Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050210230945407

Četrto Veliko Gabrielino pismo – (2.del) torek, 15. februar 2005 @ 06:09 CET Uporabnik: Pozitivke Domnevne „Božje skrivnosti“ - do danes je njihova usodna posledica nevednost mnogih ljudi Zakaj katoliške in luteranske cerkve vedno znova govorijo o „Božjih skrivnostih“ ali se celo držijo „credo quia absurdum“, kar pomeni: „Verujem, ker je absurdno“? Vsevladajoči, večni, neomajni Božji zakon je vse prej kot absurden. Je logika, modrost, veličina, v svoji preprostosti neprekosljiv in genialen; je najvišja zavest, božanska inteligenca, jasnost, resnica - je absoluten. In kot nam je večni Duh v preroški besedi o Absolutnem zakonu povedal: „Absolutno je pač absolutno. Razen tega ne obstaja nič drugega.“ Božji zakon je vse v vsem. V vsakem vidiku zakona je razodeta celota, učinkovita in živa, in Absolutni zakon kot celota je spet usklajen z vsakim od svojih vidikov. Vse je, kot rečeno, jasno in absolutno skladno, ker je Bog večno in nespremenljivo isti: JAZ SEM. Če človek primeša resnici, ki je Bog, neresnico, torej laž, potem ta konglomerat sam po sebi seveda ne more biti več prepričljiv in usklajen. Upravičeno lahko rečemo, da je absurden. Če sta o eni in isti zadevi podani dve med seboj nasprotujoči si izjavi, potem je samo ena od njiju lahko resnična in pravilna. Navidezno kristjanski cerkveni nauk pa takrat govori o „Božjih skrivnostih“. Bogu, Večnemu, skrivnosti niso potrebne, so pa tistim, ki se sicer bahajo, da so študirali Boga, vendar o Njem vedo manj in Ga manj poznajo kot marsikateri preprost človek, ki si prizadeva za življenje v zavesti Boga in za mir s svojim bližnjim. Domnevne Božje skrivnosti so posledica človekove odtujenosti in brezvestnosti tistih, ki drugače občutijo, mislijo in naklepajo kot govorijo in pridigajo, in ki ravnajo v smislu padca. Božje skrivnosti so cerkvene izjave, ker so te institucije izgubile celosten pogled na življenje. Na koncilu v Konstantinoplu so leta 553 z večinskim sklepom obsodili, kar je učil zgodnjekristjanski učitelj Origen: da človeške duše pred svojim telesnim rojstvom obstajajo kot duhovna bitja in da jih je dogodek padca vodil v telesnost. Hkrati so obsodili verovanje, da se bodo nekega dne vse duše in ljudje vrnili k Bogu. Namesto tega verovanja je koncil postavil nauk o večnem prekletstvu. Ljudje so torej na tistem koncilu zavrgli nauk Jezusa iz Nazareta: sporočilo o ljubečem Bogu-Očetu, ki nikogar ne prekolne, kaj šele za večno, temveč vse duše in ljudi vodi nazaj - s pomočjo odrešilne moči Kristusa Boga, ki postane učinkovita z izpolnjevanjem Njegovega nauka. Zavrgli so nauk o predhodnem obstoju duše, eno od osnov nauka o reinkarnaciji, ki ga je učil tudi Jezus iz Nazareta, kakor je razvidno iz zgodnjih kristjanskih spisov. To je nauk, ki je tesno povezan z zakonom setve in žetve. Nauk o ponovnem utelešenju nam, ljudem, pomaga razumeti, zakaj so ljudje na zahodu postali takšni, kot se danes kažejo. Ljudje, ki Božjega sporočila niso mogli dojeti ali niso hoteli dojeti - ker jih izpolnjevanje Božje volje ni zanimalo - so nauke iz Božjega kraljestva popačili in spremenili. Velike modrosti posrednikov sporočila iz nebes so samopašneži stlačili v ozko cev nedoumljivega. Božje sporočilo so v stoletjih vse bolj prilagajali človeškim predstavam in ga končno prilagodili željam in ambicijam pozunanjenih verskih vodij. Predstavo o Bogu in Božje zakone, tudi zakon reinkarnacije, „Kar danes seješ, boš žel jutri ali v eni od naslednjih inkar- nacij“, so tako obrezali in obdelali, kot so to pač hoteli verski vodje. Ker je razvodeneli nauk uradnih cerkva postajal vse bolj neskladen, v sebi vse bolj protisloven, so ga cerkveni „prečastiti“ prekrili s plaščkom „Božje skrivnosti“. Če bi se v letu 553 na koncilu v Konstantinoplu samo nekaj od duhovno nezavednih odločilo drugače, bi bila „skrivnost“ razkrita in na zahodu bi bili ljudje poučeni o obstoju človeške duše pred njenim utelešenjem in s tem o temeljih nauka o reinkarnaciji. Ta nesrečen sklep je oropal mnoge ljudi videnja o smislu in namenu njihovega zemeljskega življenja. Niso več poznali povezav v svoji usodi, niso vedeli, da so pogoji za rojstvo duše v druge svetove, torej v onstranstvo, odvisni od obnašanja človeka v zemeljskem življenju, od tega, kako je človek mislil, govoril in delal. Niso vedeli, da naj bi ponovni prihod duše v človeka izkoristili za to, da bi poravnali, kar je človek povzročil v prejšnjih inkarnacijah. Zavedajmo se: človek si je takrat - leta 553 - prilastil pravico, da določi, kaj je res in kaj je prav, in tako se obnaša tudi danes. Če obiskovalec cerkve vpraša po „od kod in kam“, potem to vprašanje izkrivljevalec resnice, duhovnik, prekrije z Božjo skrivnostjo z utemeljitvijo: „Bog ne dovoli gledati v Svoje skrivnosti.“ Usodne posledice takratne napačne odločitve je komaj še mogoče dojeti v vsej razsežnosti. Zavedajmo se: usodna posledica tega neznanja je, da mnogi menijo, da jim bo njihovo egoistično mišljenje in življenje, podcenjevanje in obvladovanje soljudi, mučenje, izkoriščanje in morjenje ljudi in sobitij, brezobzirno bojevanje proti življenju drugih, pohlep po imetju in uveljavljanju v svojih raznoterih različicah in … in … in … in … nekaznovano prineslo samo prednosti in dobiček. Bog nikoli ne kaznuje. Človek se kaznuje sam, kajti učinke, ki jih bo doživel sam na sebi v tem zemeljskem življenju ali v kraljestvih duš ali v naslednjih inkarnacijah, je ustvaril sam. Kdor vedno znova deluje enako ali podobno proti zakonu svobode, proti večni ljubezni, kdor torej vedno znova isto misli in govori proti Božjemu zakonu, pride do točke, kjer ga zadene nesreča: trpljenje, bolezen ali stiska. Toda to še ni vse. Nesreča, ki izvira iz duhovnega neznanja, je še veliko daljnosežnejša: ker namreč človek ne pozna vzročne povezave med setvijo in žetvijo, vzrokom in učinkom, mu tudi boleča izkušnja, polna trpljenja, ne more biti ali mu je komajda še lahko učitelj, saj mu manjka temeljno duhovno znanje, osnova za samospoznanje. Namesto da bi prepoznal svoje lastne napake, svojo krivdo in sokrivdo, večinoma vali krivdo na bližnjega, ga obtožuje, obsoja in sodi in tako povečuje lastno obremenitev, namesto da bi je del izbrisal. Poznamo pot preizkušnje, ki je pot samospoznanja, očiščevanja in ne-storiti-več. Obstaja tudi pot poravnave: človek izbriše krivdo tako, da pretrpi to, kar je prej povzročil drugim. Vendar brez spoznanja last- nega napačnega obnašanja, lastne krivde, ni mogoče razrešiti negativnega energijskega potenciala. Kako naj se vendar človek spozna v doživetih nadlogah, če ne ve, da je po zakonu setve in žetve sam povzročitelj? Pravzaprav smo vse bolečine in trpljenje prestali zaman, vso stisko, vso bedo smo pretrpeli zaman, če nas to ni pripeljalo do uvida in spreobrnitve. In veliko je bilo in je trpljenja na tem svetu in v kraljestvih duš! Vidimo torej, kako hude in globoke posledice ima odločitev 553. leta v Konstantinoplu vse do danes za mnoge, mnoge ljudi, pa tudi za moralo in etiko tako v privatnem kot v javnem življenju! Odrešilna moč Kristusa Boga lahko deluje le v relativno majhnem obsegu, saj velja, da „vera sama zadošča“; tako postane vsako duhovno znanje, vsaka izkušnja Boga, vse notranje, religiozno življenje odveč in opredeljeno kot nepotrebno in nično. Od Konstantinopla „krščansko“ pravzaprav ni več kristjansko. „Krščanstvo“ je orodje, instrument v rokah nasprotnika Boga, teme. Ker je tako, je Bog, Večni, tudi po zemeljskem bivanju Jezusa iz Nazareta poslal številne poslance kot oznanjevalce resnice. In danes, ko propada brezbožnega in od Boga oddaljenega sveta ni več moč zadržati, ponovno mogočno govori in daje Svojo besedo resnice tej zaslepljeni množici in v ta zmedeni in zlagani čas, da bi z lučjo resnice v mnogih nevednih ljudeh prižgal luč spoznanja. Vrnimo se k vprašanju: zakaj katoliške in luteranske cerkve neprestano govorijo o „Božjih skrivnostih“? Odgovor se glasi: ker nočejo, da bi jih prepoznali za tiste, ki v resnici so: vazali protibožanskih moči, propad za človeštvo in prav tako za naravo in živali - antikrist. Avtoriziran prevod izdajatelja Verlag DAS WORT GmbH V Sloveniji izdalo: Univerzalno življenje Glinškova ploščad 16 1000 Ljubljana Se nadaljuje prihodnji torek Četrto Veliko Gabrielino pismo – (1.del) Komentarji (3) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog