|  Piše:Miran
 To kar je v človeku notranje, ne more nikoli umreti, tako je ustvarjen vsak človek, zato lahko veruje v Boga in Ga ljubi. Tako se poveže z Njim s pomočjo notranje vere in ljubezni, a združiti se z Bogom, pomeni živeti večno.
Znotraj nas živi duhovni človek; zunanji-vidni je tisti, s čimer dela vse kar pripada veri in ljubezni. Notranje je to kar je duhovno, a zunanje je to kar imenujemo telo, ki je urejeno za koristne namene v zunanjem svetu; to telo odvržemo, ko umremo...Notranje, ki se imenuje duh , je zgrajeno za koristne namene v duhovnem svetu in ta duh nikoli ne umre. To notranje je potem dober duh in angel, kadar je bil človek za časa življenja na zemlji dober, a hudi-zli duh, če je bil človek v tem svetu pokvarjen in hudoben!
Človeški duh se po smrti fizičnega telesa pojavi v duhovnem svetu v človeški obliki (na oni strani se bomo zopet prepoznali), prav v takšni, kot je bil za časa življenja na zemlji. Prav tako uživa, sposobnost vida, sluha, govora in občutkov kot je to v tem svetu. Ohrani tudi vse sposobnosti mišljenja, hotenja in delovanja kot za časa življenja na tem svetu. Fizično telo zapusti, ko umre in ga nikoli več ne prevzame.
Pod vstajenjem se razume nedaljevanje tega življenja, ki ga ta trenutek živimo. To, kar mnogi ljudje verujejo, da ni vstajenja pred zadnjo sodbo, ko bodo propadle vse vidne stvari sveta, je zato, ker ne razumejo Besede Božje in ker čutni ljudje vstavljajo v svoje prepričanje življenje in telo, ter verujejo, da bi s človekom bilo vse končano, če telo ne bi zopet oživelo.
Življenje človeka po smrti je življenje njegove ljubezni in njegove vere; kakšna je njegova ljubezen in kakšna je vera, ko je živel na tem svetu, takšno mu življenje ostane na veke; peklensko življenje ostane tistim, ki so nadvse ljubili sebe in svet, a nebeško življenje tistim, ki so Boga ljubili nadvse, a bližnjega kakor sebe samega. Ti zadnji so ljudje, ki imajo vero, dočim so prvi, ljudje kateri nimajo vere. Nebeško življenje je tisto, ki se imenuje življenje večnosti, a življenje nižjih peklenskih sfer je tisto, ki se imenuje večna smrt.
Da človek živi po smrti fizičnega telesa, vemo in o tem nas uči Beseda Božja, ko pravi: da Bog ni Bog mrtvih, ampak živih (Evangelij po Mateju 22, 32); da je Lazar po smrti bil vzet in prenesen v nebesa, a bogataš vržen v peklenske sfere bivanja(Evangelij po Luku 16, 22, 25 in dalje); da so Abraham, Izak in Jakob v kraljestvu nebeškem(Evangelij po Mateju 8, 11:22, 31, 52; Luka 20, 37, 58; da je Jezus rekel razbojniku na križu:"Še danes boš z menoj v raju."(Lukov Evangelij 23, 43).
Miran Zupančič, duhovni učitelj, zdravilec in jasnovidec.
http//www.ezoterika.s5.com
|
NE ZAMUDITE
Vstajenje!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 18. februar 2005 @ 09:31 CET
okus jabolka je v dotiku sadeža v ustih z nebom, ne v sadežu samem in tako je tudi z vero. Treba je tudi znati delati in braniti vero in ne samo o njej govoriti in pisati. Verniki so pa ljudje, ki če drugega ne, vsaj spoštovanja naj bodo deležni.
Dala sem iz omare svojo od solz razmočeno pidžamo, s sten sem kar glasno z nohti praskala omet, nato sem cepetala z nogami, da bi me kdo slišal in da bi opozorila na nekaj, kar me je globoko ranilo in človeško prizadelo. In kar naprej sem vztrajala, da bi pripeljala dekadenco nekega pojava na čisti zrak, da bi si jo človečnost ogledala z varnostne razdalje in jo v svoji lastni življenjski polnosti in božji pravičnosti popleskala s črnim in to tisto razglašeno nadutost, ki se baha kot karater in si prizadeva sijati kot svetlikajoča se božanska belina, še več kot sončna osebnost leta 2004. No, in ker sem zelo naivna, se ni prav ničesar zgodilo.
No konkretno gre za Stanka Valpatiča, ki je z razumniki sijal kot sončna osebnost leta 2004, čeprav bi z razglasitvijo samozadostnosti svojega razuma, ki je odkril, da je katoliška cerkev najbolj krvava in izkoriščevalska institucija v zgodovini človeštva, ki onomogoča človeku misliti s svojo glavo, izoblikovati karakter in počenja krvava in gnusna početja, ki jih je in jih morda še bo katoliška cerkev zagrešila, spadal v tisti podenj človekovega ravnanja in nespoštovanja človekovih svoboščin, da je sploh škoda še kakšnih besed.
Torej člani katoliške cerkve, kristjani, ki predstavljajo večinski del narodovega telesa naj bi bili sama drhal, kvalci in gnusni zločinci.
Da, Petra je napisala, da vse se dogaja z namenom. Če drugega ne, vidim v tem namenu, da so se vidno poskrili vsi tisti, ki se razglašajo za poklicane, da oblikujejo etični prostor na pozitivkah. Pričakovati je bilo, da bi ti čistuni prišli v moralno bližino človeka kristjana, ko ga najbolj grobo in umazano napada nekdo od tistih, ki so blesteli skupaj na sončni osebnosti leta 2004.
Katoliška vera ne vidi rešitve v velikih znanstvenikih, ki podajajo različne svetopisemske poglede, ki s pisanjem hočejo zagotoviti čimveč gotovosti svoji duhovni sofisticiranosti. Jaz bi se vprašala ali se ne srečujemo z zanimivim fenomnom: "Izgubo sposobnosti biti moralen". Biti moralen ne pomeni biti amputiran in anesteziran nasproti destruktivnemu, razdirajočemu, uničujočemu sožitju med ljudmi. Moralna odgovornost je najbolj neodtujljiva in ena najbolj jasnih temeljnih človekovih pravic in odgovornosti in je ni mogoče zmanjševati ali iskati opravičila z njeno nedejavnost. Biti moralen pomeni povedati kaj je prav in kaj ni prav. Resnica ja največje bogastvo neizčrpnega studenca, v katerega se ne more spustiti nobeno vedro, ne da bi se vrnilo navzgor polno zlata in dobrin. Vendar tudi pri zajetju vode iz tega studenca se hoče določen napor in trud. Tu ne govori noben prerok, temveč govorijo dejanja Boga.
Miran, ker ti profesionalno odpravljaš zle sile po hišah in stanovanjih ter poslovnih prostorih, ki znajo biti okuženi s hudičem in izjemoma izvajaš tudi egzorcizem, kadar je v človeku hudobni duh in ker zdraviš tudi razne bolezni, med njimi verjetno tudi neizmerno nadutost, ki jo Stanko Valpatič očitno premore, bi te prosila, da ozdraviš tudi okolje Pozitivk in revije Moj uspeh, v katerega mračne sence je pomotoma zašlo sonce, ta simbol za strnjenost dobrega, čudežnost, mitičnost sveta in dobrote, ta zakon Enosti, ki oznanja in zapoveduje ljubezen. Jaz sem bojim, da bi se sonce v strašnem vrtincu temačnih zlih senc prevrtelo in zvrtelo ter pomešalo in premešalo ter prevrednotilo dobro v zlo. Soncu naj bo ime čudež in ne poguba ali hudičevo seme.
Lep pozdrav tebi dragi Miran
Tatjana
Vstajenje!
Prispeval/a: Devi dne petek, 18. februar 2005 @ 12:08 CET
Sicer pa bom z največjim veseljem bom poslušala nadškofa Urana, ko bo govoril o moralnih vrednotah pridelovanja velikonočnih šunk, ko katoliški cerkvi morala več ne bo v prevelik napor in trud.
Vstajenje!
Prispeval/a: Pozitivke dne petek, 18. februar 2005 @ 12:10 CET
Bom čisto kratek.
-Inkvizicija
-Poboj židov med drugo vojno (Zakaj je sveti oče sodeloval s Hitlerjem in dopustil poboje židov?)
Veš, mi je enkrat že moj oče rekel točno tale stavek:
"Veš, Igor, jaz imam rad Jezusa in boga, nimam pa rad župnikov."
Pa prosim, ne delaj antipropagande na Pozitivkah, s Stankom Valpatičem je bil intervju objavljen na drugem mediju.
LP Igor Petek
Vstajenje!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 18. februar 2005 @ 13:58 CET
ti o župnikih govoriš kar hočeš, ker ti očitno veš samo to kar so ti revolucionarji natvezili slabega o njih, ki so zažgali škofa Vovka živega. Sebe naj vsakdo pogleda, preden sodi druge. Mi Primorci o župnikih vse najboljše. Pri nas na Primorskem je deloval Zbor svečenikov Sv. Pavla, v katerega je bilo včlanjenih 600 primorskih duhovnikov, ki so za časa raznarodovanja nas Primorcev v času fašizma delovali kot eden za ohranjanje slovenstva. To so bili ljudski duhovniki, duhovniki, ki so izhajali iz ljudstva in sočustvovali z ljudmi v stiski, z njimi delili usodo mučenja, pili so mašinsko olje, ki so jim ga dajali fašisti piti in tudi zaradi mučenja umirali kot mučeniki, obračali so se k nam s slovensko besedo in slovensko knjigo, delili so našo usodo mučenih ljudi. Komenski duhovnik Kos je šel z vsemi deportiranimi ljudmi v Nemčijo in jih tolažil. Ne vem če si že kdaj slišal za primorskega duhovnika Vergilija Ščeka, goriškega škofa Sedeja in druge slovenske narodnjake. Tudi stric od moje matere Stibilj Jožef je bil primorskih duhovnik in je ustanavljal slovenske šole po Vipavskem v Sv. Križu, Ajdovščini, Črničah, Moši, Kojskem, Biljani, Medani, Šlovrencu, Fojani, Šmartnem, Gradnem in Ločeniku, celo sam je vzdrževal slovenskega učitelja v Črničah, kjer je zbral 50 otrok in ustanovil prvo slovensko šolo. Primorski duhovnik Stanič Viktorjin Ljubivoj je preživel svoja leta v najhujših letih raznarodovanja, zato je povsod pokazal svojo odločnost, ko je bilo treba braniti pravico ob skrajnih mejah slovenstva. Tudi Stanič Valentin je veliki narodni buditelj, pesnik in vzgojitelj je opravljal z zavzetostjo in požrtvovalnostjo svoje narodovo poslanstvo. In še bi lahko v nedogled naštevala primorske duhovnike narodnjake, poštenjake in domoljube.
Ne gre v življenju tako, kot si nekateri mislite, da lahko vsevprek sodite, zmerjate in obtožujete. Ni mogoče soditi po dejanjih nekaterih posameznikov vseh kristjanov in cerkve. Veliko dobrega ja naredila krščanska vera človeštvu in tudi danes si prizadeva za mir v svetu, za dvig morale med ljudmi in za dobro. Iz krščanskega etosa izhaja tudi vsa naša evropska kultura.
Upam, da se zavedamo, da stopa na prizorišče zgodovine revno ljudstvo, ki bo oblikovalo prihodnjo družbo. Revni se bodo vedno bolj zavedali svojega položaja in v tej smeri bo razvijala tudi cerkev svoj socialni proces. Cerkev pomaga prinašati prihodnost v svet. Matrica ljudstva je krščanska; ta matrica se izraža na način, ki ustreza zgodovinskim potrebam. Tu ima Cerkev svojo priložnost, da izrazi svojo moč in resnico. Moč je v občestvu razdeljena na nov način, ki omogoča več participacije, tako, da je izključena vsaka centralizacija in samovolja središča moči. Vera in življenje, evangelij in osvoboditev se povezujeta v enoto, brez vmešavanja instutucije. Cerkevno občestvo, zlasti v manj razvitih delih Latinske Amerike, Afrike in tudi drugod je kraj, kjer ljudje uresničujejo demokracijo, razpravljajo o nastalih vprašanjih, se sku'pno odločajo in učijo kritičnega mišljenja. Zatirano ljudstvo lahko spregovori o oblikovanju lastne usode. Krščansko občestvo in politična skupnost nista dva zaprta prostora, temveč odprta prostora v katerih se kristjan giblje. V krščanskem občestvu hrani in slavi svojo vero, posluša božjo besedo in posluša božji glas. Obstoječe strukture, ki povzročajo krivico ljudem, bodo to razumele in ne morejo ostati neprizadete, kar gotovo vpliva na obnašanje bogatih do revnih. Cerkev in evangelizacija je edina dušna hrana s katero se to ubogo ljudstvo še hrani, ga med seboj povezuje. Zato se je to gibanje v Latinski Ameriki in drugem nerazvitem svetu imenuje teologija osvoboditve. To je gibanje, ki je zaživelo zoper zatiranje in izkoriščanje in krščanska vera ima v tem gibanju pomembno družbeno vlogo. Mednarodni koncerni, ki jih zanimajo predvsem lastni dobiček in koristi kapitala so si pridobili neomejeno oblast. Eni so vedno bogatejši, drugi pa vedno bolj revni. Vojaške diktature se držijo na oblasti z najbolj brezobzirnimi sredstvi nasilja. Vojska je glavna opora diktatorjem. Kdo naj bo na strani revnih, če ne Cerkev, ki je spoznala znamanja časa in se pridružila ljudstvu v boju zsa svobodo, v boju za osnovne človekove pravice. Cerkev postaja temelj bibličnega sporčila o osvoboditvi. Bori se za spremembo družbenih razmer v duhu pravičnosti, svobode in enakosti, v duhu bratstva in sestrinstva. Toliko o današnji vlogi Cerkve v svetu!
Krščanska cerkev se je opravičila za vsa tista neprimerna dejanja posameznikov v svoji zgodovini, ki ji niso bila za vzgled, vendar to ne pomeni, da ima kdo pravico govoriti samo slabo o kristjanih in krščanski veri. Takšne izjave, kot si jih je dovolil nominiranec sončne osebnosti leta 2004 Stanko Valpatič so izjave sovraštva, sejejo nestrpnost in prizadetost med ljudmi. Ne vem koliko druge moti, vendar mene zelo moti, da si jih je privoščil izreči prav v kontekstu svoje nominacije in se še povrhu vsega bahavo razglaša za
karakter. Sončeve pozitivke niso za njegove izjave krive, je pa sestav nominirancev lahko Sončevim pozitivkah resno opozorilo, da bodo v bodoče bolj pazljive, ko bodo pozitivke sodelovale pri predlaganju nonimirancev, kajti nominiranje je odgovornost s svojim moralnim aspektom.
Tatjana Malec
Vstajenje!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 18. februar 2005 @ 14:02 CET
Sveti oče ni dopustil poboja židov in ni sodeloval s Hitlerjem, to je deiznformacija. Situacija je bila malo bolj kompleksna in Sveti oče je sodeloval pri reševanju židov, o tem pričajo dokumentarni filmi in ahrivi, je pa res, da je Vatikan vodil politiko komoditete in bi morda lahko več naredil. Takšno posploševanje je rezultat propagande revolucionarjev, ki je demonizirala krščanstvo pol stoletja.
Tatjana
Vstajenje!
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 18. februar 2005 @ 15:49 CET
Gleda Stanka Valpetiča je stvar naslednja. Ta intervju ni bil objavljen na Potivkah in že iz tega stališča se do sedaj nisem oglasil na izjavo Stanka Valpetiča. Njegova izjava je resda preveč radikalna in enostranska, a žali bog tako je pač njegovo stališče, ter trenutno prepričanje za katerega ima popolno svobodo, da tako misli. Tudi ni osamljen primer , ki izstopa iz cerkve. Sam se pri teh njegovih besedah ne čutim prizadetega, zato tudi ne bom njegov tožnik, niti kak goreč branitelj katolištva. Katolilištvo ima za kaj takega svoje branilce v komisiji, ki se ji reče "kongregacija" ali komisija za čistočo nauka katoliške cerkve.
Kot drugo; čeprav si me postavila v vlogo "čistilca, preganjalca zlobe itd....pa moram sam dodati, da take vloge ne sprejemam, saj mi še na misel ne pride, da bi se šel nekakšnega duhovnega" inkvizitorja" po Pozitivkah in tudi nasploh. Stanko ima pač negativno stališče do katoliške cerkve, ki je radikalno, a je povsem njegova osebna stvar. Sam vem, da sem tudi bil radikalen ter napadalen v primeru Stojči, a takrat je šlo za taktiko namenskega pritiska na speče se duše, ki so ignorirale lastnega člana skupnosti. Ceno za to sem plačal, a mi ni žal, saj so napadi že mimo. Drugega v taki situaciji tudi ne pričakuješ. Primer Stanka je pa povsem druge narave in ta moj pogled ti bom sedaj v širšem kontekstu tudi razodel.
Sam se nisem nikoli opredelil: ne za katolika, ne za protestanta...Zakaj?Skozi vso zgodovino Pozitivk pišem in govorim o univerzalnem duhovnem nauku, ki pa ima pri meni poudarek na kristologiji, torej Kristusu. Pridružujem pa se mnenju kristjanov, ki trdijo, da je Kristus absoluten in enkraten, ne trdim pa tega o krščanstvu, kot tudi ne kristjani.
Moje prepričanje v to trditev izhaja iz notranjih izkušenj preteklosti kot sedanjosti, nič ne govorim na pamet. Da pa se ne opredeljujem, je pa to stvar poznavanja poti in pasti na njej. In zato gre!
Sam pridobivam vse kar rabim za razumevanje življenja in poti v vsakdanji meditaciji in molitvi, od tu prihajajo usmeritve in pojasnitve, a tudi literature, ki govori o tej poti se poslužujem. V nas v našem energijskem sedmernem polju je nažiralec in Zapeljivec, ki nas nenehno vampizira ter ovira na poti v svobodo. V vsakem izmed nas(duhovno dedno) njegova močna hrana je dogma v nas.
Dogma je nauk. Obstajajo številne dogme, torej nauki. Tudi naše podajanje univerzalnega nauka lahko označimo, opišemo in definiramo kot dogmatično. Vsi veliki duhovi, ki so živeli na zemlji v svetu, so poleg vsega drugega, dali še nauke. Vsi nauki imajo dogmatični vidik. Podarjajo nam utemeljen fundirani program. To je gola resnica. Tako je z nami neizogibno prinešen tak nauk, ki ga podajamo tukaj na Pozitivkah in s pomočjo literature podrobno tudi razsvetljen v pisani obliki. Vsak iskalec ima to dedno duhovno kodo zasidrano v svoji glavi in srcu in je torej kar lepo zasidran v naši krvi, ter tako popolnoma obdan z obleko dogmatike.
Ta dogmatika izpolnjuje vse življenje takšnega človeka. Tako se sedaj lahko zgodi na točki prelomnice iskanja, da nas bo imel ta nažiralec in Skušnjavec v našem energijskem Višjem jazu v tem položaju, na tej osnovi izredno v trdni lasti. Iskalce se ima na tej točki lahko za "katolika, luteranca, jehovo pričo, mormona, meditanta nekega mojstra, ....itd., za par excelence, kajti tega človeka drugi ljudje zelo spoštujejo. Kako gladko govori o nauku, kako pravilno oblikuje misli, kako dobro razmišlja, ako filozofsko vse razsvetljuje.
Toda tu preži velika nevarnost! Nauk je program in program je tu, da se izpelje! In tisti, ki to izpeljuje, je veliko več kot samo poznavalec programa! Nekdo je lahko slab poznavalec programa, toda dober izvajalec! Zaradi tega je vsak iskalec v nevarnosti, da bo zabredel v dogmo, v nauk. Da bi se svet zapletel v nauke, takšna je taktika in metoda Skušnjavca- Zapeljivca.
Primer za takšno stanje najdemo vedno tudi v teologiji. Cerkev je svojem večjem delu nič drugega kot dogmatični institut. Izvirna resnica Božja prihaja k ljudem popolnoma osvobojena vseh doktrin. Obstajali so ljudje, ki so pili od teh doktrin in so utonili in potem šli, da bi ta nauk pridigali, in nekateri so napisali knjige, da bi oznanilo predajali naprej in ga posredovali tistim, ki jih niso mogli doseči osebno. Naslednja generacija je gradila na teh knjigah. Nastale so univerze, velike šole, da bi učile nauke. In dogmatiki so se sestali, da bi te nauke uredili, poravili in bi jih prilagodili svetu, kulturi in obstoječim naravnim vidikom.
Strah je spremenil nauk. Nauki so postajali zmedeni, zapleteni in so nasprotovali drug drugemu. Razpadli so na dele. Ena skupina je rekla: pravilen je ta del! Druga skupina je iskala svojo odrešitev v drugem drobcu. Tako so nastale univerze razkola. In vso to dogmatiko stoletij imamo vsi v svoji krvi in v lastnem hrbteničnem mozgu. Zaradi dogmatičnih instiktov preteklosti nas ima Zapeljivec trdno v svoji lasti.
Nič koliko iskalcev na poti odrešitve, se morajo polni dvoma bojevati s samim seboj, ker njihov dogmatični instikt ni v harmoniji s programom in filozofijo Resnice. Kako se lahko osvobodimo dogme? Tako da dogmo, ki smo jo izbrali postavimo kot program v svoje življenje in jo s celim bitjem uresničujemo. Potem nam bi kmalu jasno, ali je dogma živa ali mrtva. Vidite, če vas pripelje do cilja, ki jo kaže dogma. Če naredimo ničesar drugega kot to, da svojo dogmo od časa do časa izmenjamo z drugo, potem bo naše življenje izpolnjeno z maliki. Tako bodo mnogi skupaj z drugimi ostali privezani v ječo lastnega pekla. In vaša ali naša dogmatična pričakovanja se bodo izkazala za nekoristne in propadli boste v ognju razočaranja.
Zapeljivec, naše grešno bitje v naši energijski strukturi, je potem ponocno zmagal. Te lekcije se je potrebno naučiti. Nauk sprejemamo zaradi tega, da ga izpolnjujemo. Izpolnimo ga, kajti potem bomo osvobojeni od dogme. Potem bomo postali nauk sam in ušli bomo svojemu Ječarju. O Jezusu nam je rečeno, da je umrl in je bil pokopan, da je šel navzdol v kraljestvo smrti, da je vstal in šel v Očetovo deželo. Omenjena pot je univerzalna pot vsakega iskalca.
Potrebno je dojeti, da se moramo zavedati: Da je naša volja v izviru takšna, da noče ničesar drugega, razen tistega, kar želi Gospod! Naše srce mora imeti rado samo tisto, kar želi Božanska volja, da iamo radi, naše življenjsko ravnanje , ne sme se uresničevati ničesar drugega, kot je tisto, kar je v harmoniji z razumom, z voljo srca. Znano je, da so v našem razumu, v naši volji in našem srcu skrite silne moči. Če nas žene to troje in preidemo v delovanje, k uresničevanju, potem smo vezani na rezultate. V delovanju se bomo zadrževali tako dolgo, dokler ravnanja in posledic spoznanj ne bodo odpravljene. Zato je potrebno da se razume, kako nujno je, da uresničujemo resnico.
Obstajajo nam na poti začaranosti in pomote. Te so štriri, so kot neka vrsta senc ali imitacije.
Prvo posnemanje, ki je pogosto prisotno v visokih krogih življenja na zemlji, je pomešanost resnice in laži, resnice in videza. Postranski nameni, samolubna usmerjenost na sebe on smrtna poželjivost se kažejo zaviti v lepo govorico in oblačilo laži, da bi s tem pridobili poslušnost in izpolnitev.
Drugo posnemanje je strup napačnega poučevanja, to je smrtni kačji strup, s čimer človek, ki pije ta strup in je s tem okužen, ostane vezan na to smrtno naravo. Tretje posnemanje je ljubezen. Ljubezen te narave je v sveh njenih vidikih, vse do najbolj prefinjenih vidikov konča, a ne večna, tudi v tako imenovanih stanjih brez trpljenja. S tem se misli, da je tudi takoimenovano obnašanje z določenim občutkom v tej naravi usmerjeno na zadovoljevanje samolubja in na samopotrjevanje, na izkoriščanje, na odnos med gopodarjem in sužnjem, na povzdigovanje samega sebe. Ljubezen tega sveta nima z ljubeznijo duše ničesar skupnega.
Četrto posnemanje ogroža vsakega iskalca resnice na potovanju njegove duše skozi kraje smrtne narave. Če pa zna delati tako, da njegove notranje luči ostanejo goreče in se je popolnoma odvernil od mrtvih duš v živem telesu, potem mu ne bo pod vodstvom Njega , nič več škoditi.
Iz vsega tega, draga Tatjana lahko spoznaš moje neopredeljevanje in zato se bom odmaknil od vsake kritike primera Stanka Valpetiča.
želim ti vse dobro,
prijatelj Miran.
Vstajenje!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 18. februar 2005 @ 18:31 CET
povej komu ti blefiraš in poješ levite, ki nimajo ne repa ne glavo z zadevo, na katero sem opozorila. Tvoj žargon se lahko obnese le kot kos negativnega duha, ki hoče opravljati koristno delo zase in hoče izpasti ves postrokovljen z zmanipuliranim krščanskim naukom in molitvami, s katerimi se dobesedno delaš norca, kot se delaš norca z ljudmi, s katerimi komuniciraš prek svojega šarlatanskega portala, ki bi se ga moral sramovati. Koga sploh hočeš futrati s tvojimi polnili, s katerimi hočeš pred ubogimi reveži ustvarjati videz duhovnega človeka z odrešilnimi formulami žargona, sposojenimi z istant lestivce tvojih slabo prepisanih pisarij iz Svetega pisma in "Očenaša". Tvoj jezik stoji na robu prepada, ker ima toliko iracionalističnega in za lase prvlečenih modrovanj, brez kategoričnega imperativa za etičnost in moralnost. Tisto tvoje dolgovezno čvekanje je plesen, ki duši duhovne kvalitete ljudi, ki bi želeli razpolagati s svojo pametjo, pa jim ni dano.Praviš, da nisi ne kristjan, ne protestant, ne jehovec in ne kak drug vernik. Kaj pa za vraga si, iz koga se delaš norca, ko pišeš o molitvah Bogu in izdajaš še o molitvah knjižno delo. Si zares tako neavtentična oseba, tako malo verodostojna,da se ob vsaki priložnosti izrodiš v prevračanje besed, da se tvoja zavest pod težo dvoličnosti zašibi in ob šibkosti se pomiri, da se ja komu ne bi zameril in izgubil svoje možnosti bisnisa in lepe "face" . Si se kdaj vprašal od kod dobiva hrano tvoja teorija priroročnosti, ki hoče videti svet in univerzum le po svojem klavrnem izgledu nadpsihološke drže vernika, ki le fiktivno veruje v Boga tedaj ko o Bogu in nadangelih piše in fantazira. Kako si dovoliš, da mečeš svoje dostojanstvo za plen svojim žrtvam? Vse bi si pričakovala, vendar tega nikakor ne, da boš Sveto pismo brizgal v svojo mašinerijo šarlatantstva, to pa nikakor ne. Tvoj žargon slabih plagiatov iz svetih spisov je zares žalost, ne se mi delati ljudje, veliki modreci in preroki, ki se čutite poklicani, da ljudi učite. Vse skupaj pa je eno samo nakladanje, eno veliko neresnično potvarjanje in sprenevedanje, polčloveško razumevanje modrosti. Miran, meni ne natolcevati kaj so dogme in kdo je dogmatik, kajti tvoje okostenele dogme ne ponujajo rešitev odrešitve niti mrtvim v prejšnjem stoletju, ki si jih zamudil zdraviti s svojim šarlatanstvom. Kar počneš podvojuje prekletstvo kvarnega. Če hočeš ubogim ljudem zasladiti življenje z gorjem in s svojo povzdignjeno omejenostjo si zapomni, da teke odmrle celice božjega telesa kot si ti, postanejo človeštvu najhujši strup. Da bi pričakovali od takega človeka kot si ti in tebi podobni malo več dostojne pokončne drže je pa že preveč kajne. Bolje je stisniti rep med noge. To je že absurdno pričakovati. In še to bi ti povedala, da ne gre le za pravico svobodno misliti in se opredeljevati Stanka Valpetiča, temveč gre za posegeanje v pravice drugih, za izražanje mnenj nestrpnosti, sovraštva in zlonamernosti, kar seveda tak filister kot si ti in tebi enaki, sploh ne morete razumeti in čutiti žalitev, ker imate kožo kot podplat, ter se postaviti pokončno v držo "homo eraktusa", kot bi se za človeka z jajci spodobilo.
Tatjana
Vstajenje!
Prispeval/a: en_bk dne petek, 18. februar 2005 @ 18:56 CET
Ali se zavedate ljudje, da je vaše pisanje vaše ogledalo. Ko pljuvate po drugih, pljuvate po sebi. Kje je strpnost, ljubezen, sprejemanje drugače mislečih.
Aleluja Jezus Kristus
Vstajenje!
Prispeval/a: Igor Petek dne petek, 18. februar 2005 @ 19:23 CET
Tako kot Valpatič žali cerkev, tako ti žališ Mirana.
LP Igor
---
Igor
Vstajenje!
Prispeval/a: Igor Petek dne petek, 18. februar 2005 @ 19:39 CET
Ko že ravno govoriš o Vatikanu in poboju židov, pa poveži RKC, boljševike, komunizem in Hitlerja. In mogoče boš prišla do spoznanja, zakaj se je Vatikan distanciral od poboja židov in zakaj ni bolj pritisnil na Hitlerja.
Se tudi sam ne strinjam z Valpatičem, pa se kljub temu z njim ne obremenjujem.
Njegova izjava ni bila v kontekstu nominacije, kakor ti navajaš in ZAVAJAŠ, pač pa je bil intervju z njim objavljen po tem, ko je postal SO 2004.
Tudi ne trdim, da so vsi župniki slabi ljudje, je pa res, da je RKC kot inštitucija še nekje v srednjem veku.
LP Igor
---
Igor
Vstajenje!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 19. februar 2005 @ 08:57 CET
prijeme, ki si jih prikrojil za svojo roko,
malomestne prvine svojega bistva,
tisto dolžnostno navezanost nase,
ki te dviga z vsemi mogočimi počastitvami
pred ogroženostjo od lastnega pritiska odznotraj.
Nikakršnega jaza ni pred moralnim jazom,
moralnost je temeljno dejanje samopostavitve.
Relativizma nikoli ne kliče in postavlja za svoj temelj.
Ostani če hočeš človek, v svoji razklanosti,
pusti se manipulirati in zmanjševati svojo sposobnost
resnične človeške odgovornosti, izberi si vlogo
po mili voji, to je tvoja osebna odločitev.
Postavi si svoje samoljublje v okvire, da ne bodo
rušili interesov in dostojanstva drugega!
Tatjana
Vstajenje!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 19. februar 2005 @ 13:13 CET
ne gre za sprejemanje ali nesprejemanje drugače mislečih ali za boj pljuvajočih, kdo zmore dalj seči. Ne gre za to, da bi prsi bruhale ogenj zato, da bi potem dosegle ohladitev. Gre za veliko več in pomembnejšo stvar, gre za pravico do življenja, h kateremu spada pravica verske svobode, ki jo razumemo kot pravico, da živimo po resnici svoje vere in v soglasju s presežnim dostojanstvom lastne osebe. Kdor sodi in izvaja nasilje s svojimi sodbami nad drugimi, izvaja nasilje nad človekom in temu se odločno upiram. Zaradi mene si lahko vsi , ki hočete, zatiskate oči, si tolerirate, kar tolerance ne zasluži in prikimavate in nekateri delajo ceneni bisnis iz vere in stisk ljudi. Kakor koli boš svojo pamet sukal, boš ugotovil, da drevo življenja ima svoje korenine in krošnjo, humus in avro, svet prednikov in svet duhov ter svet svojih zajedalcev. Nihče nima pravice se norčevati iz krščanstva ali ga izrabljati v nasprotju s človeško moralno dolžnostjo.
Lep pozdrav tebi En-bk
Tatjana
Vstajenje!
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sobota, 19. februar 2005 @ 16:31 CET
hvala ti za vse "komplimente", sprejemam. Upam, da si sedaj bolj srečna, ko ti je uspelo pridobiti našo pozornost. Kajti v celotni zadevi gre samo zato, a primer Valpetič je drugorazrednega pomeni. Toda, ali lahko na tak grob in žaljiv način rešujemo nasprotja? Mislim, da ne.
Izgleda kot da bi bilo vsem nam prirojeno, da se premnogi poskušajo uveljavljati na račun drugih ter, da se druge okleveta, zatira in se jih poskuša obvladati in premagati; fizično ali mentalno. Na tej točki gre predvsem za zadovoljitev nagona po oblasti. Z svojimi osebnimi problemi taki ljudje takšno gibanje sami vzdržujejo. V odnosu do tistih, ki se ne znajo ali ne morejo braniti, so ozkosrčni in malenkostni, pa tudi žaljivi, v političnih akcijah so domišljavi, iz tega pa nastaja nasilje in vojne. In iz vse svetovne zgodovine nasilja, izgleda da smo se zelo malo naučili.
Mnogi ljudje hrepenijo po trajnem miru in idealni družbe, med temi sem tudi sam. Nekateri se začnejo boriti prav z namenom, da bi dosegli mir. Drugi spet rečejo: " Svet lahko izboljšamo, le če začnemo pri sebi." Trudijo se, da bi živeli z vsemi ljudmi brez sporov. Nekaj časa gre, potem pa so vedno znova razočarani: ali zaradi okolice, ki vdre v njihovo navidezno harmonijo ali pa zaradi svoje lastne notranjosti, ki jim ne da miru in postanejo nemirni. Ravnovesje zmotijo nove želje, dolgočasno brezciljno životarjenje, nove ideje(dajmo nekaj novega početi, da se kaj dogaja) in tako se vojna ponovno začne. Ta spreminjajoči se proces je tipično znamenje naše zemeljske narave, v kateri ni trajnega ravnovesja. Zato v tem svetu še nihče ni našel popolnega miru.
Naše stanje Božanskega človeka mora biti v harmoniji s to temeljno resnico večnega miru Božjega polja. Iz tega hermetičnega anksioma pa lahko izpeljemo nekaj zelo pomemebnega: če se človek spremeni v svojem temelju in utiša svoj ego-senco, ki se upira Bogu, lahko spet vzpostavi vezo z svojo pravo dušo, v kateri lahko razvija večno življenje. V tistem trenutku postane človek del Božanskega življenja, iz katerega tudi izvira. Le s spremembo, ki sega v našo najglobje bistvo, dobimo možnost, da tesnično vstopimo v Božanski mir. V 13. stoletju je mojster Eckhart to resnico takole izrazil: " Ti si toliko v Bogu, kolikor si v miru, in toliko izven Boga, kolikor si v nemiru.
V krščanski tradiciji pa govori o Božjem miru, ki presega vsak razum, zlasti Peter v svojih pismih ( Pismo Filipljanom 4, 7). Ta resnični mir imenuje sad Duha(Pismo Galačanom 5,22) in nas svari:"Toda meseno mišljenje je smrt, duhovno mišljenje pa življenje in mir." ( Pismo Rimljanom 8,6). Človek se vpraša, kje pa je Dežela miru in, kje je pot, ki vodi do tja?
Življenjsko področje bivanja naše prave domovine se ne da opisati z besedami. Naša vsakdanja zavest vanj ne more vstopiti, lahko ga le slutimo in se predajamo vznesenimi mislimi.
Zato vsi učitelji človeštva uporabljajo namige, simbole in prispodobe, da bi usmerili misli in občutke svojih učencev, kolikor je mogoče, s izvirom življenja. Trudijo se, da bi jim pokazali pot do tja. Tistim, ki ta izvir ponovno postane središče njihovega življenja, se prispodobe in simboli pokažejo kot popolna resnica. Mejniki na naši poti so potrditev in hrana za človekovo hrepenečo dušo.
Tistim pa, ki ne hodijo po tej kraljevski poti, odkrivajo simboli in podobe le zunanjo stran notranjega življenja in ne resnice za pojavi. Božansko povabilo in svetloba na poti so namenjeni temu, da bi vsak človek doumel simbole in alegorije. Simbolov na poti v Božanski svet je veliko. Da bi jih lahko prepoznali, je, kot je bilo pravkar povedano, potrebna določena zavest. Na poti se mora človek sam znajti, sam preživlja notranji boj in sam mora premagati vsa nasprotja, ki so v vsakem med nami in ne v drugih. Nasveti in opis poti drugih so nam lahko le v podporo, vendar jih moramo v življenju dejanjsko preizkusiti. S tem tisti, ki išče najde resnico in notranjo gotovost za naslednji korak. Kdor se tej poti približa le teoretično in zunanje, lahko na žalost, ta navodila in simbole razume le kot nekaj moralnega. To pa je zmota.
Človeku se vsiljuje njegova lastna resničnost. Tako kot običajno mislimo in ravnamo, je zelo daleč od duhovnosti.; na vsak način pa nismo ljudje z višjo zavestjo, ki bi se navezovala na višje duhovno življenje, predvsem pa ne na Božanski duh. V naši krščanski kulturi ni nižje točke. Kar so poskušali naši starši in stari starši ohranjati, je spodkopala materialistična resničnost. Zdi se nam kot bi sami na odru in se hkrati opazovali pri svojih stoletja dolgih uprizarjenih tragedijah z vsebino "Človek spoznaj samega sebe."
Masko pa nam vedno na novo strga z obraza naša lastna zrcalna podoba. Kaže nam, kako smo se zaprli pred Božansko ljubeznijo. Krasijo nas znamenja pohlepa, samolubja in samoutvare. Tako se soočamo sami s seboj. Nekdo je ogorčen, drugi prestrašen, toda molči, ali pa žali vsepovprek, ker ne zna najti nič pozitivnega nasproti negativnemu, tako ne pozna izhoda in lovi v lastnemu labirintu, v katerega želi spraviti čim več duš. Nihče in nikjer človek ne želi biti povsem sam.
Izhod je. Ubraniti se moramo vsakega posnetka posnetkov. Camus je imel prav, ko je dejal, da ljudje opravljajo Sizifovo delo. V pogovoru mi pred kratkim prijatelj dejal: "Včasih sem tako razdvojen, da upam, da se bo življenje tu kmalu končalo. Takrat si želim samo pobegniti." To stanje se da prepoznati in razumeti. Če smo kdaj recimo opazovali svetlo sonce kako sije, smo gotovo opazili naslednje: Čim bolj svetlo sonca sije toliko bolj jasno se kažejo sence. Človekove oči so kot krtove: zaradi teme so tako slepe, da sicer vidijo obrise, ne vedo pa, da je vzrok za to v vedno večjem razodevanju služabnikov svetlobe.
Prefinjene spletke in sil tega sveta zaznavamo čustveno in razumsko, imamo jih ra "resničnost" božanskim svetlobnim silam izvirne resničnosti pa so pravzaprav nasprotne. Tako nevede vso bedo vzdržujemo s svojo zmoto, a to zmoto zelo radi prilepimo drugemu. resda se z svojim jazom-osebnostjo lahko upremo, toda s tem se še ne osvobodimo. Kajti to, kar vidimo, je le ogledalo-zrcalna podoba resničnosti Platon je to briljantno pojasnil s prispodobo votline: naše mišljenje dojema le zrcalno podobo resničnosti in naš trdovreten ego bi to hotel na vsak nači vsiliti nam in drugim.
Napačne misli so kot mreža, v katero se ujamejo vsi dobri nameni. Tako vsi pripomoremo, da se trpljenje ljudi in živali nadaljuje. In še tiste redke osvobajoče vibracije, ki jih prestrežemo, običajno neposredno uničimo. Smo nepopolni. Toda imamo možnost, da bi nekoč zajemali iz drugega vira, izvira, potem bi drugače mislili, čutili in delovali. Tedaj bi spoznali, da svet ni le končen in varljiv, ampak tudi velika šola. Ko pridemo do meje svojim zmožnostih, takrat izkusimo, da s svojim egom ne moremo napredovati, zapletemo se. Jaz-osebnost postane nesmiselna in je našemu višjemu razvoju na poti. Po mojem mnenju je višji smisel življenja v prizadevanju postati eno z s svetlobo, ki sije tako kot sonce nad dobrim in zlom, za slabega in dobrega človeka.
da bi našli to mesto, ki ga iščemo, je potrebno, da se najprej oddaljimo od našega razuma, da za trenutek odvržemo vse predstave, predsodke in mnenja, nauke-dogme in se usmerimo k tistemu, kar popolnoma tiho kliče po odrešitvi. Ta klic prihaja iz zadnjega preostanka prvotnega, še nepoškodovanega dela srca, iz naše biti, semena na dnu duše. S padcem v snovno je božanski princip obsojen tako dolgo na nedejavnost, dokler človek ne bo slišal njegovega trkanja, trkanje tega notranjega srca. Glas naše duše. Naš razu je velik uničevalec resničnosti. Kdor je na poti, ga mora utišati. Kajti: Šele, ko se nam naša lastna podoba zazdi neresnična, akor podobe iz sanj ob prebujanju iz sna; šele, ko prenehamo poslušati množico glasov, lahko razločimo Eno, naš pravi notranji glas, ki uduši zunanje glasove..., to je ta naš glas tišine.
Draga Tatjana s tem končujem vsakršno nadaljno repriko. Svoje sem ti na svojstven način povedal. Upam, da sem bil do tebe dovolj spoštljiv in povsem neškodljiv. To kar si o meni misliš, je le del resničnosti, a še zdaleč ne vsa. Toda imej o meni svojo predstavo kakršno pač si si ustvarila v svoji nepopolnosti in jo lahko mirno ter brez ovir vzdržuješ za sebe. Ni pa modro, niti zdravo, niti koristno za nikogar...
Želim ti, da se čimprej kakor hitro je to možno, spraviš sama s seboj, svetom in Bogom. Jaz sem se s teboj že, nič ti ne zamerim in ti želim to kar Bog za tebe želi.
lep dan,
Miran.
Vstajenje!
Prispeval/a: opazovalec dne sobota, 19. februar 2005 @ 20:57 CET
Lep pozdrav
Vstajenje!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 19. februar 2005 @ 22:17 CET
s kakšnim firnežem le je Miran premazal tvoje očesno tkivo, da si tako oslepel, da nisi razumel bistva zakaj gre. Res je, da si je Miran priboril s svojem pisanjem stilnih in retoričnih svetopisemskih zgodb na pozitivkah favorizirano mesto, vendar to še ne pomeni, da lahko meče ljudem pesek v oči. Vrisovanje poti zlaganega skritega zemljevida krščanske morale vseh njegovih andangelov, bogov in molitev, v ne vem katerih dimenzijah njegove "duhovnosti" ne more potisniti človekove identitete v kot in ordinirati človeku mišljenje, ki se bo prelevilo v poslušanje njegovih levit, ki že močno načenjajo potrpljenje človeka, saj nismo na svetu samo bedaki, ki lahko poslušamo kako ga hudič v spancu premika, oprijet svojega repa in kako lahko izžene iz tebe hudiča ali s čiri čari ozdravi cisto tvoji ženi na jajčnikih. Nehaj že govoriti Opazovalec o korektnosti, ko pa nihče od vas vernikov ne premore niti toliko poguma, da bi se postavil pokončno v bran, ko nekdo žali na najbolj prostaški način kristjane. V bran si se postavil na napačni breg, tovariš! Jaz se že ne morem sprijazniti z neko rutimo in kalupi, ki vodijo v brezosebnost in izraznjenost človeka. Težava je predvsem v tem kako naj duhovno izpraznjen človek, vzgajan v pasivnosti in indiferentmnosti stopi na pot, ki pričakuje močno in odgovorno mesto. Težava je tudi upanje v prihodnost. Ne bom se podrejala brezciljnemu tavanju in lebdenju in niti ukazovanju o čemer na pozitivkah lahko govorim in o čemer moram molčati. To ti je lahko jasno in mi za tvoje ploskanje Miranu ni prav nič mar, kajti ljudje tvojega kova kar naprej za nekaj ploskajo.
Tatjana
Vstajenje!
Prispeval/a: opazovalec dne nedelja, 20. februar 2005 @ 04:39 CET
Pri Miranu mi je bilo predvsem všeč to, da se ni tako ostro odzval na tvoje napade.
Njegovo delo, pa tudi, če je "šarlatanstvo", je njegov problem in problem tistih, ki so neposredno vmešani. Če komu pomaga in je potem ozdravljen, pa hvala Bogu. Do zdaj še nisem opazil, da bi Miran komu vsiljeval svoje poglede in svoja zdravljenja.
Sam imam zgrajeno zelo močno vero, na katero je zelo težko ali nemogoče vplivati s sugestijo. Vrata mojega srca odpirajo: resnica, ljubezen, enost, razumevanje, poštenje in ostale pozitivne in konstruktivne vrednote.
Vidim, da se ti hraniš s ploskanjem in da se pehaš za brezveznimi titulami, kot je sončna osebnost in nevem kaj še. In če izvolijo koga drugega in če njemu ploskajo, si užaljena in napadaš vsepovprek, brez milosti.
Več ljubezni do sebe, draga Tatjana, pa boš imela tudi več ljubezni do drugih, tudi do drugače mislečih. Niso samo tvoji pogledi pravilni, tudi drugi imajo prav, čeprav se ti ni treba popolnoma strinjati z njimi. Pusti jim živeti.
Lep pozdrav
Vstajenje!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 20. februar 2005 @ 08:51 CET
zares si se potrudil, da si našel črnega ptiča, ki bi ga lahko obesil meni za vrat in me zaznamoval kako strašansko užaljena in samoljubna sem, ker nisem bila sončna osebnost. Meni ne more nihče podeljevati sonca, če ga sama nimam v sebi. To je to! Zgrešen zaključek v celoti! Privoščil si si duhovito parodijo, ki jo lahko komu drugemu pripišeš in mu obesiš tistega črnega ptiča za okras njegove dvolične duše. Zares nisem želela blesteti v luskah in perju pernatih modrasov, ki zdravijo Aids s kislim zeljem in oreščki, kakor tudi ne s tistimi, ki so izrabili nominacijo, da so potem napadali kristjane in tudi ne s tistimi namišljenimi dušebrižniki, ki doživljajo vrhunce svoje slave v svojih prelisičenih vsebinah, obdarjenih s strukturirano govorico o veri, Bogu in podobnih nabožnih stvareh, s katerimi doživljajo erotizem svojih tekstov, da drugi padajo na tla. Vsak ima pravico do svojega mišljenja, da in vsak ima pravico in dolžnost, da skida sneg izpred svojega praga, da si sam ne zlomi noge na zaledeneli površini. Zavedam se, da sem s svojimi radikalnimi stališči in odporom razburkala vode. Namreč jaz ne trpim, da nekdo govori da so (smo) kristjani gnusni zločinci, ki smo počeli in še bomo počeli same nečednosti in svinjarije (tako nekako). Ne trpim, da nekdo zavaja in laže ter žali druge in da "pozitivci" pri tem dremajo ali da so pogreznjeni v spanje in se pustijo pljuvati. Tvoja močna in neomajana vera je tvoje psihično dejstvo in tvoje psihično dejstvo je tudi, da ostaneš tiho in da mirno prenašaš, da pljuva nekdo po tebi, kristjan. Vsi ljudje pač nismo enaki. In še to bi povedala, ko si ravno odprl to vprašanje, da je podeljevanje priznanj sončne osebnosti leta neselektivno, brez pravil, nekakšna potegavščina, ki nekatere potepta, druge, ki si ne zaslužijo pa dviga v nebesa. In jaz sem se temu uprla. Bila sem med onimi srečnimi, ki mojemu soncu ni mogel nihče odvzeti ali dodati luč. Sem kar sem in s svojim položajem sem kar zadovoljna in tudi moj radikalni značaj zoper krivice, mi zaenkrat še ne dela težav, sem kar ponosna nanj. Ti pa kar še naprej uživaj v obilju metafor, ki se ponavljajo v nasladnem delirju zvokov Hudiča, molitev Bogu, dotikov, vzdihov in izdihov kakor te je volja na frekvenci izrisovanja razpoloženj svojih prijateljev, ki jih tako nekritično zagovarjaš.
Pozdrav
Tatjana
Vstajenje!
Prispeval/a: titanic dne nedelja, 20. februar 2005 @ 08:53 CET
"To kar je v človeku notranje, ne more nikoli umreti, tako je ustvarjen vsak človek, zato lahko veruje v Boga in Ga ljubi. Tako se poveže z Njim s pomočjo notranje vere in ljubezni, a združiti se z Bogom, pomeni živeti večno. "
Kot si napisal na začetku članka, se popolnoma strinjam, le povedati ne bi znala na tak način. Če človek nima notranje vere v sebe in Boga, ki je v njem, vegetira. Prepuščen je na milost in nemilost bivanja tu na zemlji, na premetavanje takšnih in drugačnih sil, ki so med nami in podleže moči tistih, ki ga obkrožajo in so najmočnejše, saj se ne more ubraniti. Vera v Boga in v sebe ne pomeni samo živeti večno, ampak tudi tu in sedaj okrepljeno in stabilno. Moč, ki jo dobimo z vero in s sprejemanjem Božje pomoči, nas usmerja v dobra dela in služenje Njemu ter le tako lahko kažemo pot drugim, ki so še nestabilni in brez vere.
Bodi pozdravljen in imej se lepo, Titanic
Vstajenje!
Prispeval/a: Miran Zupančič dne nedelja, 20. februar 2005 @ 14:58 CET
hvala na korektnemu komenterju in toplo mi je pri srcu, da tako misliš. Ko to od znotraj veš, potem lahko dojameš molitev, ki je naša največja moč. Tako se nam odpirajo vrata svojega srca k Bogu in premnogi danes, ki molijo spoznavajo na lastni izkušnji da molitev lahko dela čudeže, in to bolj kot bilo kaj drugega kar počnemo v življenju. Danes vse več ljudi kliče Duh Gospodov da jim odkriva svoje načrte in poti v slikah, vizijah ali z besedo.
vsi mi se pogosto srečujemo z mnogimi problemi in težkimi obdobji v življenju in do odgovorov ne pridemo na lahek način. Toda če imamo vez ter zaupanje v Boga, Absolutno voljo s pomočjo molitve ( ki pa mora postati sestavni del dneva našega življenja), bomo zagotovo vodeni po poti na pravilen način, saj ima On za vsakega od nas svoj načrt po svoji božanski Previdnosti.
lep dan od prijatelja Mirana
Vstajenje!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 20. februar 2005 @ 19:11 CET
Sedaj ko sem doživela kakonado pirotehničnih obrazložitev od Mirana kaj DOGMA je in kaj DOGMA ni in da nekako v vlogi "krivoverke" Miranovega absolutnega nauka o centralnem vprašanju zakaj bolehamo zaradi Boga in kako priti v stik z najvišjo inteligenco prek molitev vseh sort in obvarovati devištvo, opiram jaz uboga revica svoje mišljenje na nedokazane trditve brez dokazov, da Bog je in da moja načela brez dokazovanja lahko čistunsko brani le katoliška kongregacija, ki je pristojna za čistočo nauka katoliške cerkve, s katero pa Miran kot nekatolik in neprotestant nima kaj opraviti, saj piše le o univerzalnem nauku kristusologiji. To pa je nek nov nauk, neka nova sekta, neka nova dogma vseh dogm, ki naj ne bi bila po Miranovo dogma par excellence, torej absolut, o katerem človeštvo še ni slišalo in tudi doslej JE še nikoli ni otipalo v svoji fragmentalnosti bivanja, ker obstaja zelo visoko v območju ezoterike zavesti in osvobajanja duše in pri vsem tem je zelo čudno, da bi nevernik pisal o verskih stvareh, in to celo v knjigi o molitvi za vsako priliko posebej, tudi pred in po seksu, kar je zame nadvse osupljivo spoznanje, ki mi je popolnoma vzelo sapo. Da bo mera polna ima zadeva še drobceno šaljivo napako, ki naj bi pričala, da je Miran celo več kot Bog, ki je znal razmnožiti ribe, on zna zdraviti prav vse bolezni od cist na jajčnikih do impotence in to brez viagre. Poleg tega si je naredil EP reklamo, da je tudi esorčist, ki pa noče biti v konkretnem primeru anateme kristjanov in cerkve po Stanku Valpatiču čistilec in preganjalec zlobe ali duhovni inkvizitor, ker ga nebodigatreba ni nihče za tak esorcizem nič plačal, niti za en pir. In če je posel posel, ima morda celo svoj prav. Kristus je najprej sebi brado ustvaril in potem se je menil za druge univerzalne zadeve. Nihče nič ne naredi zastonj Valpatič gor, Valpatič dol. Pri tem pa je v največje veselje ljudem, da moli. čeprav ni katolik in še v večje veselje RKC bi bilo, da bi se nekoliko bolj resnicoljubno in eksaktno posluževal krščanske literature, kajti zaradi svojih razlag dela katoliški kongregaciji velike težave. V sedmerem polju torej tiči nažiralec in zapeljivec, ki nas vampizira in to duhovno dedno, da smo tako ogabna golazen in na tihem daje Miran celo Valpatiču svoj prav, najmanj to, da ima pravico do svojega mišljenja, če pa kristjane zmerja to ni nič hudega, saj mu Bog vse odpusti, če ga Miran požegna. Naša močna hrana, ki je predimenzionirala naše dimenzije okrog telesa, zato je torej dogma v nas - dokazovanje Boga, ki ga po Miranovo več ni, razen velikončne šunke, ki nam jo metropolit tako prisrčno blagoslavlja. Da bi se Miran prikupil Valpatiču se je sam opredelil izključujoče za katolika ali protestanta ter se očitno razglaša kot sončna osebnost za kvazi vegetarianca, čeprav ima za velikončne praznike rad požegnano šunko in dobro kapljico. In v svoji prefinjeni pozicijski igri pove, da kristjani in tudi krščanstvo nismo enkratni kot je bil Kristus, temveč smo reikranirana in vamizirana zloba skoz duhovno dedno zasnovo. Hkrati pa v isti sapi pove, da tudi njegov univerzalni nauk "Kristusologijo" lahko definiramo kot dogmatičen, ker ima dogmatičen vidik, torej dokazovanje nedokazanega obstoja Kristusa, razen če ne upoštevamo Veronikin prt kot dokaz. Ne pozabi povedati, da je primešan k nam tudi fundirani program (ne pove pa kdo je ustanovitelj te fundacije), ki na pozitivkah s pomočjo literature razsvetljuje v pisni obliki. Vsak iskalec, ki se želi seznaniti z Miranovo sektaško kristusologijo, ima vgrajeno duhovno kodo, sezidano v glavi, srcu in krvi, torej je genetsko popolnoma obdan z obleko dogmatike. Sedaj mi pa povejte, dragi bralci, če sem sploh še lahko normalna, kajti gotovost racionalne utemeljitve se je v meni sesula, kot hiša iz kart. Enoumnega odgovora na ta zapletena vprašanja ni. Po moje je edino osnovno vodilo emancipacija človeka. Drugega ti ne preostane, kot da se okužen s svojo smrtno naravo zaletiš v zid in s tem pridobiš poslušnost in izpolnitev po kirstusologiji, da kačji strup brizgne iz tebe in te osvobodi iz stanja trpljenja. In ker ljubezen tega sveta po Miranovem zatrjevanju nima ničesar skupnega z ljubeznijo duše v živem telesu, se Miran odmakne od vsake kritike Stanka Valpetiča in Bog naj da dušam večni počitek. Amen.
Tatjana
Vstajenje!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 21. februar 2005 @ 17:57 CET
in primerjali njihovo napadalnost s človeško, ker se združujejo v naddružine in po odvratnem smradu se med seboj tako bojujejo, da se med seboj pobijejo in uničijo. Toda pri primerjavi s človekom so spregledali pomembno razliko med podganom in človekom. Pri podgani gre za fizični smrad po gnezdih, pri človeku pa za simboličnega. In kakšna je n.pr. razlika med mehkužci in človekom. Mehkužci nimajo hrbtenice, človek pa jo fizično ima, vendar se mu tako zmehča, da je kot sluzasti mehkužec in potem težko razločiš enega in drugega.