|  Domnevne „Božje skrivnosti“ - do danes je njihova usodna posledica nevednost mnogih ljudi
 Zakaj katoliške in luteranske cerkve vedno znova govorijo o „Božjih skrivnostih“ ali se celo držijo „credo quia absurdum“, kar pomeni: „Verujem, ker je absurdno“?
Vsevladajoči, večni, neomajni Božji zakon je vse prej kot absurden. Je logika, modrost, veličina, v svoji preprostosti neprekosljiv in genialen; je najvišja zavest, božanska inteligenca, jasnost, resnica - je absoluten. In kot nam je večni Duh v preroški besedi o Absolutnem zakonu povedal: „Absolutno je pač absolutno. Razen tega ne obstaja nič drugega.“
Božji zakon je vse v vsem. V vsakem vidiku zakona je razodeta celota, učinkovita in živa, in Absolutni zakon kot celota je spet usklajen z vsakim od svojih vidikov. Vse je, kot rečeno, jasno in absolutno skladno, ker je Bog večno in nespremenljivo isti: JAZ SEM.
Če človek primeša resnici, ki je Bog, neresnico, torej laž, potem ta konglomerat sam po sebi seveda ne more biti več prepričljiv in usklajen. Upravičeno lahko rečemo, da je absurden.
Če sta o eni in isti zadevi podani dve med seboj nasprotujoči si izjavi, potem je samo ena od njiju lahko resnična in pravilna. Navidezno kristjanski cerkveni nauk pa takrat govori o „Božjih skrivnostih“.
Bogu, Večnemu, skrivnosti niso potrebne, so pa tistim, ki se sicer bahajo, da so študirali Boga, vendar o Njem vedo manj in Ga manj poznajo kot marsikateri preprost človek, ki si prizadeva za življenje v zavesti Boga in za mir s svojim bližnjim. Domnevne Božje skrivnosti so posledica človekove odtujenosti in brezvestnosti tistih, ki drugače občutijo, mislijo in naklepajo kot govorijo in pridigajo, in ki ravnajo v smislu padca.
Božje skrivnosti so cerkvene izjave, ker so te institucije izgubile celosten pogled na življenje.
Na koncilu v Konstantinoplu so leta 553 z večinskim sklepom obsodili, kar je učil zgodnjekristjanski učitelj Origen: da človeške duše pred svojim telesnim rojstvom obstajajo kot duhovna bitja in da jih je dogodek padca vodil v telesnost. Hkrati so obsodili verovanje, da se bodo nekega dne vse duše in ljudje vrnili k Bogu. Namesto tega verovanja je koncil postavil nauk o večnem prekletstvu.
Ljudje so torej na tistem koncilu zavrgli nauk Jezusa iz Nazareta: sporočilo o ljubečem Bogu-Očetu, ki nikogar ne prekolne, kaj šele za večno, temveč vse duše in ljudi vodi nazaj - s pomočjo odrešilne moči Kristusa Boga, ki postane učinkovita z izpolnjevanjem Njegovega nauka. Zavrgli so nauk o predhodnem obstoju duše, eno od osnov nauka o reinkarnaciji, ki ga je učil tudi Jezus iz Nazareta, kakor je razvidno iz zgodnjih kristjanskih spisov. To je nauk, ki je tesno povezan z zakonom setve in žetve. Nauk o ponovnem utelešenju nam, ljudem, pomaga razumeti, zakaj so ljudje na zahodu postali takšni, kot se danes kažejo. Ljudje, ki Božjega sporočila niso mogli dojeti ali niso hoteli dojeti - ker jih izpolnjevanje Božje volje ni zanimalo - so nauke iz Božjega kraljestva popačili in spremenili. Velike modrosti posrednikov sporočila iz nebes so samopašneži stlačili v ozko cev nedoumljivega.
Božje sporočilo so v stoletjih vse bolj prilagajali človeškim predstavam in ga končno prilagodili željam in ambicijam pozunanjenih verskih vodij. Predstavo o Bogu in Božje zakone, tudi zakon reinkarnacije, „Kar danes seješ, boš žel jutri ali v eni od naslednjih inkar- nacij“, so tako obrezali in obdelali, kot so to pač hoteli verski vodje. Ker je razvodeneli nauk uradnih cerkva postajal vse bolj neskladen, v sebi vse bolj protisloven, so ga cerkveni „prečastiti“ prekrili s plaščkom „Božje skrivnosti“.
Če bi se v letu 553 na koncilu v Konstantinoplu samo nekaj od duhovno nezavednih odločilo drugače, bi bila „skrivnost“ razkrita in na zahodu bi bili ljudje poučeni o obstoju človeške duše pred njenim utelešenjem in s tem o temeljih nauka o reinkarnaciji.
Ta nesrečen sklep je oropal mnoge ljudi videnja o smislu in namenu njihovega zemeljskega življenja. Niso več poznali povezav v svoji usodi, niso vedeli, da so pogoji za rojstvo duše v druge svetove, torej v onstranstvo, odvisni od obnašanja človeka v zemeljskem življenju, od tega, kako je človek mislil, govoril in delal. Niso vedeli, da naj bi ponovni prihod duše v človeka izkoristili za to, da bi poravnali, kar je človek povzročil v prejšnjih inkarnacijah.
Zavedajmo se: človek si je takrat - leta 553 - prilastil pravico, da določi, kaj je res in kaj je prav, in tako se obnaša tudi danes. Če obiskovalec cerkve vpraša po „od kod in kam“, potem to vprašanje izkrivljevalec resnice, duhovnik, prekrije z Božjo skrivnostjo z utemeljitvijo: „Bog ne dovoli gledati v Svoje skrivnosti.“
Usodne posledice takratne napačne odločitve je komaj še mogoče dojeti v vsej razsežnosti.
Zavedajmo se: usodna posledica tega neznanja je, da mnogi menijo, da jim bo njihovo egoistično mišljenje in življenje, podcenjevanje in obvladovanje soljudi, mučenje, izkoriščanje in morjenje ljudi in sobitij, brezobzirno bojevanje proti življenju drugih, pohlep po imetju in uveljavljanju v svojih raznoterih različicah in … in … in … in … nekaznovano prineslo samo prednosti in dobiček.
Bog nikoli ne kaznuje. Človek se kaznuje sam, kajti učinke, ki jih bo doživel sam na sebi v tem zemeljskem življenju ali v kraljestvih duš ali v naslednjih inkarnacijah, je ustvaril sam. Kdor vedno znova deluje enako ali podobno proti zakonu svobode, proti večni ljubezni, kdor torej vedno znova isto misli in govori proti Božjemu zakonu, pride do točke, kjer ga zadene nesreča: trpljenje, bolezen ali stiska.
Toda to še ni vse. Nesreča, ki izvira iz duhovnega neznanja, je še veliko daljnosežnejša: ker namreč človek ne pozna vzročne povezave med setvijo in žetvijo, vzrokom in učinkom, mu tudi boleča izkušnja, polna trpljenja, ne more biti ali mu je komajda še lahko učitelj, saj mu manjka temeljno duhovno znanje, osnova za samospoznanje. Namesto da bi prepoznal svoje lastne napake, svojo krivdo in sokrivdo, večinoma vali krivdo na bližnjega, ga obtožuje, obsoja in sodi in tako povečuje lastno obremenitev, namesto da bi je del izbrisal.
Poznamo pot preizkušnje, ki je pot samospoznanja, očiščevanja in ne-storiti-več. Obstaja tudi pot poravnave: človek izbriše krivdo tako, da pretrpi to, kar je prej povzročil drugim. Vendar brez spoznanja last- nega napačnega obnašanja, lastne krivde, ni mogoče razrešiti negativnega energijskega potenciala. Kako naj se vendar človek spozna v doživetih nadlogah, če ne ve, da je po zakonu setve in žetve sam povzročitelj?
Pravzaprav smo vse bolečine in trpljenje prestali zaman, vso stisko, vso bedo smo pretrpeli zaman, če nas to ni pripeljalo do uvida in spreobrnitve. In veliko je bilo in je trpljenja na tem svetu in v kraljestvih duš!
Vidimo torej, kako hude in globoke posledice ima odločitev 553. leta v Konstantinoplu vse do danes za mnoge, mnoge ljudi, pa tudi za moralo in etiko tako v privatnem kot v javnem življenju! Odrešilna moč Kristusa Boga lahko deluje le v relativno majhnem obsegu, saj velja, da „vera sama zadošča“; tako postane vsako duhovno znanje, vsaka izkušnja Boga, vse notranje, religiozno življenje odveč in opredeljeno kot nepotrebno in nično. Od Konstantinopla „krščansko“ pravzaprav ni več kristjansko. „Krščanstvo“ je orodje, instrument v rokah nasprotnika Boga, teme.
Ker je tako, je Bog, Večni, tudi po zemeljskem bivanju Jezusa iz Nazareta poslal številne poslance kot oznanjevalce resnice. In danes, ko propada brezbožnega in od Boga oddaljenega sveta ni več moč zadržati, ponovno mogočno govori in daje Svojo besedo resnice tej zaslepljeni množici in v ta zmedeni in zlagani čas, da bi z lučjo resnice v mnogih nevednih ljudeh prižgal luč spoznanja.
Vrnimo se k vprašanju: zakaj katoliške in luteranske cerkve neprestano govorijo o „Božjih skrivnostih“? Odgovor se glasi: ker nočejo, da bi jih prepoznali za tiste, ki v resnici so: vazali protibožanskih moči, propad za človeštvo in prav tako za naravo in živali - antikrist.
Avtoriziran prevod izdajatelja
Verlag DAS WORT GmbH
V Sloveniji izdalo:
Univerzalno življenje
Glinškova ploščad 16
1000 Ljubljana
Se nadaljuje prihodnji torek
Četrto Veliko Gabrielino pismo – (1.del)
|
NE ZAMUDITE
Četrto Veliko Gabrielino pismo – (2.del)
Prispeval/a: stojči dne torek, 15. februar 2005 @ 08:54 CET
Zato pa je rekel Jezus:
"Odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!"
Vse v Vsem, ali Kristus Bog,
je ena sama ljubezen
in je eno samo odpuščanje,
zato je prav,
da katoliški in evangeličanski duhovščini
tudi mi vse oprostimo in vse odpustimo. :)
Tudi oni nas berejo in se od nas učijo. :)
---
stojči
Četrto Veliko Gabrielino pismo – (2.del)
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 15. februar 2005 @ 12:40 CET
tudi sam se strinjam s tvojim komentarjem. Bi pa dodal "Četrtemu Velikemu Gabrielinemu pismo", naslednje.
Do Jezusovih časov so obstajale Misterijev, npr. v stari Grčiji v Eleuzini in Delfih, kjer so kot čuvarji misterijev častili Orfeja in Apolona, v Perziji, kjer so še živele misli Zaratustre, v Egiptu in prednji Aziji, kjer so bile šole misterijev povezane z imeni Attis ali Oziris, predvsem pa v starem Izraelu. V Stari zavezi najdemo namige o tem, kjer je pisano o Nazarencih, o Bogu posvečenih ljudeh, kot sta npr. Simson ali Gideon; pa tudi preroki so o misterijih veliko vedeli, saj so nenehno opozarjali, naj bi zunanje obrede razumeli kot notranje procese, ki naj bi posameznika ali ljudstvo povezali z Bogom.
Tedaj so vedeli, da mora človeštvo skozi najnižjo točko materije, da bi se lahko ponovno združilo z Bogom, razvoj, ki ga je Kristusova Hierarhija Bratstva osvobojenih zagotavljalo vsakumor, ki je hotel iti po tej poti. Kdor je bil vpeljan v misterije, je sprejel to spoznanje. Kot posredniki so nastopali svečeniki, ki so zavestno živeli v notranjem svetu božanske moči in zakona. Simboli, s katerimi so ta spoznanja izražali, so bili pri tem drugotnega pomena. Do Jezusa so bili misteriji tajni. Jezus je izhajal iz judovskuh krajev misterijev in je le-te ljudem razodel. Vsem, ki so sledili njegovemu nauku, je povsem jasno predstavil zavestno smrt zemeljskega s pomočjo vstajenja božanskega v človeku:
Kdor hoče svoje življenje izgubiti zaradi Evangelija, to pomeni zaradi duha, ta ga bo rešil. Javno je živel proces, ki so ga do tedaj opravljali tajno za zidovi v posebnih prostorih: opustil je uveljavljanje jaza-osebnost v mišljenju, občutenju in hotenju, s čimer je v njem začelo delovati pravo, božansko bistvo človeka, "vstalo." Človeštvo se je razvijalo do točke, ko je bilo razodezje ali objava misterijev možna in nujna. Proces notranjega umiranja in ponovnega vstajenja je bilo možno doživeti z lastno odgovornostjo, ne le pod vodstvom svečenikov na mestih misterijev, kot je to bilo dotlej v navadi. To pomeni, da je notranji božanski resnični jaz, ki je vstal v človeku potem ko se ga je zavedal, trajno deloval v človekovem življenju kot živa resničnost in ne pa kot spomin, kot je bilo do tedaj.
To Jezusovo dejanje je postalo možno tako, da se je Kristusova Hierarhija Bratstva v njem najbolj notranje povezala s človeštvom: postal je Kristus, maziljen z močmi Duha, ki so bile poslej na voljo vsem ljudem, ki so kot on hodili po tej poti. Z Jezusovim dejanjem je načelno postala vsa zemlja Šola misterijev. Misteriji so postali javni in niso bili več le za majhne skupine izbrancev. Razen tega jih je treba doživeti pri polni zavesti. Le tako so lahko padle pregrade posebnih mest za misterije. Vedenje o misterijih, ki je bilo prej tajno, je tako postalo zavestno in javno.
jezus je bil tista najbolj odločilna oseba za odrešitev sveta s pomočjo duha, sina Očetovega. Imenujejo ga tudi Odrešenik sveta itd. Svečeniki takratnega časa so spoznali, da se je v Jezusu zgodilo odločilno dejanje razodetja misterijev in njihovega javnega oznanjanja in da se je v njem Kristusovo Bratstvo življenja približalo človeštvu prav v materijo, da bi mu omogočilo nov razvojni korak na poti njegove naravnanosti. Nekateri od teh posvečencev so ostali pri prvotnih imenih za prvega človeka, v katerem se je razodela odrešitev: nekatera besedila iz Nag Hamadija govorijo npr. o Sethu, sinu Adama, ki naj bi bil Odrešenik. Drugi spet so upoštevali veliko uro dotedanjega sistema.
Vendar pa izkušnje, ki so jih v pradavnini dosegli v misterijih, moramo zopet sami priti do njih; do njih pridemo vedno tedaj, ko se v nas prebudi resnično duhovno bistvo, ki v nas spi in nam pokaže svet kot minljiv in neobožji, pa naj bo to lepo urejen ali pa v kaosu. Do teh izkušenj bi lahko prišlo že prej, če bi bili odpravljeni vsi stari redi in bi se človek znašel v harmoniji s svojo okolico. Do izkušenj moramo torej, priti vedno na novo. Kajti vedno je mogoče, da ima človek izkušnje božanskega: saj spi v njegovem notranjem bistvu.
Te izkušnje lahko doživi neodvisno od časa, od zgodovinskega razvoja, kulturnih tokov, enako nekoč kakor danes. Te izkušnje potem niso poljubne, niso spekulacija ali iznajde, človeku kažejo njegovo pravo bistvo, bistvo sveta, na katerem je nekoč živel in na katerem naj bi zopet živel, ravno tako pa tudi pot odrešitve iz tega minljivega sveta v neminljivega.
Kar pa se tiše "Božje skrivnosti" je takole; V Gospodu Jezusu Kristusu obstoja trojnost; samo božanstvo, božansko človeško in porajajoče se božanstvo je skrivnost iz nebes, in je določena za tiste, ki bodo v svetemu Jerzalemu. V duhovnem božanskem svetu, ki ga ni zgradila človeška roka.
lep pozdrav vsem od
Mirana.
Eetrto Veliko Gabrielino pismo – (2.del)
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 16. februar 2005 @ 18:37 CET
Nihče pravzaprav od nas ustvarjenih bitij ne more vedeti kaj je v najglobjem smislu vera, če ne ve kaj je dalekosečna-brezpogojna ljubezen (charitas), kajti kjer ni te ljubezni tudi vere ni, saj dalekosežna ljubezen z vero tvori enost,kot prav tako dobrota z resnico tvorita enost. Namreč, to kar človek ljubi, kar mu je dragoceno, to je njemu dobro, a v kar človek veruje, to je za njega resnica.
("Ko ljudje nehajo verovati v Boga, ne pomeni, da potem ničesar več ne verujejo, temveč verujejo v karkoli.") G. K. Chersterton.
Iz tega pridemo do zaključka, da obstoja podobna vez dobrohotne ljubezni in vere kakršna je tudi vez med dobrim in resničnim. Tašna kot je vez med dobrohotno ljubeznijo in vero. takšna je vez med voljo in razumom pri človeku. To so pravzaprav ti dve sposobnosti katere prejemajo dobro in resnico, volja dobroto, a razum resnico; in tako ti dvi sposobnosti prejemata dobrohotno-dalekosežno ljubezen in vero, saj je dobrota stvar dalekosežne ljubezni, a resnica stvar vere. Obe se nahajata v in samo pri človeku,in v človeku v njegovi volji ter razumu. Kajti vso človeško življenje je prisotno v njegovi volji in razumom in iz tega prihaja.
Človek ima prav tako spomin, vendar je to samo predverje kjer so zbrane tiste stvari katere morajo vstopiti v razum in voljo. Veza dalekosežne ljubezni in vere je torej podobna vezi voljee in razuma. Pri človeku se ta dalekosežna ljubezen veže s vero takrat ko hoče človek to kar ve in kar spozna; hoteti je stvar hrepeneče ljubezni, a vedeti in spoznavati je stvar vere. Vera vstopa v človeka in postane njegova takrat kadar človek hoče in ljubi tisto kar ve in spozna. Vse do takrat pa je vera izven človeka, ni v strukturi njegovega bitja, čeprav je lahko v njegovem znanju in spominu.
Vera ne postane vera pri človeku v kolikor le-ta ne postane duhoven, a ne postane duhovna, če ne postane predmet ljubezni. Predmetom ljubezni nastane takrat kadar človek ljubi in živi življenje dobrega in resnice, to je to, kar je zapisano v Besedi, Božji. Vera je nagnjenost k resnici katera nastane zaradi tega ker se hoče resnica spojiti. Kajti duhovna resnica je povsem ločena od tega kar je človeku naravno, a to je hoteti resnico ne zaradi resnice, ampak zaradi svoje slave, dobrega imena ali dobička. Resnica ločena od teh motivov je duhovna, saj izvira iz božanskega. Kar prihaja od božanskega je duhovno in to se preko ljubezni spoji s človekom, saj je ljubezen duhovni most.
Človek lahko mnogo ve, misli in razume, toda to kar se z njegovo ljubeznijo ne ujema, to odvrže od sebe kadar razmišlja prepuščen sam s seboj, pa to isto stori tudi po smrti fizičnega telesa, ko je samo v duhu, kajti samo to ostane v človeškem duhu kar prišlo v njegovo ljubezen; ostalo pa se po smrti telesa smatra kot tujek, kar ne pripada njegovi ljubezni, to človek vrže ven iz hiše (telesa). V "duhu" človeškem, je človek po smrti in živi kot duh.
Duhovna Svetloba je resnično resnica notranje vere ali jo imaš, ali jo pa nimaš. Ko notranjo svetlobo vidiš, ne vidiš samo svetlobe, ampak tudi Njega v tej svetlobi. Duhovna svetloba je resnica prave vere, a duhovna toplota je ljubezen.
Ali si hladen, ali topel? Na osnovi tega se lahko pride do predstave o človeku cerkve kakšen je kadar je v njem vera združena z dalekosežno ljubeznijo. Zaupanje ali občutek gotovosti, ki se pripisuje veri in se imenuje odrešilna vera, ni duhovna gotovost ali občutek zaupanja, ampak samo naravno dokler je to samo stvar vere. Gotovost ali občutek duhovnega zaupanja ima svojo bit in svoje življenje iz dobrote ljubezni, a ne iz resnice vere ločene od dobrote ljubezni je mrtvo, zaradi česar je nemogoče pravo zaupanje pri tistih ljudeh, ki živijo v zlu in neresnici.
Prav tako tudi zmotno prepričanje, da osvoboditev pride zaradi zaslug Gospoda pri Očetu, ne glede na to kakršno koli življenje bi pač človek živel, takšna miselnost je popolnoma zgrešena in usodna. Vsi kateri imajo duhovno vero imajo zaupanje da jih Gospod rešuje, saj verujejo da je Gospod prišel na svet da podari življenje večno vsem kateri verujejo in živijo po Božanskih zakonih duhovnega sveta, katere je učil, ter da nas preoblikuje za notranja nebesa, in da to On sam dela brez našega človeške sodelovanja, iz čiste milosti do nas. Tako neskončno velika je ljubezen Njega do nas.
Kadar se veruje v to kar nas uči Beseda, Božja, a de se to ne živi, potem to samo tako navidezno izgleda da je to vera, ki to ni; in mnogi si domišljajo da se z takšno vero rešujejo. Toda, s samo takšno vero se nihče ne osvobaja, saj je to vera samoprepričevanja ali samoprevare. Takšna neprava vera obstoja takrat kadar se veruje v Besedo, Božjo in učenje cerkve in kadar to človek ljube ne zaradi resnice in zaradi hrepenenja po njej, ampak zaradi dobička, časti in glasa učenosti , zaradi česar so takšni ljudje , ki v takšni veri nimajo v mislih Gospoda in duhovni nebeški svet, ampak samo sebe in svet.
Tisti, ki v tem svetu hrepeneijo po mnogih stvareh tega sveta in, ki so pohlepni so močnejši v samoprepričanju da je resnica to kar uči cerkev, kot pa tisti kateri niso pohlepni. Razlog temu je da je njim učenje cerkve samo sredstvo za temi cilji pohlepa in želja, zato toliko blj ljubijo sredstva ter tudi verjamejo v njih. Gre za naslednje: v kolikor se nahajojo v ognju ljubezni do sebe in sveta ter iz te strasti govorijo, pridigajo in delujejo vedo samo to; kadar pa niso v ognju teh ljubezni, tedaj malo verujejo, a mnogi v njih ne verujejo v ničesar, oz karkoli. Tako je med njimi celo v visokih krogih Cerkve veliko ateistov-karieristov. Tako nem je jasno da je taka vera prazna vera, ki je vedno na ustih a ne v srcu, to pa v sebi ni vera.
Vsi tisti, ki se nahajajo v veri samopreričevanja ne vedo zaradi notranjega fiaska lastne izkušnje ali je to kar učijo resnično ali ni.; oni, za tem niti ne strmijo, važno za je samo to, da mase sveta verujejo, zato takšni tipi ljudi v sebi nimajo nekakršnega nagnjenja do resnice zaradi resnice same. Zato imajo razlog. Kajti zakaj bi to hrepenenje razvijali, če pa bi s tem bili ob časti in dobičke; takšni torej odpadejo od vere. Takšna vera je pozunanjena in ni v notranjosti človeka, ampak zunaj, samo v spominu, od koder takšen človek tudi jemlje kar uči druge. Zato, ta vera tudi izgine z svojmi resnicami po smrti, saj takrat ostane od vere samo to kar je v notranjosti človeka, to je, kar se je vkoreninilo v dobrem, kar je postalo predmet človekovega življenja.
Za vse tiste, ki so v taki pozunanjeni veri pravi Gospod v Matejevem Evangeliju:
"Veliko mi jih bo reklo tisti dan:"Gospod, Gospod ali nismo v tvojem imenu prerokovali in s tvojim imenom izganjali hudih duhov in v tvojem imenu storili veliko čudežev? Vendar jim takrat porečem:"Nikoli vas nisem poznal, proč izpred mene, kateri delate krivico." ( Evangelij po Mateju 7, 22-23).
Luka:
"tedaj boste govorili: Jedli in pili in pili smo pred teboj, in po ulicah naših si učil. Vendar bo on dejal: Povem vam, ne poznam vas od kod ste: odstopite od mene vsi, ki delate krivico."
vsem lep pozdrav,
Miran.