UVOD - KJE JE PRIMARNI KONFLIKT?

Mislim, da lahko precej utemeljeno zapišemo naslednjo misel: človek je bitje, ki ne vidi celote.

Iz tega preprostega dejstva izhaja cela vrsta posledic, ki tipično označujejo naša življenja. Večina nas doživlja življenje kot večjo ali manjšo neznanko, kot mešanico veselja in trpljenja, resnic in pomot in seveda zdravja in bolezni.

Zakaj ne vidimo celote?

Celote ne vidimo, ker smo se na neki primarni stopnji osebnega in duhovnega razvoja odločili, da bomo izstopili iz sveta celovitosti in ga nadomestili s svetom osebno prirejene resničnosti, kjer bodo vladali naši osebni zakoni interesa, privilegijev, regulativ, koristoljubja, špekulacij in manipulacij. Komunikacija, ki je v primarnem svetu celote še pretočna in neselektivna, postane v osebnem, izločenem, uporniškem, individualnem svetu omejena na zaželjeno in nezaželjeno, postane selektivna in filtrirana. Človek ni več polje proste izmenjave energij in stalnega uravnoteženja, ampak postane upor nasproti celoti za katero meni, da ga ogroža in porablja velik del svoje energije za izgradnjo svojega lastnega sistema, kjer ima občutek, da je suveren in gospodar na svojem.

Človek je kot bitje podoben pustolovcu, ki je zapustil znano obalo in se podal v svojem čolničku iskat svojo obljubljeno deželo, misleč, da bo ,če bo potrebno, že našel pot nazaj. Ko smo se pred eoni let odvajali od harmonične celote, smo morda še mislili, da bomo lahko vstopili nazaj vanjo, vendar se je izkazalo, da smo zgradili svoje močno gravitacijsko polje, ki je naše zavedanje popolnoma zaprlo in omejilo.

Tako se kot bitje znajdemo v svetu, ki je težavno, materialno, bolezensko, trpljensko ravno zato, ker ne premore več obilja harmonizirajočih energij ampak revščino blokiranih in osiromašenih prepričanj. Pot nazaj pa vodi samo preko zavedanja, preko vnovičnega, prostovoljnega, svobodnega najdenja celote.

Tragedija se je zgodila tisti hip, ko se je človek začel popolnoma identificirati s to svojo novo, odtrgano, omejeno stvarnostjo.

Ta lažni podoživljani jaz imenujemo ego.

Ego je postal nezaupljivi, delni, lažni in minljivi nadomestek za ljubečo, večno, realno celoto. Ker je popolni protipol božanske celote, zdravja in harmonije, je prvi in primarni izvor bolezni.

Zato lahko rečemo: človek zboli in umre, ker se poistoveti z egom.

Ta lažna poistovetev nato sproži celo kaskado napačnih življenskih vzorcev, odločitev, mišljenj, čustvovanj, ki nas vodijo v različne življenske preizkušnje in bolezni in nas ponovno utrjujejo v prepričanju, da je življenje res takšno kot ga slika ego: nezanesljivo. Da bi preživeli v tem negotovem svetu, smo si naredili cel kup psiholoških obrambnih mehanizmov, s katerim razlagamo svoje obnašanje: se branimo, zanikujemo, poenostavljamo, reduciramo, bagateliziramo, bežimo od dejstev itd. Kakršenkoli pogled na svet, ki je fabrikat ega, je vedno omejen in nepopolen in ga "odlikuje" pristranost in pripadnost. Ego po svoji definiciji ni svoboden in odprt, zato so seveda tudi njegovi rezultati temu podobni: so omejeni in drug drugemu konkurenčni.

Egovi poizkusi, da bi celovito razložil svet in svojo bivanjsko situacijo so včasih skoraj tragikomični. Morda bi jih lahko razdelili na ideološko transcendentne razlage sveta in uporabno-materialno tuzemske. Pri prvih se je razvila cela serija religioznih in mišljenskih sistemov, ki v religioznem ali filozofskem jeziku razlagajo pojav, potek, smisel in iztek našega življenja; pri drugih pa številne znanstvene panoge, ki z naštevanjem najmanjših dejstev opisujejo svet z neprikritim namenom in upom, da se bo iz dovolj podrobnih opisov in razumevanj izcimil tudi začetek, potek in smisel življenja. Vsi pogledi na svet pa postanejo popolnoma neuporabni, ko jih ego posvoji, ponotranji in jih uporabi za svoje stare manevre: sebi prirejeno resničnost.

Bolj ko je ego zgrajen, tog in fanatičen, hujši so rezultati za pretočnost življenja in pri tem je popolnoma vseeno ali gre za ideološke ali materialne ideje, čeprav se vedno prodajajo kot zadnja in preizkušena resničnost. Včasih je bil to katoliško nasilen eksluzivizem in v času mojega šolanja znanstveni socializem, ki kot danes vemo, ni imel ničesar skupnega ne z znanostjo in še manj socializmom.

Zato naj se človek ne sprašuje po zunanjih atributih svojega pogleda na svet, ampak po izvoru svojega mišljenja: Kdo je tisti, ki pravi, da je to res? Kdo je izvor mojega mišljenja? S katero trditvijo se poistovetim? Le zakaj jo tako ognjevito branim?

Ta daljši uvod sem namenil zato, ker se ti osnovni elementi spraševanja o resničnosti, o pravilnosti, objektivnosti vlečejo tudi v slavni dvoboj med uradno in alternativno medicino.

IZZIV

V resnici je celoto nemogoče zanikati in je samo vprašanje časa, kdaj bo neznani, potlačeni ali nezaželjeni svet dejstev dovolj močno pritisnil na mejo med zavednim in nezavednim ter sprožil prisilno soočenje z nekim novim delom bivanja. Vsak opis človeka je seveda bolj ali manj omejen, ker je zgrajen na podlagi delnih dejstev, družbenih verjetij in dosedanjega znanja.

Medicinski model človeka je v tem stoletju pod vplivom znanstvenega raziskovanja postal izrazito biološki in tako hočeš nočeš spet nepopolen. Ta model je bil postavljen pod vprašaj ravno v času, ko je obetal, da bo raziskal en vzrok bolezni za drugim in ko so pospešeno začela nastajati nova in vedno bolj učinkovita (in draga) zdravila. Ta model je po eni strani odraz reaktivnega razsvetljenstva, ki je začelo postavljati svet dejstev in eksperimenta nasproti svetu verjetij in neoprijemljive metafizike. Razsvetljeni človek se je otresel ideoloških prisil in vnesel skeptični in eksperimentalni duh, ki je temeljito prevetril naše materialno znanje. Medicina je pod vplivom fizike, kemije in biologije postala pozitivna znanost in uspešno obvladala tisočere bolezni in lajšala mnogotera patološka stanja. Za takšen visoko znastven, agresiven, metodičen in mnogokrat tudi nevaren pristop k zdravljenju bolezni, je seveda potreben izjemno težak, dolgotrajni študij, večletna specializacija in dolga leta izkušenj. Danes se je temu pridružila še računalniška tehnologija, ki predstavlja industrijsko podporo našemu biokemičnemu znanju. Sam proces zdravljenja je setavljen iz zdravnikovega dela, ki je podoben računalniškim algoritmom: tekoča in nenehna analiza podatkov, tehtanje dokazov, uporaba dolgoletnih izkušenj in spet stalna kontrola poteka zdravljenja z množico odločitev, ki si lahko sledijo iz trenutka v trenutek. Zaradi izjemne sistematičnosti študija in gigantskih skupnih izkušenj so v pragozdu neznank , ki sestavljajo naše zdravje in bolezen, nastale utrjene in dokaj varne poti medicinskih ukrepov.

In v to urejeno, znanstveno, akademsko situacijo je nenadoma vstopil bioenergetik, ki povečini ni imel nobene medicinske izobrazbe in je zatrjeval, da lahko bolezen ugotovi in pozdravi z nekaj polaganji rok in kar je še huje - včasih niti sam ni znal razložiti, kako to počne!! Konflikt je bil neizbežen.

KONFLIKT

Če bi bil človek zavezan k vedno novemu in neobremenjenemu iskanju resnice do koflikta seveda ne bi prišlo. Tako pa človek svoj lastni ustvarjeni svet resnic posvoji kot zunanjo resnico in ga začne braniti zaradi lastne varnosti in stabilnosti prepričanj. Tu niso znanstveniki nobena izjema in akademska izobrazba mnogokrat pomeni samo akademske obrambe ne pa širine iskanja.

V osemdesetih letih se je začelo odprto govoriti o novih načinih zdravljenja, ki so postala tako alternativa uradnim medicinskim postopkom. Medijsko so postali znani zdravilci kot so na primer Domančič, že pokojna g. Kadunc, g.Oblak in bolniki so začeli množično iskati zdravja na nov način. Medicina se ni mogla več pretvarjati, da gre za nek marginalen pojav , ki bo presahnil in konflikt je leta 1988 postal javni napad. Tega leta (23.junija 1988) je bil v Ljubljani prvi zbor radiestezistov in bioenergetikov, naš prof.Pegan pa je v uvodniku Zdravstvenega vestnika zapisal sledeče: "...razne oblike padarstva...se zadnje čase vse bolj bohotijo. Naivno bi bilo pričakovati, da bodo takšni dvomljivi načini zdravljenja rešili težak položaj zdravstva. Zdravniki v Univerzitetnem kliničnem centru smo se odločno uprli vsiljevanemu dialogu kot tudi priznanju tako imenovane alternativne medicine, saj izvajalci večinoma nimajo najosnovnejše medicinske izobrazbe."

Zdravstveni vestnik št4. letnik 58 (1989) je bil v celoti posvečen alternativni medicini. Članki obdelujejo sociološki, pravni, zgodovinski, psihiatrični, onkološki in fenomenološki vidik alternativne medicine. Večina člankov poizkuša razlagati potrebo po alternativni medicini zaradi mehaniziranosti in odtujenosti uradne medicine in človekove potrebe po magičnem. Zelo malo jih vidi v alternativnem pristopu neko vrednost samo po sebi, ampak menijo, da bi potreba po takšnem zdravljenju ugasla, če bi uradna medicina bolj prisluhnila pacientu in se mu bolj intimno posvetila. Nekateri avtorji se ogrevajo za znanstven pristop k alternativni medicini in njeno spremljanje. Kljub vsaj delno pomirjujočim stališčem je zmagala bolj radikalna struja.

Tako je bila naslednji mesec že sklicana 9.skupščina SZD z nedvoumnim naslovom: 1. “ Alternativna medicina ni medicina”. Kot zaključek je bilo sprejeto prvo uradno stališče Slovenskega zdravniškega društva . Glasi se:”... Kodeks etike zdravstvenih delavcev SFRJ nam nalaga pravico in dolžnost, da preprečujemo vse oblike mazaštva, dolžni pa smo tudi preprečevati, da bi zdravniki izvajali nepreverjene ali celo napačne metode pri zdravljenju svojih bolnikov.(...)SZD naj sprejme stališča, ki bodo opredeljevala, kakšni ukrepi so potrebni in nujni pri zdravnikih, ki ne upoštevajo etičnih določil o uporabi nepreverjenih metod v zdravljenju....Opozarjamo, da je izvajanje raznih oblik, ki jim izvajalci pripisujejo zdravilni učinek in slepijo ljudi, da tak učinek imajo, v nasprotju z veljavnimi predpisi o zdravljenju in zdravstvu...”

Tako je bilo presekano vsako sodelovanje in opazovanje drugih metod, ki lahko vplivajo na zdravje. Številni medicinski avtorji opozarjajo naj začnejo organi pregona bolj dosledno uporabljati zakonodajo in preganjati mazaštvo. Podlaga preganjanja je 124. člen Kazenskega zakonika Slovenije (1981) : “Kdor se protipravno in na škodljiv način ukvarja z zdravljenjem ali z drugo zdravstveno dejavnostjo se kaznuje...”

Zakon o zdravstvenih dejavnosti (1993) je nekoliko bolj toleranten in določa v 58. členu naslednje: “Zdravstveni delavci smejo uporabljati samo preverjene in strokovno neoporečne dopolnilne tradicionalne in alternativne oblike diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije, ki ne škodujejo zdravju ljudi in jih odobri ministrstvo pristojno za zdravstvo s soglasjem medicinsko etične komisije.”

Ta člen torej posredno priznava dejstvo alternativne medicine in je zašel v Zakon o zdravstveni dejavnosti vsaj zaradi akupunkture. Ta je sedaj uradno priznana kot del uradne medicine in se v Sloveniji kot edini primer ne šteje več za del alternativne medicine. Urejeno je podiplomsko izobraževanje akupunkture v treh stopnjah (tretji del poteka na Kitajskem), ustanovljena je sekcija Slovenskega zdravniškega društva, v dodiplomskem študiju lahko študenti poslušajo 10 ur predavanj o akupunkturi pri predmetu socialna medicina.

Najbolj gorečim nasprotnikom alternative se tudi ta člen Zakona o zdravstveni dejavnosti ne zdi primeren, zato je prof.Anton Dolenec na 130. letni skupščini SZD (1994) zahteval, da se črtajo členi 57,58,in 59 iz omenjenega Zakona, ker po njegovem paramedicina ne spada v uradno medicino, dokazuje pa nizko zdravstveno prosvetljenost naše države (!).

Ob teh uradnih reakcijah se je bolj ali manj nemoteno razvijala alternativna scena. Mediji so tekoče spremljali razvoj komplementarne medicine, saj predstavlja temo, ki zanima širok krog ljudi. Posebej medijsko opazen je bil prihod kitajske učiteljice qi gonga Aiping Wang . Da je lahko sprejela vse ljudi, je najela kinodvorano, kjer je več tednov predavala in zdravila od jutra do večera. Med govori je omenila, da se bo nekaterim zdravje izboljšalo in da bodo lahko morda zmanjšali doze zdravil - vendar le po posvetu z zdravnikom. Dva mlajša diabetika sta opustila inzulin in kmalu padla v ketoacidozno komo in so ju le s hitro medicinsko intervencijo rešili. Tokrat je prvič odreagiral javni tožilec in Aiping Wangova se je zagovarjala zaradi nagovarjanja k opustitvi zdravil, kar je privedlo do ogrožanja življenja. Leta 1997 je bila na okrajnem sodišču oproščena. Višje sodišče je 1998 leta oprostilno sodbo potrdilo.

Leta 1997 je bil zelo odmeven primer dr.Darje Eržen. Bila je splošna zdravnica in je uporabljala pri zdravljenju tudi homeopatijo. V Sloveniji se vsaj nekaj zdravnikov ukvarja s homeopatijo, izobražujejo se v Avstriji, ki ima na tem področju dolgo tradicijo. Na naših tleh je bila homeopatija leta 1819 prepovedana (vendar se je v praksi ohranila do druge svetovne vojne) in spada danes v alternativno (zdravniku prepovedano) dejavnost. Novembra 1996 je zdravila svojega sorodnika 42 letnega J.P. Zdravila ga je s homeopatskimi zdravili in pacient je umrl. Kasneje se je izkazalo, da se je med bivanjem v Afriki okužil z malarijo in bi se torej lahko zdravil z znanimi zdravili. Zdravnica je bila obtožena malomarnega zdravljenja, Zdravniška zbornica Slovenije pa ji je zaradi ravnanja v nasprotju s pravili zdravniške znanosti, odvzela licenco. To je prvi primer v novejši zgodovini Slovenije, da je zdravnik izgubil licenco za opravljanje poklica. Posebej je bilo poudarjeno stališče razsodišča pri zdravniški zbornici, da zdravnici odvzamejo licenco tudi zaradi “generalne prevencije” pred podobnimi primeri! Torej je šlo tudi za ukrepanje proti alternativni medicini in za poduk vsem zdravnikom!

Zaradi vsega tega - izjemen razmah alternativne medicine, stalno medijsko spremljanje, vedno večji interes zdravstvenih delavcev...so uradni forumi morali izreči zadnjo "resnico".

Komisija za medicinsko etiko pri Ministrstvu za zdravstvo je morala odgovoriti na naslednje vprašanje: “Ali je sprejemljivo in združljivo z načeli zdravniške etike in s pravili medicinske stroke, da zdravnik v svoji praksi uporablja metode tako imenovanega alternativnega zdravilstva?”

Odgovor komisije: “Ni sprejemljivo.” V razlagi navajajo sledeče: “...zdravniku, ki se želi ukvarjati z alternativnim zdravilstvom, tega ni mogoče prepovedati, celo če pri tem ravna v nasprotju s poklicnimi pravili medicinske stroke. Prepričani pa smo, da sme to početi le na lastno odgovornost, zunaj javne zdravstvene službe in šele potem, ko se je odpovedal licenci za opravljanje zdravniškega poklica. Razen tega se svojim pacientom tudi ne sme več predstavljati kot zdravnik.(...)Zdi se nam pomembno, da se meja med medicino in alternativnim zdravilstvom ne zabriše....”.

Stališče Državne komisije za medicinsko etiko je v članku v reviji Isis leta 1998 navedlo številna stališča, ki ji niso ne v čast, ne v ponos in predvsem kažejo neko držo, stališče za katero verjetno podpisani menijo, da je objektivno, trezno, razumno ali celo znanstveno utemeljeno. Pri tem v uvodu z grozo ugotavljajo, da "...naraščajoči popularnosti različnih zdravilskih praks podlegajo ne samo lahkoverni naivneži, ampak vse bolj tudi inteligentni in izobraženi ljudje." Danes lahko dodamo še naslednje: ne samo da zdravilstvu "podlegajo" inteligentni in izobraženi ampak so se jim pridružili že znanstveniki in akademiki in to tako kot uporabniki kot tudi raziskovalci novih metod zdravilstva. Na primer: prof.Korotkov, Dr. Agnnes Kraweck, dr.Tom Chalko, dr.Candace Pert, dr.Bernie Siegel da navedem samo nekatere za ilustracijo. V Sloveniji naj imenujem prof. Kononenka in prof. Zrimčevo kot primer.