Živimo v svetu, ki spominja na ples v maskah. Vsi si želimo pristnih, globokih medsebojnih odnosov, a se skrivamo pod maskami… bojimo se, kaj bomo našli pod njimi… strah nas je naše ranljivosti in pri tem pozabljamo, da je ravno ona tista, ki nam pričara vse odtenke čudovitih, nepozabnih trenutkov… se torej bojimo tudi svoje lepote in lepote bližnjih, s katerimi plešemo skozi življenje?
Morda je to razlog, da bežimo pred svojimi občutki in če se slučajno kdaj spet pojavijo, smo zmedeni, ker jim ne znamo dati imena. Ne najdemo besed, ki bi jih opisale. Zaradi tega nismo sigurni vase, se ne sprejemamo. Ko srečamo drugo bitje, se težko ujamemo z njim, ker smo preveč zaposleni s sabo. In potem iščemo krivca… obupno si prizadevamo izboljšati odnos, ko se prerivamo po plesišču življenja, pri čemer nam postavljajo ovire še naša omejujoča prepričanja in konflikti vrednot.
Kaj vse bi bilo drugače, če bi dovolili sebi in drugim preprosto biti to, kar smo? Iskrenost do sebe je pogoj za iskrenost do drugih ljudi. Ples nam pomaga, da ozavestimo svoje občutke in potem manjka samo še korak do tega, da jih podelimo z drugimi. Včasih je lažje narediti prvi korak skozi ples.
Ples je jezik duše in telesa, s katerim lahko izrazimo več, kot bi mogli povedati z besedami. Odraža našo osebnost, edinstvenost in doživljanje sebe, drugih ter življenja samega. Ko se predamo glasbi in dovolimo telesu, da se odzove nanjo, začne naša duša pripovedovati zgodbo o tem, kdo smo, kaj čutimo, česa si želimo… ko ozavestimo te občutke, pridemo v stik s seboj, s svojo enkratnostjo. Pri tem pa začutimo svojo osebno moč in zaupanje vase.
Zdaj smo pripravljeni na srečanje z drugim enkratnim bitjem, ki je po eni strani povsem nov svet, katerega odkrivamo skozi vsak plesni korak in po drugi strani naše ogledalo, ki nam dovoljuje, da spoznavamo sami sebe.
Gre za srečanje dveh človeških bitij, moškega in ženske ter njuno komunikacijo, osebno rast. Gre za sposobnost poslušanja, spremljanja in vodenja… sprejemanja sebe in drugih… gre za sposobnost obvladovanja in izražanja čustev, samomotivacijo… in če je vsemu temu zadoščeno, zaplešemo kot eno… kar je videti kot harmonija dveh neodvisnih, notranje usklajenih bitij, ki uživata v tem, kar sta, v svojem druženju in v življenju samem.
Vse, ki bi se želeli naučiti takega plesa, vas vabimo na seminar BoSo ples - Komunikacija v plesu. Več o tem na http://www.bosoples.com
Živimo v svetu, ki spominja na ples v maskah. Vsi si želimo pristnih, globokih medsebojnih odnosov, a se skrivamo pod maskami… bojimo se, kaj bomo našli pod njimi… strah nas je naše ranljivosti in pri tem pozabljamo, da je ravno ona tista, ki nam pričara vse odtenke čudovitih, nepozabnih trenutkov… se torej bojimo tudi svoje lepote in lepote bližnjih, s katerimi plešemo skozi življenje?
