romantično idilo pada njen goli potencialni sokopalec v položaju bombice. Tako kot smo otroci skakali v bazene. Bilo mi je za umret smešno. To sliko sem pred dnevi takoj ko sem jo dobila poslala Ireni in Branki, z jasnim občutkom, da jima ne bo pol tako všeč kot meni, ampak pošta je že šla. Ženskici sta za romantiko, to ja, ne pa toliko za njeno prekinitev z bombico. Ob misli na to sem se režala še bolj. V mojem prsnem košu so bili mehurčki in lahkotnost me je stresala v valovih. Nekaj novega se je rojevalo v meni. Obenem sem z vso jasnostjo in globino svoje nove širine dojela, kako je moji okolici težko z mano. Razlog več, da sem bruhnila v krohot...

Proti večeru me je obiskala Nuša; zgleda, da me moja hči lažje sprejema v mojih posebnostih kot jaz njo. Potem ko sva se naklepetali, sem nama skupaj naredila dve zdravljenji Svaha - na daljavo. Pomeni, da sva ležali na jogijih v mojem svetišču in govorila sem, kot bi to seanso človeku delala na daljavo. Čeprav je bila zraven mene, fizično v njeno energijo nisem posegla, vse so naredila zlata in platinasta bitja. Prisotnost je bila izjemna, pa sva jo obe navajeni. Na koncu sva obležali brez besed, tudi premakniti se je bilo težko, škoda bi bilo...

LJUBEZEN JE NEZDROBLJIVA ...

Čez par dni bomo vstopili v leto 03 in v Ankaranu je po nekaj zabasanih sivih dneh posijalo sonce. V resnici je sonce v sobo, kjer sem, z vso močjo in jasnostjo posijalo ob 11 uri dopoldan, ko sem v svojem skoraj triurnem duhovnem zdravljenju od prstov na nogi prišla do vrha glave. Sonce na vrhu glave... Moja božanskost, Mihael, Rafael, Gabriel in Marija pa Metatron so izmenično sodelovali v mojem popolnem očiščenju. Potem sem dihala še pol ure...
Prehod na vseh ravneh sem izbrala že včeraj in zgodil se je nekaj pred polnočjo, ko sem najmanj pričakovala. Nekaj dni sem spremljala 200 video spotov letošnjega leta na MTV. Potem so dečki skupine Westlife zapeli Ta ljubezen je nezdrobljiva, in polile so me solze. To zame ravno prav posladkano pesem sem že dostikrat slišala in seveda mi je všeč kot kakšni najstnici. To noč pa so nepričakovano najprej stekle solze in potem sem se presenečeno vprašala, komu fantje sploh pojejo, kaj pravi besedilo. Ujela sem besedo angel in po glavi so mi stekle misli, ob katerih je zavibriralo vse telo.
Oh!, neuničljiva je lahko seveda samo ljubezen do Bitij oz. njihova do nas, o tem pojejo... Jokala sem in se tresla in se zavedla, da to doživljanje potrjuje še en prehod, ki je za mano. Prehod, ki ga še slutila nisem, tako subtilen je bil. Ta ljubezen je nezdrobljiva... Kaj pa jaz delam s svojim odnosom do Bitij, s to ljubeznijo? Odrivam jih od sebe, že nekaj dni ne čutim Svetlobe, pa leta govorim, kako sem ji zavezana. Verjamem, da je to moje služenje in odnos, ki osmišlja moje bivanje, pa ne pišem, že dolgo ne pišem in ena čudna praznina je okrog mene. Jokala sem še, ko sem končno dojela, da Westlife pojejo o ljubezni do dekleta. Na finto sem padla! Tisto jutro sem kokreirala "končen prehod na vseh ravneh bivanja", čemur je sledila moja neobičajna reakcija na pesem. Sicer pa... Kaj je sploh bilo običajno zadnje tedne?

Decembra sem delala kot že dolgo ne in vmesni čas kar nekaj tednov preživela z Nušo. Seveda nisem bila ves čas fizično z njo, bila pa sem ji na razpolago. Čeprav sva bili obe zaposleni, se nama je urnik popolno prilagajal. Skakali sva kaj pojest, delali zdravljenje Svaha, klepetali po telefonu in si po najino privoščili vikend v Italiji. V petek popoldan v Trst, naslednji božansko lep zimski sončen dan v Mestre in tretji dan čez mejo po crkljanja, kar tako.
Ko sem jo v petek, trinajstega dvignila v njenem stanovanju, je moja hči komaj stala na nogah. Ravnokar se je odpovedala redni službi in redni plači, čeprav je bilo zadnjih nekaj mesecev videti, da je to edino, kar si na tem svetu želi. Zdaj, ko je željeno dobila, je (lahko) spustila. Aleluja! Res, da Bog počasi dela, ampak svoje naredi! Sočasno je na Famulu skupaj s študenti pripravljala razstavo ob koncu semestra. Njeni izdelki so ji vsi razpadali pred očmi, karkoli je naredila, se je razklalo! Simbologija jo je tolkla v glavo in še bolj v srce. Vmes je redno hodila na predavanja v okviru magistrskega študija. Ta petek mi je s solzna govorila, da mi bo pokvarila konec tedna, rekla je, da bi raje ostala doma.

Samo v risankah si uvela lončnica tako hitro opomore kot si je Nuša v naslednji uri. Dovolj je bila ena stran posnete kasete oddaje Ovdje negdje blizu, pa sva že obe peli. V Trstu sva vstopili v eno drugo dimenzijo mirnega mesta, ljubeznivih stojnic in prostora na ulicah in v trgovinah. Nobene praznične gneče ni bilo, mogoče so bili vsi v našem city parku. Zvečer pa topla večerja in kozarec vina... Imeli sva se krasno. Tako kot pred letom dni, ko sem bila jaz na dnu in je Nuša držala svetlobo in ravnotežje zame. Na vsakem koraku sva dihali čudeže in lučke in božičke in porabljali denar. Vsaj dobro voljo sva shodili, če že ne smeh. Začutila sem, da je hudo Nušina preteklost, prav čutila sem, da jo je skoraj že spustila oziroma, da bi jo lahko.

Na dan pred kiparsko razstavo je Nuša prišla po zdravljenje Svaha, ki ga jaz delam tako, da je to prostor enourne najvišje in najboljše molitve za človeka. Tik pred koncem obravnave človeka prosim, da se iz ležečega položaja usede, čemur sledi še nekaj gibov v njegovem energijskem polju in glasno izraženih izbir. Nuša je že skoraj sedela, ko se je glasno močno ustrašila, stresla kot v močnem krču, zajokala je in me zagrabila za roko. Videti in čutiti je bilo, da bi lahko padla z mize.
Vse je v redu, sem rekla mirno, lezi nazaj in se obrni na desni bok.
Vedela sem, da jo zebe, preobražene energijske blokade človeško telo zadnja leta zapuščajo v mrazenju. Pokrila sem jo s plimojem in ob njej sedela kakšnih petnajst minut. Potem pa juhica iz buč pa nekaj redke polente z zelenjavo in počasi počasi...
Videla sem se kot mrliča, je povedala, vsa sem bila sivo bela in prosojna.
Toplota in življenje sta vidno začeli krožiti po njenem telesu, v slabi uri je bila dobra.
Le kaj bi se zgodilo z njo, če tale čas ne bi bila pri meni, sem pomislila, ko je šla v kopalnico.
Zanima me, kaj bi se zgodilo z menoj, če bi bila prejle kje drugje, ne tukaj, je rekla Nuša, ko se je vrnila v kuhinjo.

Ta popoldan in večer so mi v stanovanju nenehno ugašale sveče. Vsaj sedemkrat sem jih prižgala, ker so ugasnile. Da mi sveče stalno gorijo, ugašajo pa nikoli, ni vredno omembe.

Zvečer je Nuša že smehljaje kuhala vino na kiparski razstavi Famul Stuart. Lepi izdelki, nekateri izjemni, krasna šola, bravo, ampak Nuša je bila tako suha. Kaj ne bi mogel kdo drug namesto nje streči obiskovalcem, ki se jih je trlo? sem v mislih nagubala čelo. Seveda ne, saj zato je tam. V svojem plemenu je, v svoji duhovni družini, v zanjo najbolj zdravilnem prostoru.

* * * * *

Pred nami je bil Božič, rojstvo žive ljubezni v nas. Z velikim veseljem in posebno strastjo sem se posvetila darilom. Darila pripadajo darovalcu, višajo njegovo vibracijo. Ko dajem, avtomatično dobim. To vedo mojstri, ki dajejo - za razliko od večine ljudi res s čistim namenom in brez pričakovanj. Največja darila dajemo samim sebi, ko si (ne)zavedno ustvarjamo pomembnejša križišča v življenju. Da je tudi neprijetno križišče veliko darilo navadno dojamemo kasneje, lahko pa že sproti. Thomas Keller nam je že pred leti rekel, naj ljudem priznamo in potrdimo, ko so nam darilo, posebej, če ni najbolj prijetno. Od takrat ljudem sproti povem, ko jih doživim kot darilo, tudi članek o tem sem napisala. Zmagu sem npr. nekajkrat v štirih mesecih povedala, kakšno darilo mi je bil. Ta december pa sem si za križišča v svojem življenju, ki so mi bila posebna darila, vzela čas. Na darila drugih ljudi in v njih sem se osredotočala in jih s tem največ dobila sama. Ljudi, ki so mi bili darilo, sem obdarovala z izjavami ali pismi zahvale pa tudi fizičnimi darilci in darili. Doživela sem čudež.

Najprej sem poslala nekaj elektronskih sporočil z zahvalo, da mi je ta in ta človek bil tako in tako darilo. Presenečena sem bila, da se je večina naslovnikov takoj odzvala in to zelo ljubeznivo. Dobila sem ne samo veselje, vstopila sem v pravo strast iskanja daril v ljudeh okrog mene in v moji preteklosti. Eno noč sem nekajkrat poskusila zaspati, pa mi ni uspelo, dokler nisem poslala še treh izrazov svoje resnice, ki je bila moja zahvala. Pisala sem Daji, Zvonetu in Tamaji. Prisotnost okrog mene in v meni je bila taka, da bi jo rezal. Hvaležnost je močna energija, če je iskrena, seveda. To, da v družbi resnice sedeš v poigravanje z mislimi, za kaj si kakšnemu človeku (tudi ustanovi) hvaležen in kako bi mu to izrazil..., to te nagradi. Sam proces je za pošiljatelja darilo brez primere. V dveh mesecih sem poslala in izročila okrog 30 svojih srčnih zahval in konkretnih daril.

V iztekajočem se letu 02 mi je bila Ula eno največjih daril. Ker sem čutila, da ji prav ta december ni lahko, sem jo poklicala in jo povabila na božično delavnico.
To je moje darilo tebi, ker si ti bila meni darilo s svojim pogumom, integriteto in vztrajnostjo, sem rekla.
Ula je bila slišati in čutiti resna, oddaljena, bila je drugačna. Močna je bila. Resno je rekla, da se staršem dogajajo težke stvari in da je srečala nekega župnika, ki ji je povedal resnico. Ko je omenila temne angele, se je spustila Milost in stekle so mi solze.
Kaj je, zakaj jokaš, povej resnico, je rekla s tonom, ki me je spravil v smeh.
A zdaj boš pa ti mene...? sem se zarežala v solzah. Dihaj, Ula, ne nehaj dihati, sem ponavljala, medtem ko mi je šlo vedno bolj na jok.
Še ko sem odložila slušalko, nisem vedela, zakaj jokam. Samo, da jo ne bi vrglo ven, samo da jo ne bi zabrisalo ven, mi je šlo po glavi in dobesedno bruhnila sem v jok. Samo ne nje, ne tega potenciala. Tako sem izvedela, da jo je že.

Moja energija je prepoznala resnico, preden sem dobila sporočilo skozi um. Ulo je zabrisalo ven, angelom je obrnila hrbet. Ker je resnica preveč bolela, je izbrala iluzijo. Hodila sem po stanovanju in solze so mi tekle kakih pet minut. To, kar je zdaj verjela, je Ula kasneje dopovedovala tudi prijateljicam, ki so hodile k meni; ene brez besed ni bilo več na delavnico, druge hodijo naprej. Čez nekaj mesecev sem izvedela, da mi je "znosila dosti denarja in da me ni bilo, ko me je res potrebovala".
Res je, ja, da sem v tej inkarnaciji mama samo Nuši. Možgani oprani, pa čeprav v imenu Jezusa Kristusa, imajo drugo resnico kot občutki telesa, ki so jezik duše.

* * * * *

Moja občutljivost v telesu in razpoloženju je postala očitna. Najbolj mi je nagajal nos - nekaj tednov sem vsak drugi dan zjutraj ali zvečer smrkala in srbelo me, da je kaj. To se mi je dogajalo že lani, bi mislila, da je bilo dovolj, ker je res zoprno. Motilo me je bolj od dogajanja v obeh dojkah, kjer me je zadnje tedne vleklo in ščipalo, zategovalo in špikalo, po notranjem delu leve nadlakti mi je roko vleklo skupaj. Meta me je eno obdobje enkrat na teden začela masirati že ob osmih, krasna ura za moje smrkanje. Njen mogočen duh v dotiku vsak dan bolj učinkovito preobraža človeške težave. Tokrat sem med masažo omenila, kako za drugega ne moremo storiti nič, če on tega ne želi (kar Meta seveda ve), da pa v današnjem času v bistvu gre samo za srce. Za (ne) sprejemanje sebe in drugih in vseh možnih stanj gre, tudi bolezenskih stanj. Če sem jaz kdaj imela raka, vem, da ga imam zdaj, sem se slišala reči.
Rak je resničen postal takoj, ko sem ga glasno razkrila. Meta je mojo resnico seveda takoj prepoznala in se osredotočila na telo; pritisk v glavi se mi je okrepil.
Kaj počneš, sem se zarežala z odprtimi usti in s popolnoma zamašeno glavo. Takoj povej, kaj počneš!
Sem rekla energiji, naj gre - zdaj! je rekla čustveno.
Seveda, saj sem takoj čutila. Ampak nehaj! sem rekla jaz. Hvala, ampak nehaj. Vse je v redu, bo že. Vse v glavi mi bobni, tako si zagrabila! Nos se bo očistil, rak bo pa še vedno noter. Ne bo šel ven, ker ga očitno hočem imeti. Saj veš, da sem mesece izzivala in se naravnost trudila in delala proti sebi. Prav trudila sem se ga priklicati nazaj. Basala sem se in pila preveč in malo po malo so se vmes in kasneje nalagale in očitno naložile zame pomembne stvari. Saj veš, malo Thomas, malo Zmago pa Aura, pa kaj jaz vem... Bom že sprejela, kar sem si skuhala. Gotovo pa ne bom tega stanja reševala tako kot pred leti, zato se ne trudi. Tokrat je rak tu samo zame in zato, da ga preobrazim na svoj novi način. S svojo ljubeznijo in božanskostjo in pika!
Samo, da veš, za kaj gre, je Meta ostala resna.

* * * * *

Uživati ne znamo, uživati..., tudi v naših letih ne, je zaključila od mene malo starejša Darja, ženska zdrave pameti, ki sem ji skočila voščit v čistilnico. To je tudi razlog, da bolni ljudje, ki ozdravijo, čez nekaj let spet zbolijo, je mirno utemeljila svojo ugotovitev.
?! Skoraj bi rekla, da nisem prav slišala. Aja? sem rekla z nasmehom in jo še bolj pozorno pogledala.
Seveda, je pritrdila in jasno je bilo, da name še pomislila ni.
No, hvala, hvala za resnico, sem pomislila. Uživam da ne?

V moj predbožični dan je božji plan vključil Bojana. Bojan je visok lep gostobeseden moški, ki se sprehaja po robu normalnosti oz. ga lovi sodeč po odzivih poslušalca, na trenutke sogovornika. Ker govori v glavnem on in ko posluša, takrat posluša ves. Pa zabava in zabavlja, ženske šarmira in prisrčen je in nasmehljan. Poklical je, da bi kupil pet mojih knjig, očitno za Božič.
Se bova že kje dobila, sem rekla po telefonu, precej bom letala okrog, samo pokličite prej, da se ne bova zgrešila.
Ni poklical in nisva se zgrešila, ampak se je na vratih prikazal dve minuti za tem, ko sem nakupljeno odložila v že sicer razmetano stanovanje. In nisem navajena in še vedno ne maram, da se mi ljudje nenapovedani pojavljajo na vratih.
Pa se naslonite tjale za minuto, sem pokazala v zamahu roke in tam je sedel kakih 40 minut. Smejala sem se in čudila njegovi izjemni pojavi. Glej glej, kakšen šarmanten moški, pa še angeli ga zanimajo. Bojan je (občasni?) klovn in blefer, ki ljudi zavestno spravlja v dobro voljo, in to učinkovito.
Ugotovil sem, da je beseda vse, je rekel vmes.
Na-a, energija za besedo, sem rekla jaz.
Slišal je, sprejel in prikimal in naprej stresal in jaz sem se zabavala. In do raka sva prišla in do aidsa.
Tudi jaz imam raka pa aids, je rekel. Zdaj ga imam in naslednji trenutek ga nimam; tako je to.
?! To je natanko to, kar jaz verjamem, vendar nisem rekla nič. Neverjetno, kako je podoben mojemu zadnjemu prijatelju izpred desetih let, le večji je in še bolj privlačen. Pa nor kot Zmago. Veseli december, ni kaj...

Potem sem precej rezala, nekaj malega mešala, pražila in popekla; tokrat sem božično večerjo v Rožni dolini pripravila jaz. V šestih urah praznovanja sem spila dva kozarčka domačega črnega, šampanjec, ki ga ženske rade srknemo, je ostal v hladilniku med maminimi sladicami. Domov sem odpeljala mirna in izpolnjena in precej počasi, to je, v skladu s predpisi. Potem pa je kaju pol ure pred polnočjo na obvoznici odpovedala nožna zavora.

Pred vzhodnim izvozom iz obvoznice sem zavrla in zavora je padla noter. Pohodila sem jo čisto do tal in se za majhen delček trenutka zelo zelo ustrašila. Zavore v mojem življenju! Spet nimam mej. V trenutku mi je bilo vse jasno in sočasno sem v miru in osredotočeno naredila vse, kar sem lahko. Razumem, avto mi sporoča, da spet nimam mej - ampak zato se mi še ni treba ubiti z avtom! Obenem sem že zavila na izvoz, ki je blag klanec in s stopalom pritiskala. Priznam, da ne vem, kam, ampak noga je že vedela, saj moje telo avto vedno samo vozi, poleg tega pa ne vem koliko možnosti tudi ni. Začudilo me je samo, zakaj je nekaj hreščalo. Ko zdaj pogledam nazaj, si mislim, da sem ustavljala tudi z menjavo hitrosti v nižjo prestavo, ampak vse se je zgodilo tako hitro in predvsem nepričakovano. In vmes enkrat sem zagrabila ročno. Kako, vrabca je to mogoče, saj je bil avto na servisu pred tremi tedni?!

Pol ure pred polnočnico sem olajšana ugotovila, da na križišču iz Fužin v Polje ni nobenega avtomobila in si zaželela, da bi cesta bila prazna do doma. Samo teh nekaj ovinkov še, samo da pridem do doma. Če je moj prvi mož z ročno zavoro vozil več ur, ko sva se vračala iz Dubrovnika, ga bom pa jaz tudi tale dva kilometra. Na praznem križišču pred cerkvijo v Polju sem imela zeleno, večina ljudi je očitno že bila v cerkvi. Počasi in z roko na ročni zavori sem mimo ljudi, ki so še hiteli v cerkev slaviti Jezusovo rojstvo, naredila še tiste tri ovinke in obstala pred vrtno ograjo. Kako je to mogoče?, sem spet pomislila v nekem čudnem dvomu, če bom sploh lahko pripeljala avto po klančku gor in ga vzvratno parkirala pod streho. Avto je bil pred tremi tedni na servisu! Kar nekam presenečena sem bila, da je delal menjalnik, nožna zavora pa še vedno ne. Potem ko sem parkirala, sem še šarila po stanovanju in šla spat ob pol enih. Izbiram Resnico, sem izbrala, izbiram vso resnico Boga, povezano s tem dogodkom!

Naslednji dan sem imela celodnevno delavnico duhovne preobrazbe v centru mesta. Ponoči sem se zbudila in malo polistala zapiske, potem pa sanjala.
V sanjah v Stari Ljubljani zagledam veselega Thomasa, kako pride izza ovinka s še enim znancem. Thomas je malce starejši, ampak po njegovo odprt in nasmejan. Oooo! pomislim, glej ga. Ampak..., kje so pa naprave za dializo?
Tako žive sanje so bile, ene tistih... Menda ni prestopil, kujon.
Po delavnici sem si privoščila enourno slano kopel ob svečah in glasbi. Aaaah! Kakšna hitrost dogajanja! Se temu reče veter v hrbet? Še jutri delam in potem je na vrsti morje. Samo zavore uredim, potem me nič več ne zadržuje v Ljubljani. Nuša se je dobro postavila na noge, preobrazba je za njo. Vse življenje sebe vlaga v prijatelje, zdaj so zelo dobri z njo in pozorni in dosti novih ljudi je spoznala. Kakšen dan in tisti včeraj! Zavora, pa sanje o Thomasu. In od kod mi občutek tule v vodi, da so kajeve zavore v redu? Posebej sem začutila ročno zavoro, ki sicer dela - nekaj kot mehko belo plastično polno cev. Precej upogljivo. ?! Najbolje, da se naspim.

Zbudila sem se enostavno utrujena. Želela sem si ležati in dihati. Ležala bi rada in dihala bi Gabriela in Marijo. To je bilo vse, kar sem si na tem svetu želela. Ure bi samo ležala in dihala bi Svetlobo, tudi premaknila se ne bi. Meta me je prišla zmasirati k meni domov. Ko se je posvetila delu narta, kjer je področje dojke, sem se zarežala.
Pusti refleksna področja mojega nekdanjega ali zdajšnjega raka.To je preteklost... Nobenega posebnega cirkusa ne bom počela, normalno bom živela naprej, bolj disciplinirano se bom hranila in vinček sem že nehala piti. Dva dni, sem se zarežala. Samo za sprejemanje gre, za nič drugega. Za ljubezen do mojega telesa gre, za novo Svetlobo, za tale trenutek. Bivala naj bi svojo božanskost. Če ima telo raka ali ne, v novi Svetlobi ni razlike. Vsak občutek, da je karkoli narobe ali slabo, je stvar dualnosti, ki zapušča mojo energijo - ker in ko sem v novi Svetlobi. Malo mejno je slišati, priznam, ampak to verjamem, to diham, to živim in bom živela.

K meni je prišlo prelepo dekle v dvajsetih letih, prava plišasta igračka. Zelo razumna in močna oseba s še močnejšim duhom. Pia je že tri leta HIV pozitivna.
Hrano sem spremenila tako kot sem razumela, da jo želi telo, in pravijo, da se zelo dobro držim, je začela. Svojemu zdravniku sem nekajkrat predlagala, da bi skupaj poskusila kakšne nove načine, kombinacijo klasične in alternativne medicine, pa ni za to.
Seveda ne, sem rekla. Car je na svojem prestolu, prvi in edini pri nas, najboljši strokovnjak za aids! Ustoličen, prizemljen in premalo radoveden, zelo razumen in nič veren. Draga Pia! Vzpostavljanje ravnotežja, razširjanje, rast in preseganje omejitev so tvoja stvar, manj stvar zdravnikov. Diagnoza je tvoja osebna stvar, tvoj globok in oseben potencial zaživeti Boga. Preobrazba neravnotežja na ravni telesa je potencial tvoje moči, pri čemer zdravniki lahko pomagajo. Ti pa poglej, kje je še tvoja moč, komu si jo še dala. Čas je, da moč gre in da pride ljubezen. Sprejemanje aidsa, sprejemanje Resnice.... Resnice o mami in očetu, o utesnjenosti tvojega velikega duha v telesu, sprejemanje svojega položaja v plemenu, ki izdaja, ki zavrača in ne sprejema drugačnosti. Čas je za sprejemanje svoje izjemne moči, za sprejemanje svojega služenja Zemlji, ljudem. Ko boš moč dobila nazaj in jo sprejela, jo boš spustila in prišla bo ljubezen. Ti to lahko, Pija! Če ti je to jasno, si ogromno naredila... Piji je bilo jasno. Izkazalo se je še, da sem zanjo rezervirala mesto več pri Turoffu.

Takoj za Pijo sem imela še eno iniciacijo, potem pa sem začela kuhati kosilo. Do Nušinega prihoda je bilo še deset minut, ko sem se odločila, da grem malo posedet v kaja; povprašala ga bom, kako bi midva zdaj rešila njegovo in mojo težavico, povezano z zavoro. Že na Božič sem začutila, da po opravljenem delu odhajam v Ankaran in pika. Bom pač vozila z ročno. Ko sem se spomnila na Črni kal in pomislila na morebiten dež ali sneg, sem malo podvomila. Rada bi ravnala razumno, ne bom se brez potrebe izpostavljala.
Ljubi ka je bil hladen in hladna je bila nožna zavora. Morda je zaradi mraza tako trda, sem pomislila kot klic v sili, ko sem v razklani nejeverni glavi posegla za prvo oporo. Zavora je delala! Zavora tudi slučajno ni padla do dna. Vžgala sem avto, ga nekajkrat zapeljala naprej in nazaj po ploščadi in zavirala. Zavora je bila v redu. Tudi ročna. Avto je bil v redu. Zavora je delala!!!

NADALJEVANJE PRIHODNJI ČETRTEK