Od izvirnega greha obstaja pri človeku nagnjenje, da skriva svojo pravo naravo. Maska je imela pri tem vedno veliko vlogo.Po Genezi 3: 8-10 se je prvi človeški par skrival in odeval, ko je pojedel prepovedan sadež z drevesa spoznanja dobrega in zla.
Adam in Eva sta se počutila gola, ker sta s svojim dejanjem stopila iz božanskega obilja. Božanske moči so se morale umakniti. Na njihovo mesto so stopile zemeljske eterične moči. Stkale so zemeljsko telesno postavo kot pokrivalo za nesmrtno jedro bistva, ki leži skrito v človeku.
Spomin na to ohranjajo maškerade, ki jih praznujemo po vsem svetu. Maškarado, karneval ali pusta praznujemo februarja, v mesecu pokore in čiščenja. Ta mesec sledi januarju, mesecu "dvoglavega boga praga." Ena glava tega boga gleda nazaj v preteklost, druga pa naprej v prihodnost. Imenujejo ga tudi čuvarja vrat in v tej in v tej vlogi primora vsakega, da se obrne. V tem smislu je bil karneval lahko praznik, pri katerem so bile odstranjene vse ovire, kot priprava za nekaj novega. Ker pa to že dolgo ni bil več njegov cilj in se je izrodil v razuzdanost, so protestanti ta praznik v 16. stoletju ukinili.
V najtemnejši noči se lahko v nas rodi Svetloba. Izžareva kot dotik Svetega Duhain začne razkrinkavati jaz-osebnost-zemeljskega človeka. Sveta izžarevanja, ki prinašajo ozdravljenje, doživlja človek po velikih obdobjih zatemnjenosti in onesnaženosti kot žarčenja, ki rakrinkajo, prodirajo in vznemirjajo. Omajejo njegovo samozavest.
Preden pa snamemo maske, jih moramo prepoznati in doživeti. V preteklosti smo ustvarili zelo različne oblike mask. Človeku so ponujene, da vsaj nekoliko spozna samega sebe.
Posmrtno masko so v prejšnih kulturah hranili v hiši sorodnikov umrlega v obredne namene. V vosku ali kovini oblikovano obličje umrlega je zrcalilo njegove značajske lastnosti. Nekaj njegove bitnosti je bilo ponovno oživljene. Kot podoba smrti pa spominja maska živeče, da bodo tudi oni nekoč morali prestopiti prag v onostranstvu in jim odpira vprašanje o smislu življenja. Je življenjski cilj usmerjen le na zemeljske stvari? Ali pa odzvanja v krvi klic po osvoboditvi od vsega zemeljskega? So naši predniki le zemeljski ljudje? Ali v svojem izviru prepoznavamo Boga?
V najstarejšem obdobju so nosili le maske, ki so predstavljale divje živali. Človeka so soočale z njegovim živalskim poreklom, z njegovimi animalnimi značajskimi potezami. Z razvojem je človek neobrzdano živalskost vedno bolj odrival v podzavest. Sedaj živi nesveto življenje, ki ga v določenih življenjskih razmerah vedno znova obvladuje.
Tudi današnjega človeka so se lotile moči iz lastne ali kolektivne človeške preteklosti. Nato se pridružijo še živalske moči in "moderni" človek teka okrog kot rjoveča pošast, da bi pogoltnil svoje nasprotnike.
Maske misterijskih živali volka, medveda in krokarja kažejo staro inicijacijsko pot s tremi stopnjami, ki si sledijo. Z razkrinkavajočim božanskim sevanjem se učenec misterijev sooči s svojo zemeljsko naravo. Pot samospoznanja mu je pokazala njegovo zemeljsko stanje. Vendar božanska Svetloba ni razkrila samo njegovega položaja, ampak mu je v največjo globino ponudila odrešujočo roko.
Oseba pomeni maska. Maske prikrivajo. Ravno s tem pa se razodene človekovo notranje bistvo. Beseda "oseba" (persona) je izpeljana iz latinske besede"persona" = maska. Glagol"personare" pomeni zazveneti skozi. Besede izvirajo iz misterijskih dram, kjer je bilo notranje pripravljenim poslušalcem razkrito človekovo bistvo. Prastaro vedenje je, da je človek sam maska, prikrivanje. Sam prikriva božje.
V osnovi pa maska ni nič, ker ne izhaja iz Boga. V Svetem pismu se glasi: "Pri Bogu ni pristranosti." (Rim. 2, 11) V nas je prastrah, skrito pravedenje, da kot zemeljsko bitje nismo nič. Zato si vedno znova nadevamo nove maske. Različnost mask je neizčrpna. "Jaz" poskuša skriti z neskončno fantazijo lastno praznino. Jaz-zunanji človek je neutruden igralec, masko vedno znova napolni z navideznim življenjem in si najraje odigra lastno božanskost. V tem prepoznamo Luciferjev impulz, ki hoče biti bog v živalski podobi. Kakor hitro pustimo, da v nas deluje božanska Svetloba, spregledamo zemeljski jaz kot prazno masko. Zasije pa tudi osvoboditev. Kajti masko se da sneti. Možna je preobrazba.
Beseda "maska" izhaja iz arabščine in pomeni zasmehovanje, burkaštvo. Zemeljski človek je zasmehovanje notranjega-božanskega človeka, ki ga je ujela osebnost.
Meduza, maska groze. Odsekana Meduzina glava je v upodabljajoči umetnosti pogosto predstavljena kot maska. To je strah zbujajoča glava, saj zaradi njenega pogleda opazovalec okameni. Meduza pomeni vladajoča, delujoča, je prastrah, ki obvladuje naš obstoj. Pred poslednjim spoznanjem samega sebe se kot gosta megla vedno znova vrine neosnovani strah. Ta nas ovira, da bi spoznali svoj svet in sebe same, to, kar smo.
Človek, ki ga oživljajo le zemeljske moči, ne more doživeti lastnega niča. Vendar lahko Perzej, učenec božje modrosti, ki je umrl po zemeljskem življenjskem principu, prenese pogled Meduzine glave v odsevajočem ščitu božanskega borca. Lahko odseka grozljivo glavo; pomeni, da odloži masko zemeljskega bitja, masko razuma.
Ko snamemo to masko v orešujoči moči nove duše, doživimo prevrednotenje vseh vrednot. Božansko, ki ne pomeni zemeljskemu človeku ničesar, postane nirvana, kraj neskončnega obilja. To, kar je bilo vakuum in utopija (kraj, ki ga ni), postane vesolje. V mitu vstane iz telesa mrtve Meduze krilati sveti konj božanskega navdiha Pegaz in Chrysaor, z zlatom opasani božanski sin.
Če gremo po duhovni poti, pritegnemo božanske eterične moči. V nas nastane novi človek, nova osebnost, ki je istočasno prvotni, skozi katerega govori duh. Oblečen je v večno oblačilo in ne bo nikoli več gol (Kor. 2: 5, 3).
Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com
Od izvirnega greha obstaja pri človeku nagnjenje, da skriva svojo pravo naravo. Maska je imela pri tem vedno veliko vlogo.Po Genezi 3: 8-10 se je prvi človeški par skrival in odeval, ko je pojedel prepovedan sadež z drevesa spoznanja dobrega in zla.
