NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Jezus in prvi kristjani so bili vegetarijanci in ljubitelji živali   
    sobota, 19. februar 2005 @ 06:17 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    Na sliki: Prvi vegetarijanci so živeli v sožitju z vsemi živalmi.

    Moris Hoblaj (diplomirani teolog in sociolog, pisec cerkveno kritičnih člankov) je rojen v Štrukovcu pri Čakovcu na Hrvaškem. Gimnazijo je obiskoval v Zagrebu, študij filozofije – teologije in sociologije pa v Zagrebu in Münchnu. Danes živi v okolici Würzburga ter se ukvarja s proizvodnjo vegetarijanske hrane. V prostem času piše cerkveno kritične članke za časopise. Iz Cerkve je namreč izstopil kot teolog – učitelj verouka, ker je prišel do zaključka, da je Katoliška cerkev s svojo hierarhično – absolutistično ureditvijo in s svojo okorelim dogmatskim naukom daleč od tega, kar je učil Jezus iz Nazareta. Po njegovih besedah se da iz biblije jasno ugotoviti, da je bil Jezus iz Nazareta demokrat in pacifist in da ga je zaradi njegovega nauka tedanja duhovniška kasta preganjala s pomočjo oblasti in ga na koncu razpela na križ. »Mislim, da bi se Jezusu iz Nazareta to zgodilo tudi danes, če bi se pojavil npr. v Vatikanu in zahteval to, kar piše v Bibliji, namreč da spoštujemo samo enega Svetega Očeta, ki je na nebu ali da ljudje nehajo klati in jesti živali,« pravi naš sogovornik.

    Ali je Bog s peto božjo zapovedjo: »Ne ubijaj!« imel v mislih samo ljudi ali tudi živali? Težko si je namreč predstavljati Jezusa, ki napeljuje ljudstvo h klanju in mučenju živali!
    Bog je popoln in če reče »ne ubijaj«, misli s tem vse, kar živi in občuti. Ta zapoved namreč zajema vse, kar se giblje v življenjski moči – tako ljudi, kot tudi živali, v širšem smislu pa tudi rastline. Da Bog ne želi, da ubijamo živali, nam je oznanil po svojih prerokih. Tako na primer najdemo zapisano pri Izaiji: »Kdor ubije vola je tako, kot da je ubil človeka.« Zanimivo je, da katoliška cerkev ne spoštuje tega dela biblije, pač pa je za klanje živali in proti vegetarijancem. V srednjem veku, v času inkvizicije, je celo preganjala in pobijala vse verske skupnosti, pri katerih je bilo vegetarijanstvo del njihovega verskega prepričanja, npr. manihejce, katare, bogumile in še mnoge druge. Znano je, da so pripadniki teh skupnosti iz prepričanja in spoštovanja Življenja v živalih nasprotovali vsakemu mučenju in uživanju živali.

    Torej bi se katoliška cerkev v prvi vrsti morala zavzemati za pravice živali. Zakaj temu ni tako?
    Zdi se, da to ni tako zato, ker imajo samozvani Kristusovi nasledniki z različnimi mitrami in tiarami, »sveti očetje«, ekselence in kardinali ter škofje, raje oblast nad ljudmi in živalmi kot pa nasledstvo Jezusa Kristusa, ki je bil pacifist in ljubitelj živali. Skoraj vse tako imenovane krščanske institucije s svojim odnosom do živali in svojimi definicijami, ki se nanašajo nanje, izdajajo Jezusa Kristusa in Njegov nauk. O tem govorijo tudi avtentični zgodovinski dokumenti in potrjujejo, da je bil Jezus iz Nazareta, kot tudi prvi kristjani, vegetarijanec in ljubitelj živali. V bibliji tudi lahko beremo Jezusove besede: »Kar storite kateremu mojih najmanjših, Meni storite.« Jezus ni bil lovec, kot so to mnogi samooklicani njegovi nasledniki, ki se v javnih medijih hvalijo, da so bili ali da so strastni lovci, to je morilci živali, kot npr. ljubljanski nadškof Franc Rode.

    Zakaj ima Cerkev tako podcenjujoč odnos do živali in do drugače mislečih?
    Tu gre za široko vprašanje, ki sega v srž državnega katolicizma tako v zgodovini kot v današnjem času. Danes ni več nobena skrivnost, da krvava cerkvena zgodovina temelji na tako imenovanih teoloških doktrinah, npr. na teologiji o pravični vojni, obstoju večnega prekletstva ali negiranju obstoja duše pred rojstvom tako pri ljudeh kot pri živalih. Z branjem biblije se vsakdo lahko prepriča, da so bili preroki in Jezus iz Nazareta za živali, duhovniška kasta in njeni verniki pa proti njim, oziroma za njihova trupla. Tako so uporabljali živalska trupla v svojem pogansko ritualnem bogoslužju npr. pri prinašanju mesa za veliko noč v cerkev k blagoslovu ali pri Hubertusovih mašah.
    Da bi pred svojimi verniki duhovščina prikrila lastno nesprejemanje prerokov in Jezusa iz Nazareta, je namesto preroških božanskih objav izoblikovala svojo absolutistično in skrajno prisiljujočo dogmatsko teologijo, ki je vse prej kot božanska.
    Sprašujete, zakaj Cerkev podcenjuje živali? Iz preroških spisov vemo, da so živali v neprekinjeni komunikaciji povezane s svojim stvarnikom, da ga neprekinjeno slavijo in da jih On neizmerno ljubi. Morda je to razlog za njihov podcenjujoč odnos do živali. Cerkvena teologija npr. je prepričala ljudi, da živali nimajo duše in tako v ljudi vsadila popolnoma materialističen odnos do njih. Tako so živali postale za ljudi brezdušna mrtva materija, ki lahko služi le za hrano in obleko in do katere teologija dopušča vsako možno brutalnost, kot denimo poskuse v laboratorijih. Čeprav bi ljudje, zlasti politiki, morali vedeti iz Biblije, da je duhovniška kasta Jezusu iz Nazareta delala velike probleme, ga preganjala in klevetala ter ga na koncu, zaradi njegovega nauka, da Bogu in ljudem ni potrebno duhovništvo, razpela na križ, ostajajo ti isti verniki in politiki, tako skozi zgodovino kot tudi danes, zvesti duhovništvu, ki jih, o tem govorijo dejstva, manipulira tako v duhovnem smislu kot tudi v politično – ekonomskem pogledu. Danes resda ne smejo več ubijati in na grmadah sežigati ljudi, ki se jim upirajo, jih pa zato diskriminirajo in klevetajo ter jih skupaj s svojimi političnimi vazali z raznimi sramotilnimi in nevarnimi pojmi kot npr. sekta ali sektaš, onemogočajo v javnosti.

    Iz biblije so očitno črtali poglavja, ki govorijo o Jezusovi ljubezni do živali. Kdaj in zakaj?
    Pri vseh zunanjih religijah vedno igrata oblast in denar odločujočo vlogo. Iz zgodovine vemo, da so leta 313 s Konstantinovim ediktom tedanji upravitelji materialnih posesti prvih kristjanov, dijakoni, starešine in škofje, zamenjali duhovne vodje, ki so bili nosilci preroških besed, ter sklenili pakt s Konstantinom. Z njegovo pomočjo so nato postali vodje državno priviligirane religije in sooblikovalci državne oblasti. Cesar Konstantin je za te usluge od nove državne religije zahteval protiusluge, ki jih je tudi dobil. Tako je npr. za razliko od prvih kristjanov, ki niso bili vojaki in so bili proti vojni, državna cerkev, kasneje katoliška, cesarju obljubila podporo pri rekrutiranju vojske. Obljubila mu je podporo pri vojskovanju in da se bo borila proti vsemu, kar cesarju ni všeč, med ostalim tudi proti drugim religioznim gibanjem. Tako na novo osnovana državna vera je sedaj potrebovala tudi neko, za njo avtorizirano sveto pismo, biblijo, v katero bodo njeni verniki morali verovati in ki bo duhovščini omogočila oblast nad vsem in vsemi ter bogastvo in razkošje.
    Mnogi strokovnjaki in teologi danes menijo, da so bili številni današnji biblijski spisi že v samem svojem nastanku manipulirani, kajti o tem govorijo tudi verodostojni zgodovinski zapisi in avtorji ali prevajalci – sestavljalci današnje biblije.

    Nam lahko navedete kakšen primer ponarejanja božje besede?
    Eden od njih je sv. Hieronim, ki je od tedanjega papeža Damasa dobil nalogo, naj sestavi in prevede edinstveno delo. To delo se danes imenuje vulgata ali Bbiblija. Hieronim je pisal papežu naslednje: "…pred sabo imam nekaj prevodov, ki so vsi različni in iz tega moram napraviti eno enotno delo, kar je nemogoče, zato moram napraviti povsem nekaj novega, s čimer bom stopil v zgodovino najverjetneje kot ponarejevalec svetih spisov." Hieronim je moral sestaviti biblijo po tedanjem nauku državne Cerkve, kar pomeni, da vanjo ni smel vnesti nekaterih temeljnih resnic iz do tedaj poznanega in zapisanega nauka Jezusa iz Nazareta. To so bili predvsem spisi o nauku o reinkarnaciji, o resnici neobstajanja večnega prekletstva, o resnici o živalih, povezani z Jezusovo ljubeznijo do njih. Vse to ni smelo iti v vulgato – biblijo, ki jo imajo danes mnogi kristjani za avtentično Božjo besedo, da bi lahko obstajala neka državno priviligirana religija, ki z naukom Jezusa iz Nazareta nima nič skupnega, razen imena, s katerim manipulira vernike.

    Kje lahko preberemo kaj več Jezusovem vegetarijanskem načinu prehranjevanja in njegovem sožitju z živalmi?
    Najprej so tu apokrifi iz časa prvih kristjanov. Ti niso v sklopu biblijskih tekstov. Potem so še mnogi rimsko državni dokumenti iz obdobja prvih kristjanov in krščanskih gibanj, ki govorijo o njihovem preganjanjih zaradi sledenju nauku Jezusa iz Nazareta, v katerem je vegetarijanstvo ena glavnih resnic. To so predvsem spisi o manihejcih, katarih, bogumilih ali v najnovejšem času spisi prakristjanov v Univerzalnem življenju. V eni najnovejših brošur "Veliko Gabrielino pismo št. 4" najdemo: Veliki cerkveni oče Hieronim (331- 420 po Kristusu) piše v enem od svojih spisov na temo vegetarijanstva naslednje: "Do vesoljnega potopa je bilo uživanje živalskega mesa nepoznano. Od potopa naprej pa so nam mašili usta z vlakni in smrdljivimi sokovi živalskega mesa… Jezus Kristus, ki je prišel, ko je bil čas dopolnjen, je spet spojil konec z začetkom, tako da nam zdaj ni več dovoljeno jesti živalskega mesa."
    Apostol Pavel je v poslanici Rimljanom napisal: "Vemo, da vsa bitja skupaj vzdihujejo in trpijo vse do zdaj. Bitja plaho čakajo, da se ljudje prepoznajo kot Božji otroci, kajti vsa bitja naj bodo nekoč osvobojena iz suženjstva krožnega toka minljivosti v prvobitno svobodo Božjih otrok."
    Janez Zlatoust (354 –457 po Kristusu) opisuje življenje neke skupine tedanjih kristjanov: "Pri njih ne tečejo potoki krvi, ne koljejo in ne sekajo mesa... Pri njih ni strašnega vonja po mesnem obroku ...ni slišati divjanja in razuzdanega hrupa. Uživajo samo kruh, ki si ga prislužijo s svojim delom in vodo, ki jim jo nudi čisti izvir. Če si zaželijo razkošen obrok, uživajo v plodovih in pri tem občutijo večji užitek kot pri kraljevski mizi."
    Poznam mnoge rezultate zgodovinsko- kritičnih raziskav življenja in poučevanja Jezusa iz Nazareta, vendar niti eno delo ni tako avtentično in izčrpno kot knjiga "To je Moja Beseda. Alfa in omega. Jezusov evangelj. Kristusovo razodetje, ki ga medtem poznajo pravi kristjani po vsem svetu.", v katerem On, Kristus, ki je kot Jezus hodil po tej Zemlji, podrobno poroča o tem, kar se je resnično dogajalo v času njegovega življenja.

    V enem od časopisov smo pred kratkim lahko prebrali intervju z bivšjim slovenskim nadškofom dr. Francetom Rodetom, kjer je povedal, da je bil včasih strasten lovec, vendar sedaj z novim zakonom o lovu nima toliko možnosti ubijati divje živali. Kako komentirate njegovo izjavo?
    To gotovo ni v duhu Jezusa Kristusa. Za tistega, ki iz nizkotnih nagibov tako postopa z živalmi, se pravi da jih ubija s puško, jih kolje in na koncu poje, kot to pravi nadškov Franc Rode v svojem intervjuju, bi lahko veljala izjava Theodorja Heussa (1884 – 1963), prvega predsednika Zvezne republike Nemčije, ki pravi: "Lov je samo strahopeten opis posebno strahopetnega umora nemočnega bitja. Lov je vzporedna oblika človeške duševne bolezni." Jezus iz Nazareta, v čigar imenu misli, da nastopa Franc Rode, ni tako učil niti tako delal. On je bil miroljuben in je ljubil živali. Na žalost intervju nadškofa Franca Rodeta ni edina perverznost do živali, ki jo katoliška cerkev aktivno podpira glede mučenja in ubijanja živali v Sloveniji. Tu so tudi tako imenovane Hubertusove maše. Te darujejo njegovi kolegi škofje in duhovniki pred trupli pobitih živali, ki jih na koncu maše blagoslovijo.

    Tolstoj je rekel: »Dokler bomo pobijali živali, se bomo pobijali tudi med seboj!« Ali je potem tudi katoliška cerkev, ki zlorablja peto božjo zapoved, odgovorna za nasilje in vojne, ki divjajo po svetu?
    V to danes ne dvomi niti papež Janez Pavel II, ker sicer ne bi poskušal prositi odpuščanja žrtev, ki so jih pobili sinovi in hčere, kot pravi papež, njegove organizacije. Katoliška cerkev je po mnenju mnogih zgodovinarjev in razmišljujočih svobodnih ljudi v največji meri odgovorna za vojne, ki so bile v zadnjih 1700 letih, kajti bila je etično-moralna institucija vladajočih sistemov ali pa je bila sama vladajoči sistem, kar seveda pomeni, da se je aktivno odločala za vojne. Zgodovinsko dejstvo je, da so Cerkve, ki zase trdijo, da so naslednice Jezusa iz Nazareta, že od same ustanovitve, od 313. leta prinašale samo trpljenje, težave in smrt tako ljudem kot živalim in naravi. Spomnimo se samo križarskih vojn, srednjega veka, tako imenovanega sežiganja čarovnic, spomnimo se masakra katoliških Hrvatov nad pravoslavnimi Srbi med letoma 1941 in 1943 v Jugoslaviji; za zadnji omenjeni zločin se je v Banja Luki skušal opravičiti sedanji papež.
    Skoraj neverjetno je, kako lahko neka organizacij, kot npr. katoliška cerkev, skoraj dva tisoč let ubija, preganja in, kot v času inkvizicije, masakrira ljudi in živali, ne da bi se širša javnost temu mogla zoperstaviti in to v imenu kneza miru, Jezusa Kristusa.

    Damjan Likar

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20050212171719990

    Here's what others have to say about 'Jezus in prvi kristjani so bili vegetarijanci in ljubitelji živali':

    Consumer Confidence Shows Some Strain from onfidence Is
    onfidence Is Now at Its Lowest in Seven Weeks [read more]
    Tracked on četrtek, 31. avgust 2006 @ 20:35 CEST

    A Holiday in Pakistan Gone Bad from Britain Take
    Britain Take Action on Foreigners Being Forced Into Village Marriages [read more]
    Tracked on ponedeljek, 4. september 2006 @ 16:13 CEST

    big dildo
    professor angelicus visits the big blue ball huge dildos big [read more]
    Tracked on torek, 5. september 2006 @ 00:13 CEST

    Comb appointed as new Eircom CEO from ircom has confirmed
    ircom has confirmed the appointment of Rex Comb as its new chief executive. [read more]
    Tracked on sreda, 6. september 2006 @ 03:44 CEST

    Jezus in prvi kristjani so bili vegetarijanci in ljubitelji živali | 45 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Jezus in prvi kristjani so bili vegetarijanci in ljubitelji živali

    Prispeval/a: en_bk dne sobota, 19. februar 2005 @ 10:14 CET
    Ja sam malo žalostan...sem nekoč nekje prebral ali slišal...sedaj pa to občutim.

    Kaj je to? Je slepota? Je napuh? Nestrpnost? Maščevalnost? Želja po prevladi, večvrednosti? Omejenost? Kaj je?
    Sprenevedanje ni...in to je še najbolj žalostno.
    Pa kdo smo mi, da se postavljamo nad Boga. Da sodimo. Kaj je živo. Kaj ni živo. Kaj ima dušo. Kaj je nima. Kaj je. Kaj ni.
    Lepo je napisal Jaka:

    Ali si?

    Čisto potiho...
    Da te noben ne sliši...
    Bo več kot dovolj.

    Tudi trave jokajo in kamen.
    en bk


    Jezus in prvi kristjani so bili vegetarijanci in ljubitelji živali

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 19. februar 2005 @ 14:00 CET
    Zgodbe

    1. zgodba:
    Hčerka soseda je dobila v šoli uši. V lekarni so ji dali tekočino v stekleničko, ki naj bi ji služila, da se uši znebi.
    Mati, ljubiteljica živali, je hčerki strogo zabičala, da tekočine ne sme uporabiti, ker se živali ne sme usmrtiti. Njeno hčerko so uši do živega obgrizle, od nje so uši dobili tudi sošolci in nato je nastopila socialna služba, deklico peljala k zdravniku in prijavilo epidemijo. Zdravnik je povabil mater na zagovor in mati mu je zatrjevala, da je ljubiteljica vseh živih bitij in stroga vegetarijanka. Nato je zdravnik napisal kazensko prijavo tožilstvu, da mati zanemarja otroka in da ravna zoper zdravje ljudi, ker je dopustila, da so uši do živega obgrizle hčerko in še drugi učenci so se nalezli zajedalcev, da je prišlo do epidemije.

    2. zgodba
    Iz Zavoda za varovanje zdravja je prišel tehnik, da bi deratiziral klet, v katerem je stanovalka imela vskladiščen krompir, zelenjavo in drugo prehrano. Stanovalka bloka mu je odklonila deratizacijo češ, da ne dovoli, da bi mišim in podganam nastavljali strup, ker živali trpijo. Tehnik je brez besed odšel in si to zabeležil. Medtem je bila gospa, ki je odklonila deratizacijo hospitalizirana, ker so pri njej ugotovili okužbo s hepatitisom.

    3. zgodba:

    Živim v obmorskem mestu. V starejši palači je imelo sedež tudi moje podjetje. Nekega dne, ko je bil močan naliv, je priculjala skozi strop temno rjava tekočina. Na podstrešje ni hodil veliko let nihče. Nato je bila klicana komunala, da pogleda, če je treba prekriti streho, češ da pušča. Ko so prišli delavci komunale na podstrešje, so se zgorzili, ker je bilo na podstrešju visoko naloženih golobjih iztrebkov in mrtvih golobov. Vsa sreča, da se ni v tej hiši razvila kakšna bolezen. V Kopru redčijo in ne dopuščajo razmnoževanje golobov, ki mažejo ulice, stavbe, podstrešja in so za prebivalce prava nadloga. Komentar je odveč.

    4. zgodba
    Za Valentinovo sem prejela v dar lončnico trobentic. Bila sem bolna in sem lončnico pozabila zaliti. Nato sem vstopila v sobo in vse živobarvne marjetice so visele žejne čez rob. Rožce se se mi zasmilile in sem jih zalila. Sklenila sem, da bom bolj skrbela za živo bitje, da ne bodo rožce ovenele in trpele žejo.

    5. zgodba
    Za Valentinovo sem prejela v dar italijansko knjigo ameriškega Alana Wattsa "l'esperienza della spiritualita" (Izkušnja v duhovnosti), v kateri trdi, da je celoten Univerzum zavest in da je vsak individualni organizem delček tega Univerzuma in en del funkcije te zavesti. No, potem sem si rekla: "En-bk ima prav, ko trdi, da je vse živo tudi rastlina in kamen ter da vse čuti."

    Tatjana


    Jezus in prvi kristjani so bili vegetarijanci in ljubitelji živali

    Prispeval/a: jaka dne sobota, 19. februar 2005 @ 20:41 CET

    Vpliv besed človek sigurno prej prepozna,
    ko jih sprejema, kot pa takrat, ko jih daje.

    Hvala En_bk!

    Kar se pa tiče vegeterjanstva in Jezusa,
    bom pa napisal sledeče;

    Telo je tempelj v katerem prebiva kdo pač prebiva.

    Poznam kar nekaj templjev.

    V nekatera lahko vstopiš kar z obutimi čevlji.
    V drugih se moraš nujno sezuti.

    Poznam pa tudi te v katerih te pred vstopom vanj,
    nujno mora blagosloviti kakšen svečenik.

    Tvoja izbira in tvoj okus.

    lp.

    Tisti, ki je sposoben kokošje bedrce spravljati v sebe,
    se mi bolj smili kot pa kokoš.








    Jezus in prvi kristjani so bili vegetarijanci in ljubitelji živali

    Prispeval/a: ten-nej dne nedelja, 20. februar 2005 @ 21:16 CET
    Tale teolog in sociolog je lep dokaz, kako lahko vegeterjanska prehrana kvarno vpliva na možgane (spomin in logiko). Vulgata je namreč samo ime za latinski prevod stare zaveze - v njej pa Jezus ničesar ne govori.

    Prav tako tudi ni brisal iz nje nobenih naukov. Vulgati dandanes določeno veljavo priznavajo celo Židje, saj je njen najstarejši izvod precej starejši od določenih hebrejskih in aramejskih "izvirnikov".

    Aramejsko-hebrejski "izvirniki" sploh niso najstarejši in Nova zaveza je bila zapisana v grščini par stoletij po Kristusu: tudi tu je že sam "original" prevod. Septuaginta je bila v grščino prevedana v 3. stoletju pred Kristusom in je tako najstarejša Biblija - iz nje je nastala Vulgata, saj najstarejši hebrejski rokopisi iz Kumrana izvirajo iz 1. stoletja pred Kristusom, mrtvomorski rokopisi pa so iz 10. stoletja po Kristusu. Tako je najstarejši izvirni dokument prevod - če vzamemo kumranske rokopise za najstarejše originale, je ta prevod še za vsaj 300 let starejši.

    A ribe pa niso meso - Juzus ni bil lovec, je pa zase govoril da je ribič.


    pisal sem!

    ---
    Boj je vsemu oče, je vsemu kralj. Ene izkaže kot bogove, druge kot ljudi, ene naredi za sužnje, druge za svobodne.


    Jezus in prvi kristjani so bili vegetarijanci in ljubitelji živali

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 21. februar 2005 @ 11:34 CET
    Legenda o Hubertusu.
    Katoliško-krščanska legenda (8. stol.) o svetem Hubertusu("sijoč razum") skriva v sebi veliko temo o spremembi, preporodu, katere je krona vsega spreobrnitev.

    Hubertus, ki ga preganja silna bolečina zaradi smrti ljubljene žene, je prapodoba preganjalca nove duše, ki se začne v njem prebujati, ki pa jo najprej doživi kot sovražnika svojega zemeljskega stanja. V jutranji zori vidi belega jelena. Neutrudno ga zasleduje skozi goščavo, skozi neprehodno goščavo padle osebnosti-ega. Lovec je naše staro naravno stanje, naša osebnost zgrajena iz štirih teles, ki preganja, prebujeno dušo-Jezusa Gospoda. Ta mora bežati pred osebnostjo, kajti ne želi služiti zemeljskemu življenju. Nikoli se ga tudi ne da uničiti.

    V nas samih je ta prebujojoča duša, novo duševno stanje jelen. Vedno beži pred lovcem našega razuma, preganjajo ga lajajoče krdelo psov naših nagonov in poželenj. Kljub temu je naš bližnji v divjem gozdu našega srca, v pustoti našega lastnega srca. Kajti kaj prav zaprav tiči za tem lovom? Ni morda v globini želja po odrešenju, ki hrepeni po novem stanju duše in si zanj prizadeva z vso močjo, medtem ko občuti osebnost na površju svoje zavesti prebujeno stanje duše kot sovražnika?

    Ko Hubertus jelena končno prestreže in pripravi puščico za smrtni strel, nenadoma zagleda v njegovem rogovju čudovit svetlobni križ. Pade na zemljo in kot Pavel iz Damaska zasliši glas: " Zakaj me preganjaš?" Pavel je odgovoril: Gospod, kdo si?" Ta pa je rekel:"Sem Jezus, ki ga preganjaš. Vstani in pojdi v mesto; tam, ti bodo povedali, kaj moraš storiti."
    (Apostolska dela 9, 4-6).

    V trenutku, ko sreča osebnost novo stanje življenja, pa čeprav ima do njega še povsem sovražen odnos, jo obvladajo moči Kristusa. Zato pade Pavel na tla in zato pade na tla tudi Hubertus. V tistem trenutku pa Kristusova moč kot blisk razsvetli bistvo nekdanjega nasprotnika. Hubertus sedaj resnično prejme " sijoč razum" kar v prevodu pomeni njegovo ime, univerzalno zavest uma ali duhovne duše, ki jo očisti in navdihne Sveti Duh. Križ v rogovju opozarja na vihar božanskega duha, ki zadene iskalčevo mentalno telo, resnični"kapitol", mesto Golgote-lobanjo, temelj za vsako vstajenje, kraj kjer Jezus slavno dokonča pot križa.

    Upodobitev ta poti križa, poveličanje v božanski sončni Svetlobi, so zemeljski sončni visoki križi iz zgodnjega krščanskega tisočletja. Zemeljski sončni križ, narejen kot kamniti nagrobni spomenik, kakršni so bogomilski spomeniki v Bosni, je čez in čez prekrit z reliefi, med katerimi se velikokrat nahaja jelen. Pojavi se celo v točki križa.

    lep pozdrav vsem,
    Miran.




































    Jezus in prvi kristjani so bili vegetarijanci in ljubitelji živali

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 21. februar 2005 @ 13:56 CET
    Damjan Likar,
    ti si zame velik perverznež in velik lažnjivec. Sedaj si začel pljuvati po drugače mislečih tudi na pozitivkah. Ali ti ni dovolj "Tvoj uspeh", v katerem se na debelo lažeš in zmerjaš ljudi ter ustvarjaš versko nestrpnost in sovraštvo. Tvoja značajska erupcija zavrtih mehanizmom ni nič drugega kot ena velika neizmerna hudobija z namenom izzivanja in žaljenja ljudi ter ustvarjanja konfliktov.

    Tatjana Malec


    Jezus in prvi kristjani so bili vegetarijanci in ljubitelji živali

    Prispeval/a: Pozitivke dne ponedeljek, 21. februar 2005 @ 18:44 CET
    Tatjana!

    Damjan Likar je naredil intervju z:

    Moris Hoblaj (diplomirani teolog in sociolog, pisec cerkveno kritičnih člankov) je rojen v Štrukovcu pri Čakovcu na Hrvaškem. Gimnazijo je obiskoval v Zagrebu, študij filozofije – teologije in sociologije pa v Zagrebu in Münchnu.

    Torej v tem primeru Damjan ne laže. Je le novinar, ki je poslal intervju. In jaz sem ga objavil.

    S spoštovanjem
    Igor Petek



    Jezus in prvi kristjani so bili vegetarijanci in ljubitelji živali

    Prispeval/a: vasudeva dne ponedeljek, 21. februar 2005 @ 20:35 CET
    rekel bi da bog, ali kakor koli to imenujemo je vse karkoli v eksistenci obstaja.. religija pa je začela pisati spise-zakone, ki bi naj bili v sorodu z bogom. temu bi rekel popoln absurd.. npr. kot zgoraj piše NE UBIJAJ. povejte mi, a je to kdo drug kot pa človek določil?ali bog? dajte no. če gledam realno, tudi rastlina ima zavest in tud njo ubijemo, da jo lahko pojemo.. ne pravim, da se naj ubija, ampak s temi besedami-zapovedmi si človek nardi veš škode kot karkoli drugega..lahko se prepriča in si govori ne ubijaj, ne bodi slab, jezen itd...s tem pa ne reši nič, temveč v svoj um, da novo halucinacijo..in izbira med grešnikom in svetnikom.. tu sta pa spet dve skrajnosti. če bom rekel ne bom ubijal bom proti ubijanju.. to je skrajnost uma. ko se odločiš za eno, si proti drugemu. nasprotje pa se slej ko prej vrača in krog je tu..jaz bi rekel ne izbiraj ničesar, samo BODI, in bodi zavesten.. ko postaneš zavesten ne rabiš nobene zapovedi, ki bi ji moral sledit..zapoved je izbira uma..za eno in proti drugem. tako ne prideš nikamor. če resnično hočeš spoznat moraš biti popolna priča, ki ni ne za eno in drugo.tako stvari presežeš. tedaj ni več smrti in življenja, temveč nesmrtnost..


    Jezus in prvi kristjani so bili vegetarijanci in ljubitelji živali

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 22. februar 2005 @ 14:13 CET
    Uganka

    Poznam nesmrtnega človeka. Pred leti je bil rezervni oficir v legionaarski vojski, danes je premožen in neodvisen. Ima svoj sedež v loži, je numizmatik, zbiratelj umetnin, udobno živi, ima svojega jahalnega konja, večere si kratkočasi s šampajncem in filozofskimi razpravami. V poletnih večerih pripoveduje deklicam pravljice, pozitimi postane zaradi svojega bogastva malo prismojen, ker so večeri dolgi in mu je dolgčas. Malo je užaljen, malo vesel, malo se ima za bogatega, malo za revnega, zbira star pocelan in oltajmerje zaradi tolažbe. Njegova postelja diši po pokopaliških vencih, njegovo versko prepričanje se nagiba k verski mitičnosti, od rož ljubi modre glacinije.Na glavi ima najrajše pahljačasto pamovo krono. Na literarnih prireditvah pije konjak z nekaj kapljicami čilija. Je vegetarijanec.Znan je po pogovorih na prireditvah. Se nenehno slika in se razstavlja s slikami, ki sodijo v Lurd.

    Kdo je to?


    Jezus in prvi kristjani so bili vegetarijanci in ljubitelji živali

    Prispeval/a: vasudeva dne torek, 22. februar 2005 @ 17:40 CET
    odgovor:

    80-90% človeštva, ki so pd vplivom ego tripa.. ozr.živeči v svojem umo..

    lalalalaa



    Jezus in prvi kristjani so bili vegetarijanci in ljubitelji živali

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 22. februar 2005 @ 18:30 CET
    Vesudva,

    odstotek je malo visok .... ? Mogli bi reči, da je tak človek razdeljen v sebi, je v navskrižju z ideali, ki jih ima o sebi in pričakovanji, ki jih imajo drugi o njem. Postal je nekaj drugega, kar je nameraval postati. Posledica takega neskladja med željami in uresničitvijo, je iluzorna idealizacija samega sebe, ki se kaže v zunanjih znakih namišljene imenitnosti in izbojevanega življenjskega sloga na visoki nogi, bodisi pa tudi tudi z umikom (reginacijo) v nesmrtnost in postavitvijo spomenika samemu sebi, svoji namišljeni veličini. Vse je lahko usmerjeno in odvisno od sposobnosti udov za plezanje kvišku po lestvici kariere in zbirateljstva dobrin. Tako se stvari stopnjujejo, da človek ne najde več smisla svojega življenja. Z zdolgočaseno praznoto čaka na nekaj, česar ne najde ne na TV, v filmu, športu, tekmovanjih, zabavah, ne v seksu in ne v prijateljstvu. Izgubil je središče svoje duše, samega sebe, potrebo po simbolih, ki bi oživili sveti Gral notranje celote. Ostane zlomljena osebnost z bolno moralo. Človek ni več ženska, moški, belec, katoličan, poštenjak, meščan, temveč njegovo identifikacijo kronajo nova imena, oprimejo se ga druge članske izkaznice: fašist, nacist, komunist, lažnivec, grabežljivec, nemoralnež, gnusna katoliška drhal, terorist, itd. Ko te nove stopnjevane opredelitve rinejo v človeka, ostane človek brez obrambe, svoje okolje si primerno prilagodi, se distancira in postane sam sebi orodje za preživetje. Nasprotje človekove uravnovešenosti in človekove celosti predstavlja vojna v Iraku, atomska eksplozija v Hirošimi ali vojna v Afganistanu ali Čečenji, vseeno kje, kot destinacija človekove duševnosti, vključno s takšnimi direktnimi ali posrednimi napadi in etiketiranjem, ki ga beležimo tu med vrsticami, zdaj med nami samimi v manjši, a nič manj pomembni obliki, in se nevarno stopnjuje, vse do rušenja moralnih in duhovnih norm, ki so majhne katastrofe moralne razvratnosti, surovost, maščevanje, izživljanje zlobnosti in zahrbtnosti. Kje je tisti kozmični človek, ki deli z vsemirjem svojo nesmrtnost miru?

    Lep pozdrav
    Tatjana


    Jezus in prvi kristjani so bili vegetarijanci in ljubitelji živali

    Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 28. november 2005 @ 08:09 CET
    Odkrito priznam, da pisanje Tatjane Malec kar kliče h komentarjem in človek (zaljubljen v komentiranje, kakršen sem jaz) že kar ne ve, kaj bi izbral med množico spisov na Pozitivkah, ki so videti kot pesničin osebni življenjski projekt. Da bi si s pisanjem popestril konec sneženega tedna, sem izbral 5 zgodbic, pesniški omnibus, pet utrinkov iz življenja, ki jih je avtorica napisala zato, da bi dokazala, da je vegetarijanstvo in ljubezen do živali nekaj, kar nasprotuje zdravemu razumu, nekaj, kar 'fanatično idejo' postavlja nad univerzalne zakonitosti življenja. Avtorica se mogoče ne bo strinjala, da je bil to njen namen (ne dvomim v to, da je bil še veliko globlji), ampak – pesniki, ki pišejo v metaforah (ki slikajo s primeri), morajo požreti tudi to, da večina kritikov nikoli ne dojame globine in skrivnosti njihovih misli. Lotimo se torej kvantaškega 'čevljarskega' posla in si oglejmo v kakšnih čevljih stojijo zgodbice, ki nam jih je pripravila prva dama Sončevih Pozitivk. Seveda ne bom ocenjeval vezalk, niti izgleda čevljev, kot je to počel Kopitnik na Apelovi sliki, bom pa iskal luknje v njihovih podplatih.


    1. zgodba

    (predpostavljam, da je resnična) nam slika primer duševno motene matere, pri kateri gre najbrž za močno obliko shizofrenije ali celo še za kaj hujšega. Mati seveda ni takšna zato, ker je vegetarijanka, marveč obratno – vegetarijanka je zato, ker je duševno bolna. Strogo vegetarijanstvo je za bolnico nujna komponenta življenja, zato da bi zagotovila skladnost svojega rigidnega in brezpogojnega etičnega koncepta (da se NOBENE živali ne sme usmrtiti v NOBENEM primeru) z realnostjo. Seveda bodo nekateri iz tega z velikim veseljem izpeljali sklep, da so ljudje vegetarijanci zato, ker so duševno bolni. Ljudje smo zelo nagnjeni k temu, da sklepamo iz empiričnih, toda posameznih, izoliranih primerov ter potem deduktivno posplošujemo, da bi pokazali skladnost nečesa z našo hipotezo. V pojasnilo si bom namenoma pomagal s primerom izprijenih, sadističnih množičnih morilcev s kanibalističnim nagnjenjem (v stilu junaka iz filma Ko jagenjčki obmolknejo). Takšni primeri so približno tako redki, kot so primeri mater, ki mirno gledajo, kako jim uši glodajo njihove lastne otroke. Statistično je prvih mogoče celo nekaj več. Postavimo si vprašanje: Lahko iz duševnega profila vampirskega manijaka, ki zase pravi, da ne more živeti brez človeške ali živalske krvi, res lahko potegnemo sklep, da so vsi mesojedci, še posebej pa ljubitelji tatarskih biftekov, krvavic in slabo zapečenih telečjih zrezkov duševno bolni, ker trdijo, da se bi zelo težko odpovedali svoji najljubši mesni jedi?! Lahko iz primerov mesojedih množičnih zločincev sklepamo na to, da je uživanje mesa nekaj slabega? Takšen sklep je možen, in to na enak način kot je mogoče iz primera duševno motene stroge vegetarijanke sklepati na duševno motenost vseh vegetarijancev. Najbrž se bomo vsi strinjali, da je takšno sklepanje možno, toda povsem napačno, podtaknjeni primeri, ki naj bi ga upravičevali, pa so znamenje sofistične perverznosti. Da bi dokazali, zakaj je uživanje mesa v večini primerov (ne v vseh) nekaj slabega (nenaravnega, nezdravega, nenravstvenega), ne potrebujemo Hannibala Lecterja, obstaja množica drugih pokazateljev, ki ne temeljijo na filmskih upodobitvah ali na pesniških zgodbicah. Res pa je, da je pisanje zgodbic veliko bolj udobno, kot naštevanje trdnih argumentov, ki jih je mogoče zagovarjati brez uporabe dvoumnih (ali že povsem maloumnih) pesniških izraznih sredstev.


    2. zgodba

    je zelo podobna prvi, manjka ji samo še podatek, da je bila tudi gospa, ki je odklonila deratizacijo, stroga vegetarijanka. Predvidevam, da to vendarle ni bila, saj bi potem 'zgodbičarka' to z velikim veseljem objavila. Verjetno pa je bila gospa velika ljubiteljica živali, morda ne vseh, očitno pa je čutila posebno empatijo do 'podganje zalege'. Vprašajmo se, kaj nam ta primer pove o ljubezni do živali in o vegetarijanstvu (zaradi ljubezni do živali)? Predvsem pa, kaj ima s tem opraviti hepatitis!? Če bi res obstajala vzročna povezava med povečanim številom glodalcev v kleti stanovanjskega bloka in hepatitisom, potem bi obolela večina ali vsaj nekaj stanovalcev tega bloka. Ne izključujem možnosti, da je gospa podgane redila v svojem stanovanju, jih ljubkovala, božala in hodila z njimi spat - ampak to je že predmet 'duševne patologije', ki z ljubeznijo do živali in vegetarijanstvom nima nobene zveze. Če temu ni tako, sem moramo resno vprašati, zakaj je za hepatitisom zbolela RAVNO tista gospa, ki je zavrnila deratizacijo? To me zelo spominja na t.i. božjo kazen, 'leitmotiv' krščanskega ustrahovanja, ki se tako rad pojavlja v raznih svetopisemskih zgodbicah in prilikah, s katerimi se je okužil tudi evropski kulturno-umetniški prostor. Tisti, ki so kaznovani s kako strašno boleznijo, so gotovo morali kršiti Božjo postavo, ki ne more biti nič drugega kot Naravni zakon - zakon, ki pravi: »Podgane je treba pobiti, če ne, bodo one pobile tebe!« Toda, ali niso tudi podgane del Božjega načrta? Je del Božjega načrta tudi deratizacija podgan? Bi morali peto božjo zapoved dopolniti z dopisom: »Ne velja za podgane in druga škodljiva ali nekoristna bitja!«? Ali k šesti zapovedi dodati besedico »drugim«!

    Vrnimo se še malo k vegetarijanstvu in ljubezni do živali. Tudi sam bi se težko strinjal s trditvijo, da je potrebno uši in podgane lepo pustiti pri miru ter dovoliti, da se agresivno razbohotijo v okolju, ki si ga je človek ustvaril za zagotavljanje lastne eksistence. Vsaka (tudi najbolj miroljubna) rastlinojeda žival je razvila obrambne mehanizme, ki ji omogočajo, da se (tudi z silo) brani pred paraziti in celo pred veliko večjimi plenilci. Pomislimo samo, koliko obadov in muh potolče s svojim repom rastlinojeda kravica ali konjiček. Koliko drobnih živalic - kobilic, ščurkov, metuljev in gosenic poteptajo rastlinojedi kopitarji, ko veselo dirjajo po livadah in stepah, da ne govorimo o največji kopenski živali - povsem rastlinojedem slonu ali o malo manjšem nosorogu, ki znata biti hudičevo agresivna, ko branita svoj življenjski prostor. Za človeka, ki si je za bivanje ustvaril specifično – nenaravno okolje, se naselil v brlogih iz armiranega betona in se nazadnje tako pomehkužil, da se čuti ogroženega že ko vidi nekaj mesarskih muh obletavati kuhinjski pult, je seveda vsak vdor na njegov teritorij videti še toliko bolj dramatičen. S podganami je gotovo težko shajati, vendar bi si človek moral postaviti vprašanje: Zakaj podgane, kljub temu, da jih človek ne mara, tako ljubijo njegovo bližino? Zakaj jih tako močno privlačijo človeška bivališča? In zakaj mora človek, da bi zagotovil svojo varnost, uporabiti tolikšno količino kemikalij v obliki čistil in strupov, kar vodi v nezadržno polucijo in degradacijo prav tistega okolja, ki bi ga rad zaščitil? Od kje tolikšna umazanija velemest? Od kod takšen pridelek odpadkov? So krive podgane ali je kriv človek, ki je ustvaril idealne pogoje za njihov razplod? Videti je, da se podgane razmnožijo povsod tam, kjer narava ne zmore po naravni poti presnoviti razkrajajočih odpadkov človeškega nenasitnega potrošništva in objestnega trošenja naravnih virov. Podgane so za mesto to, kar so zločeste bakterije za človeško telo. Velika mesta so velikanske kužne rane na telesu matere Zemlje. Podgane niso bolezen, podgane so le njen simptom. (Mimogrede - miši in podgane imajo veliko raje sir, meso in žita, kakor pa zelenjavo in sadje, raje imajo temne rove, kot pa zelena prostranstva in sonce – na nek način so le karikatura današnjih 'civilizirancev', ki se gnetemo v mestni džungli in se pretepamo za ničvredne industrijske odpadke, ki nam jih servirajo veliki korporativni kapitalistični sistemi)

    Vprašajmo se, čemu potem služi navajanje primerov, kjer se ljudje (v lastno – človeško škodo) zavzemajo za podgane, uši, kače, zveri ipd. Glavni cilj takšnih zgodbic je diskreditacija tistih, ki se iskreno trudijo, da bi človek spremenil svoj odnos do živali, ne v smislu paternalistične posestniške ljubezni (kakršno goji do t.i. hišnih ljubljenčkov), marveč v smislu iskanja Umnih rešitev, ki bodo omogočale obstoj človeške vrste brez nepotrebnega pobijanja živali v njenih naravnih okoljih, kjer za človeka ne predstavljajo nikakršne grožnje, brez zasužnjevanja in klanja živali za koristi, ki jih je zlahka moč doseči z uporabo drugih - okolju, naravi in zdravju prijaznejših sredstev in virov.

    p.s.: Morda se zadnje besede slišijo kot neko idealistično, utopistično, levičarsko nakladanje, ki onesnažuje ubrano (desnosredinsko) idilo Sončevih pozitivk, ne priznava realnosti ter želi zganjati revolucijo v svetu, ki je itak najboljši izmed vseh možnih svetov. Ne zanikam, da je od zagovornikov vegetarijanstva in od aktivistov, kakršni so borci proti mučenju živali, slišati tudi mnogo zagrenjenih besed, veliko srda, morda celo nekaj iracionalnega sovraštva. V tem vidim predvsem odmev groze, ki smo jo posamezniki (povečini vsi nekoč tudi mesojedci - posredni ali neposredni ubijalci živali) doživeli ob intimnem spoznanju, da so naše roke in naša srca omadeževani s krvjo nedolžnih bitij. In verjetno pri tem sledimo samo neki osebni koristi, ko z aktivizmom rešujemo najprej svoje duše. (O malo drugačnih koristih bom pisal v komentarju k 4. zgodbi)

    p.s.:Ali niso Sončeve pozitivke namenjene prav reševanju duš?


    3. zgodba

    je v bistvu ponovitev 2. zgodbe – le da govori o letečih podganah, kakor golobe pogosto imenujejo tisti, ki imajo (predvsem v velikih mestih) z njimi slabe izkušnje. Vse kar sem zapisal za podgane, bi torej lahko zapisali tudi za golobe. Podstrešje, polno golobjih iztrebkov in razpadlih trupel, ne pove popolnoma nič o golobih, marveč je kvečjemu slika človeške malomarnosti. Priznati pa je treba, da se golobom vendarle godi veliko bolje kot podganam. Če bi znamenita Brezjanska Mati božja na tisti razvpiti zgoščenki (ki je po zaslugi Cerkve postala še bolj znamenita kot original sam) v naročju pestovala belega goloba namesto podgane, se verjetno ob tem ne bi zgražal nihče. Golob je vendarle tudi simbol miru in hvaležen element pesniških metafor. Tudi v kulinaričnem smislu spadajo polnjeni golobi med t.i. specialitete, za razliko od podgan, ki jih ljudje uživajo samo v skrajni sili. Kaj, za vraga, bi lahko bilo narobe s temi lepimi (in okusnimi) ptiči, ko pa se celo sam Sveti duh pojavlja v podobi goloba! Kaj nam torej sporoča 'zgodbičarka' v svoji metafori »O golobjih drekih nad njeno glavo«? Sliši se namreč, kot bi se ji na glavo posral sam Sveti duh. Morda pa se pesnica trudi približati Srečku Kosovelu, ki je zapisal, da je gnoj zlato in da je zlato gnoj! Srečko je pisal tudi o strihninu in o podganah, ki crkujejo na podstrešju. In mogoče nam bi bežen vpogled v podstrešje nekdanje Cukrarne pokazal, da vse Srečkove pesmi vendarle niso mišljene tako zelo metaforično! Kakorkoli že, o belih golobih poje tudi človekoljub Gianni Rijavec, morda pa našo pesnico moti to, ker tisti golobi nad njeno glavo niso bili snežno beli, marveč bolj sivi ali rjavkasti, precej mešani, skratka. Upam da ne, saj se rasizem (pa čeprav samo živalski) prav nič ne poda k pesničinemu človekoljubnemu profilu.


    4. zgodba

    pripoveduje o fatalni ljubezni med pesnico in lončnico trobentic (kdo nima rad trobentic!?). 'Zgodbičarka' želi mimogrede dokazovati svojo (univerzalno) superiornost čutenja, predvsem pa (v kontekstu priključka k prvim trem zgodbam) potolči filozofijo tistih, ki menijo, da je npr. podgana, golobček ali teliček vendarle bolj sposoben trpljenja, sreče, čustvovanja in čutenja, kot šop travniških bilk ali grmiček doma gojenih rožic. Tudi če odmislimo grozljivo ciničen sofizem, ki dela uravnilovko med visoko razvitimi vretenčarji in gozdno podrastjo, bomo videli, da gre v primeru 'ljubezni do trobentice' predvsem za golo korist. Človeški odnos do objekta (ali subjekta) namreč določa izključno njegova koristnost, kar se manifestira npr. v dvojni morali tistih, ki negujejo zlate ribice, pa se bašejo s tuno Calvo, ali tistih, ki v domačem stanovanju razvajajo deset mačjih mladičev, obožujejo pa jagenjčka na žaru, ali tistih, ki se ljubeče pogovarjajo s svojo papigo ali kanarčkom, so pa 'nori na Poli'. Prepričan sem, da tudi naša pesnica ne zaliva grdega plevela pod svojim oknom. Trpljenje trobentice občuti zato, ker zaznava njeno krhko lepoto, njeno nežnost, v njej prepoznava ideal zlatega reza, ki ga mora podpreti in razodeti človeška roka. Drobna, zlatorumena trobentica – komu se ne bi zasmilila?! (Si predstavljate deklico z vžigalicami (tisto iz Andersenove pravljice), ki ne bi bila lepa - najmanj tako lepa, kot angelčki, ki so jo pospremili v nebesa.) Pesničino čutenje torej izhaja izključno iz estetskega ugodja - lahko bi rekli, da gre za etiko, ki je suženj estetike. Trobentica je torej koristna in vredna pesničine milosti zaradi svoje koristnosti, ki se kaže v ponujanju estetskega užitka! Gre torej izključno in samo za koristnost, ki doseže svojo polno izrabo v trenutku, ko se trobentica spremeni v trobilo za povzdigovanje pesničine poduhovljene nravstvene usmerjenosti.

    p.s.: Trobentice so v resnici tudi zelo koristne, hočem reči - užitne in hranljive. Vključno s cvetovi so odlične v kakšni spomladanski solati npr. skupaj z regratom in čemažem. Vsebujejo neprimerno več vitamina C, kot večina drugih rastlin in celo več kot agrumi. Imajo pa trobentice še nekatere druge prednosti, predvsem pred hranili živalskega izvora, kakršen je npr. telečji zrezek - pred uporabo jih ni potrebno zaklati.


    5. zgodba

    je samo še zadnji priklon absolutni relativizaciji, ki se trudi, da bi drek kar se da pomešala s 'krem šnito', tako da je naposled videti popolnoma vseeno, ali človek s kladivom razbije (čuteči) kamen ali s krepelom (brezčutnemu) sosedu raztrešči lobanjo. Cinično bi lahko pristavil, da zato, da se dokoplješ do takih umotvorov, potrebuješ zelo dolgo meditacijo, če ne že kar izventelesno izkušnjo guruja ali avatarja kake spiritualistične sekte. Vendar bi bilo to skrajno krivično - tudi do Alana Watts-a, predvsem pa do čudovite misli, ki jo je 'zgodbičarka' pravilno povzela, interpretira pa jo seveda na način, ki pripomore predvsem k njenemu relativiziranju. Celoten Univerzum je zavest, vsak individualni organizem je delček tega Univerzuma in en del funkcije te zavesti. Lepa misel. Težava je le v tem, da si človek (le eden izmed individualnih organizmov) prilašča absolutno razsodništvo, kakšna naj bo funkcija drugih organizmov. Človek določa, kakšen naj bo njihov namen. Pri tem je seveda tako nepopisno objesten, kakor da bi bil, ne samo delček Univerzuma, marveč že kar Univerzum sam. Univerzum je predvsem Um, in delček tega Uma mi jasno govori, da je ubijanje živali, ki imajo možgane, hrbtenjačo, razvejan osrednji živčni sistem in vidne organe za zaznavanje in izražanje bolečine, neskončno bolj nasilno in povzroča neprimerno večje trpljenje, kot trganje rožic ali drobljenje kamnov. Zato ne potrebujem niti duše, niti usmiljenega srca, niti transcendentalne meditacije, niti zen budizma, niti Alana Watts-a v italijanskem prevodu, niti takšnih ali drugačnih Jezusovih besed, niti naročila Boga iz Geneze, marveč le eno samo stotinko RAZUMA, ki mi ga je naklonil Univerzum.


    Vprašajmo se raje, zakaj si pesnica o borovih gozdičkih sploh lahko privošči, da razglaša svojo ljubezen do trobentic in celo do kamnov. Morda zato, ker iz kamenja (ali iz trobentic) ni mogoče pripraviti telečjega zrezka.




    Jezus in prvi kristjani so bili vegetarijanci in ljubitelji živali

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 28. november 2005 @ 21:55 CET
    Pozdravljen Renato,

    Dežuje in jaz ti bom napisala lepo zgodbico, ki te bo vnovič zabavala. Vidim, da rad bereš zgodbe.

    V nedeljo je zunaj snažilo in snežilo. Tipu je bilo dolgčas. Veselilo ga je, da ni gluhonem in slep, kajti pri roki ni imel Braillove pisave. Tudi Helen Keller ni bil. Spomnil se je, da lahko napiše kakšen zanimiv komentar.

    Sonce, kot vir svetlobe ni sijalo v njegovo sobo. Zarja se je sprehajala po hribih. Glagoli in glagolniki so ga gledali z milimi očmi in ga prosili, da jih malo poajčka in nato položi na bel ekran. Tudi oni so si želeli, da bi sonce s Pozitivk majčkeno posijalo nanje. Pod pisalni mizo so bili že čisto obupani od mračnega ambienta, mraka, senc, od neprespane noči duha. Hoteli so se povzpeti na razumsko višino.

    Vendar je bil problem, da v sobi niso bili samo glagoli, glagolniki in samostalniki pa pridevniki, ki so se osamosvojili in odluščili od dražljaja, da bi se uresničili v umski logiki. V sobi so živele tudi neke živalce, ki so se hotele uveljaviti v simboličnem mišljenju. Tip, ki je bil v sobi, je postal pasiven, zamišljen in malce zmeden nad vso to pisano druščino.

    Živalce je mučila živalska instinktivna ožina, ki se je hotela preseči. Podgane, miške, uši in podobna golazen se je sprehajala po sobi gor in dol. Bilo je kar živahno za nedeljsko popoldan.

    Te živalce so začele med seboj parlamentirati, ta starejša podgana je bila prva dama, ljubljenka tipa, ki jih je delal družbo. Zagotavljale so same sebi, da so človeško le malce omejene, da so pa odprta bitja in da bodo zato ostala v človekovem bivališču, ker druge živali nimajo prav nič človeškega v sebi, enostavno raztrgajo druga drugo in se požro, v skladu s svojimi goni in naravnavami.

    Pod mizo je bilo slišati njihovo pogovarjanje, da je simbolizem temeljna človekova stvaritev, progresivna objektivacija. Vedele so, da je človek bitje alogaritmov, da umetno razstavlja atome, ustvarja vesoljne rakete, se vozi z avtomobili, itd. Pogovarjale so se tudi, da ni v zgradbi teles skoraj nobene razlike med njimi in človekom, kajti tako one kot človek so bili prvotno termiti virusov in bakterij, ki so našle svoj bios v nekem prostoru: človeškem in živalskem telesu. Njihov dom naj bi bil človeški in živalski organizem.

    Bela miš, ki se je imela za najbolj pametno, je rekla, da ona ni kopija prav nobenega stroja ali človeka, kvečjemu obratno. Stroji so itak posnemanje ali kopija živih organizmov. Nato se oglasi uš na glavi ljubitelja uši - okoljevarstvenika in pove, da se ona spozna na dosežke sodobne kibernetike, da je transcendirala vso evolucijo in da negira zakon iztrebljenja ter da živi svojo neodvisnost in svobodo na glavi človeka.

    Miška ji je zavidala in je v kotu sobe zavpila: "mysterium tremendum ef fascinosum".

    Biloško šibkejši in nebogljeni vegetarianec, ki se je v sobi obnašal kakor božja iskra in kot najklavernejši eksemplar biloško prilagojene živali, se je odločil, da v svoji duhovnosti in svojem globokem usmiljenju, da ne bo storil nobeni živalci nič žalega. Uši naj se kar pasejo po travniku njegove b'tice in miške bodo odslej glodale sirček iz njegovega krožnika. Podgani pa bo spekel telečji zrezek in krompirček, kajti ona je prva dama v njegovem stanovanju in si zasluži pozornost. Če podgani ne speče telečjega zreka, se bo podgana ponoči lotila njega, ko bo spal.

    No, v enem tednu so se te gostje na glavi razmnožile in miši v spalnici potrojile. Podgana pa ni imela spolnega partnerja in je revica samevala v postelji in skalala na nočno omarico. Igrala se je s stikalom luči in nagajala njenemu prijateljčku, ko je reševal križanke, da mu je ugašala luč in se z brki smejala in mu mežikala. Pred večerjo se je posladkala še z gosenico, ki je lezla po steni. Tudi pajek ji ni ušel.

    Tu je Tip prišel do odločilne točke: ali bodo živalce njega ali bo on živalce. Odločil se je, da naj živalce njega, naj naredijo kar hočejo. Ena miška je šla k levičarjem, druga miška k desničarjem. To je njihova svobodna volja in naj si izberejo tisto stran, ki njihovim idealom kaj pomeni. Med tem so se miške med sabo sprla, ena je trdila, da je ena miška bela, druga pa da je ona črna. Nato so se miške še ideološko sprle, kajti podgana je povzdignila svoje glas in rekla, da so bogati desničarji po tranziciji na levi in tisti iz bivše podganje opozicije, ki nič nimajo pa ne desni. Protestirala je, da niso politične podganje opcije prav obrnjene. Še dolgo v noč so parlamentirale in se jezila, nato pa zaspale sprte vsaka v svojem kotu sobe.

    Miške, uši in podgane so se modro posvetovale. Prva dama - podgana je zavpila: Rešimo vsaj človeško logiko! Mi smo v večini, smo se razmnožile in lahko gospodujemo. Naši nastavki pameti prav prav nič ne zaostajajo za pametjo primatov, primati pa ne za pametjo ljudi. Torej razmnožujmo se, evolucija je pred nami! Jata golobov na oknu je živalcam pritrdila: V skupnosti je moč!

    Nato so te živalce začele politizirati. Ustanovile so hišni svet.
    Medtem je prišla neka deklica Tipa obiskati in to tistega moškega, ki je živel med živalcami. Prinsela mu je krasen šopek: lilijo nedolžnosti, rožo goreče ljubezni.

    Tip je bil vzhičen.

    Zunaj vse zasneženo, on pa je prejel takšno darilo od svoje ljubljene. Joj, kako imenitno se je počutil. Vsa bitja ljubijo njega in on ljubi vsa bitja.

    Nato ga je ljubljena vprašala: V katerem znamenju si rojen?

    Tip ji odgovori: rojen sem v znamenju Bika. Deklica se je zarzla v njegovo ušiva glavo, pogledala po sobi miši in podgano naravnost v oči in mu odgovorila: "Se vidi!"

    Deklica je odšla, Bik pa je ostal v sobi igriv kakor muca med miškami in gospo podgano ter se popraskal po glavi, kar je še veliko krat ponovil.

    Lep pozdrav. Upam, da vam je bila zgodbica všeč, saj je lepa, romantična in podučna!

    Tatjana

    P.n.

    Kjer se sprehajata mističnost in simboličnost. Glagoli, glagolniki in samostalniki so hoteli najti pravo pot, izraziti so se hoteli s posebno simbolično govorico pa se jim je vse zafecljalo. Bilo je krivo vreme, da niso mogli zletsti iz materialnega sveta v duhovni svet. Plezali so s tačkami, mahali in krempljali s krempeljčki ter ovohavali s smrčki neke zgodbice, pa jim je načelo hoeostaze ali žiljenjskega ravnotežja nekoliko zagodlo. Niso se mogli povzpeti in prekoračiti Rubikon svojega filozofskega mišljenja. Ti majceni "parekljčki" so se spomnili, da se obnašajo kakor mali igrivi in nagajivi telebajski.


    Jezus in prvi kristjani so bili vegetarijanci in ljubitelji živali

    Prispeval/a: MC dne sreda, 30. november 2005 @ 08:40 CET

    Ko sem prebral tale tvoje sestavek, sem ti najprej hotel odpisati s (proti)zgodbico. Zlahka bi si izmislil ali vsaj predelal katerega izmed likov Svetlane Makarovič, fabula pa bi se strnila v zgodbico o deratizaciji pekarne MišMaš, ki so jo ljudje uničili samo zato, ker so jih doktorji iz bolnišnice TamišFluš prestrašili z mišjo gripo. Pravšnje bi bile tudi Grimmove ali Andersenove pravljice, npr. tista o Cesarjevih novih oblačilih, ki bi jo z lahkoto predelal v Cesaričina nova poezija. Lahko bi prilagodil tudi Kraljično na zrnu graha in jo spremenil v Pesnico na zrnu resnice. Zanimiva bi bila tudi Sneguljčica in sedem palčkov ob samovšečni mačehi, ki kriči: Zrcalce, zrcalce na steni povej, čigave zgodbice najlepše v deželi so tej? Ali pa rdeča kapica, ki je pojedla najprej babičinega telička, na koncu pa iz zasede planila na vegetarijanskega volka ter ga skupaj s kostmi pohrustala. Mogoče bi bila še najbolj sijajna Trnuljčica, ki drema v visokem, kamnitem stolpu, ujetem v pajčolan trnjevih rož'c poezije in sanjari, kako bi iz duhovnega sveta zlezla nazaj v materialni svet, kjer plešasti, a še vedno vitalni princ Alois (brez težkega oklepa, v oprijetih pajkicah na zadrgo) podira mlade, voljne princeske in se veseli življenja brez kamnitih zidov, mrkih grajskih straž in nadležnih spovednikov v črnih kapucah. Nekje v daljavi leti beli Pegas in na krilih poezije otožno zre na svoje zemeljske brate brez kril, ki jih je človek zasužnjil, okomatil in spremenil v sužnje svojih viteških zabav, da bi jih nazadnje, ko ostarijo in obnemorejo pokončal in iz njih naredil kraljico mortadel, natačno tisto, ki jo princeska v stolpu vsako jutro zahteva za zajtrk. Le z zmaji bi imel verjetno težave, saj so jih ljudje že zdavnaj iztrebili. Menda so ugotovili, da je telo mladih zmajčkov okusnejše od telečjega, iz zmajeve kože pa je mogoče izdelati čevlje, ki se dobro prodajajo grajski gospodi in bogatim (malo)meščanom.

    Materiala, asociacij, v mističnost in simboličnost zapletenih glagolov, glagolnikov in samostalnikov je vedno mogoče natresti toliko, kolikor se ti srce poželi ali vsaj toliko, kolikor premore domišljija.

    Na koncu sem se vendarle odločil, da pustim 'Apelijo' pri miru, saj njena dela (zgodbice) že same zase dovolj povedo.

    Tatjana, hvala ti za simpatičen prispevek v podkrepitev tega, kar se že zapisal v mojem komentarju:

    Res pa je, da je pisanje zgodbic veliko bolj udobno, kot naštevanje trdnih argumentov, ki jih je mogoče zagovarjati brez uporabe dvoumnih (ali že povsem maloumnih) pesniških izraznih sredstev.

    Marko



    Jezus in prvi kristjani so bili vegetarijanci in ljubitelji živali

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 1. december 2005 @ 20:01 CET
    Pozdravljen Marko,

    moram priznati, da mi je kar simpatično dopisovanje s teboj, vendar imam sedaj tako polne roke dela z mojo pesniško zbirko, ki jo moram oddati v poneljek v tiskarno (lektoriranje, oprema, prelom strani, skratka vsa predpriprava), da sploh nimam moči in ne domišljije, da bi ti spletla še kakšno zgodbico. Vidim, da imeš veliko domšljije. Mislim, da bi napisal odlične pravljice in tudi tvoja poezija bi bila prav prijetno branje.

    Ali nosiš plastične čevlje ali usnjene? Ali se morda zjočeš, ko poješ črvička v češnji, mravljico v figi ali kakšnega polžka na solati? Na mojo zgodbico pa nisi hotel ponuditi nobenih tehnih argumentov, saj si predstavljam, da ne živiš z mišmi in podganami v stanovanju in da je tudi tvoja glava brez uši.

    Veš tisti zlati rez je pomembna zadeva.Tvoj pedigre je kar rogovilasto razraščen in se je preveč razpotegnil čez mikroskopsko majhne delčke človekovega okusa. Če boš še naprej "tečnaril" z mortadelo, ti bom poslala eno MIP-ovo Princesko - velikanko, tisto ta veliko, da ti bo naredila tek.

    Pa kaj, bi hudiča toliko nergali drug čez drugega, ko pa tako požlahtnjeno dihamo, ko ne brundamo in ne posiljujemo drugih s solato, saj jo že itak veliko pojedo in ječijo zraven ko delajo z usti: hrusk, hrusk, hrusk... in jedo živa bitja.

    Lep pozdrav in uživaj!

    Tatjana


    Jezus in prvi kristjani so bili vegetarijanci in ljubitelji živali

    Prispeval/a: MC dne petek, 2. december 2005 @ 08:32 CET

    Že dve leti kupujem in obuvam le čevlje iz umetnih materialov. Vse ostale sem podaril ali vrgel proč. Že zelo dolgo ne nosim več usnjenih pasov, kožuhov, usnjenih jaken ipd. Ne le iz načelnih razlogov, marveč tudi zato, ker mi usnje zaudarja, kože pa me preveč spominjajo na mrhovino. Tudi drugače se trudim (npr. pri milu in kozmetiki), da ne uporabljam ničesar, kar je iz živali ali, bog ne daj, kar bi lahko bilo na živalih preizkušeno. Ne moreš pa biti v današnjem svetu povsem filigranski, saj se prav vsemu 'živalskemu' preprosto ne moreš izogniti. Če bi mi nekdo v nepredvideni situaciji v zelo hudem mrazu (če bi šlo za življenje) ponudil živalski kožuh ali usnjene rokavice, bi jih hvaležno sprejel. Množica predmetov (v javni rabi) je izdelana iz živalskih materialov, v skrajni konsekvenci, je skoraj 99% vseh ljudi, od katerih je odvisno moje življenje in zagotavlja udobnost moje bivanja, mesojedcev. Živimo pač v svetu oziroma v civilizaciji, ki je zrasla na množičnem pobijanju in izkoriščanju živali. Tega ni mogoče spremeniti čez noč. Vsakdo mora začeti pri sebi, z majhnimi koraki v okviru možnega. V osnovi je povpraševanje tisto, ki generira ponudbo.

    Kar zadeva črvičkov in mravljic ti lahko povem, da se zaradi njih niti najmanj ne sekiram. Včasih se celo pošalim, da si v sadju želim čimveč črvov, ker je to odličen vir vitamina B12. Vegetarijanstvo ni religiozni sistem, ki bi določal, kaj se sme in kaj se ne sme, čeprav bi ga mnogi radi tako prikazali (tudi po zaslugi pravih ali izmišljenih ortodoksnih vegetarijancev, kakršni nastopajo v tvojih 'basnih').

    V naravi nastopajo različne pojavne oblike življenja z različnimi prehrambenimi navadami. V naravi snovi ves čas krožijo. Živali, ki poginejo, začno takoj razpadati in se naposled pretvorijo v biomaso tal, v humus, ki ga potem kot hranivo s pomočjo korenin črpajo tudi rastline. Zaradi tega takšne rastline še niso mesojede. In celo povsem rastlinojede živali (npr. pri paši) oportuno v gobec spravijo kakšno žuželko, tako kot vegetarijanci v solati pospravijo tudi kakšnega polža ali skupaj z jabolkom pogoltnejo še nekaj črvov. Da ne govorim o množici (milijonih) drugih mikroorganizmov, ki jih po neki klasifikaciji tudi lahko uvrstimo (sicer precej na silo) med živali in se nenehno nahajamo v našem telesu. Tu je seveda še množica drobnih parazitov, proti katerim se (z zavestnim ali s povsem samodejnim ubijanjem) borijo vse (tudi rastlinojede živali) ter seveda tudi človek. Tudi najbolj miroljubne rastlinojede živali (npr. kravice), ki opletajo z repom, pri odganjanju mrčesa ubijejo kakšnega brenclja ali muho, pri hoji po travniku pa poteptajo kako kobilico, (tako tudi sam kdaj pokončam kakega nadležnega komarja ali molja, ki se je zaredil v moji zalogi oreščkov.) Zaradi tega rastlinojede živali še niso krvoločne, tudi ne spadajo med plenilce oziroma predatorje. Zato pa je zelo težko po nesreči pojesti zajca ali v samoobrambi ugrizniti v telečji zrezek!

    V življenju ni vse črno in belo. Obstaja množica sivih odtenkov. Vedno lahko dokažeš, da je tudi najbolj bela barva malenkost sivkasta in na koncu rečeš, da je itak vse sivo, da belina sploh ne obstaja in da je tisti, ki sanja belo, čisto navaden fantast. Če namenoma ugasneš luči, so vse barve črne in v temi je potem vse črno. Tisti, ki ljubi črnino, bo povsod videl odtenke sive barve, ob prisotnosti čiste bele barve pa bo preprosto ugašal luči. Povedano drugače: Vedno lahko zrelativiraš vsako stvar - z enim samim namenom,- da moralno upravičiš svoja dejanja. Mislim, da gre pri vseh teh izpraševanjih ravno zato: s puhlimi sofizmi nasprotnika zapeljati v navidezno protislovje, ter tako upravičiti svoje ravnanje, ki se ga za nameček povsem jasno zavedaš. Toda - tudi to je nekaj! Začetek vsake spremembe je zavedanje in postavljena vprašanja vendarle kažejo na to, da za obrambo svojih stališč in pomiritev vesti potrebuješ vsaj neke 'dokaze'. Čutiš, da te črnina moti in omejuje, a se še vedno bojiš močne bele svetlobe. Že sama misel, da pobijanje živali vendarle ni tako samoumevno (da vendarle obstaja velikanska razlika med črvom v jabolku in jabolkom v ustih pečenega odojka), je dober znak, da se vendarle nekaj premika.

    Tudi tebi lep pozdrav, uživaj tudi ti, predvsem pa ti želim veliko uspeha pri pripravi in izdaji pesniške zbirke.

    Marko



    Jezus in prvi kristjani so bili vegetarijanci in ljubitelji živali

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 2. december 2005 @ 10:18 CET
    Marko,
    hvala za dobre želje. Komentar je bil zanimiv.

    Lep pozdrav
    Tatjana


    Jezus in prvi kristjani so bili vegetarijanci in ljubitelji živali

    Prispeval/a: eckhart dne sobota, 3. december 2005 @ 13:16 CET
    Pozdravljeni!
    Z razmišljanjem g. Marka se strinjam. Tudi moj odnos do prehrane in izkoriščanja živali je podoben. Brez religiozno pogojenega fanatizma se skušam "prilagoditi" življenju v materiji (kot npr. namerno ne pohodim žuželke, če pa jo nehote, se pač zgodi - pač ne lebdimo nad tlemi, ampak bolj ali manj brezobzirno lomastimo okoli kot umišljena "krona" stvarstva). Sicer mesojedcem verjamem, da bi brez zrezka bili brez energije. Meso je zame poživilo kot alkohol, kofein, nikotin, ..... Zakonita življenska energija pa je po mojih življenskih izkušnjah izključno samo pri Bogu-Očetu-Materi in njegovem sinu in našem bratu ter odrešitelju Kristusu. Če se postopoma z uresničevanjem Jezusovega Govora na gori in 10 Božjih zapovedi "priklopimo" na vse prežemajoče Božje sevanje oz. energijo, ni problem v celoti uresničevati tudi zakon: "Ne ubijaj." Ta velja vsekakor tudi za živali, ne pa samo deloma za ljudi - kot to uči npr. katoliška teologija. Deloma sem zapisal zato, ker je po katoliškem nauku "pravična" vojna v skladu z božjimi zakoni. Brez takšne ali drugačne energije pa seveda življenje ne gre naprej. Zato po mojem prepričanju tudi tisti, ki jim originalno kristjanska načela URESNIČEVANJA Božjih zakonov niso blizu - in posledično postopni "direktni" priklop na Božje sevanje, ki je v naši notranjosti - vedno bolj množično iščejo notranjo izpolnitev oz. energijo pri astralnih energijah "padca" - kot npr. pri jogi, budizmu, tantri, magiji, ..... in kopici drugih vzhodno-zahodnih duhovnih tehnik. Eden od načinov je tudi bolj ali manj nezavedna kraja energije bližnjim - skozi "romantično" ljubezen, kvazi-prijateljske odnose, kulte osebnosti ( ki niso samo politični, ampak vedno bolj fenomen popularne kulture ) itd. Sicer pa, če bi mesojedci videli, kako "pridelamo" zrezke in božično gosjo pečenko, bi jih veliko prenehalo jesti trupla naših prijateljev živali. Še več bi jih nehalo jesti okusno pripravljeno a-še-vedno-mrhovino, če bi vedeli, kaj vse pojedo z mesnim obrokom. Ker je vse energija in je ta neuničljiva, se vse trpljenje živali neizbrisno vtisne tudi v njeno telo - bodoči zrezek. Tako "uravnoteženo" prehranjujoči se človek poje z zrezkom tudi trpljenje živali v živalskih mathausnih, to je hlevih, da ne omenjamo grozo živali pri zakolu. Pa seveda vse antibiotike, psihofarmake in druga zdravila, ki živalim v hlevih omogočajo mučno životarjenje do zakola .
    Vse to je seveda samo moje prepričanje, sicer izhajajoče iz moje izkušnje in ga nočem vsiljevati nikomur.


    Jezus in prvi kristjani so bili vegetarijanci in ljubitelji živali

    Prispeval/a: Pips dne sobota, 3. december 2005 @ 15:40 CET
    Marko, pozdravljen.

    Dober komentar. Za spremembo od prejšnjih, bi rekel, da bolj realen, nevsiljiv in neparadoksen.

    Vidiš, blagor tebi, da lahko nosiš čevlje iz umetnih materialov. Jaz sem že večkrat poskusil takšne čevlje, pa me noge tako pečejo v njih, da jih ne morem nositi. Moram imeti usnjene, le v njih lahko hodim.
    Mogoče boš rekel, da je to izrojenost, ker so me od majhnega obuvali v usnjene čeveljce.

    Usnje ima specifičen vonj, ki marsikoga moti. Tudi nekatere zrezkojedce.

    Še vedno so mi pa bose tiste o tem, da vegičem smrdijo mesojedci. Če pogledaš procentualno število vegičev in število mesojedcev, so slednji v večini(mislim v Evropi). In naprimer, greš v kino in poleg tebe sedi mesojedec. Verjetno ti, ki ti tak človek smrdi, doživljaš velike muke. Celo predstavo vohati tak smrad. Pa v gledališču, v službi, v gostilni, kafiču, v avtobusu, skratka na vseh javnih mestih. To ti mora biti grozno življenje.

    Prijatelja sta par. On mesojedec, ona vegetarianka. Ona skuha kosilo zase in zanj. Ko skuha mesni golaž, poizkusi omako če je dovolj začinjena in pravega okusa, vendar samo v ustih, nato to izpljune. Vegetarianka je po prepričanju. Ni ortodoksna. No saj to je jasno že po napisanem. Imata tudi normalno spolno življenje, celo dokaj aktivno in še nikoli ni rekla, da ji on smrdi. Ker če bi ji smrdel, verjetno ne bi v zvezi vztrajala. In ni mazohistka, da bi sebe mučila. Je čisto objektiven in realen človek.

    To o smradu sem do sedaj slišal samo od raznih ortovegičev, ki zmerjajo mesojedce z raznimi vzdevki. Obnašajo se vzvišeno, gledajo prezirljivo na mesojedce, se obnašajo arogantno.


    Simbioza dihurjev

    Prispeval/a: MC dne petek, 9. december 2005 @ 15:35 CET
    Smrad je podobna beseda kot bolezen. Če nekomu rečeš, da je bolan, najprej pomisli na to, da je malo moten, da z njim nekaj ni v redu, skratka - gre za negativno konotacijo, ki jo prinaša beseda sama. Zato seveda ni kriva niti beseda, običajno tudi tisti, ki jo izreka, ne. Negativno konotacijo (metaforični pomen) ji daje bodisi kontekst besedila ali pa negativna subjektivna interpretacija tistega, ki mu je beseda namenjena.

    MENI VEČINA LJUDI SMRDI - ZAUDARJA po gnilobi, razkroju, kemikalijah !!! Nekateri smrdijo že na 5 metrov, večina na meter, nekateri zavohaš šele, ko dahnejo vate svojo SMRDEČO sapo. Zaradi tega takšni ljudje niso nič slabši, niso manj vredni, ob njih se ne počutim vzvišeno - preprosto SAMO SMRDIJO, tako kot mi smrdijo pijanci, polpijanci, kadilci in vsi tisti, ki so preprojeni z vonjem droge, ki jo konzumirajo. Smrad je atribut - označevalec nekega stanja, ki je specifično za ljudi z določenim življenjskim slogom. Velja npr. splošen konsenz (predvsem med nekadilci), da kadilci SMRDIJO! To ni zmerljivka ali prezirljivost, marveč občutek, ki ga sproži biokemična zaznava s pomočjo vohalnih organov! Kadilci, jasno, sami sebi ne smrdijo, niti jim ne smrdijo drugi kadilci, ker so svojega (in kadilskega) smradu navajeni. Na smrad so razvili toleranco, podobno kot alkoholiki razvijejo toleranco na alkohol. Ker tobačni vonj povezujejo z ugodjem (ki jim ga prinaša nikotinski strup v možganih), se v njih sproži pogojni refleks, zaradi katerega tobačni SMRAD zaznavajo kot DIŠAVO. Takim ljudem običajno DIŠIJO vsi strupi. To je paradigma za izrojen, pokvarjen naravni instinkt.

    Po mojih izkušnjah vegetarijanci zaudarjajo le nekoliko manj kot mesojedci. Šele prihod na pretežno presno hrano prinaša spremembo, ki se kaže v izostrenem vohu, predvsem pa v spremembi telesnega vonja (na bolje seveda). To je izkušnja večine presnojedcev, ki so šli skozi dovolj dolg proces detoksifikacije telesa. Moja žena (tudi presnojedka) zaznava neprijetne vonjave še veliko bolj kot jaz sam. Opaža, da ji praktično skoraj vsi moški zaudarjajo (tudi vegetarijanci na kuhani hrani). Na avtobusu se med ljudmi počuti približno tako, kot bi bila v kakšnem hlevu, natrpanem z domačimi živalmi, oziroma še veliko slabše, ker domače živali ne zaudrajajo po tobaku, alkoholu in česnu. Priznam, da je skušnjava postati ljudomrzneš včasih res velika, vendar se proti temu lahko vedno boriš tako, da se spomniš na stare čase, ko si bil tudi sam podobno 'usmrajen'. Včasih te na realna tla spravijo tudi prdci (praviloma kot posledica nepravilnega mešanja hrane), ki seveda še vedno zaudarjajo - čeravno je to - glede na smer peristaltike, veliko bolj razumljivo, kot če smrad prihaja iz ust ali skozi vsako poro telesa.

    Dokler sva bila z ženo samo vegetarijanca, sva (kljub medsebojni ljubezni) jasno zaznavala smrad, ki se je širil od drugega partnerja. Žena je npr. takoj zavohala, kdaj sem jedel v službeni menzi (česen, prežgano olje, ...), jaz pa sem vohal vonj njene kože, ki se mi je - še posebej v času njene bolezni (ali menstruacije) - zdel zelo neprijeten, tako da sem imel pogosto težave pri vzpostavitvi fizičnega (spolnega) stika. Nekdo bi rekel, da se 'feromonsko' nisva privlačila. Danes vem, da ni šlo za nikakršne feromone, marveč za vonj, ki je nastal kot posledica napačnega hranjenja in bolezenskih procesov gnitja. Ista žena, katere vonj me je včasih pogosto odbijal, me danes s svojim vonjem privlači, ona pa mene, naj se sliši še tako samovšečno, prepoznava kot edinega nesmrdečega moškega. Pravzaprav se mi zdi skoraj nemogoče, da bi bil jaz ljubosumen na druge moške in seveda obratno.

    Če neka vegetarijanka vztraja v zvezi z mesojedcem, potem skoraj gotovo ne zaznava njegovega smradu, ker tudi sama ni čista (v higienističnem smislu, seveda, da ne bo nesporazuma). Večkrat sem se vprašal, kako lahko ženske spijo z okajenimi, alkoholiziranimi, smrdečimi možmi, ki ji pogosto za nameček še pretepajo. Verjamem Ruglju, ki pravi, da skoraj za vsakim pijancem stoji še alkoholizirana žena - tako, da sta v družini običajno kar dva. Kar zadeva mene, se ne bi nikoli spustil v razmerje z mesojedko, niti s kadilko, da ne govorim o kaki alkoholičarki, saj bi me - ne samo organsko - marveč tudi duhovno odbijala, pa naj bi njena 'aura' žarela še tako v zlatih barvah. Vonj česna, tobaka in gnijočih kadavrov, bi preprosto pokvaril vse. Stari Latini so rekli - Omnia vincit Amor - ampak to v praksi velja le za dve totalno zaljubljeni (slepi) osebi ali za dve osebi, ki sta med seboj kompatibilni skoraj na vseh področij. Vse ostalo je zgolj mazohizem ali pa simbioza dveh DIHURJEV, pa če to ljudje priznajo ali ne!


    Simbioza dihurjev

    Prispeval/a: Pips dne sobota, 10. december 2005 @ 03:20 CET
    Bravo, Marko.

    Nimam kaj dodati. Zavezal si mi jezik. Proti takšnim "argumentom" nimam besed. Bom povedal prijatelju, da mu ženska smrdi, ker ni čista, pačeprav ne je "kadavrov".

    Predlagam, da odslej ne govoriš več zrezkojedci, ampak truplojedci. Bo še bolj zaleglo.

    Se mi kar smilita z ženo, če pomislim, da živita na svetu, ki samo e velik hlev, kjer vama vse smrdi.


    Simbioza dihurjev

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 10. december 2005 @ 19:43 CET
    Marko,
    ne zareci se, kajti zarečenega kruha se največ poje!

    Sedaj se postavlja vprašanje, koliko je ta predpostavka o nesimbiozi z dihurji, samo izgovor za zvestobo. Vegetarijanec se mi zdi že zaradi svoje beljakovinske podhranjenosti nekoliko nervozen in neubogljiv. Kaj lahko se zgodi, da zato po tihem, čeprav si sebi ne prizna, ljubi krepke in zdrave vsejedce in si tudi potiho želi doživeti nekaj revolucionarnega in vznemirljivega v njegovi ujetosti v nesvobodi. Že sama miselnost, v katero ga je s svojimi nedomiselnimi jedilnimi listi prikovala žena in zasužnjila njegovo svobodo, mu po mojem mnenju diktira, da se ne sme niti dotakniti kokošjega bedrca, da se mu ne bi vzbudila asciacija poželjivosti po kakšnem drugem bedrcu.

    Poznam nekoga, ki je šel študirati na Univezo v Oxford in Cambridge botaniko o občutljivosti rastlin, da se je rešil take žene, ki je trepetala, da bo njen ljubi postal dihur. Vsakič je zatrepetala, ko je pogledal kakšno žensko bedrce. Tam so mu znanstveniki v nekem botaničnem vrtu dopovedali, da je to samo zaostalost, da se ne dotakne pečenih kokošk in jerebičje paštete. Očitali so mu, da je sin pomehkuženih staršev, ki so se udeležili povorke fundamentalističnih ortičev, ki ne ločujejo kategorije med hočem in mislim. Nek raziskovalec življenja solate je izjavil, da je to vegetarijanstvo trinoštvo, ki izvira iz sadistične singularnosti "hočem" hlastati živo bitje, kar je zaradi svoje absolutne povezanosti z "jazom" neprimerno grozljivejše in bolj pohlepno, kakor pa uživanje mrtvega, že pečenega zrezka ali ribe pečene na žaru. Izmeril je vibracije rastline medtem, ko jo je vegič veliko bolj energično in živčno žvečil in hlastal, kot nevegič, ter je ugotovil, da ima solata v ustih vegiča veliko bolj grozovite muke, kot jih ima riba, ko se ujema na trnk. Vse hotenje vegičev raste iz te konfliktne situacije, ko so prvič storili gorje rastlini in jo živo premikastili v ustih. Bavil se je s tem fenomenom celo po psihološki plati samih vegičev. Ugotvil je, da svoboda prehranjevanja ne leži v "hočem" tako ali drugače jesti ali "hočem", da drugi tako jedo kot jaz "hočem", temveč v svobodi, da vsekdo "lahko" je kar mu paše. Problem vegičev v moči delovati "ne biti dihur" ali ne-moči-delovati ali ne-biti-svoboden tudi takrat pomenita isto, ko filozofska svobodna volja intaktno obstaja naprej. Ali drugače povedano "notranja svoboda", se ne more umkaniti v notranjost, odvisna od tega ali je kdo vegič ali vsejed, kajti svoboden človek odobri prostor, v katerem se lahko dogaja njegova volja in pokaže delovanju, moč njegove resnične volje jesti po svojih potrebah in ne po vsiljevanem načinu drugega. Se uveljavljati po volji drugega in druge prisiljevati, nima s prostostjo človekove volje nič opraviti. Notranji govor sam s seboj, ko ti zunanja sila lepih bederc dihurke odvzame svobodo, da javno sporočaš celemu svetu, da ti je žena vzela svobodo gledanja in dotikanja bedrc in če bi zaužil kokošja bedrca, bi se ti lahko pojavila asociacija na ženska bedrca in s tako razširjenim načinom mišljenja par excellence, izgubiš možnost, da misliš in čutiš namesto samega sebe, drugega - z glavo, ki se je deklarirala kot nedihurka. In tako ti dragi Marko, ta zunanja sila odvzame svobodo, da javno sporočiš ljudem, da si po svoji naravin in človeškem poslanstvu ljubitelj bedrc dihurk in nedihurk in se notranje izjočeš, da ti je bila odvzeta svoboda mišljenja. In tako prideš, do zaključkov, ki se ne skladajo s tvojo naravo, temveč z drugim razumom, ki zasenčuje pojem praktičnega uma. In ko se to zgodi, prideš do imaginacije in ne svoje volje, ker si pridobil možnost misliti in prevzeti misli iz glave drugega in vsiljevati mišljenje drugih, ki ni prav tvoje, tretjim. Jaz mislim, da "biti-začetek" in jesti uravnoteženo prehrano, skratka biti vsejed, se izkazuje v tvoji človeški biti kot normalen način preživetja.

    Seveda jaz jem tudi solato, vendar je mikastim veliko bolj prizanesljivo in nežno, kot to delaš ti. Celo božam jo z jezikom in oblazinim s slino, da pride med mano in solato do čutnih nagonov, nekakšne spontanosti, da se ona prepusti meni, da jo pojem iz ljubezni in jaz pri tem dajem svobodo njeni kozmolški naravi, da se spontano vrača in spreminja v svetlobo. Vendar to zahteva posebne sposobnosti, ki jih vegičem, ki lačno hlastajo solato, nimajo. To so stvari, ki niso kar tako razložljive. Meni tvoj uničujoči biološki proces ravnanja s solato mi ni nič kaj všeč. Solata je živo bitje in potrebuje zveličanje, ki ga vegetarijanske kobilice ne utegnete dati njenemu veličastvu. Gre za ritual z lastno virtuoznostjo, ki je značilna za vso naravo.
    Tako je vidiš dragi Marko, je velika razlika med delovanjem in delovanjem. Da se ti stvar posreči moraš imeti takt in pravi prijem. Tvoje hlastanje solate bo privedlo tudi do naravnega ravnotežja, da uboge živalce ne bodo imele kaj jesti. In tako boš sam zabredel v brezizhodnost svoje teorije.

    Lep pozdrav in vse dobro
    Tatjana


    Simbioza dihurjev

    Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 12. december 2005 @ 08:55 CET
    Osebna izkušnja je zame vedno zelo močan argument, pa naj ga ti še tako zavijaš v narekovaje. Še posebej zato, ker je podobno izkušnjo doživela in izpovedala večina ljudi, ki so postali presnojedci.

    Besedo truplojedci že uporabljam. Vseeno , hvala za sugestijo. Ker se mora od trupla do zrezka vendarle zgoditi proces razkosanja in kasneje še proces finega rezanja, beseda zrezkojedci na nek način že zajema tudi truplo kot izhodiščno surovino. Zelo težko je namreč konzumirati telečji zrezek iz še živega telička, ne da bi žival prej potolkel s klavskim nožem ali pištolo, ter vsaj malo počakal, da živalci odteče kri in neha trzati z nogami. Je pa res, da obstajajo tudi sojini ali zelenjavni zrezki, vendar je atribut 'telečji' dovolj zgovoren, da pove vse. Ne obstaja namreč nič takega, kot truplo soje ali truplo peteršilja. Verjamem pa, da je beseda truplo zelo neprijetna (razen za patološke nekrofile) in jo je potrebno verbalno olepšati, tako kot je potrebno (kulinarično)olepšati dejansko truplo, da nazadnje postane zrezek.

    >Se mi kar smilita z ženo, če pomislim, da živita na svetu, ki
    >samo e velik hlev, kjer vama vse smrdi.

    Ne skrbi za naju. Kdor smrad zavoha, se mu zna tudi pravočasno umakniti in svoje življenje spremeniti tako, da v smradu preživi čim manj časa. Svet niso samo mestne beznice, gostilne, cerkve, diskoteke, gledališča, fitness centri, šoping centri, kavarnice in podobne klavstrofobične celice, v katerih se drenjajo od narave odtujeni ljubitelji opojnih substanc, lažnih dišav, virualnih podob, umetnih luči in shizofrenih nenaravnih zvokov.

    p.s.:

    Prijatelju povej, da mu ženska smrdi, le v primeru, če je on odgovoren za njeno higieno. Drugače je veliko bolje, da to poveš njej osebno. Pa še to le v primeru, če njen smrad zaznavaš in te zelo moti. Dokler tudi sam uživaš kadavre, se to seveda ne more zgoditi, ker ti je vonj živalskega adrenalina všečen, smradu, ki nastaja pri gnitju kadavrov v prebavnem traktu, pa si navajen, oziroma si z njim že tako "popips-an", da ga ne razločiš več od na podoben način "popipsane" okolice. Lahko pa ji(ma) zmeraj razložiš, da obstajajo ljudje, ki se prehranjujejo na specifičen način in so zaradi tega razvili sposobnost zaznavanja, zaradi katere jim večina ljudi, predvsem pa vse vrste "pipsov" zelo neprijetno zaudarja.




    Simbioza dihurjev

    Prispeval/a: Pips dne ponedeljek, 12. december 2005 @ 11:41 CET
    Ja, se veliko pogovarjam o tem s prijatelji vegiči in nekateri so začeli tudi prebirati tvoje pisanje, pa pravijo, da si smešen in patetičen in da tvoje pisanje že meji na sektaštvo. Upam, da bo kdo tudi kaj napisal.

    Je prav zanimivo, da nič ne napiše o tem kakšen normalen vegič. Zanimivo je tudi to, da se normalni vegiči sploh nočejo preveč družiti z vami orto-vegiči. Vidim razne shode proti pobijanju živali. Nazadnje zadnjič v Mariboru, ko je protestirala le peščica ljudi in je bilo videti nekako bedno vse skupaj. In še to, da je v skupini dvajsetih ljudi(če ne pretiravam število navzgor), bilo pol Hrvatov, ki so se udeležili v podporo. Kljub obširnim pozivom k udeležbi.

    Ko smo že pri truplih. Ko rastlino utrgaš in ji s tem prekineš življenje, lahko govorimo o tem, da je rastlina postala truplo. Prenehala je vegetirati in pri tem se je začel njen razkroj. Pusti solato na mizi nekaj dni in povej, če kaj smrdi.


    Felatio cum Cucumis

    Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 12. december 2005 @ 14:26 CET
    >Marko,
    >ne zareci se, kajti zarečenega kruha se največ poje!

    Zame ta pregovor že dve leti ne velja več. Zarečeni kruh me je skoraj ugonobil. Mogoče bi morala reči: Marko, ne zareci se, zarečenega SADJA se največ poje! Šalo na stran. Preverjanje ljudskih modrosti in pregovorov v praksi me je pa pripeljalo do spoznanja, da so to le stereotipi, s pomočjo katerih se ohranja neka bolna tradicija, ki jo etnologi in ljubitelji »tradicionalnih vrednot« negujejo v tabernaklju svoje nacionalne omejenosti. »Boš že videl, tudi tebe bo tepla palica, ne obmetavaj se s kruhom, vsaka rit svojo šibo najde, tudi tebe lahko doleti nesreča« – s takšnim in podobnim »katoliškim« sranjem zasipajo otroke že od malih nog, da potem s privzgojeno tesnobo živijo do konca življenja in na enak način potem strašijo naprej svoje otroke.

    >Sedaj se postavlja vprašanje, koliko je ta predpostavka o nesimbiozi z dihurji,
    >samo izgovor za zvestobo. Vegetarijanec se mi zdi že zaradi svoje
    >beljakovinske podhranjenosti nekoliko nervozen in neubogljiv.

    Teorija o beljakovinski podhranjenosti se vleče kakor kurja čreva in videti je, da tudi prihaja iz kurjih možganov. Temelji na zdravniški dogmi, ki se je oblikovala v začetku prejšnjega stoletja in jo je vegetarijanska, še bolj pa veganska praksa (konec koncev tudi z množico vrhunskih športnikov) že zdavnaj ovrgla, danes pa - spodbujena s pesniškim navdihom ljubiteljice telečjih zrezkov - doživlja ponovno renesanso. Dejstvo pa je, da smo vegetarijanci povečini res zelo neubogljiva bitja. Mesu smo se odrekli kljub diktatu tradicionalne družbe. Biti neubogljiv pomeni stati pokončno in nasprotovati lažnim avtoritetam. Beseda ubogljiv izhaja iz besede ubog – kar pomeni slaboten, obnemogel, usmiljenja in pomilovanja vreden – skratka - pomeni biti všečen svojemu mamonu.

    O nevrozi je težko razpravljati le na osnovi simptomov. Prava nevroza se manifestira šele, ko pride do odtegnitve surogata, ki zagotavlja pasivizacijo. Večina ljudi danes deluje pomirjeno, ker svojo nevrozo potlačijo s pomočjo sladkarij, jutranjih kavic, čajčkov, nikotina, tablet, opiatov, telečjih zrezkov...

    >Kaj lahko se zgodi, da zato po tihem, čeprav si sebi ne prizna,
    >ljubi krepke in zdrave vsejedce in si tudi potiho želi doživeti nekaj
    >revolucionarnega in vznemirljivega v njegovi ujetosti v nesvobodi.
    >Že sama miselnost, v katero ga je s svojimi nedomiselnimi jedilnimi
    >listi prikovala žena in zasužnjila njegovo svobodo, mu po mojem mnenju
    >diktira, da se ne sme niti dotakniti kokošjega bedrca, da se mu ne bi
    >vzbudila asociacija poželjivosti po kakšnem drugem bedrcu.

    Večina vegetarijancev se za spremembo odloči iz zdravstvenih razlogov in potem doživi opazno spremembo zdravja na bolje. Tvoje čvekanje je na tem mestu povsem deplasirano. Tudi sam sem bil priča takšni metamorfozi – od šibkega in bolnega vsejedca do krepkega in neprimerno bolj zdravega presnojedca. Zame je bila to prava REVOLUCIJA in resnično VZNEMIRJENJE, ki sta me odrešila ujetosti nesvobode dekadentnega kadavrožerstva in granivorstva.


    >Poznam nekoga, ki je šel študirati na Univezo v Oxford in Cambridge
    >botaniko o občutljivosti rastlin, da se je rešil take žene, ki je trepetala,
    >da bo njen ljubi postal dihur. Vsakič je zatrepetala, ko je pogledal
    >kakšno žensko bedrce. Tam so mu znanstveniki v nekem botaničnem
    >vrtu dopovedali, da je to samo zaostalost, da se ne dotakne pečenih
    >kokošk in jerebičje paštete. Očitali so mu, da je sin pomehkuženih staršev
    >, ki so se udeležili povorke fundamentalističnih ortičev, ki ne ločujejo
    >kategorije med hočem in mislim.

    Anekdota je pravzaprav samo lep prikaz, kako razmišlja 'mesojedski mainstream'. Za tradicionalne Angleže je sploh značilno, da si težko prestavljajo življenje brez mesa, saj celo beseda »meat« pri njih prestavlja že od srednjega veka tudi sinonim za »hrano«. Vendar se tudi v takih okoljih kdaj rodi kakšen »proteinsko podhranjen neubogljivež«, ki razmišlja drugače, kot večina. To bi lahko rekli za upornika svojega časa - literata Georga Bernarda Shawa, (navajam ga tudi zato, ker se pesniki bojda dobro razumete med sabo), ki je med drugim rekel: »Kako lahko pričakujemo idealne razmere na Zemlji, medtem ko smo sami živi grobovi ubitih živali?"
    Razločevanje med hočem in mislim je nedvomno zelo pomembno. Opažam, da tisti, ki HOČEJO telečji zrezek, ponavadi zelo malo MISLIJO!


    >Nek raziskovalec življenja solate je izjavil, da je to vegetarijanstvo trinoštvo,
    >ki izvira iz sadistične >singularnosti "hočem" hlastati živo bitje, kar je zaradi
    >svoje absolutne povezanosti z "jazom" .... temveč v svobodi, da vsekdo
    >"lahko" je kar mu paše.

    In ti, Tatjana, temu raziskovalcu življenja solate iskreno verjameš?! Globoko v sebi čutiš, da solata, ki jo grizeš prenaša grozljive muke, teliček, ki ga aranžiranega goltaš v kaki restavraciji pa je svoje življenje zaključil manj boleče kot ena izmed milijarde travnatih bilk, ki se prelomijo pod vrtno kosilnico na domačem vrtu? Prav nič se ne čudim snovalcem holokavsta, ko pa zmorejo na podoben način razmišljati celo nekateri pesniki in pesnice. Če je svoboda v tem, da vsako »je kar mu paše«, potem je svoboda tudi v tem, da vsakdo »dela kar mu paše«. Res, zelo nenavadna formulacija za ljudi, ki sicer stavijo na Kantov kategorični imperativ. Videti je, da sta cinizem in brezčutnost res zaznamujoča atributa človeške vrste.

    Dobro, reciva, da to, kar ti praviš, v resnici drži in poglejva zadevo na način, kot jo hočeš videti ti, ki živiš v oblasti t.i. »praktičnega uma«. Teliček je res mrtev, travica, ki jo žvečiš v ustih, pa recimo, da je še vedno živa. Vendar, a se ti ne zdi, da teliček ni padel z Marsa, marveč je moral, da je dosegel primerno težo za zakol, pojesti ogromno, ogromno, ogromno (živih) travic – neprimerno več, kot jih pojedo vegetarijanci, ki teličkov ne jedo. Živali pridelajo 10 krat manj hrane kot jo pojedo, zato je potrebno toliko krat več pridelovalne površine, toliko krat več energije za žetev, toliko krat več vode, toliko krat več pesticidov, ..itd. Torej, tudi če samo kvantitativno seštevaš povzročene muke, ki jih doživlja solata in trava v ustih rastlinojedcev, se na koncu izkaže, da je veliko bolj prijazno (do trave in do teličkov) biti vegetarijanec, kot pa vsejed. Poleg tega pa pozabljaš še nekaj – presnojedci jemo pretežno sadje – torej plodove, zaradi katerih ni potrebno uničiti rastlino. Ampak vse to v resnici zate sploh ni pomembno, ker o teh stvareh preprosto nočeš in ne želiš razmišljati, pomembno je le, da si s slaboumno anekdoto opereš krvave roke.

    Goltanje telička zate pomeni veliko več kot navaden gurmanski konzum – prestavlja manifestacijo tvoje moči, ki jo imaš (kot človek) nad naravo. Je metafora za neke vrste evharistij, s katerim vase sprejemaš moč pokončane (premagane) žrtve.

    >Problem vegičev v moči delovati "ne biti dihur" ali ne-moči-delovati
    >ali ne-biti-svoboden tudi takrat >pomenita isto, ko filozofska svobodna volja
    >intaktno obstaja naprej. Ali drugače povedano "notranja svoboda",
    > se ne more umkaniti v notranjost, odvisna od tega ali je kdo vegič ali
    >vsejed, kajti svoboden človek odobri prostor, v katerem se lahko dogaja
    >njegova volja in pokaže delovanju, moč njegove resnične volje jesti po
    >svojih potrebah in ne po vsiljevanem načinu drugega. Se uveljavljati
    >po volji drugega in druge prisiljevati, nima s prostostjo človekove volje nič opraviti.

    Bolj se ne morem strinjati s tem!

    >Notranji govor sam s seboj, ko ti zunanja sila lepih bederc dihurke
    >odvzame svobodo, da javno >sporočaš celemu svetu, da ti je žena
    >vzela svobodo gledanja in dotikanja bedrc in če bi zaužil kokošja bedrca,
    >bi se ti lahko pojavila asociacija na ženska bedrca in s tako razširjenim
    .....
    >in se notranje izjočeš, da ti je bila odvzeta svoboda mišljenja.

    Meni moja žena ni vzela ničesar, še najmanj svobodo gledanja in dotikanja bederc. Ti seveda to zelo težko razumeš, ker moške ocenjuješ na osnovi feminističnih stereotipov.

    >> In tako prideš, do zaključkov, ki se ne skladajo s tvojo naravo, temveč
    >z drugim razumom, ki zasenčuje pojem praktičnega uma.
    >In ko se to zgodi, prideš do imaginacije in ne svoje volje, ker si pridobil
    >možnost misliti in prevzeti misli iz glave drugega in vsiljevati mišljenje
    > drugih, ki ni prav tvoje, tretjim.

    He, he, he – pesnica, pa govori o praktičnem umu! Je pesništvo praktično? Je pesništvo sploh kaj drugega, kot čisto navadna imaginacija. Človek bi pomislil, da je Mišo Mrkaić pesnik par exellance.

    >Jaz mislim, da "biti-začetek" in jesti uravnoteženo prehrano,
    >skratka biti vsejed, se izkazuje v tvoji
    >človeški biti kot normalen način preživetja.


    NEBULOZA št. 1:

    Biti-začetek = biti vsejed

    =>

    Biti-konec = biti vegetarijanec

    NEBULOZA št. 2:

    Jesti uravnoteženo hrano = biti vsejed
    =>
    Uravnotežena hrana = vsa hrana

    NEBULOZA št. 3:

    Biti vsejed = normalen način preživetja
    =>
    Biti vegetarijanec = nenormalen način preživetja


    NEBULOZA št. 4:

    Izkazovanje vsejedstva v svoji človeški biti
    =>
    Biti vegetarijanec = zanikanje svoje človeške biti


    Tatjana ti v resnici nič ne MISLIŠ, marveč res kvečjemu samo nekaj HOČEŠ!


    >>Seveda jaz jem tudi solato, vendar je mikastim veliko bolj prizanesljivo in nežno,
    >>kot to delaš ti. Celo božam jo z jezikom in oblazinim s slino, da pride med
    >>mano in solato do čutnih nagonov, nekakšne spontanosti, da se ona prepusti
    >>meni, da jo pojem iz ljubezni in jaz pri tem dajem svobodo njeni
    >>kozmolški naravi, da se spontano vrača in spreminja v svetlobo.
    >>Vendar to zahteva posebne sposobnosti, ki jih vegičem, ki lačno
    >>hlastajo solato, nimajo. To so stvari, ki niso kar tako razložljive.
    >>Meni tvoj uničujoči biološki proces ravnanja s solato mi ni nič kaj všeč.
    >>Solata je živo bitje in potrebuje zveličanje, ki ga vegetarijanske kobilice
    >>ne utegnete dati njenemu veličastvu. Gre za ritual z lastno virtuoznostjo,
    >>ki je značilna za vso naravo.

    Popolno razumem tvojo nežno oblizovanje solate, božanjem z jezikom, oblazinjenje s slino, ipd. Temu se reče kompenzacija za tisto, kar bi morala doživeti z moškim (udom). Tipičen primer oralnega samozadovoljevanja, precej značilnega za čvekave pesnice, ki rade cmokajo in opletajo z jezikom. Gre za nikoli izživet sesalni refleks. Verjetno se na podoben način poslužuješ tudi kakšne kumare ali korenja, s katerimi potem doživljaš ljubezenska razmerja, se prepuščaš čutnim nagonom, ob penetraciji trdega gomolja daješ svobodo njegovi kozmološki naravi, pri sesljanju kumare pa imaginiraš falično podobo vse do spontanega izliva kumaričnih sokov, ki v tvoji ustni votlini potem doživijo zveličanje in nazadnje še transcendentalno-fizičen spoj s tvojo notranjostjo, kjer se srečajo z dušo zaklanega telička. Priznam, da »vegiči« teh sposobnosti res nimamo, saj iz korenja običajno delamo sok, kumare pa si narežemo v solato.


    Felatio cum Cucumis

    Prispeval/a: Pips dne ponedeljek, 12. december 2005 @ 15:20 CET
    Ko že očitaš Tatjani, da je imaginarna pesnica, naj ti predlagam, da začneš pisati erotične zgodbe in znanstveno fantastiko. Predvsem slednja bi ti po načinu pisanja najbolj pristajala. Boš videl, da uspeh ne bo izostal.

    Res me nasmejejo tvoji komentarji.


    Znanstvena fantastika

    Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 12. december 2005 @ 16:21 CET
    Tudi "Krasni novi svet" Aldousa Huxleya, pa Orwellov 1984 in nenazadnje filmska trilogija Matrica so le čista znanstvena fantastika, pa nam o današnji REALNOSTI povedo več, kot vsa sponzorirana znanstvena objektinost skupaj!

    Kar zadeva erotiko, pa ti moram priznati, da sem se - to bi ob natančnem prebiranju opazil lahko tudi sam - predvsem posluževal pesniškega instrumentarija, s katerim je že pred tem postregla kar pesnica sama v svojem ekspozeju o čutnih nagonih, ki jo prevevajo zaradi kozmološke narave žvečenja navadne solate.

    Smej se še naprej in imej se lepo.



    Sektaški odgovor

    Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 12. december 2005 @ 18:26 CET
    >Ja, se veliko pogovarjam o tem s prijatelji vegiči in nekateri so začeli tudi prebirati tvoje pisanje, pa >pravijo, da si smešen in patetičen in da tvoje pisanje že meji na sektaštvo. Upam, da bo kdo tudi kaj >napisal.

    Moje pisanje ne meji na sektaštvo – moje pisanje JE sektaštvo! Mogoče ni takšno sektaštvo, kot si ga predstavlja večina ljudi v smislu nekih ceremonij, ritualov, posvečenosti in skrivnosti (do tega tudi sam čutim veliko averzijo), vendar – glede na mnenje večine, ki je simptomatično religiozno mnenje – so moja mnenja (ali če hočeš mnenja meni podobnih) nedvomno sektaška. Kot sem že večkrat zapisal – danes je edina zaščita pred množično norostjo individualna norost.

    >Je prav zanimivo, da nič ne napiše o tem kakšen normalen vegič.

    Dobro, bodiva poštena, saj se tudi tudi noben »normalen« mesojedec, se prepira z »orto-vegiči« po forumih. Tisti bolj »normalni« se običajno res ne vključujejo v tovrstne debatne krožke.

    >Zanimivo je tudi to, da se normalni
    >vegiči sploh nočejo preveč družiti z vami orto-vegiči.
    >Vidim razne shode proti pobijanju živali. Nazadnje
    >zadnjič v Mariboru, ko je protestirala le peščica ljudi in je bilo videti
    >nekako bedno vse skupaj. In še to, da je v skupini dvajsetih ljudi
    >(če ne pretiravam število navzgor), bilo pol Hrvatov, ki so se udeležili v
    >podporo. Kljub obširnim pozivom k udeležbi.

    Vsaka velika ideja je bila najprej herezija. Število ljudi, ki se nekje zbira ali v nekaj verjame, pa nič ne pove o resničnost tistega, zaradi česar se zbirajo oziroma tistega, v kar verjamejo. Poglej - v cerkvah se zbirajo množice ljudi, to ne pomeni, da so brezmadežno spočetje, sveta trojica in vnebovzetje pri živem telesu resnični in možni. Množice nikoli niso ljubile resnice. Množice obožujejo laž in dober »performance«.


    >Ko smo že pri truplih. Ko rastlino utrgaš in ji s tem prekineš
    >življenje, lahko govorimo o tem, da je rastlina postala truplo.
    >Prenehala je vegetirati in pri tem se je začel njen razkroj.
    >Pusti solato na mizi nekaj dni in povej, če kaj smrdi.

    O tem, da je rastlina postala truplo, lahko govoriš ti in npr. Tatjana Malec, ki je sposobna metaforične transcendence. V SSKJ je pomen jasno določen: gre za truplo mrtvega človeka ali živali. Tudi v ekspresivni rabi se rastline ne pojavljajo. Pač pa je navedena zanimiva – šaljiva raba: Rad skrbi za svoje truplo, kar pomeni, da rad dobro je in pije. Videti je, kot bi šlo za človeka, ki gnije pri živem telesu – za neke vrste potujočo greznico. Pomenljivo, mar ne?

    Kar zadeva razkroja, ki se začne, ko solato pustiš na mizi, pa bi lahko npr. vedel, da rože (pa tudi solata) lahko še kar nekaj časa obdržijo svojo svežino, če jo(jih) namočiš npr. v vodi. Celice še vedno živijo – zato sveži, presni hrani pravimo tudi živa hrana. Z gnjatjo in telečjim zrezkom gre to bolj težko. Proces celične smrti in gnitja (razkroja) se začne v trenutku, ko umre žival.

    In nenazadnje - pravzaprav sploh ni pomembno, kaj se zgodi s solato ali s telečjim zrezkom na mizi, marveč kaj se dogaja s solato in telečjim zrezkom, ko ta zaideta v prebavni trakt. Če poješ npr. kilogram sadja , bo to zapustilo prebavni trakt že prej kot v 12-ih urah (Solata potrebuje verjetno malo več). Telečji zrezek (še bolje v kaki kombinaciji s krompirjem) pa se v želodcu in nato v črevesju presnavlja neprimerno več časa – priložnosti in časa za gnitje je več kot dovolj. Če upoštevaš še slabo opremljenost človeškega organizma za presnavljanje koncentriranih proteinov (ni urikaze, nizka koncentracija HCl v želodcu, v primerjavi s karnivori izredno dolg prebavni trakt), podoba gnijočega kadavra postane še toliko bolj stvarna.


    Sektaški odgovor

    Prispeval/a: Pips dne ponedeljek, 12. december 2005 @ 19:04 CET
    Zelo zanimivo.

    In ravno ti se sklicuješ na SSKJ, ko pa v odstavku pred tem jasno poveš, da je velika množica podrejena lažem, da ima rada laži itd...SSKJ pa je napisan za veliko množico, za široko uporabo.

    Če truplo hraniš na hladnem, ne začne tako hitro razpadati. Če rožo zalivaš, tudi dlje zdrži. Na vročini brez vode pa oba hitro razpadeta. Če dodaš še veter, se posušita. Tudi truplo človeka ali živali. Če daš živalsko truplo v vodo, s tem podaljšaš čas razpadanja, podobno kot pri rastlini.

    Sektaštvo lahko privede tudi do nesrečnega konca. Naprimer množični samomori, ker jih pač okolica ne razume in jim noče prisluhniti. Ali ko okolica opazi, da na račun svojih "naprednih" idej trpijo otroci sektašev. Ti si nekaj takega že nakazal s tem, da ne bi dal cepiti otroka. In z idejo, da bi otroka hranil s kokosovim mlekom.

    A je koza manj žival kot je krava?


    Felatio cum Cucumis

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 12. december 2005 @ 20:36 CET
    Pozdravljen Marko,

    ni kaj, tvoji komentarji neizmerno izzivajo radiaklni kriticizem in hkrati dosegajo izjemno zdravilno kvaliteto v verbalni vaji tvoje vegetoapologetike.

    Bolniki se večinoma pritožujejo, da običajno niso zmožni uživati življenje in psihoanalitik mora prevzeti skrb za njihove težave, za katere so prej menili, da ne potrebujejo strokovne pomoči.

    Take težave bi lahko imel vsakdo, tudi vegič, ki je spremenil nazore in navade svojega prehranjevanja in postal drugačen od svojih prijateljev in kolegov. In vegiču pomeni veliko olajšanje, ko se z nekom pogovarja, da ga ta ustrežljivo in sočutno posluša, ko obrazloži kako vsako, še tako neznatno pomanjkljivost v prehrani, lahko nadomesti z vitamini in hranili, ki jih vsebujejo velike količine solate, korenja, zelja in ohrovta. Vegič zatrjuje, da je terapija priznana, resna in obetajoča za duh kože in da pomeni v osebnem pogledu pravo razkošje prehrambenih navad in pravo razkošje vseh vonjav v človeških brlogih, kjer ni zaslediti niti kapljice urina in drugih odpadkov telesa. Solata mu postane nadomestilo za politiko, religijo, filozofijo in poezijo. Solata je zanj vse, življenje, prihodnost in večnost!

    Freud je baje razkril vse skrivnosti življenja: nezavedanje, ponovitev otroških doživetij v sedanjosti in celo Ojdipov kompleks. In tedaj, ko smo bili po otroških doživetjih vsi vsejedci, ni bilo nobenih razlik. Razlike so se začele, ko so radikalno kritiko prehranjevanja začeli vegiči. Dokler vigič razlaga svoja pravila igre, je ta igra za oba prijetna. Ko pa Vegič začne vsejedca opozarjati, da se mora odločiti za »solato« izključno samo za solato in korenje, potem pa vsejed doživi dejanski konflikt interesov. To je tako, kot če te hoče nekdo ideološko spreobrniti, da sprejmeš njegov nazor, vero in vegiči so prepričani, da imajo resnico v zakupu. Ni kaj, vegič se je spusti celo v seksualna doživetja vseješčih dihurk in dihurjev in testira na njihovih živcih statistično analizo svojih uspehov psihoanalize spreobrnjencev ali zakrknjenih vsejedcev, ki smrdijo daleč naokrog in onasnažujejo sterilno okolje vegičev in njihove zeljnate parfume.

    »Tako so nas naučili starši«, to je bil nekakšen genetelmenski sporazum naših kmečkih in meščanskih staršev, da bodo otroci v zgodnjem otroštvu pili mleko ter jedli sadje zelenjavo in kokošja bedrca, jajca ter vse kar se pridela doma. In tako se je stoletja razvijal klen rod Slovencev in Slovenk.

    Sedaj pa vidiš po ulicah bledikave, prosojne in izsušene sence, ki jim zaradi beljakovinske podhranjenosti izginja mišična masa in se vprašaš: »Kje so tiste rožnolične deklice, tisti mladeniči, ki jim korak ob udarcu v asfalt doni vitalnost življenja in radoživost? Kje je vsa tista alpska lepota, ki se je hranila z alpskim mlekom, medom, šotoji in palačinkami iz jajc domačih kur, mariniranimi ribicami in rakci iz potokov ter podobnimi beljakovinsko bogatimi hranili?«

    Nekdo se mi je ob podobnem pogovoru oglasil in mi na to rekel, da vegiči imajo korenine v Freudovi teoriji o ustanovitvi znanosti iracionalnega ali v teoriji o nezavednem. Freud je napadel zadnjo trdnjavo, ki je bila še nedotaknjena – človekovo zavest kot temeljno danost duševnih doživetij. Pokazal je, da večina tega, česar se zavedamo, ni realno, in da se večina tistega, kar je realno, ne zavedamo. S tem sta bila izzvana filozofski idealizem in tradicionalna psihologija, ki naj bi vključevala tudi posebno teorijo o nastanku vegičev. Ta je napadla vsejede, njihovo rudamentalnost, trdnost, v zvezi s pripadanjem zemlji, štali, kravi, zajcem, kuram in drugim domačim živalim. Teorija nezavednega je zelo odločilna stopnica k spoznanju človeka in k sposobnosti razlikovanja navideznega in realnega. In tako je bil ustvarjen nov temlj kritičnega mišljenja, ki je razdelil vegiče in vsejede na dva tabora. Vendar celotni ta teoretični sistem boleha na globoki dihotomiji. Vegiči so utrli pot lažne zavesti in lovekove samoprevare, kajti živali so se začele same med seboj napadati in iztrebljati ter jesti, kmet v posledici politke države in EU izumira in človek je ob štrcljih solate ostajal sam, zamišljen na sedežu svoje potlačene seksualnosti, bled in izčrpan na stopnji zatrtega otroškega libida.

    Vsejed se ne sme zaljubiti v nedihurko, in vegič se ne sme zaljubiti v dihurko. In tako je slovenska družba doživela še eno razslojevanje, poleg neštetih političnih, verskih, stanovskih, spolnih različnosti, lepotnih, itd.Vsejedi pa nima smisla za takšen radiaklni kriticizem in se vegičev naravnost bojijo zaradi njihovih radialnih birokratskih lastnosti, kajti tu gredo stvari od reforme prehranjevanja, uničenja živinoreje, perutninarstva, ribogojništva , lovstva, itd in stvari dosegajo domet, ki postaja središča gospodarskega kaosa in poloma, z veliko ljubosumja in rivalstva med raznimi gospodarskimi interesi. Vsejedi so razglašeni za kanibale, vegiči za kobilice, ki bodo vso naravo opustošile. Politki so ogroženi, ministrstva so negotova o usodi gospodarskega razvoja domovine, živinorejci in perutninarji so napovedali stavko in pohod pred parlament. Joj, kaj bo s tega? Ustanavlja se vegaministrstvo in Ministrstvo za zaščito mrčesa, podgan, miši in podobnih živih bitij.

    In ker vegič ni sprejel asociacije kokošjega bedrca z bedercem dihurke, se je ob misli na korenje v sosedovi štali, spomnil na mnogo falusov in samozadovoljevanje čvekave pesnice, kakor da on ta-le Marko Polo ni čvekav, ko napiše komentar na treh straneh in zaslišuje vsejede kot morilce.

    Kar zadeva nikoli izživetega oralnega kompleksa bi pesnica rada spomnila Marka Pola, da je Freud radelil vegiče in vsejede tudi na kompleks malega Hansa, ki se je maščeval (nad) očetu, na otrokovo krvostkrunsko poželenje po materi, itd. vse do pojavov oralnih in sesalnih analniz značajskih potez.

    Marko, bi pa res rekla, si pa res malce beljakovinsko podhranjen in nervozen, kot tej prijazni pesnici, ki te tako ljubeznivo nagovarja govoriš oziroma ji pripisuješ nikoli izživet sesalni refleks. Mislila je, da ima pri tebi seksualna morala čisto posebno vlogo in da ne boš zašel iz pregentalnih teženj v genitalno seksualnost. Kajti družbeno veljavna seksualna morala zavira genitalno seksualno zadovoljevanje in mi je zelo žal, da so se ti morale ustrezno okrepiti pregenitalne težnje, povezane z značajskimi potezami, ki so te privedla do genitalnih zadovoljitev s korenjem, kumaricami, gomolji itd. Jaz mislim, da vseh pojmov nisi še razčistil, ko mešaš falični in sesalni kompleks. Le-ta ustvarjata dvoje različnih značajskih potez. Recimo sesalni kompleks ima nimfomanka, falični kompleks pa ima bankir.

    Skratka jaz mislim po teh maratonskih komentarjih, da boš sprejel moj napotek in nasvet kako se je treba zadeve lotiti, da bi našel dokončni odgovor na ta problem. Tisti del psihoanalitične karakterologije, ki je potreben za razumevanje vsejedcev še ni pri tebi popolnoma izdelan, ker so se med tem živali začele druga drugo grizti, napadati in jesti in tudi ne prenesejo nekatere živali, da bi jim ti vso solato, korenje, zelje in repo pojedel. Gre za principe in vrednotenja ravnotežija v naravi in ne za Freudove neizživete seksualne reflekse, o katerih pa čimprej napiši knjigo, ker ti ta tematika bolj leži, kot pa tematika o dihurstvu vsejedov.

    Lep pozdrav, imej se super lepo pa ovohaj kakšno dihurko in boš videl, da je njen duh nekaj posebnega, le preizkusiti je treba. Stvarstvo ima rešitev za vsako vprašanje.


    Sektaško pojasnilo

    Prispeval/a: MC dne torek, 13. december 2005 @ 08:24 CET
    >>In ravno ti se sklicuješ na SSKJ, ko pa v odstavku pred tem jasno poveš,
    >>da je velika množica podrejena lažem, da ima
    >>rada laži itd...SSKJ pa je napisan za veliko množico, za široko uporabo.

    SSKJ je kodeks, na osnovi katerega je komunikacija sploh možna. Tako kot to velja za semaforje. Tudi semaforji so postavljeni za veliko množico, za široko uporabo. Gre za pravila, s pomočjo katerih lahko sploh funkcioniramo oziroma komuniciramo. Rdeča luč na semaforu ni laž, je zgolj sporočilo, ki ga moramo upoštevati, če želimo, da promet teče. Pisanja smo se vsi naučili v osnovni šoli - to je v šoli za veliko množico, za široko uporabo. Ampak, Pips, ti ne razumeš razlike med kodeksom in etiko. Če želiva razpravljati o različnih etikah, morava uporabljati isti (množično uveljavljen)kodeks, nabor simbolov, ki jih razumeva obadva (po možnosti na enak način).

    >Če truplo hraniš na hladnem, ne začne tako hitro razpadati.
    >Če rožo zalivaš, tudi dlje zdrži. Na vročini brez vode pa oba hitro razpadeta.
    >Če dodaš še veter, se posušita. Tudi truplo človeka ali živali.
    >Če daš živalsko truplo v vodo, s tem podaljšaš čas razpadanja, podobno kot pri rastlini.

    Če daš živalsko truplo v vodo, ga v bistvu na nek način konzerviraš (preprečiš dostop kisika), recimo temu raje, da ga začasno mumificiraš. Če daš v vodo rastlino (natančneje rečeno samo en njen del), ji vsaj za nekaj časa podaljšuješ življenje, ker so celice v rastlini še vedno žive in črpajo vodo, v idelanih pogojih so še vedno sposobne fotosinteze in rasti. Celice v telečjem zrezku ne črpajo ničesar več, so mrtve - čaka jih le še razkroj. Sicer pa sem ti že razložil, da je bistven razloček v tem, kaj se s hrano dogaja v prebavilih. Na to seveda nimaš pripomb, zato še kar naprej tumpaš o gnitju na planem.

    >>Sektaštvo lahko privede tudi do nesrečnega konca. Naprimer množični samomori,
    > >ker jih pač okolica ne razume in jim >noče prisluhniti.
    >>Ali ko okolica opazi, da na račun svojih "naprednih" idej trpijo otroci sektašev.
    >>Ti si nekaj takega že nakazal s tem, da ne bi dal cepiti otroka.
    >>In z idejo, da bi otroka hranil s kokosovim mlekom.

    Imaš prav, sektaštvo lahko privede do nesrečnega konca. To pa, popolnoma nič ne pove o sektah samih na sploh! Vse je odvisno od sekte. So pa primeri nekaterih eksotičnih (samomorilskih) sekt močno propagandno orodje za kompromitiranje vsakršne drugačnosti. Razen tega je sekta vedno neka skupnost, ki se podreja zelo specifičnemu-lastnemu kodeksu. Jaz ne pripadam nikakršni takšni skupnosti in se ne podrejam nobenemu kodeksu, ki bi ga pisala neka sekta. Kot sem že povedal, do takšne operacionalizacije in manifestacije verovanj čutim kvečjemu averzijo.
    Sekta je vedno (po definiciji) tudi ločina - nekaj, kar se loči od občestva. Nasprotovanje sektaštvu zato ponavadi prihaja od tistih, ki se (religiozno) uklanjajo "mainstreamu", državni religiji oziroma religiozni državi. Ko govorim o religiji, tukaj ne mislim samo strogo teološke vsebine, marveč predvsem na klečeplazenje, strahospoštovanje in odsotnost dvoma. Nasprotovanje sektaštvu zato običajno prihaja od iskalcev zlate sredine, ki jih je proizvedla množična fabrikacija ploščatih, enodimenzionalnih osebnosti, ki se voljno podrejajo splošno priznanim avtoritetam. Do kakšnega konca pripelje take vrste množična apatija ali nekritično verovanje, nam pokaže zgodovina. Nacionalsocializem ni bil nikakršna sekta, bil je gibanje, ki je za seboj povleklo množice. V nacionalsocialistični Nemčiji so bili sekta komunisti, homoseksualci, pacifisti - prav zanimivo - katoliki in protestanti so (s pomočjo raznih konkordatov) ostali v "mainstreamu". Kam je pripeljala množična ravnodušnost in podrejanje "mainstreamu" vemo. Vse sekte tega sveta niso povzročile ene same tisočinke tistega gorja, ki so ga povzročile totalitarne države in religije. Te pa temeljijo prav na podpori "množice ploščatih, enodimenzionalni" osebnosti, ki ne marajo sektaštva, marveč ljubi mir v svetu, kjer vsi mislijo in verujejo na enak način. Največje zločine v človeški zgodovini niso povzročile sekte, marveč so bili storjeni nad sektami. Že samo zaradi tega, je razglašanje sektaštva za nekaj apriori zlega, lahko le produkt pervertiranega, indoktriniranega, "popipsanega" uma.

    >>A je koza manj žival kot je krava?

    Koza je ravno toliko žival kot krava. Je pa velika razlika med kravjim in kozjim mlekom. Obstaja tudi velikanska razlika v tem, kako oziroma v kakšnih razmerah se danes pridela kozje mleko in v kakšnih razmerah se prideluje (in predeluje) kravje mleko.



    Sektaško pojasnilo

    Prispeval/a: Pips dne torek, 13. december 2005 @ 11:04 CET
    """Že samo zaradi tega, je razglašanje sektaštva za nekaj apriori zlega, lahko le produkt pervertiranega, indoktriniranega, "popipsanega" uma."""

    Kot sem že rekel, postanejo orto-vegiči radi nesramni in zbadljivi.

    Glede sekt sem jasno napisal, da LAHKO in nisem rekel, da je to zdravo za gotovo tako z vsemi sektami. Zbodlo me je ravno to, da ne bi dal svojih otrok cepiti proti nalezljivim boleznim.
    Nadalje glede otrok orto-vege-sektašev. Kaj pa bi bilo s tvojim otrokom takrat, ko bi moral v vrtec? Malico mu bi verjetno dal zraven in mu strogo prepovedal jemati karkoli iz rok vzgojiteljic ali vrstnikov? Ali pa bi otroka enostavno držal zaprtega doma? In če bi otrok vzel od prijatelja čokolado ali bog ne daj celo sendvič in bi prišel domov ves smrdljiv od mesa? Kakšna bi bila kazen?

    In kasneje v šoli, šolski izleti, itd,itd...in otrok bi se naprimer odrekel hrani, ki mu jo ti vsiljuješ? In bi jedel meso, sicer ne doma, ker ga ni, ampak drugje? Kako bi ti potem smrdel in to lastni otrok? In bi stanoval pod isto streho z otrokom-dihurjem?

    Seveda boš verjetno rekel, da nakladam, ampak taka so dejstva.


    Ne ubijaj

    Prispeval/a: Drago dne torek, 13. december 2005 @ 13:13 CET

    Ne ubijaj, eden izmed desetih osnovnih členov "božjih" zapovedi, natančneje prepovedi. Ali je te zakone Bogh postavil samo človeku? V Bibliji piše, da vse kar ima kri, ima tudi dušo. Kar pomeni, da so pravila postavljena, za vsa bitja z dušo.

    Dolgo časa sem vrtel to prepoved in nazadnje prišel do naslednje ugotovitve: prepoved je mišljena kot ne ubijaj po nepotrebnem. To pa pomeni, da se lahko ubija samo iz potrebe za normalno zdravo življenje. Pa še to ne kar tako.

    Naučili so nas tudi, da je greh požrešnost. In če človek ubija po nepotrebnem, kaže znake požrešnosti. Posledice so običajno vidne v povečani masi in boleznih.

    Nadalje, zaradi kuhanja, se ubija tudi po nepotrebnem. Telo izrabi nekuhano hrano ~90%, kot kuhane hrane s precej napora le ~30%. To pomeni, da se 2/3 hrane porabi z ubijanjem po nepotrebnem.

    Človek svoje domače živali hrani podobno. Zato te živali - predvsem farmske niso mnogo bolj zdrave od njega. Ko pa pogledamo živali v divjini, vidimo, da se prehranjujejo in živijo po pravilu ne ubijaj po nepotrebnem. Rezultat tega je, da so zdrave in vitalne.

    In človek menda ustvarjen po božji podobi kot krona stvarstva, vsaj tako si v svojih vizijah predstavlja, ne dela nič takega, kar mu Bogh svetuje. Če bo hotel človek postati bližje Njemu, se bo moral začeti učiti pri živalih, predvsem pri živalih živečih v naravi. Kajti le te živijo po njegovih pravilih. Sem lahko prištejemo še nekatera naravna ljudstva.

    Šele tedaj, ko se bo človek vrnil k svojemu izviru, šele tedaj mu bo Bogh uslišal njegovo molitev/meditacijo. Vse ostalo pa je donkihotstvo, borba z mlini na veter in lajanje v luno.





    Felatio cum Cucumis

    Prispeval/a: MC dne torek, 13. december 2005 @ 15:08 CET
    >Take težave bi lahko imel vsakdo, tudi vegič, ki je spremenil nazore in
    >navade svojega prehranjevanja in postal drugačen od svojih prijateljev in kolegov.
    >In vegiču pomeni veliko olajšanje, ko se z nekom pogovarja, da ga ta ustrežljivo
    >in sočutno posluša, ko obrazloži kako vsako, še tako neznatno pomanjkljivost v
    >prehrani, lahko nadomesti z vitamini in hranili, ki jih vsebujejo velike količine solate,
    >korenja, zelja in ohrovta. Vegič zatrjuje, da je terapija priznana, resna in obetajoča
    >za duh kože in da pomeni v osebnem pogledu pravo razkošje prehrambenih navad
    >in pravo razkošje vseh vonjav v človeških brlogih, kjer ni zaslediti niti kapljice urina
    >in drugih odpadkov telesa. Solata mu postane nadomestilo za politiko, religijo,
    >filozofijo in poezijo. Solata je zanj vse, življenje, prihodnost in večnost!

    Tatjana, zakaj pišeš in objavljaš pesmi? Je to zaradi olajšanja, da z nekom komuniciraš, da nekdo ustrežjivo in sočutno posluša, ko poskušaš vsemu svetu dopovedati nekaj, kar ne razumeš niti sama. Biti mora hudičevo hudo, ko živiš tako osamljena in nihče ne razume tvojega transcendentalnega bluzenja in metafor, ki se zapletajo same vase (nalašč provociram). Ali je (poduhovljeno) pesništvo zate samo krinka, za katero se skriva hedonistična pošast?
    Če si doslej kolikor toliko natančno prebirala moje objave na Pozitivkah, bi morala že stokrat opaziti, da zelo malo govorim o solati, ohrovtu, korenju, vitaminih, beljakovinah, razen ko me nekdo neposredno o tem eksplicitno ne vpraša ali izzove s tezo, ki je povezana z vsem tem. In ko smo že pri tem, prepričan sem, da ti poješ veliko več solate, ohrovta, žit in podobnih rastlin, kot jih zaužijem jaz. V moji prehrani to predstavlja kvečjemu 10-20%, vse ostalo je sadje, zato te prosim, da, če že provociraš, uporabi namesto solate raje kakšno jabolko, kaki, figo, banano - lahko mi rečeš tudi opica, orangutan ali kaj podobnega. Vsaj v satiri se poskušaj malo približati resnici. Ampak, resnica tebe nikoli ni zanimala. Zamenjala si jo s subjektivno - pesniško resnico - in jo na krilih oziroma ob pritrjevanju opitih kolegov iz pesniškega krožka povzdignila v absolutno resnico.

    >»Tako so nas naučili starši«, to je bil nekakšen genetelmenski sporazum naših
    >kmečkih in meščanskih staršev, da bodo otroci v zgodnjem otroštvu pili mleko
    >ter jedli sadje zelenjavo in kokošja bedrca, jajca ter vse kar se pridela doma.
    >In tako se je stoletja razvijal klen rod Slovencev in Slovenk. Sedaj pa vidiš po ulicah
    >bledikave, prosojne in izsušene sence, ki jim zaradi beljakovinske podhranjenosti izginja
    >mišična masa in se vprašaš: »Kje so tiste rožnolične deklice, tisti mladeniči, ki jim korak ob
    >udarcu v asfalt doni vitalnost življenja in radoživost? Kje je vsa tista alpska lepota, ki se je hranila
    > z alpskim mlekom, medom, šotoji in palačinkami iz jajc domačih kur,
    > mariniranimi ribicami in rakci iz potokov ter podobnimi beljakovinsko bogatimi hranili?«

    Odgovor je na dlani: "Med tistimi, ki so še živi je približno vsak deseti alkoholik (rožnoličnost še vedno ostaja), vsak tretji je nikotinski odvisnik, mnogi so postali diabetiki, nekateri živijo priključeni na dializne aparate, muči jih osteoporoza, skoraj vsi so debeluhi (mišično maso je nadomestila telesna masa), nekateri udarjajo ob asfalt le še z berglo, vitalnost življenja in radoživost si večina lahko pričara le še s tabletami, pomirjevali in drugi farmakološkimi preparati, veliko večino pa je že zdavnaj pobral rak, srčni infarkt, možganska kap, ciroza jeter ali kaj podobnega."
    Ampak pesnica tega ne vidi, ona tega preprosto noče videti, motijo pa jo suhi, gibki in zdravi vegetarijanci. Trobezlja o nekem gentelmanskem sporazumu naših kmečkih in meščanskih staršev, ki ni nič drugega, kot zgolj refleks na dolga leta pomanjkanja, ki so ga preživeli v času dveh svetovnih vojn.

    >Vendar celotni ta teoretični sistem boleha na globoki dihotomiji. Vegiči so utrli pot lažne
    >zavesti in lovekove samoprevare, kajti živali so se začele same med seboj napadati in
    >iztrebljati ter jesti, kmet v posledici politke države in EU izumira in človek je ob štrcljih
    >solate ostajal sam, zamišljen na sedežu svoje potlačene seksualnosti, bled in izčrpan na
    >stopnji zatrtega otroškega libida.

    Ogromen delež Evropskega proračuna se daje prav za kmetijske subvencije. Na ta način se domače proizvajalce ščiti pred uvozom cenejše hrane in vzpostavlja krivičen ekonomski model, ki tepe predvsem agrarne države v razvoju. Velika večina od teh subvencij se porabi za živinorejo (pridelavo mesa, ribištvo, mleka, živalske krme) - ponavadi se subvencionira najbolj ekološko problematične veje kmetijstva. Vegiči pri vsem tem ne igrajo popolnoma nobene vloge. Vegiči zaenkrat nimajo skoraj nikakršne kupne moči. Rudamentalna trdnost vsejedov ni napadena, kvečjemu napada - sodobno kmetijstvo (ki zagotavlja samopašno vsejedost množice potrošnikov) je večji onesnaževalec in dezintegrator naravnega okolja kot vsaka druga industrija. Ampak pesnica tega ne pozna, prej bi rekel, da noče razumeti - še vedno živi v sanjavih fabulah o zdravem in klenem slovenskem kmetu, ki se (tako kot se je Bert Sotlar na požiralniku) spopada s kruto in trdo naravo. Slika današnjega kmetijstva je v resnici precej drugačna. Danes lahko vsak polpismen kmet, ki ne zna izpolniti najbolj enostavnega obrazca za povrnitev kake škode, odide v kmečko zadrugo in tam brez omejitev (brez izobraževanja) nabavi najbolj strupene pesticide, insekticide in fungicide, ki ji potem lahko po mili volji (raje malo več kot premalo) trosi po svoji njivi, ker so mu kmečki pospeševalci natvezili, da je to edini način, da doseže zadosten pridelek na hektar. V tem ne vidim več nič klenega, romantičnega, čeprav se zgodba vsaj za potrošnike - ponavadi konča podobno, kot se je končala tista na požiralniku. Kmet je v tej zgodbi verjetno še najmanj kriv. Tudi tisti, ki vodijo evropsko kmetijsko politiko so zgolj ekspoziture svojih vlad. Gre za prekletstvo sistema, ki so ga postavile velike korporacije. V tej zgodbi so »vegiči« tako zelo nepomembni igralci, da v ničemer ne morejo vplivati na »propad kmetijstva«. Očitno pa je pesnica v svojem sovraštvu in srdu do »levo-zelenih anarhistov«, pripravljena iti celo tako daleč in skupinico ekscentričnih »vegičev« ponuditi kot grešne kozle za zgrešeno kmetijsko politiko. (Zanimivo, tudi mnogi kmetje radi bentijo in se zgražajo nad vegetarijanci in ekologi)

    >Vsejed se ne sme zaljubiti v nedihurko, in vegič se ne sme zaljubiti v dihurko.
    > In tako je slovenska družba doživela še eno razslojevanje, poleg neštetih političnih,
    >verskih, stanovskih, spolnih različnosti, lepotnih, itd.Vsejedi pa nima smisla za takšen
    >radiaklni kriticizem in se vegičev naravnost bojijo zaradi njihovih radialnih birokratskih
    >lastnosti, kajti tu gredo stvari od reforme prehranjevanja, uničenja živinoreje, perutninarstva,
    > ribogojništva , lovstva, itd in stvari dosegajo domet, ki postaja središča gospodarskega kaosa
    > in poloma, z veliko ljubosumja in rivalstva med raznimi gospodarskimi interesi. Vsejedi so razglašeni za
    >kanibale, vegiči za kobilice, ki bodo vso naravo opustošile. Politki so ogroženi, ministrstva so negotova
    >o usodi gospodarskega razvoja domovine, živinorejci in perutninarji so napovedali stavko in pohod pred parlament.
    > Joj, kaj bo s tega? Ustanavlja se vegaministrstvo in Ministrstvo za zaščito mrčesa, podgan, miši in podobnih živih bitij.

    M. Mrkaić in J.P.Damijan gotovo ne bi bila za to. Že z umetniki imata prevelike stroške. Za zdravje pa itak skrbi Ministrsvo za ptičjo gripo, tamiflu in ostale droge, živali pa so že dolgo v pristojnosti Ministrsva za lov in rdeče meso ter Urada za koline, pršut in telečje zrezke. Obstaja samo še konflikt interesov med Ministrstvom za kmetijstvo in Uradom za droge. Oboji si lastijo teran, merlot, cviček in refošk. Zaradi tega bi utegnila odpasti še kakšna (nepotrebna) Vilenica. Zarotnikom gotovo poveljuje sam M. Mrkaić.

    >In ker vegič ni sprejel asociacije kokošjega bedrca z bedercem dihurke, se je ob misli na
    >korenje v sosedovi štali, spomnil na mnogo falusov in samozadovoljevanje čvekave pesnice,
    >kakor da on ta-le Marko Polo ni čvekav, ko napiše komentar na treh straneh in zaslišuje vsejede kot morilce.
    >Kar zadeva nikoli izživetega oralnega kompleksa bi pesnica rada spomnila Marka Pola, da je Freud
    >radelil vegiče in vsejede tudi na kompleks malega Hansa, ki se je maščeval (nad) očetu, na otrokovo
    >krvostkrunsko poželenje po materi, itd. vse do pojavov oralnih in sesalnih analniz značajskih potez.

    Res je, Tatjana, Freud je povedal marsikaj lepega in zanimivega o naši podzavesti, pa o Ojdipu, krvostrunstvu, faličnih, oralnih kompleksih itd. Sledila mu je množica interpretov, ki so tekmovali v tem, kdo bo bolj razsvetlil človeško dušo, podzavest, spolnost ipd. Bil je kontroverzen genij svojega časa. Njegove sledi na področju psihoanalize so neizbrisne. O fizičnem zdravju pa seveda, tako kot večina dohtarjev, ni imel pojma! Bil je eden izmed tistih, ki so se trudili, da bi zdravili druge, sami pa so bili nepopravljivo bolni. Dejstvo je, da se je v mladih letih močno zadeval s kokainom, v katerem je iskal rešitev za kronično utrujenost in nevrotične simptome. Za kokain je celo trdil, da ne povzroča odvisnosti in da se ga lahko uporablja za zdravljenje odvisnosti od alkohola in opija. Znano je tudi, da so Freuda plačevali farmacevtski giganti kot npr. Merck in Parke Davies, da je potrjeval (predpisoval) njihovo blagovno znamko kokaina (v tistem času je kokain še veljal za zdravilo). Bil je torej tipičen 'drug' doktor svojega (in današnjega) časa. Kokaina se je nekako odvadil (in celo odvajal druge), nikoli pa se mu ni uspelo rešiti odvisnosti od nikotina. Cigare je "sesljal" kot po tekočem traku, brez njih sploh ni mogel pisati. Tudi umrl je zaradi raka na grlu, ki ga je povzročil tobak. Cigaram se ni odrekel niti potem, ko so mu kirurgi že izrezali spodnji del obraza , da bi očistili rakavo tkivo. Če sem malo nesramen, bi lahko rekel, da je sam postal dokaz svoje oralno-sesalne teorije in na lastnem primeru demonstriral moč sesalnega refleksa. Verjetno bi (vsaj zanj) bilo veliko bolje, če bi se zadovoljil s kakšno kumarico ali korenjem. V tem smislu je tudi psihoanaliza, naj bo še tako poglobljena in resnična, popolnoma brez pomena. Človeku nič ne pomaga, če spozna globino svoje duše (svojega ida, ega, superega in ne vem še česa), če zanemari svoje telo in dela z njim, kot svinja z mehom.

    >Marko, bi pa res rekla, si pa res malce beljakovinsko podhranjen in nervozen,
    >kot tej prijazni pesnici, ki te tako ljubeznivo nagovarja govoriš oziroma ji pripisuješ
    >nikoli izživet sesalni refleks. Mislila je, da ima pri tebi seksualna morala čisto posebno vlogo
    > in da ne boš zašel iz pregentalnih teženj v genitalno seksualnost. Kajti družbeno veljavna
    >seksualna morala zavira genitalno seksualno zadovoljevanje in mi je zelo žal, da so se
    > ti morale ustrezno okrepiti pregenitalne težnje, povezane z značajskimi potezami, ki so te
    >privedla do genitalnih zadovoljitev s korenjem, kumaricami, gomolji itd.

    Pesnica je svoj sesalni refleks nazorno razkrila sama v slikovitem opisu njenega (oralega) druženja z listi solate. Za osvežitev spomina: "Celo božam jo z jezikom in oblazinim s slino, da pride med mano in solato do čutnih nagonov, nekakšne spontanosti, da se ona prepusti meni, da jo pojem iz ljubezni in jaz pri tem dajem svobodo njeni kozmološki naravi, da se spontano vrača in spreminja v svetlobo."
    Pri tem se ji ni bilo potrebno uleči niti na kavč, kaj šele, da bi morala svoje sanjave očke nastaviti nihajoči žepni uri.

    >Jaz mislim, da vseh pojmov nisi še razčistil, ko mešaš falični in sesalni kompleks.
    >Le-ta ustvarjata dvoje različnih značajskih potez. Recimo sesalni kompleks ima nimfomanka,
    >falični kompleks pa ima bankir.

    Jasno je, da nisem še razčistil vseh pojmov. Vse pojme imajo razčiščene samo fanatiki. Ti povem po pravici, da me skoraj ob vsem, kar zapišem, vsaj malo najeda dvom, čeprav boš to ti z veseljem izrabila za novo kvazi-psihoanalizo. Takrat ko bom razčistil vse pojme, se gotovo ne bom več oglašal na (nobenem) forumu. Tudi ti boš takrat verjetno nehala pisati pesmi in se oglašati na Pozitivkah. In verjetno boš do takrat tudi že razdrla svojo ljubezen do telečjih zrezkov in drugih mesnin. Ampak najprej moraš začeti dvomiti.
    Kar zadeva komplekse, sploh nisem govoril o faličnem kompleksu, marveč kvečjemu "o imaginaciji falične podobe". Torej, če združimo sesalni kompleks (ki si ga javno razkrila" in ga teorija pripisuje nimfomankam, ter "imaginacijo falične podobe" (imaginira se vedno nekaj, kar ti manjka, si želiš in ne moreš dobiti) - potem nas to ne privede do pohotne bankirke, marveč kvečjemu do potlačene (sublimirane) nimfomanke.

    >Skratka jaz mislim po teh maratonskih komentarjih, da boš sprejel moj
    > napotek in nasvet kako se je treba zadeve lotiti, da bi našel dokončni
    >odgovor na ta problem. Tisti del psihoanalitične karakterologije, ki je potreben
    >za razumevanje vsejedcev še ni pri tebi popolnoma izdelan, ker so se med tem
    >živali začele druga drugo grizti, napadati in jesti in tudi ne prenesejo nekatere živali,
    >da bi jim ti vso solato, korenje, zelje in repo pojedel. Gre za principe in vrednotenja
    >ravnotežija v naravi in ne za Freudove neizživete seksualne reflekse, o katerih pa čimprej
    >napiši knjigo, ker ti ta tematika bolj leži, kot pa tematika o dihurstvu vsejedov.

    Ti povem po pravici, Freud je zame pretežak (zato sem do njega lahko kvečjemu nesramen in pobalinsko površen, nikoli pa v resnici objektivno kritičen). Ti si se sicer z neko anekdoto o pametnem znancu, ki se bojda spozna na psihoanalizo, postavila na Freudova ramena, jaz revež sem bom pač samo poscal nekje ob njegovih nogah. Imaš prav, bolj se spoznam na solato, korenje, zelje in repo, predvsem pa na vse vrste sadja - čeprav včasih rad tudi malo "pofilozofiram". Pri meni šteje tisto, kar deluje. Psihologija, psihoanaliza, poezija, vuduistične čveke, transcendeca, horoskopi, duhovnost, vera ipd. pri meni nikoli niso delovali drugače, kot delujejo običajna pomirjevala in analgetiki. Z njimi sem zdravil predvsem svoje telesne bolezni. Zvečer sem bral, pesnil, meditiral,.. zjutraj pa sem se vedno zbujal z glavobolom. Zalegla pa je - no, naj ti bo - priznam, da tudi solata, korenje, zelje in repa, predvsem pa veliko sadja in sprememba življenjskega sloga.

    >Lep pozdrav, imej se super lepo pa ovohaj kakšno dihurko in boš videl,
    >da je njen duh nekaj posebnega, le preizkusiti je treba. Stvarstvo ima rešitev za vsako vprašanje.

    Dihurke sem ovohaval že dovolj, priznam, nekoč so dišale tudi meni. Stvarstvo ima res rešitev za vsako vprašanje. Le ljudje včasih preveč transcendentalno kompliciramo - odgovore iščemo v nebesih ali zakopane nekje globoko v sebi, rešitve pobiramo od znanosti, religije in umetnosti. V večini primerov pa bi zaleglo že malo svežega zraka, toplega sonca, gozdnega miru, nekaj listov solate in malo jabolk. Potem so npr. tudi meditacija, rimanje ali stik s svojim bogom lažji.

    p.s.:

    Predvsem pa se moramo (to velja za vse nas) na nek način rešiti te preklete elektronske škatle, ki nam nastavlja virtualne svetove in druge e-skušnjave. Verjetno bo to še najtežji del "razstrupljanja".




    Felatio cum Cucumis

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 13. december 2005 @ 16:41 CET
    Hoj Marko,

    ti komentarji, vsaj z moje strani, so bili parodija na tvoj obsesivno kompulzivni slog, ki predstavlja ponavljajoče se trditve, s katerim vsiljuješ svoj slog prehranjevanje kot dokončno in zadnje merilo vsem, ki smo prebrali tvoje komentarje.

    Ne bi ti rada naprtila etikete(ker ne želim nobenemu delati krivice), da si verižni prepirljivec in celo malce maščevalen. Vendar ko tako pocenjujoče napadaš moje pesnikovanje, ki nima s stilom prehranjevanja nobene zveze, bi skoraj lahko zatrdila, da si najbrž malce v abstinenčni krizi s prehranjevanjem, da ne bo pomote.

    Sem poslušala neko tujo oddajo in zdravnik, ki se ukvarja z motnjami prehranjevanja, pravi, da predstavlja za vegetariance prehranjevanje religijo in drugačni način prehranjevanja predstavlja generalno izdajo. In, to bo držalo, kajti iz tvojih prispevkov veje velika zagrizenost, da ne rečem dobesedno diktatura tvojega nauka.

    Če ti je etiketiranje mene z vsem mogočim olajšalo tvoje fizične, mentalne in čustvene bolečine, naj ti bo. Jaz sem vzela malo tega malo onega, kar je bilo povedanega za zabavo. Ti pa si iskal vseskozi mojo "točko" in si se spravil nad poezijo, Mićota in vse obrobne stvari, ki s prehranjevanjem nimajo nobene zveze. Jaz se po takih pogovorih z navdihom gibljem navzgor in se nasmejem.

    Je pa res, da so mi bolj všeč sogovorci, ki izražajo veselje do življenja, spoštovanje, ljubezen, komunikacijo, intelekt in intuicijo. V življenju je pač tako, da če se počutimo vesele in pozitivne, se lahko spopademo z izzivi življenja. Lahko imamo ljubeč in izpolnjujoč odnos z ljudmi, ali pa se počutimo zafrustrirane in osamljene kljub našim še tako briljantnim jedilnikom.

    Jaz se s prehranjevanjem zelo malo ukvarjam. Tudi sama največkrat segam po sadju: pomorančah, mandarinah, breskvah, marelicah, redno uživam grozdje, jabolka, itd. Jem vse in tako, kot sem se v mladosti naučila in si ne delam nobenih problemov s tem. Pri nas doma je vsaki dan na mizi skleda solate, pogosto ribe. Jem popolnoma normalno, brez sesalnih refleksov (tiste prispodobe so bile parodija na ničejanstvo, na skrajni individualizem, na etiko "nadčloveka", ki prezira vesjede množice in išče v njih izdajalce).

    Vsak človek je takšno hrano, ki odgovarja njegovemu organizmu; vsak človek se ukvarja s tisto duhovnostjo, ki odgovarja njegovi duši. Nekateri pa imajo posebno veselje, da radi eksperimentirajo s tem, da spreminjajo stanja svoje zavesti. Tvoj etični odnos do živali in solate seveda spoštujem.

    Lep pozdrav in vse dobro
    Tatjana



    Sektaško pojasnilo

    Prispeval/a: MC dne sreda, 14. december 2005 @ 07:46 CET
    Pips, nisi prvi, ki mi je postavil podobna vprašanja in priznam, da me vedno znova spravijo v zadrego. Kar zadeva samo cepljenje, ti lahko odgovorim brez zadržkov. Otroka, ne bi dal cepiti, ker menim, da je cepljenje ne samo nepotrebno, marveč tudi nevarno za otrokovo zdravje. Koliko se lahko temu v praksi izognem, pa je že drugo vprašanje. Verjetno ne bi tvegal, da mi odvzamejo otroka in ga potem v vsakem primeru pohabijo s cepivom. Dejstvo pa je, da so mnenja o vrednosti in (morebitni) škodljivosti cepljenja (tudi v strokovni) javnosti deljena. O tem si lahko prebereš mnogo knjig, ena je bila prevedena tudi v Slovenščino. Priporočam tudi ogled sledečih povezav:

    Upam, da se bo v bližji prihodnosti tudi naša država odločila spremeniti zakonodajo in sicer na način, ki bo omogočal svobodo odločanja, tako kot je to že urejeno v mnogih razvitih evropskih državah.

    Tudi vzgoja vegetarijanskega otroka ni tako zelo nemogoča, kot zgleda na prvi pogled. Nenazadnje to velja tudi za vzgojo npr. »nekadilskega« otroka, v obeh primerih je skušnjav na »odprti sceni« zelo veliko. V Sloveniji je že veliko vegetarijanskih otrok. Obstajajo vegetarijanski vrtci. Obstajajo razumevajoči (in pošteni) pediatri. Ne delam si utvar. Predstavljam si sicer, a zatrdno ne vem, kaj me čaka. Še to ne vem, ali mi bo otroka uspelo prepričati, da ne bo postal uživalec trdih drog, kaj šele jedec sladkarij ali morda ljubitelj mesnin. Zagotovo pa mu bom dajal zgled, mu nudil le takšno hrano, kakršno uživam sam in za katero sem prepričan, da je optimalna za njegov telesni in duševni razvoj. Njegov oče ne bo kadil, ne bo popival po gostilnah, ne bo čepel doma na kavču in buljil v televizor, ne bo se »kurbal« z drugimi ženskami, ne bo postal zaležana, pijana kreatura, kakršne mora prenašati skoraj 300.000 slovenskih otrok, ki odraščajo v alkoholičnih družinah, kjer vladajo sadomazohistični partnerski odnosi, pa se zaradi tega nihče ne razburja in tega nihče ne problematizira. (Veliko lažje se je spraviti na vegetarijanske starše, npr. zgolj zato, ker imajo njihovi otroci kakšen kilogram nižjo težo od povprečja in že na prvi pogled niso videti kot napihnjeni buhteljni.)

    Prepovedovati pa itak ne moreš ničesar. Tudi o kakšni »vzgojni kazni« ne razmišljam. Otrok, ki mesa ne bo navajen, bo ob zaužitju le tega verjetno doživel »kazen« kar samo od sebe, ki se bo manifestira kot bolezenski simptom, ki ga bodo sprožile reakcije v organizmu zaradi biološke netolerance, zaradi podobnih reakcij, kot se sprožijo ob prvi pokajeni cigareti ali ob prvem predoziranju alkohola. Otroci, če jim pravilno pojasniš določene zadeve, premorejo dovolj razuma, da dojamejo takšna sporočila. Mislim, da zato ne potrebuješ doktorske dizertacije, niti šole psihoanalize. Sigmund Freud je še naprej sesljal svojo cigaro, tudi potem, ko so mu zdravniki zaradi raka v ustih že odrezali pol čeljusti in grla. Poučen petleten otrok se bo cigaretam zelo verjetno za zmeraj odpovedal že po prvem spontanem kašlju in ne bo čakal na skalpel (če je pred tem le dovolj dolgo sesal dudo ali palec, za kar je bil Freud gotovo prikrajšan.)

    Otroci se večino vedenjskih vzorcev naučijo od svojih staršev. Zanimivi so podatki, ki kažejo, da se alkoholizmu vda kar 40 % otrok alkoholikov. Podobno velja za tobak, saj otroci kadilcev že doma razvijejo toleranco na tobak in jim potem prvi dim ne pomeni prevelikega napora. Poleg tega otroci v domačem okolju razvijejo tudi toleranco na seksizem, rasizem, nacionalizem, antropocentrizem in vse vrste drugih predsodkov. Nadalje, če otroke prepustiš televiziji, bodo postali natančno takšni, kakršne jih želijo videti korporacije, ki agresivno tržijo preko množičnih medijev. Če dovoliš, da ti otroke vzgajajo kleriki, potem boš gotovo dobil pohabljence s plombo na možganih, ki se bodo bali hudiča, pekla in vse življenje živeli z občutkom krivde in pod bremenom izvirnega greha. Če dovoliš, da ti otroke vzgajajo babice in dedki, potem se bo to prej ali slej sprevrglo v posesivno tekmovanje za otrokovo naklonjenost, ki jo bodo iznajdljivi malčki znali s pridom izkoristiti. Zmagali pa bo, tako kot v tisti pravljici o najmočnejšem fantku na svetu, rdeči bomboni (Werter original). Če otrokovo ljubezen kupuješ z materialnimi presežki, potem boš gotovo sproduciral nenasitnega materialista. Če pred otrokom nikoli ne poljubiš svoje žene, se z njo prepiraš ali jo celo pretepaš, boš zanesljivo sfabriciral duševnega zavrteža. Če otroka učiš, naj pokriva svojega grdega lulčka, če z mamico nimaš sproščenega odnosa do spolnosti in se greš razne skrivalnice, potem boš dobil spolnega zavrteža. Če dovoliš, da ti otroka vzgajajo »njegovi najboljši prijatelji z ulice«, namesto, da bi jim bil ti najboljši prijatelj, potem bodo iskali vzornike in vzglede drugje. Če otroci v svojem očetu ne vidijo močne avtoritete (tako kot uči Rugelj!), potem si oplel. In če oseba, ki jo otrok sprejme kot prvo avtoriteto, kadi, pije, ponočuje, ponižuje svojo ženo, itd, potem je fabrikacija novega slabiča neizbežna (jabolko ne pade daleč od drevesa). Mislim, da je zelo pomembno (tukaj pričakujem vehementno nasprotovanje), da svojemu otroku vcepiš samospoštovanje, ki temelji na prepričanju, da je bolj pameten od ostalih. Na svet naj gleda kot sokol, ne kot žaba ali še slabše, tako kot navadna ovca.

    Otroka seveda ne moreš spraviti v karanteno, brez socializacije bo prej ali slej doživel kolaps, zaradi katerega te bo potem gotovo zasovražil za vse življenje. Ne živimo v idealnem svetu, marveč kvečjemu v idealni matrici, ki proizvaja idealne idiote - zato, da služijo idealom idealnih avtoritet in idealnih religij. Ko se otrok rodi, se običajno rodi (oziroma se mora roditi) v državni porodnišnici, kjer ga ožigosajo s številko na obročku, lastnim EMŠO, kmalu zatem pa mu v žile vbrizgajo še farmakološki pečat, s katerim ga zaznamujejo (in pogosto tudi pohabijo) za vse življenje. Ko opravi svoj kemični krst država, običajno kmalu sledi še duhovno posilstvo s posvečeno vodico in vpis v knjigo duš, ki imajo teoretični potencial, da se enkrat zveličajo. Država dobi svojega vojaka, korporacije novega potrošnika, cerkev pa novo dušico. Sistem matrice si že od vsega začetka lasti otroke, kakor bi bili predvsem njihova last. Če se sam še nekako lahko izkoplješ iz krempljev mogočne mašinerije, ki melje vse pred seboj, je to težje ali povsem nemogoče narediti za svojega otroka.

    Nenazadnje, otroci niso last korporacij, vendar niso niti last svojih staršev. Pomembno je predvsem, da se otrokom posvečaš, da postaneš njihov družabnik. Skušnjava, da jih potem »oblikuješ po svoji podobi« je seveda vedno velika. Alternativa, ki jo ponuja »matrica« je namreč grozljiva.

    In če na koncu splodleti vse, mi najbrž ne bo preostalo nič drugega, kot da otroka sprejmem, takšnega kot je. Tudi moji »mesojedi starši« so me nekako sprejeli, čeprav sem - to si lahko mislim - »precej ekscentričen in včasih že kar pošteno zajeban primerek nehvaležnega in nadutega infantilneža«. Tudi zato jih imam rad, vendar imam - še veliko rajši sebe - in se, zaradi četrte božje zapovedi, ne nameravam odreči svojemu »surovemu« življenjskemu slogu.

    Kaj naj rečem, Pips, postavil si mi nekaj vprašanj, na katere ne morem odgovarjati na način, kakršnega si lahko privoščim, ko govorim o izključno moji lastni (že doživeti) izkušnji. Lahko se sicer sklicujem na množico vegetarijanskih otrok, na posamične primere skoraj povsem presnojedih otrok, ki so popolnoma zdravi in normalni, vendar - to niso moji otroci! Ko gre za osebno izkušnjo, si tukaj nedvomno v veliki prednosti, moja pojasnila bodo, ne delam si utvar, v vsakem primeru izzvenela kot gola teorija in idealiziranje.

    p.s.:

    Če mi postaviš še tisoč takih vprašanj (o vzgoji veg. otrok), boš verjetno dobil še tisoč odgovorov, ki pa bodo vsi teoretični. Nenazadnje, so tudi vsa tvoja vprašanje zgolj teoretična, saj tudi ti nisi NIKOLI poizkušal vzgajati vegetarijanskih otrok od vsega začetka. V tem oziru je tvoja izkušnja približno enaka moji.



    Povezava - o cepljenju

    Prispeval/a: MC dne sreda, 14. december 2005 @ 09:00 CET


    Vegetikete

    Prispeval/a: MC dne sreda, 14. december 2005 @ 14:40 CET
    >>Hoj Marko,

    Hoj Tatjana

    >>ti komentarji, vsaj z moje strani, so bili parodija na
    >>tvoj obsesivno kompulzivni slog, ki predstavlja
    >>ponavljajoče se trditve, s katerim vsiljuješ svoj
    >>slog prehranjevanje kot dokončno in zadnje merilo
    >>vsem, ki smo prebrali tvoje komentarje.

    Nobena beseda ni tako vsiljena in posiljena, kot ravno beseda vsiljevati. Kako bi se slišalo, če bi rekel, da na Sončevih Pozitivkah vsiljujejo duhovnost in poezijo? Kako bi se slišalo, če bi izjavil, da nič hudega sluteče »spletne surferje« tukaj napadejo iz zasede in jih potem posilijo z modrimi mislimi, ljubeznijo, horoskopom, astrologijo in rimami ???

    Če se nekdo z mano ne strinja, če zavrača mojo moralo, če občuti averzijo do mojega načina razmišljanja in prehranjevanja, to še ne pomeni, da so mu moja morala, moja prehrana, moj način razmišljanja in moja filozofija kakorkoli VSILJENI!

    >>Ne bi ti rada naprtila etikete(ker ne želim nobenemu delati krivice), da >>verižni prepirljivec in celo malce maščevalen.

    Ne bi rada, ker ne želiš, pa vendar na koncu izrečeš! (po domače rečeno - jebala bi, a da ne uđe!)

    Na vsak moj odgovor ali komentar, je potem priletel nazaj vsaj še eden s tvoje strani. Približno enako »maščevalen«. Moja veriga je sestavljena tudi iz TVOJIH členov! Za prepir sta menda potrebna dva.

    >>Vendar ko tako pocenjujoče napadaš moje pesnikovanje, ki nima s >>stilom prehranjevanja nobene zveze, bi skoraj lahko zatrdila, da si >>najbrž malce v abstinenčni krizi s prehranjevanjem, da ne bo pomote.

    Tvojega pesnikovanja se še dotaknil nisem. (Mimogrede, nekateri tvoji pesniški izdelki so hudičevo dobri) Niti ene same tvoje pesmi nisem literarno razčlenil, komentiral, slogovno ovrednotil, raztrgal ali kaj podobnega. Tudi nisem inetrpretiral njihove sporočilnosti ali v njih iskal psihološko ozadje, ki oblikuje tvoj svetovni nazor, prehranjevalne navade, moralo, itd. Tvoje pesmice pustim popolnoma pri miru.

    >>Sem poslušala neko tujo oddajo in zdravnik, ki se ukvarja
    >>z motnjami prehranjevanja, pravi, da predstavlja za
    >>vegetariance prehranjevanje religijo in drugačni način
    >>prehranjevanja predstavlja generalno izdajo.

    Ja poslušala si zdravnika na neki tuji oddaji, poznaš nekoga, ki je šel študirat na Univerzo v Oxford in Cambridge, sklicuješ se na nekega raziskovalca življenja solate, - same anekdote, katerih skupni imenovalec so neki malomeščanski intelektualci, ki sovražijo vegetarijance in bi radi ugajali »mainstreamu«. Le kdo se ne bi strinjal z njimi?!

    >>In, to bo držalo, kajti iz tvojih prispevkov veje velika
    >>zagrizenost, da ne rečem dobesedno diktatura tvojega nauka.

    Zagrizen sem res, to priznam. Vendar tudi ti nisi od muh.

    Če občutiš diktaturo mojega nauka, potem je čas, da nekaj ukreneš. Oblastnemu in samovoljnemu ravnanju se mora upreti vsaka svobodomiselna oseba. Predlagaj uredniku Sončevih Pozitivk, da sproži revolucijo in me na krilih ljudstva odstrani s foruma. Lahko mu namigneš, naj začne izvajati »pozitivno cenzuro«. Diktatorji si namreč ne zaslužijo nič dobrega.

    Zdi pa se mi, da tega pravzaprav nočeš. Pozitivke namreč nujno potrebujejo Negativce. Zaradi negativcev (če so le dovolj žleht, če so le dovolj amoralni, če so le dovolj ničejanski) se potem »dobri ljudje« zdijo samemu sebi še veliko boljši.

    >>Če ti je etiketiranje mene z vsem mogočim olajšalo
    >>tvoje fizične, mentalne in čustvene bolečine, naj ti bo.

    Etikete, etikete, etikete...že spet smo pri etiketah in etiketiranju. Bodi tokrat vsaj malo poštena in si oglej nekaj primerkov svojih etiket, npr:

    > fundamentalistični ortiči
    > vegetarijanstvo trinoštvo
    > Vegiči so utrli pot lažne zavesti in lovekove samoprevare
    > Vegetarijanec se mi zdi že zaradi svoje beljakovinske podhranjenosti nekoliko nervozen in neubogljiv
    > Marko, si pa res malce beljakovinsko podhranjen in nervozen

    Še nekaj toplih in prijaznih (ad hominem) etiket namenjenim drugim na forumu :

    >Po pravici povedano, imam vas čez glavo in vam takole kolikor morem vljudno rečem: "Pojdite k vragu!"
    >Vi ste pa žrtev rdečih fanatikov in njihovih starih podtikanj!
    >Usrali ste se pod mojo pesmijo, ki nagovarja na razmišljanje ob smrti velikega človeka za človeštvo, brez piatete in sramu.
    >Vaš drek bo smrdel in moja pesem daleč prekaša vašo plitkost in človeško majhnost.«
    >Poglejte koliko gnojnih besed ste izlili iz sebe, da ste zasmradili z njimi vse naše lepe slovenske travnike, gričke s cerkvicami in stezice s kapelicami, ki so jih postavili vaši predniki.
    >Kot gejzirji bruhate vi z vašim društvom na čelu iz tal fanatičnega protikatoliškega fundamentalizma.
    >Vi negativci, ki napadate en velik del narodovega telesa, ste se tu na Pozitivkah polastili prostora, ki je namenjen pozitivnim temam in duhovni rasti. Pojavili ste se kot nek dejavnik mentalnih abortusov, vaša gostobesednost je larpurlartizem, ki se je prelevil v nazadovljno kritikastrstvo vsestransko jalovega ustvarjalca nove normirane družbene zavesti.
    >Pri Tatjani ne berete nobenih odmevov katoliškega besnenja, kot navajate, protikatoliško besnenje je samo na vaši strani. Svobodomisleči ljudje, ki nekaj damo na demokracijo in ustavo se samo upiramo takšni konjenici, kot ste jo vi pognali v dir. Ena izmed njih sem tudi jaz, to je evidentno!

    Uf, to zadnje že malo meji na megalomanijo, na vojno napoved »osi zla«, na javno razodetje svojega politične programa in končnega smisla svojega obstoja.

    Pa še primer »diabolične etikete«, ki že meji na retoriko profesionalnih eksorcistov:

    >»Vi niste nobena moralna razumarska družba, da boste sodili in spreminjali ljudi in jih indoktrinirali s svojim strupom na podlagi nekih stoletja starih patologij. Vašo slino samozadovoljstva kar pogoltnite sami! Spada v zakotje tam, kjer rojijo mušice nad vašimi pamfleti, ki se kisajo s pametjo vred in vi se z vsemi štirimi otepate mušic in tedaj potegnete z vso presunljivostjo zrak v nos, kot bi se hoteli prepričati, če še kje v Sloveniji diši po kadilu in končno sprevidite, da v zraku diši po samem Hudiču, ki se je lotil vas samih. Vaša silna zvestoba Hudičevim koreninam vas vsrkava vase. Obnašate se skrajno mračnjaško, provincialno, človeško zrahljano, vsa nekdanja izrčila človeške kulture tepta vaš gostobesedni narcisizem. Vaša igra je včasih demonska, včasih patetična, to je igra bolestne samozagledanosti v svoje fikcije.«

    In nenazadnje, povsem brutalen, neprikrit, oseben napad na poštenega mladega fanta, ki se pogumno in z najboljšimi nameni prizadeva za resnico. (To me je tudi spodbudilo, da sem se začel oglašati na Sončevih »Pozitivkah«):

    >»Damjan Likar,
    ti si zame velik perverznež in velik lažnjivec. Sedaj si začel pljuvati po drugače mislečih tudi na pozitivkah. Ali ti ni dovolj "Tvoj uspeh", v katerem se na debelo lažeš in zmerjaš ljudi ter ustvarjaš versko nestrpnost in sovraštvo.«

    Temu se reče pesniški gejzir Ljubezni, spoštovanja, strpnosti,...

    >>Jaz sem vzela malo tega malo onega, kar je bilo
    >>povedanega za zabavo.

    Po čem sklepaš, da tudi jaz ne pišem za zabavo?

    >>Ti pa si iskal vseskozi mojo "točko" in si se spravil nad poezijo,
    >>Mićota in vse obrobne
    >>stvari, ki s prehranjevanjem nimajo nobene zveze.
    >>Jaz se po takih pogovorih z navdihom gibljem navzgor in se nasmejem.

    Tvoje »točke« nisem iskal, ker mi je ni bilo potrebno iskati, saj si jo ves čas z veliko mero skromnosti eksponirala kar sama:

    >Tatjana, pesnica o borovih gozdičkih.

    >Jaz sem čisto navadna pesnica, ki sedaj pripravljam pesniško zbirko za tisk. Znam peti lepe pesmi o listnatem gozdu, borovem gozdiču, o vseh živalcah, pesmi o morjih, skalah, zvezdah in ljubezni,...

    >V bistvu pripravljam izdajo dveh pesniških zbirk. Prva bo lirika "Sončevo oko" in bo govorila malce radoživo iz hvaležnosti do nekega cvetličnega praznika, ko pesnica razkazuje svojo modro zvončnico soncu,...

    >Potem, ko sem se naučila duhovno misliti in premagala metafizično praznino, sem spoznala združenost snovnosti z duhovnostjo. To je dolg proces, ki ga človek lahko doseže s premišljevanjem. Višina in globina misli je bila samo simbol za duhovnost in njeno resničnost.

    >Jaz se po takih pogovorih z navdihom gibljem navzgor in se nasmejem.

    p.s.:

    Kar zadeva samega Mića, čeprav ima jajca in je neverjetno načelen, pa te lahko potolažim in ti povem, da je tisto, kar predlaga in povzdiguje kot ideal, tudi meni skrajno odvratno in tuje.

    >>Je pa res, da so mi bolj všeč sogovorci, ki izražajo
    >>veselje do življenja, spoštovanje, ljubezen, komunikacijo,
    >>intelekt in intuicijo. V življenju je pač tako, da če se počutimo
    >>vesele in pozitivne, se lahko spopademo z izzivi življenja.
    >>Lahko imamo ljubeč in izpolnjujoč odnos z ljudmi,
    >>ali pa se počutimo zafrustrirane in osamljene kljub našim
    >>še tako briljantnim jedilnikom.

    Je pa res, da so mi bolj všeč sogovorci, ki izražajo veselje do življenja, ki spoštujejo življenje ljudi in živali, čutijo usmiljenje do ljudi in do živali, izražajo komunikacijo, intelekt in intuicijo. V življenju je pač tako, da če se počutimo vesele in pozitivne, se lahko spopademo z izzivi življenja. Lahko imamo ljubeč in izpolnjujoč odnos z ljudmi, z živalmi in z naravo, ali pa se počutimo zafrustrirane in osamljene kljub našim še tako briljantnim humanističnim spisom, CyberPozitivkam, »voščilničnemu altruizmu« in lepim pesnicam.

    >>Jaz se s prehranjevanjem zelo malo ukvarjam.

    Oh, to pa verjamem.

    >>Tudi sama največkrat segam po sadju: pomorančah, mandarinah, >>breskvah, marelicah, redno uživam grozdje, jabolka, itd.

    Ja, in? Naj to pomeni, da so ribe in telečji zrezek zaradi tega kaj manj krvavi???

    >>Jem vse in tako, kot sem se v mladosti naučila in si ne delam
    >>nobenih problemov s tem.

    Ješ tako, kot so te naučili in v tem ne vidiš nič problematičnega. Vidiš, o tem ves čas govorim – O NAUČENOSTI ! Človek je dresirana žival.

    >>Pri nas doma je vsaki dan na mizi skleda solate, pogosto ribe.
    >>Jem popolnoma normalno, brez sesalnih refleksov
    >>(tiste prispodobe so bile parodija na ničejanstvo, na skrajni >>individualizem, na etiko "nadčloveka", ki prezira vesjede množice in >>išče v njih izdajalce).

    Moje prispodobe pa so parodije na »lažni humanizem«, na skrajni antropocenrizem, na čredno moralo, ki prezira vse posameznike, ki tolčejo iz povprečja in razmišljajo drugače, ki se zgraža nad posamezniki, ki kvarijo dušni mir in blagor črede ter uničujejo pastoralno idilo občestva ter v njih iščejo izdajalce.

    >>Vsak človek je takšno hrano, ki odgovarja njegovemu organizmu;

    Če bi bilo res, da vsak človek je takšno hrano, kakršna odgovarja njegovemu organizmu, potem ne bi bilo večina populacije kronično bolne zaradi degenerativnih bolezni, ki jih lahko povečini pripišemo napačnemu prehranjevanju. Prej bi rekel, da človek je takšno hrano, kakršno so ga naučili jesti, hrano, kakršna odgovarja njegovim brbončicam.

    >>vsak človek se ukvarja s tisto duhovnostjo, ki odgovarja njegovi duši.

    Ne bi rekel. Ljudje se ukvarjajo predvsem z naučenimi rituali, ki so običajno zelo strogo vezani na tradicionalno okolje in togo versko prakso. Koliko to odgovarja njihovim dušam, pa jasno kaže število nevroz, depresij, tesnob, strahu in blodenj, ki jih lahko uravnavajo le še z opijati, antidepresivi, legalnimi in nelegalnimi drogami...

    >>Nekateri pa imajo posebno veselje, da radi eksperimentirajo
    >>s tem, da spreminjajo stanja svoje zavesti.

    Stanje svoje zavesti je mogoče spreminjati npr. z:

    1.) z uporabo opijatov, antidepresivov, halucinogenih drog, parfumov in drugih farmakoloških preparatov
    2.) z umetniško transcendenco (stanje zavesti se ob tem običajno, ne pa nujno, izboljša)
    3.) z raznimi meditativnimi tehnikami (velja enako kot za umetniško transcendenco), hipnozo
    4.) z zrenjem v multimedijske naprave, uporabo digitalnih simulakrov, z nekritičnim konzumiranjem množičnih medijev
    5.) z dovolj pogostim udeleževanjem religioznih obredov, kultnih ritualov, avtodafejev, procesij, poslušanjem litanij,...
    6.) s kajenjem velike, debele cigare na udobnem secesijskem kavču
    7.) Ob toplem ognjišču v družbi velikega pečenega purana na zlatem pladnju, pod skrivnostno svetlobo božične zvezde in sojem rdečih svečk, ob poslušanju zvokov »Stille Nacht« pomešanih z diskretnim cmokanjem in rožljanjem srebrnega jedilnega pribora
    8.) Prosto – po lastni izbiri

    Možnosti za eksperimentiranje in za posebno veselje je skratka dovolj.


    Vegetikete

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 14. december 2005 @ 23:34 CET
    Hoj Marko!

    To so torej prvine, ki sestavljajo "oralni - sesalni" značaj:
    na eni strani zaupanje in prijateljstvo do drugih, želja po ljubezni in razvjanju; na drugi strani pa prehod k agresivnim težnjam.

    Marko, ni kaj reči, veliko časa si porabil za svojo ekspertizo psihoanalitične karakterologije. Veliko truda je vloženega, da se razkrije z lastnim opazovalnim očesom težnje nekoga drugega, ki je podoben zverem, ki iščejo žrtve, da se krvavo razkosajo na krožniku in krvaveče požrejo po levinje.

    Redoljublnost, resnicoljubnost, točnost in čistost so tvoje neprecnljive odlike. Sledove oralne erotike s solato sem opazila pri ljubečem zanimanju za vse oblike racionalizacij, ki naravnost blestijo in so se strnile v sublimacije izživljanja na tekstih, ki niso bili namenjeni tebi in ne v tem kontekstu iztrebljanja misli. Mislim, da si verjetno zelo ponosen na svoje miselne konsltrukte, ki so utelešenje tvoje prave duhovne produktivnosti. Marko, ni kaj vztrajaš na svoji narcisistični verbalni in do mene brezbrižni naravnanosti, ki se zaradi mojega rastočega ponosa, da mi namenjaš tako dolge komentarje, le še stopnjuje.

    Na nek način je tvoja naraščajoča trma kar simpatična, če ne bi po svoje zasukal mojih upornih misli do nekaterih krivičnih stvari, ki jih težko trpim in prenašam in sem jih pošteno obrazložila in napisala, tako kot čutim in mislim. Moja čustva so pristna, tako kot sem čutila, ko sem napisala brez sprenevedanja. Očitno si ti del te skupine, ki jo prematavajo valovi sem ter tja.

    S teboj o tem ne želim polemizirati, ker midva sva se pogovarjala samo o vegaetiki in se mi ne zdi "fer" od tebe, da si se za svojo obrambo poslužil sposojenih tekstov. Veš, diktatura relativizma mi ni simpatična. To je podobno, kot če si za ljubezenski odnos sposodiš tujo ženo. Gre za težnjo linča, ki ni najbolj ekskluzivna. Tvoja ljubezen do uveljavljanja svojega "prav imam" sega že med zbirateljske strasti svojih obsesij. To izgleda tako, kot če bi si nastavil poseben album in zbiral vanj vse spominke srečanja z žnskami in ženami tvojih prijateljev, od gledaliških sporedov, vstopnic, pisem do beležk kaj so rekle in kako so dihurke smrdele.

    Navsezadnje sem vesela, da si rasel ob razkošni oralno-analni erotiki, ki ti je povzročala ugodje, da se ti ni iblo treba razviti v tako pošast, da bi užival kadavre. Vesela sem, da so te vzgajali v telesni čistoči in tudi dušno sterilno, da si se razvil v tako odličnega psihoanalitika, s tako prodornim opazovalnim očesom v vseh osnovnih socialno psiholoških potezah, ki daje tvojemu blestečemu značaju svečeniški pečat.

    S to naravnanostjo je tesno povezana tudi nevoščljivost. Takšni zavidajo drugim kaj jedo, kaj pišejo in kaj mislijo. Nenehno se vpletanjo vanje do klinično in psihološko najmanjše potankosti. Psihologi pravijo, da bi takšne lastnosti lahko predpisali analnemu refleksu zaradi značilne potrebe po simetriji in pravični poravnavi vsega. Kadar jih kaj nenavadnega zmoti, se takšni tipi strašno razdražijo in "bumf" nazaj.

    Veš, kaj Marko, dokler je bila to parodija na to ali ono, je še nekako šlo to nategovanje, vendar sedaj, če prav razumem tvojega pravovernega meščanskega duha in druge okoliščine, ki so te razvnele, kar lepo ljubeznivo nehajva, da me ne bi napeljal, da bi ti rekla kaj neprimernega nazaj, kaj takega kot si ti n. pr. meni večkrat zagodel. Bilo je kar veliko raznolikih raznobarvnih prvin v tvojem pestrem pisanju, ki sem jih preskočila, kajti eden najbolj blestečih dosežkov v življenju je znati spregledati. Nato nastopi vse spoštovanje do mrtvih misli, ki jim je preteklost odvzela svojo moč.

    Imaš vso pravico do blaženosti svojih užitkov, ki ti jih daje vega, vso pravico do razkošnih slavij ob tvojih jedilnikih, do pisanja sijajnih zgodb. Prepričana sem, da ne boš zapravil tako koristne vrednote, kot je prehranjevanje s solato in da se boš držal svojih pravil, pa četudi se boš kdaj zgrudil od izčrpanosti zaradi beljakovinske podhranjenosti. Lenobi in spanju se boš izogibal in si vedno znova zastavljal naloge z nedihurkami, ki bodo čudovito vonjale po šmarnicah. Tistega kar ne boš mogel opraviti zvečer, boš opravil zjutraj. Zjutraj si narediš načrt za jedilnik opoldan, in opoldan za zvečer. Preden greš spat, si skrbno preglej, če si na vse komentarje na forumu odpisal in pazi, da ne izgubiš svojega spanja in da ne tratiš po vnemar svojega dragocenega časa. Bodi dosleden pri svoji puritanski etiki in kar ti najbolj priporočam pa je, da se izogni pesnicam, kajti pesnice nismo od muh. Včasih smo hudičevo načelne. Moram reči, da kljub nekaterim tvojim ne prav sipatičnim potezam, ki so malce zašle v nadomestno zbiranje obremenilnih dokazov, si mi bil tudi zabaven. Pa še nekaj pomembnega bi povedala, da analna erotika sama po sebi deluje v razvoju kapitalističnega gospodarstva kot produktivna sila, zato je pomembno, da si človek ne izprazni z energijo napolnjenih strasti ob banalnih rečeh, kajti v nobodobnem kapitalizmu je treba preživeti.

    Prešeren je meril trak na vatle, jaz pa imam zelo kratek komolec (nima 80 cm) in nisem prišla še navitku do konca, ker ne zelo dolg in jaz imam sedaj pred prazniki zelo malo časa. Imam moj dan napolnjen z aktivnostmi, ki jim ne morem enostavno reči: NE!

    Lep pozdrav. Želim ti lep Božič in nasploh vse dobro v novem letu 2006.

    Tatjana






    Analni refleks zaradi značilne potrebe po simetriji in pravični poravnavi vsega

    Prispeval/a: MC dne četrtek, 15. december 2005 @ 08:53 CET
    >>Lep pozdrav. Želim ti lep Božič in nasploh vse dobro v novem letu 2006.

    >>Tatjana

    Tudi tebi želim lep Božič in nasploh vse dobro v novem letu 2006.

    Marko


    Vegetikete

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 15. december 2005 @ 08:57 CET
    Hoj Marko!

    Sem mislila, da bi ti ob novem letu podarila mojo novo pesniško zbirko. Če mi zaupaš svoj naslov, lahko prek urednika Igorja, ti jo bom poslala. Konec starega leta in začetek novega daje človeku še eno pobudo: nenehno potrebo po popravljanju tega, kar je bilo prej napačnega. Dvignimo se iz črepinj starega leta v novo leto prijatelji.

    Srečno v zlatem rezu!

    Tatjana


    Zbirka

    Prispeval/a: MC dne četrtek, 15. december 2005 @ 09:04 CET
    moj naslov:

    Marko Črnigoj
    Robova 31
    1360 Vrhnika


    Že vnaprej se ti najlepše zahvaljujem!


    Zbirka

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 15. december 2005 @ 12:49 CET
    Marko,

    knjigo dobiš, danes pride iz tiskarne.

    Lep pozdrav

    Tatjana


    Zbirka

    Prispeval/a: MC dne torek, 20. december 2005 @ 12:21 CET
    Tatjana, najlepša hvala za zbirko, ki sem jo prejel že v soboto. Priznam, malo me je presenetilo, ko sem prebral tvoj življenjepis. Imel sem namreč občutek, da si vsaj dvajset let mlajša. Tako pa na koncu vidim, da sem se po internetu ves čas preklal z žensko, ki mi bi bila lahko najmanj mama, če ne že skoraj nona. To sicer ne more spremeniti mojega odnosa do tem ali do stališč, v katerih se (vsaj videti je tako) močno razhajava, skoraj gotovo tudi ne bo vplivalo na "uglajenost" mojih sporočil. Nesramnost in neposrednost sta pri meni namreč sistemske narave. Ne zanikam pa, da včasih še vedno občutim nekaj tiste privzgojene ponižnosti, ki se nas naleze ob prisotnosti avtoritet (bolj izobraženih, starejših, izkušenejših, uglednejših...) in s katero so nas temeljito precepili v otroštvu. Uvidevnost "zaradi okoliščin" je, podobno kot ljubezen "iz usmiljenja", bolezen, ki jo zelo težko pozdraviš.

    Še enkrat hvala. Čestitam ti za pogum ter izražam občudovanje tvoji delovni vnemi in izredni ustvarjalnosti, ki jih puščaš prosto pot v letih, ko ljudje običajno le še reciklirajo spomine in berejo osmrtnice. Želim ti, da bi še naprej ostala tako zagnana in aktivna!

    Marko


    Zbirka

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 21. december 2005 @ 22:15 CET
    Pozdravljen Marko,
    vesela sem, če sem te s knjigo presenetila. Videz ali vtis, ki si ga o nekom ustvarimo, včasih vara. Knjigo sem ti podarila zato, ker mi je bila tvoja iskrenost brez dlake na jeziku, všeč. Vsak dan in vsak trenutek se iz vsake stvari lahko nekaj naučimo. Ko smo najbolj polni svojih sodb, smo hkrati v stanju največje dojemljivosti za spoznanja in čudovite zamisli, ki nam obogatijo našo bivanjskost. Stališča do tem? Kolikor je ljudi, toliko je stališč. Včasih so v srcu tudi drugačna stališča kot jih govorimo kar tako. Razum se odloča preračunljivo, moralna odgovornost pa je pred vsakršnim razmišljanjem in se ne naslanja na logiko, ki bi pokazala, da je dejanje pametno. Moralnost je lahko popolnoma racionalizirana, toda samo za ceno samozanikanja. Samo duhovno usmerjen človek lahko sledi izzivom moralnoetičnega sveta. Problem je v tem, ker postmoderna etika ne daje napotkov kako naprej. Vsak mora njati rešitev v sebi. Pomembno je, da se v življenju ne izgubi sposobnosti biti moralen. Moralna odgovornost je ena najbolj temeljnih in jasnih človekovih pravic. Moralnoetične odgovornosti ni mogoeč odstraniti, deliti, umakniti, zmanjševati ali zastaviti. Gre za etične temelje bivanja, verjetno se v tem bistveno ne razlikujeva.

    Glede mene! Hm... osmrtnice tudi pogledam, saj je med njimi tudi kakšen moj sovrstnik, znanec ali prijatelj ali v prometni nezgodi udeležen mladenič ali mladenka, otroka mojih znancev. Vendar izjema potrjuje pravilo. Spadam med tiste, ki jim leta težko določiš. Sebe bi lahko primerjala z duhovnimi nomadi, stalno v gibanju. Nimam končne postaje. Z metaforo nomadstva, bi lahko označila svojo neizmerno svobodo, neodvisnost, svobodnost za izbiro. Zame so Pozitivke in poezija kot kakšna turistična ostriga, trenutna dogodivščina, ki me vselej obdži na točki svoje mladosti. Moja leta ne poznajo počitka. Gre za neprestani imperativ, naj moja leta presežejo tisto, kar so že dosegla ob vedno novi podpori, da ostanejo pri življenju mladostna in sveža, pripravljena vsak dan ustvariti nekaj novega.

    Očarljivost in šarm dialoga s teboj sta bila kljub kakšni mali nadležnosti, vznemirljiva. Vzela sva si licenco, da rekonstruirava svet in ideje v njem, vsak po svoje.

    Korenine sedanje moralne nemoči družbe segajo veliko globlje in midva sva prava angela. Za sedanjo postmoderno etiko so značilne nedoločenosti. Sodobna etika je potem, ko se je odvrnila od tradicionalnega gledanja na stvari, reševala probleme tako, da je iskala različne teorije in utemeljitve, ki so slonele na pozitivnem razmišljanju. Najino moralno prizadevanje je obrodilo pomemben razultat: spravo, da se več ne prerekava in napredek, da sva se kot človeka za eno stopnico višje dvignila v svojem spoznanju. Avtoriteta? Nikar!
    Samo to ne!. Avtoritete si ne moreč človek sam prisvojiti, avtoriteto ti priznavajo drugi ali pa ti je ne priznavajo. Avtoriteto iščejo običajno ljudje iz svojega neustvarjalnega kotička in ti iščejo samo nadomestke - po čim nižji ceni, s čim manj truda postati pomembni - "formalna avtoriteta", ki kaže samo na izpraznjenost človeka.

    Upam, da sem ti odgovorila na tvoje navedbe. Vse pomembne stvari v življenju so v bistvu zelo preproste.

    Lep pozdrav in vse dobro. Vesele praznike in srečno Novo leto 2006.

    Tatjana





    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,53 seconds