Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050217154141269

Razsrediščen prostor poželjivosti sobota, 19. februar 2005 @ 05:41 CET Uporabnik: Tatjana Malec Pravkar sem odkrila novo glasbo hrepenenja, ki v vsakem bitju šumi svoje barvne odtenke, govori svoj jezik in pripoveduje svojo zgodbo. Iz razprostorjenih soban slišim glasove godala in slišim valovanje zvokov iz starožitnega vodnjaka. Razsrediščen prostor v meni raste, priča o praznoti in mi omogoči srečanje s svobodo. Za rameni se poslavlja preživeli čas osvobajajoč me možnosti, ki so zapustile mojo staro zavest. Medtem klečim na klečalniku z osupljivim spoznanjem, da bolj kot podrejam besedne drobce sebi, večjo svobodo mi darujejo te dušne drobtine. Oh, ta neskončna knjiga ad infinitum, ki mi govori v narečju mojega vesoljnega telesa, ki mu pripadam v besedah zlatega prhu, v glasovih galaktičnih sprial, nikoli postarana, večno mlada z jezikovno inštrumetacijo razkazovanja fotosinteze v zelenih listih in drevesih, zasejenih v koreninah, ki iščejo pot ozdravitve skoz popkovino prihodnosti v pozabljenih tleh. In kdo sploh sem v sledenju transcendalne geometrije, kdo sploh sem v osi te logaritemske spirale vesolja? Odkod prihaja ta skrivnostni zakon mojega življenja, da občutim nekakšno mešanje zraka iz poželenja, neutešenost srca, roko, ki poželjivo tipa moje srčne strune in jaz oblikujem svoje zvočno delo skoz ljubezen svoje unikatne stvaritve, skoz svoje domišljiske zmožnosti iz svojega digitalnega kraljestva, ustvarjenega po naključju. Sem mar kakšno dopolnilo Stvarniku, domiselni poskus Boga znotraj neprostovoljnega počitka za strasti in užitke, za praznovanje mlade krvi, za prešernost brez mask in laži, za pustolovščine z bakhovskem opojem. Kaj sem vendar? Kdo sem vendar, da mi nihče ne more odvzeti in zmanjšati tistega, kar Bog hoče deliti z mano in mojo usodo. Navznoter pojem z močjo simbolike svojih gibov. Videla sem se v starih slikah in nisem mogla ničesar narediti, ko sem brskala po albumih svojih starih poželenj, bila sem predseksualna tekočina, predglas s pravico postati krik, človek z dolžnostjo, da svoj delež nosim s seboj kot grozljivo prvino, kot dediščino težke preizkušnje, kot dokaz, da sem bila, da sem v preteklosti obstajala z ustvarjenim labirintom votlosti, v katerega se je vgnezdil greh z zbujenim srdom v sebi, ki še živi v prapodobi, aktualen z vsemi predihanimi izkušnjami. Ko vstopam s svojo bolečino, opremljena z jermeni, ko me nanjo priveže življenje, da se očistim s trpljenjem, tedaj vem, kako sanjavo tihi so bili kačji pastirji samote, ki sem jim sledila in kako so bleščali v sončni svetlobi, ko so rojili svoj ples mojega potiskanja v kot, smrti naproti. Zdi se mi, da sem bila nekakšno mešanje zraka iz poželenja in neprave roke so se polastile klavirja, tipk moje duše, ostro zarisanih metuljev s svilenkastim šumom občutij in jaz sem bila srečna, ker sem se izmuznila sebi skoz ljubezen unikatne stvaritve. Sedaj vem odkod prihaja ta skrivnostni zakon življenja, skoz mojo govorico od daleč in sem se začela uglaševati z občutkom zame in partitura veličastne glasbe hrani moj razsrediščen prostor poželjivosti. ...o0o... Komentarji (4) www.pozitivke.net