Prisluškujem razvnetemu upanju,
previdnemu nihanju morja v moči,
ki je v silnem hrepenenju srca
dvigalo svoj jambor nemira v nebo,
zdaj očiščen in svoboden, brez slutenj.
Slišim notranji glas v votlinah skal,
ki pomni telo, dotike svojega drevesa
in z zlatimi prsti tipa prihodnost.
Ko tako opazujem čas ves gibek
in zaskrbljene točke na krivini,
ki uglašujejo moje potovanje,
odrešeno dvoma, sem na dolgi poti
odhajanja naproti spoznanju po stopinjah,
s katerimi sem zapustila svoj mir.
Iščem pokončno hrbtenico za oporo
vzdolž telesa in prosim Boga,
da bi brodolomki na novo razvrstil ude
in jih spremenil v ljubeči roki
in pogumni nogi za hojo z odprtimi očmi
in obrazom, vtkanim v radostni cvet.
Moje besede naj se dotaknejo sonca
in jaz bom iz gline vstala prerojena
sredi krsta razbičanega morja.
Iščem gospodarico kipenja čutov v sebi,
krotilko nemira, ki je bil stkan v meni
in otrdil steklovino mojega pogleda
s spregledom oglatosti v jasah norosti.
Ob tem je nemir pozabil na meje obrežja
v tistem prihajajočem zavijanju ladje
v pristanišče, ki je donelo v noč
in prihajalo v moje sanje
in se poleglo na mojem vzglavju
ob prebijanju besed skoz trstiko duše,
nezavedne v vzdihih in bolečini morja,
ki jo je zgubal čas v varljive odtenke luči,
v odmerjeni trenutek z bliskom streznitve.
Prisluškujem razvnetemu upanju,
