Pravkar sem odkrila novo glasbo hrepenenja,
ki v vsakem bitju šumi svoje barvne odtenke,
govori svoj jezik in pripoveduje svojo zgodbo.
Iz razprostorjenih soban slišim glasove godala
in slišim valovanje zvokov iz starožitnega vodnjaka.
Razsrediščen prostor v meni raste, priča o praznoti
in mi omogoči srečanje s svobodo.
Za rameni se poslavlja preživeli čas osvobajajoč
me možnosti, ki so zapustile mojo staro zavest.
Medtem klečim na klečalniku z osupljivim spoznanjem,
da bolj kot podrejam besedne drobce sebi,
večjo svobodo mi darujejo te dušne drobtine.
Oh, ta neskončna knjiga ad infinitum, ki mi govori
v narečju mojega vesoljnega telesa, ki mu pripadam
v besedah zlatega prhu, v glasovih galaktičnih sprial,
nikoli postarana, večno mlada z jezikovno inštrumetacijo
razkazovanja fotosinteze v zelenih listih in drevesih,
zasejenih v koreninah, ki iščejo pot ozdravitve
skoz popkovino prihodnosti v pozabljenih tleh.
In kdo sploh sem v sledenju transcendalne geometrije,
kdo sploh sem v osi te logaritemske spirale vesolja?
Odkod prihaja ta skrivnostni zakon mojega življenja,
da občutim nekakšno mešanje zraka iz poželenja,
neutešenost srca, roko, ki poželjivo tipa moje srčne strune
in jaz oblikujem svoje zvočno delo skoz ljubezen
svoje unikatne stvaritve, skoz svoje domišljiske zmožnosti
iz svojega digitalnega kraljestva, ustvarjenega po naključju.
Sem mar kakšno dopolnilo Stvarniku, domiselni poskus Boga
znotraj neprostovoljnega počitka za strasti in užitke,
za praznovanje mlade krvi, za prešernost brez mask in laži,
za pustolovščine z bakhovskem opojem. Kaj sem vendar?
Kdo sem vendar, da mi nihče ne more odvzeti in zmanjšati
tistega, kar Bog hoče deliti z mano in mojo usodo.
Navznoter pojem z močjo simbolike svojih gibov.
Videla sem se v starih slikah in nisem mogla ničesar narediti,
ko sem brskala po albumih svojih starih poželenj,
bila sem predseksualna tekočina, predglas s pravico postati krik,
človek z dolžnostjo, da svoj delež nosim s seboj kot grozljivo prvino,
kot dediščino težke preizkušnje, kot dokaz, da sem bila,
da sem v preteklosti obstajala z ustvarjenim labirintom votlosti,
v katerega se je vgnezdil greh z zbujenim srdom v sebi,
ki še živi v prapodobi, aktualen z vsemi predihanimi izkušnjami.
Ko vstopam s svojo bolečino, opremljena z jermeni,
ko me nanjo priveže življenje, da se očistim s trpljenjem,
tedaj vem, kako sanjavo tihi so bili kačji pastirji samote,
ki sem jim sledila in kako so bleščali v sončni svetlobi,
ko so rojili svoj ples mojega potiskanja v kot, smrti naproti.
Zdi se mi, da sem bila nekakšno mešanje zraka iz poželenja
in neprave roke so se polastile klavirja, tipk moje duše,
ostro zarisanih metuljev s svilenkastim šumom občutij
in jaz sem bila srečna, ker sem se izmuznila sebi
skoz ljubezen unikatne stvaritve. Sedaj vem
odkod prihaja ta skrivnostni zakon življenja,
skoz mojo govorico od daleč in sem se začela uglaševati
z občutkom zame in partitura veličastne glasbe
hrani moj razsrediščen prostor poželjivosti.
Pravkar sem odkrila novo glasbo hrepenenja,
