dragi Stojči,
zanimiva je tale tvoja revizija "Očenaša", a vseeno je orginalna, dana od Boga, po svojem Sinu nenadomestljiva in kot taka enkratna. Je pa lepo da si se poglobil v smisel božanske Besede v Očenašu. Po moje je bolje ne spreminjati Besede, ki je bila objava od Stvarnika. Zakaj?

Pa poglejva to malce globje. S tem pa mislim Sveto pismo ali Besedo, ki je Bog.

Brez razodetja od strani božanstva človek ne more ničesar vedeti o večnem življenju, niti bilo kaj o Bogu, a še manj o ljubezni k Njemu on o veri v Njega. Človek se v bistvu rodi v neznanju-temi, pa mora iz stvari tega sveta da se nauči vse tisto iz česar oblikuje svoj razum. Po tem kar je od prednikov dedoval, se dela človek, prav tako, v vsakem zlu, ki izvira iz samolubja za tem svetom. Uživanja , ki iz tega prihajajo vladajo neprekinjeno in sugerirajo človeku takšne stvari, ki so v bistvu nasprotne temu kar je božansko. Od tod prihaja da človek ne ve ničesar o večnem življenju in misli da je to tukaj edini svet , in edino življenje.

Zaradi tega mora nujno obstojati razodeta objava iz katere potem lahko ve. Da zla, kateremu je vzrok samopotrjevanje in iz ljubezni tega sveta vnašajo s seboj mnoge sile neznanja o stvareh katere so povezane na življenje večno, je popolnoma jasno na primerih vseh tistih pripadnikov cerkve kateri čeprav jim je iz same objave znano da Bog je, da obstojajo nebesa in pekel, da obstoja življenje večno in da ga moramo doseči z dobroto iz ljubezni in vere, kljub temu zapadajo v negiranje vsega tega, tako učeni kot neuki. Zaradi tega je jasno da bi bilo neznanje totalno, če ne bi bilo božanske objave in razodetja božanskega nauka.

Zamislimo si, da smo brez tega pravega vedenja. Na kaj in zakaj bi molil, meditiral, izvajal vse mogoče duhovne tehnike, k komu in čemu? Meditiramo lahko tudi na pomarančo, mar ne? Molimo lahko tudi na podkvico sreče, jo nam bo to prineslo? Lahko izvajamo kobrin dih, pranajamo, mantramo do nezavesti, izgovarjamo afirmacije, odstranjujemo negativne miselne vzorce, a da ne pridemo nikamor. Poznam mnogo odraslih ljudi, ki izvajajo vse mogoče, a že 10-20 se niti za milimeter ne premaknejo.

Glede na to da človek, živi po smrti telesa, da tedaj živi večno, a ostane mu življenje kakršna mu je bila ljubezen in vera na zemlji, to sledi da je božanstvo iz ljubezni do človeka objavilo takšne resnice katere vodijo k tem življenju in človeku pomagajo za njegovo rešitev. To kar je božanstvo razodelo je pri nas Beseda, Božja.

Beseda, Božja, je od božanstva in to kar je od božanstva prihaja preko nebes do človeka, zaradi česar je v nebesih to prilagojeno modrosti angelov kateri tam bivajo, a na v našem svetu je prilagojeno dojemanju ljudi ki so tu. Iz tega razloga ima v Besedi Božji smisel notranji, ki je naraven za ljudi. Od tod izhaja da veza neba s človekom obstoja preko Besede Božje.

Pravi smisel Besede, Božje ne razumejo vsi razen tistih kateri so razsvetljeni, a razsvetljeni bodo samo tisti , ki so v sorazmerju v ljubezni do Gospoda in veri v Njega, saj to kar je pri njih notranje bo povzdignjeno od Gospoda v svetlobo Svetlobe. Beseda, Božja v njenem dobesednem tekstu v katerem je njen pravi smisel skrit iza napisanega, se lahko dojame samo s pomočjo učenja iz Besede, Božje, ki jo lahko tolmači nekdo, ki je razsvetljen. Dobesedni smisel Besede, Božje je prilagojen razumevanju ljudi, tudi preprostih. Zaradi tega jim učenje iz Besede, Božje služi kot luč, da dojamejo smisel Besede.

O kESANJU IN OPROŠČANJU;ki je tudi v Očenašu.

Kdor se hoče osvoboditi je dobro da se spove(lahko duhovnemu prijatelju) o svojih grehih in da se pokesa. Izpoved greha pomeni vedeti kaj so zla dejanja, jih videti okoli sebe, jih priznati, priznari lastno krivdo in to popraviti. Kadar se to dela pred Bogom, se izpovedajo grehi Njemu.

Ko se pokesamo za storjeno zlo, ko se izpovejo grehi Bogu moramo zaprositi Boga za oprostitev, mi pa odstopiti od nadaljnih takšnih zlih dejanj in zaživeti novo življenje po zapovedih dalekosežne ljubezni in vere. Kdor samo z splošnim načinom prizna da je grešnik in prizna krivdo za vsako zlo, a da pri tem ne izpraša svojo vest, ne vidi svoje napake. S tem ni naredil nič. Glede na to da pozna svoja zla dejanja, živi takšen človek isto kot prej.

Kdor živi življenje dalekosežne ljubezni in notranje vere ta vsakodnevno opravlja kesanje, razmišlja o napakah, ki so v njem, priznava jih, se jih izogiba in moli k Gospodu da mu pomaga. Kajti človek, sam od sebe nenehno pada, vendar ga Gospod stalno povzdiguje in vodi k dobremu. Takšno je stanje duha vseh tistih, ki so v dobroti. Tisti, ki so hudobni, prav tako stalno padajo, ter tudi njih Gospod stalno povzdiguje, vendar jih s tem samo odvrača od tega da ne padejo v najhujša zla k katerim sami od sebe z vso svojo nagnjenostjo drvijo skozi to življenje.

Kdor se isprašuje v smislu da se spreobrne, mora pregledati svoje misli in namene svoje volje, pa naj v njih preišče kaj bi naredil kadar bi mu bilo vse dopuščeno; kadar se ne bi bal zakona in kadar se ne bi bal da izgubi ugled, čast in dobiček. Tu in v tem se nahaja človeško zlo. Huda dela, ki jih človek s telesom dela prihajajo prav od tu. Vsi tisti, ki ne preiskujejo lastne zle misli in svoje volje ne morejo opraviti kesanje ker po se ne želijo spremeniti. Misliti zlo, je isto kot delati zlo. To je preikovanje sebe.

Pokesanje z ustmi a ne z življenjem ni nikakršno pokesanje. Z ustnim pokesanjem se ne oproščajo grehe, ampak se oproščajo z spremembo življenja. Gospod stalno oprošča človeku greh, saj je On sam milost, toda grehi ostanejo pri človeku, četudi človek misli da so mu oproščeni, ter jih ne more odstraniti od sebe drugače kot z življenjem, ki je v skladju z Božanskimi zakoni prave vere.. V kolikor se človek tega drži, v tolikšni meri se mu grehi odstranjujejo, a kolikor se mu odstranjujejo, v toliki meri se mu oprošča.

Ljudje običajno verujejo da se grehi, ko bodo oproščeni tudi izbrišejo, ali, operejo. Toda, grehi se ne izbrišejo, ampak odstanijo, to pomeni da je človek obvarovan od greha kadar ga Gospod varuje v dobrem. In kadar ga Gospod varuje v dobrem izgleda kot da je človek brez njih, ter, misli da so izbrisani. Človek se lahko le toliko varuje v dobrem, kolikor je spremenjen. Kdor pa misli da se grehi drugače oproščajo, se zelo vara! A še bolj tisti, ki misli da greha ni in da ga nima.

Znaki da so grehi oproščeni, odstranjeni so: Človek občuti radost v tem da spoštuje Boga zaradi Boga in da služi bližnjemu zaradi bližnjega, v skladu s tem, da dela dobro in da govori resnico zaradi resnice. Znaki, da grehi niso oproščeni, ali odstranjeni so sledeči: Človek ne spoštuje Boga zaradi Boga in ne služi bližnjemu zaradi bližnjega, torej ne dela dobro in ne govori resnico zaradi dobrega in resnice, ampak zaradi sebe in sveta; z deli hoče priti do zaslug; ne občuti ničesar neprijetnega v zlu, kot tudi ne v sovraštvu, kot tudi ne varanju ali nezvestobi, v maščevanju....

Velja samo tisto pokesanje, ki se dela v stanju svobode, a tisto, ki se opravlja v stanju prisile, tisto ne velja nič. Stanja prisiljenosti so bolezni, stanja duševne stiske zaradi nesreče, stanja bližnje smrti, ter vsako stanje strahu katero odvzame človeku uporabo razuma.. Kdor je hudoben, a v stanju prisiljenosti obljubi da se bo pokesal, pa celo dela v tem stanju dobro, se bo vrnil na isto točko čim pride v stanje svoje svobode v svoje preteklo življenje hudega in zla. Drugače je to pri dobremu človeku.

Ko se človek preišče ter prizna svoje grehe in se pokesa ( spremeni), mora paziti da ostane v dobrem vse do konca svojega življenja. Če bi potem zopet padel v svoje preteklo napačno življenje zla in se ga oklenil, tedaj dela oskrunitev, saj je tedaj zlo zvezano z dobrim. Tako, njegovo zadnje stanje v tem svetu preden odide postane mnogo hujše kot preteklo, po besedah Gospoda:

"Kadar nečisti duh odide iz človeka, blodi po suhih krajih in išče pokoja, pa ga ne najde. Tedaj pravi:"Vrnil se bom v svojo hišo, iz katere sem odšel. Ko pride, jo najde prazno, pometeno in urejeno. Tedaj gre in si prevzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in vstopijo ter v njej prebivajo. Končno bo s takim človekom huje, kot je bilo prej. Tako bo tudi s tem hudobnim rodom."
(Evangelij po Mateju 12,43-45)

O SKUŠNJAVI V OČENAŠU.
V duhovne skušnjave zapadajo samo tisti, ki se prerojevajo na duhovni poti, saj so duhovne preizkušnje bolečine zavesti katere povzročajo hudobni duhovi pri tistih kateri so v duhovnem dobrem in resnici. Kadar hudobni duhovi spodbujajo zlo , ki je pri človeku, tedaj nastopijo občutki tesnobe kateri pripadajo skušnjavi. Človek ne ve od kod to prihaja, saj ne ve za poreklo tega občutja.

Pri vsakemu človeku so hudobni in dobri duhovi: hudobni se skrivajo v njegovih hudobijah, a dobri v njegovemu dobremu. Hudi duhovi, ko se približajo, človeku prebujajo njegovo zlo, a dobri duhovi obratno. Od tod nastopi konflikt in borba in katere nastopi v notranjosti tesnoba, a to je skušnjava (" ...ne daj da padem v skušnjavo") Iz tega je razvidno, da so skušnjave povzročene od pekla, a ne iz nebes, kar je povsem v skladju z vero cerkve katera uči da Gospod nikogar ne napada ali obsoja. Bog je ljubezen.

Notranje tesnobe obstojajo tudi pri tistih kateri niso v duhovnem dobru in resnici, vendar so te tesnobe naravne a ne duhovne narave. Razlikujejo se po tem da se naravne tesnobe tičejo svetovnih stvari, a duhovne tesnobe nebeških stvari. V skušnjavah se gre za prevlado dobrega nad zlim in zla nad dobrim. Zlo katero hoče da prevlada se nahaja v naravnem-zunanjem človeku, a dobro v duhovnem notranjem človeku.; če dobro zmaga, tedaj kraljuje duhovni človek.

Te se bitke vodijo s pomočjo resnice vere vzete iz Besede, Božje. Iz teh resnic se mora človek boriti proti zlu in laži; če se bori iz kakšnih drugih resnic a ne iz teh, potem ne zmaga, ker v drugih ni Gospoda. Glede na to, da se borba vodi s pomočjo resnice vere, se človek ne spušča v te bitke dokler ni pridobil in spoznal dobro in resnice in od tu dobil nekaj duhovnega življenja, zaradi tega se te borbe običajno pojavijo pri človeku, ko je že odrastel (so tudi izjeme).

Če človek podleže, bo njegovo stanje po skušnjavi hujše kot je to bilo pred tem, saj je hudi duh pridobil oblast na dobrem in laž nad resnico. Za človeka v skušnjavi se bori edino Gospod; če človek ne veruje da se edino Gospod za njega bori in za njega zmaguje; tedaj prenaša samo zunanje skušnjave, ki so povsem nekoristne.

lep pozdrav,
Miran.

[ Odgovori na to | # ]