Kiti in človek danes – dokaz svetlobe na zemlji

torek, 22. marec 2005 @ 06:24 CET

Piše: Bernarda Pavko Prava

O kitih ne želim pisat z ekološkega vidika in še manj kot o predmetu možne avanture, sem rekla dvema novinarjema. Povedala bi rada resnico pomembnega doživetja, ki potrjuje, da nam vsem zemljanom dobro gre.
Pa nam gre res? je odgovoril eden.
Ah, spet eden, ki gleda drugam kot jaz, sem pomislila...

Na koralni greben Silver Bank se kiti vsako zimo prihajajo ženit in razmnoževat, dovoljenje za plavanje z njimi pa dobijo po trije veliki katamarani tri tedne na leto. Kiti grbavci so do 15 metrov dolgi in do 40 ton težki morski pevci in akrobati sivočrnih hrbtov in svetlih trebuhov, s plisiranimi gubami od brade do trebuha in tudi 4 metre dolgimi prsnimi plavutmi. Če ravno ne skačejo ali puhajo vodo nekaj metrov visoko, jih zagledaš, ko pridejo po zrak – najmanj trimetrski mladiči na vsaki 2-3 minuti, mame na kakih 25 minut. Če mati z mladičem plava na površini, je primerno počakat, da se spusti na dno, tiho zdrsniti s čolna in se v skupini (da misli, da si večja riba J, so mi rekli ?) približati njeni glavi, da te vidi. Dejstvo, da se kit dostojanstveno umakne, če mu prideš za rep, te sili, da glavo najprej poiščeš, kar je na trenutke lahko zabavno – odvisno od vidljivosti v morju. Velike bele prsne plavuti slej ko prej zagledaš, glava pa ni vedno tam, kjer je tvoj čoln, poln prijateljev, ki bi se ti radi pridružili v vodi. No, slej ko prej je pod tabo kit v vsej svoji veličini manifestiranega duha...

Čoln, v katerem sem bila prvi dan, nas je v vodo spustil naravnost nad glavo 13 metrske samice, ki je spodaj počivala kot veliko letalo. Kakih deset metrov pod mano je bil mir nepremične ogromne lepote s prečudovito glavo, ki mi je jemala dih. S šnorklom v ustih sem v občudovanju prvikrat odprla usta, kar se mi je še naprej dogajalo prva dneva – pod vodo sem v občudovanju nezavedno odpirala usta, medtem ko so fizično dogajanje v prsnem košu spremljale solze. Kakšna lepota, me je obhajalo, kakšna lepota... Tak je bil začetek (zame) najbolj ljubeznivega možnega odpiranja srca, ki je trajal en teden in še nekaj tednov po vrnitvi domov ni končan. Čutenje nekega vmesnega časa in prostora, v katerem se je izpod kitove nepremične glave prav počasi začelo nekaj premikati in za manjšo belo plavutjo se je pokazala glava mladiča in potem najpočasneje možno vse kitovo telo. To se je na površino dvigalo po zrak tako zelo počasi, da me je moralo ustaviti v vsem, kar sem (bila). Samo prvi dan smo šli v vodo k tej samici in mladiču več kot desetkrat. Vse sem doživela, kar je možno, sem pomislila zvečer, lahko se vrnem domov. Pa smo postavili šele temelj našega druženja; zelo dober temelj...

Srečanje s kitom me je ustavilo. V trenutku spremenjeni mi je ponudilo naročje vseh možnih daril in rekla sem Ja! Takoj prvi dan sem vstopila v novo varnost, lastno vrednost in sprejemanje sebe. Lahkotnost, igrivost in nagajivost, samozadovoljnost, koketnost in celo razkazovanje so ta izjemna bitja pokazala naslednji dan - srečali smo se z izjemno priljudnim mladičem in njegovo mamo.
Kaj je bil tole fant?, sem vprašala soplavalce med pljuvanjem v masko, nisem videla vulve (ta lahko prav sijoče belo izstopa). Takoj v naslednjem srečanju se je ta skoraj petmetrska mladička vrtela in zvijala okrog sebe in okrog mamine glave, bočila je telo kar tako in se zvijala in se sprehajalo gor in dol pred nami tako, da sem se glasno zasmejala v masko. Ta se je pa res dobro počutila v svojem telesu! Široko odprto, nepremično in celo zafrkljivo (me) je gledala, ko je drsela mimo mene. Izžarevala je tako izjemno zadovoljstvo s sabo, da če sem vdihnila samo nekaj te njene energije, je bilo to čisto zdravljenje zame. No, zdaj ti je pa pokazala, kaj je, so se prijatelji potem smejali v čolnu.
Kao naivno sem na začetku mislila, da sem že vse doživela! Naravnost čarobno je bilo moje vsakično srečanje s kitom. Prav vsakič je bilo drugače, prav vsakič novo. Prav vsakič! In res je, da ne bi znala oceniti časa ne prostora, ne bi vedela reči, koliko časa in kako blizu sem bila kako veliki živali. Pod vodo je vse drugače in v kitovi bližini posebej.

Drugi dan sem se znašla pred velikima glavama pred sabo, ki sta kar stali tam in čakali (gledala sem ju iz strani). Ničesar drugega ni bilo v moji realnosti, razen teh dveh ogromnih glav. Prav podrobno sem videla svetlejšo glavo mladiča, za katero je lebdela ogromna temnejša mamina. V oko sem strmela kot hipnotizirana in vedela, da me vleče vase; zgubljala sem se v kitovem pogledu. Samodejno nežno gibanje mojih plavutk me je počasi a zanesljivo prinašalo še bližje in bližje v tisto oko, ko sem skozi veter in valove zaslišala, da kapitan na čolnu kriči kot obseden. A sem že jokala, prav drla bi se lahko, medtem ko se mi je na najbolj ljubezniv način odpiralo srce. Za kazen sem morala nazaj v čoln, kjer sem ob pogledu na kitov hrbet zajokala še bolj in kapitan se je še glasneje jezil.
Mladič se je ustrašil, je že k mami zavil! In potem samo še z repom zamahne, pa ti gre hrbtenica! O, bog, kakšne glave, kakšne glave...!, je hodilo skozi moje telo, preplavljeno z občutki. Vredno je bilo, tole je bilo pa vredno... O, bog, kakšne glave... In če potihem povem svojo resnico – prav v srečanju s tema glavama sem doživela, da sem jaz - kit. Ves večer mi je šlo na jok, jedla nisem nič, nisem se udeležila večernega druženja. Zgodaj sem šla spat in spala 11 ur.

Ostale dni se mi je zdelo, da se pred mano odvijal najbolj prefinjen božji plan, ki je moje čute v vsakem dihu spraševal: Si res za spremembo? Se res brezpogojno odpiraš neslutenim ravnem možnega bivanja? Na novo dprta sem kimala in dihala; življenju sem kimala, novo realnost sem dihala...
Naslednji dopoldan sem šla sama k paru pod gladino, medtem ko so se soplavalci pogovarjali o vremenu. Sama sem bila v malce motni modrini oceana, nikjer okrog nisem videla ničesar, razen belega sija njunih plavuti. Kljub temu sem se doživela varno v neskončnosti duha miru in nežnosti, ki zaznamuje vsako samico kita z mladičem. Toliko nežnosti... Potem pa sta se polnoma usklajena iz globin počasi začela dvigati proti meni in še bolj in še bližje k meni in ko sem že pomislila, da bo mama kar vstopila vame, sta zavila na desno in mimo mene naprej. Spet solzna sem se lahko samo še obrnila in gledala za prelepima plavutma, ki sta počasi pahljali gor in dol, gor in dol. Tam pri kitih se vse dogaja elegantno in zelo zelo počasi... Hipnoza vseh zemeljskih življenj se je z vsakim tem nihajem spreminjala v novo resničnost zame.

En popoldan smo se s tremi kiti vozili okrog in okrog, preden smo dojeli, da imajo sami s seboj dosti dela. Naužili smo se njihovih kot čoln širokih hrbtov, prekrasnih glav in pravih mavric v njihovih glasnih izpuhih razpršene vode. Potem je zapelo izpod čolna in morali smo dol k njemu, poslušat njegovo serenado; samec se je pridružil materi z mladičem... Pa repni odtisi so mi posebej všeč. Vsak kitov tlesk s plavutjo (ne nujno viden oz. glasen) na morski gladini pusti sled - ogromen odtis plavuti, v katerem tudi valčka ni, samo čista gladka površina kot bi bila oljna. Menda ima tudi drugačno sestavo kot morska voda zraven.

Zadnji dan sem bila skoraj nasičena z vsem najvišjim in najlepšim, a odločena, da ostanem odprta. Več ur smo se vozili okrog, kita pa nikjer nobenega; vsi so čudežno poniknili. Vračali smo se že, ko se je pojavila samica s komaj rojenim mladičem. Svetlo siv je bil, skoraj bele barve in stalno na površini. Njegova nežna plavut se je z očitnim trudom spet in spet dvigala in mlahavo tleskala; vsakič mu je bolje šlo, mi pa smo ploskali in vzklikali. In potem sem sredi morja zagledala iz vode štrlečo kitovo glavo...
Sredi mirnega morja naenkrat ni bilo drugega kot pokonci postavljena temna glava kita grbavca, posejana z jasno vidnimi »bradavicami«. Nisem bila edina, ki je večkrat pomežiknila in se vprašala, če tam morda ne plava vesoljska kapsula. Glava je tam mirno (začutila sem, da namerno) stala pokonci več minut; pomeni, da je kit »stal« na repu. Očitno nas je vabila. Pozabili smo na mladiča in umolknili, vsak zase je doživljal s čudežnostjo nabit prostor, ki smo se mu bližali.
Kitova glava se je počasi potopila in se takoj za tem prav počasi pojavila nekaj metrov stran. Molčali smo, medtem ko je čoln počasi nosilo bliže k njej... Vsakič ko smo zdrsnili v vodo h kitu, nam je kakih 10 metrov velik pubertetnik počasi pokazal plavut in se mirno oddaljil – da nam je čez manj kot minuto pokazal svojo veliko glavo nekaj metrov stran. Sprejeli smo njegovo igro in molče sledili glavi, ki je po mojem razumevanju zapečatila spremembo s kiti preživetih dni. Na katamaran smo se vrnili poldrugo uro kasneje kot običajno, pojedli in šli nazaj v vodo, zadnjikrat h kitom. Nisem dosti jedla, nekaj se je dogajalo v moji energiji, v zraku, v morju..., nekaj se je pripravljalo... Tokrat sem šla v drug čoln. In seveda je kak kilometer stran, iz morja ven štrlela kitova glava in čakala. Vedela je, da se bomo (nekateri) vrnili.

Izkušnja naslednjih dveh ur se še danes ni usedla v meni, nisem še prišla do novega ravnotežja. Kar so kiti te dni naredili z mano je, da so me na najbolj ljubezniven možen način odprli, razstavili in mi prepustili, da se na novo sestavim. Ta indigo-kit J se je odločil z nami igrati. Spet se je umaknil vsakič, ko smo se mu približali v vodi, potem pa ven iz vode nastavil tisto svojo glavo. Kam je pa zdaj izginil?
smo se enkrat smejali v vodi - ko je ne daleč stran iz morja pomahala njegova repna plavut!
Kako naiven je človek, ki z glavo ocenjuje obnašanje delfinov in kitov!

Koliko zamujamo ljudje, ko ne dovolimo, da bi kiti in delfini učili nas!
Končno smo ostali v čolnu in spremljali predstavo te izjemne živali, ki se nam je res posvetila. Plavala je okrog čolna in pod njim, dvigala glavo in puhala in se razkazovala na vse možne načine. Z masko na obrazu sem visela dol s čolna v vodo, pod katero so mirno in skoraj z nasmehom čisto blizu drseli kitov obraz, plavut, hrbet ali trebuh... Začelo me je tresti in jokala sem in nisem se mogla več nagibat s čolna. Na kljunu sem naprej opazovala igro te izjemne živali in ljubezniv kot je ta kit bil, me je pošprical s svojim izpuhom. Za tem se je prav počasi dvignil iz vode ven čisto pred mano. Tričetrt ogromne temne kitove glave je »stalo« kakih 60 cm stran od mene. Po določenem času, ki ga ni bilo, se je žival zleknila na hrbet, dvignila v zrak bele prsne plavuti in v počasnem obratu nazaj pokazala svoj trebuh ter visoko v zrak dvignila svoj rep, ki je poln vode za njo potonil v morje...
Kar naenkrat sem opazila, kako je temno. Nebo se je med kitovo igro čudežno pokrilo s temno pokrovko oblakov, pod katerimi je na horizontu začelo sijati rdeče zlato zahajajočega sonca.
Doma si čudno žalostna in občutljiva spet in spet vrtim video posnetke kitov, ki mi potrjujejo, da teh izkušenj nisem sanjala. Kiti so me spomnili davne preteklosti, v kateri smo se drugače družili z njimi, močno so zaznamovali moj zdaj in mi razjasnili smisel nadaljnjih korakov. Potrdili so mi, da nam zemljanom gre dobro, čeprav bi površen pogled zaključil, da sta vsepovsod tema in hudo. Ljudje smo se v krizah že tako zelo spremenili, da nam kiti na čisto neposreden način lahko predajajo svojo energijo - brezpogojno sprejemanje sebe, pa odprtost in varnost ter nesluteno globino miru, dovoljevanja in nežnosti. Taki bomo kmalu lažje dojeli modrosti, ki nam jih želijo posredovati. Razliko med hipnotiziranim in resničnim človekom na primer. Najmanj to, da iz njihove energije izhajamo, tja spadamo in potem se bomo na zemlji lažje »igrali« naprej.

1 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20050320132413322