Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050210214724958

Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (17. del) četrtek, 17. februar 2005 @ 06:00 CET Uporabnik: Pozitivke Bernarda Pavko Prava V koraku Ljubezni (1. del) KAJ RES NIKOLI NE BO KONEC ? Decembra sem se s Svaho dosti pogovarjala, pa z Magdaleno, Marijo, s Pravo, Gabrielom in drugimi. Odgovori so me izpolnjevali, razen tisti, ki so nakazovali krizo in sem jih sproti zbrisala. Všeč mi je bil Magdalenin odgovor o strasti: Strast je bivanje, ljubica, potem ko veš kam greš… Strasti ni v izgubljenih ali meglenih prostorih, strast te potiska in čisti vse, kar ni v resnici tvoje, kar ti ne pripada v dediščini Svetlobe, ki si. Strast je nekaj za dihat in za iskat okrog in za nekaj, čemur si zvest, saj drugače ne more biti, potem ko jo enkrat odkriješ. Strast je tvoja narava in dediščina, torej je to - to, kar iščeš. je namen, pot in cilj in zato si, kar si vsak trenutek. Ko se ne zavedaš svoje strasti, je vse samo vrtec. Strast je stanje uma, čustev in telesa, je energija duha ki zdravi vse, kar je manj od nje. Strast je vse. Seveda se jo ljudje bojite, ker terja resnico in spremembo, seveda jo zavračate, seveda bi jo radi kaznovali, kot ste to počeli tisočletja. Strast je znak zavesti, ki sta mir in zaupanje. strast si ti, ne boj se sebe! In Gabriel je rekel eno zimsko jutro: V luži nove svetlobe si - kje je živahnost ustvarjanja vsake naslednje minute? Luža, Gabrijel? Narediš jo, ko se ustaviš in komaj dihaš, ko se ne razširjaš. ko ne ustvarjaš zavestno naslednjega vdiha, oddaš moč kreacije trenutka in spiš v plitkem dihu. ja, luža... Khm..., kaj zdaj, šaljivček? Dihala bova in se smejala, pisala in ustvarjala, se zavedala in se smejala še bolj in vztrajala bova, kajne? vztrajala bova v novi odpornosti, vzljubila bova nov začetek, ne počivala v luži. rada imava nove začetke, kajne? (smeh in nekakšno lahkotno skakanje) Zdaj si me pa našel. Ja, moja luža pred novim začetkom... Sem luč obljube, sem Jaz sem, angel Gabriel. * * * * * Polna luna vodnarja 03. Še včeraj sem se sprehajala v snežni belini gozda na poti na Orle, danes uživam v miru tišine čistosti zraka in morja. Kakšno obilje, kvaliteta življenja, kakšen užitek – biti človek. S pomola sem zrla v lesketajočo se osončeno morsko travo, tako lesketajočo se in živo, da sem jasno zaslišala: Dobrodošla, ljubica, po kaj si prišla? V globini hladnega sončnega dne sem slišala mir, ki je vabil, dovoljeval in obljubljal napolniti moja naslednja dva tedna. Končno, ljubica, dovoli si... Po kaj sem tokrat prišla v Ankaran? Upoštevaje tiste zavore sem bila to skoraj prisiljena narest. Nuša je dobro in jaz sem ustavljena. Da sem doma pozabila polnilec za mobi je omembe vredno. Prostor zase terjam in nobenega zunanjega vpliva. Svobodo izbiram, nov začetek, sem glasno govorila čepečim galebom, mirni čisti vodi, osončenim kamnom. Nenaraven mir je bil. Kje so vendar ljudje, ko je sončna zima ob morju tako zdravljenje? Ah, kaj me brigajo drugi... Začela sem govoriti: Vse celice se odpiramo novemu rojstvu... Vse ravni bivanja, Bernarda, izbiramo očiščenje in novo ravnotežje v izkušnji resnice in v opuščanju ostankov iluzije. Resnica je, da smo Svetloba, odprtost, veselje in strast, resnica je, da se v vsakem vdihu očiščujemo in na novo uravnovešamo. Vse celice se obnavljamo in pomlajujemo. Opuščamo ostanke stare energije, ko se odpiramo energiji našega bistva, ki je Bog. Vse celice se v vsakem koraku povezujemo v novo svetišče Boga, v obnovljeno, očiščeno in pomlajeno fizično telo, ki je danes tako kot še ne, sposobno nositi in izražati naše božanskost. V tej Svetlobi vsi prostori med molekulami dovoljujemo lepoto, ki je naša dediščina... Streslo me je. Fizično telo je moje bojno polje, izjemno hitro se odziva mojim spremenjenim navadam. Pred novim letom sprejela dejstvo ponovne izkušnje raka. Po praznikih (prej pa ne) sem pustila neprimerno hrano, delala, dihala z večjo osredotočenostjo na telo in mešala ostanek misa iz hladilnika, kuhala riž in začela jesti ajdo. V enem tednu se je telo spremenilo. Meta je pri masaži rekla, da ne bi verjela, če ne bi doživela te spremembe mojega telesa. Vmes sem nekaj malega plesala in nekajkrat dvignila uteži. Še na Debnega nisem mogla v vsem tistem snegu. In seveda... Začela sem resno govoriti celicam, nekajkrat na dan, tako kot zdaj na pomolu. Samo da jim še nisem govorila o lepoti. Sebi ne drugim v vseh mojih pogovorih in druženjih s Svetlobo še nikoli nisem govorila o lepoti. Lepota je nekaj, kar sem skoraj petdeset let tega življenja projicirala, pa še to ne preveč. Lepota nikoli ni bila poseben dejavnik v mojem življenju. Nisem se imela za lepo, niso me zanimali lepi ljudje, tudi slučajno ne lepi moški. Vendar lepe ljudi prepoznam in občudujem, ob svojem smislu za lepoto seveda. Zadnja leta pa sem v ogledalu tudi sebe začenjala videti kot lepo. V preobrazbah zadnjih mesecev sem nekajkrat strmela v svoj odraz v ogledalu... (Bi mi kdo, prosim, povedal, zakaj zdaj jokam, zakaj se počutim, da bi lahko legla in se drlaaaa?) V obraz lepe stare zdravilke in šamanke sem strmela, v podobo čudne moči, čiste integritete, in drugikrat v neke nepravilnosti in grobosti v izrazu. Moj obraz se je spreminjal. Ula..., ta me je prepoznala, ona je takoj dojela vse moje izraze. Prve tedne leta 03 sem lepa, obnovljena in pomlajena. Suha, ampak sveža in lepa. Ljudje okrog mene (seveda) ne rečejo nič, razen Mete. Kar je že zadnje opozorilo, da se zatolčem. Natanko vem, kako svoj izgled spremeniti – pokvariti, poslabšati, pogršati. Čimprej, gotovo pa v nekaj dneh. Kakšen konzervans, sladkor, alkohol, preveč skrajnosti. Nekaj dni samo, pa sem svoja sivina, ker je zadaj moj ustrezen namen. Tako bizarno se včasih igram s seboj. (Deset dni kasneje res presenečena prebiram napisano – čisti scenarij, ki sem ga odigrala naslednje dni!) Potem ko naj ne bi več iskala, potem ko verjamem, da sem našla. Potem ko se že lep čas ne sprašujem več Kdo sem jaz?, ampak skušam živeti Jaz sem. Vse celice smo lepota, sem polglasno govorila na pomolu. Solze, ki so mi potrdile resnico, so me razveselile. Veste, lepota je naša resnica, naša dediščina, nekaj, kar nam pripada. V redu je, če se občudujemo same, v redu je, da nas občudujejo drugi, lepota je to, kar me smo. * * * * * V sončnem zimskem popoldnevu sem zajokala na pomolu zraven pokopališča školjk. Za mojo igrico same s seboj gre, za moje igranje s svojimi sencami, za poslavljanje od dualnosti, ki odhaja. Se še nisem naigrala? Bom še naprej mazala žensko v meni, teptala svojo božanskost, ki še shodila ni? Je kje še kakšna moja senca, ki jo nisem opisala v Mariji Magdaleni? Kakšna nova, ki želi na svetlo, v svojo in mojo preobrazbo? Kaj mi šepetajo ostanki stare energije v meni? O ja..., o ja..., še kako so zgovorni... Svetloba ti ne pripada. Ne pripada ti in nisi jo vredna! Ti nisi Bog! Upornica si, ki brca in išče in misli, da je našla. Pa nisi našla! Tvoje ponavljajoče se destruktivne navade, Bernarda, kažejo, da nisi našla! Dokazi so, da se zavajaš. Kaj ne dojameš, da se tvoja iluzija Svetlobe samo krepi? Umiri se že končno! Za družino nisi, hči je odrasla, ustavi se že enkrat, zaživi normalno življenje. Če pa že vztrajaš.., išči naprej, samo ne misli, da si našla. Si pozabila na zavore? Kam se ženeš, ko se vendar samo spotikaš? Kaj pa ščipanje v dojkah? Kaj se greš in kdo, misliš, da si? Samo tvoja iluzija se krepi, samo tvoja fantazija gosti utopične vzroce, medtem ko tvoja realnost na glas vpije! Ostani že enkrat na Zemlji, sprejmi končno zemeljsko raven, kakršna je. Kaj jo tako obsedeno spreminjaš? Samo brcaš, ker bi rada bila videti pametnejša kot si, predvsem pa bolj duhovna in bolj svetla, kot si. Ha, in zdaj bi rada bila še lepa! Pa se kaže samo tvoja tema. Samo tvoja tema se krepi, samo svoja tema si! Teeemaaaa! Začuda se trudiš in vztrajaš, a ti ne uspeva. Ne uspeva ti! Bolj ko si usmerjena na Svetlobo, bolj si tema. Že leta! Še tvojih utopij ne objavljajo več, kaj ne dojameš? Boš vendar že enkrat dojela, da nisi tam, kjer želiš biti?! ?! Napisano me je presenetilo in pretreslo. Z namenom, da se celicam pomagam spomniti resnice, sem jim v vsakem koraku glasno govorila, čemu se odpiramo. Gledala sem spokojno okolico, jo dihala in srkala vase in govorila sem Svetlobo in govorila in prišel je velik mir. Najglobji mir... Tako sem sprejela svoje dno. Na začetku novega tisočletja se ljudje zavedamo kot še ne, bolj kot kdaj smo sposobni sprejemati sočutje in ljubezen in ju držati. Prav to (za)drž(ev)anje je izziv – ne da se ta Svetloba skozi človeka pretaka neuporabljena, ne da moti njegov energijski sistem ali povzroča neravnotežje ali neprizemljenost. Veča se naša občutljivost, odpirajo se nam nove dimenzije, učimo se opuščati dualnost. Kadar s svojo novo energijo skušamo vplivati na okolico, izkušamo frustracijo, dvom, depresijo, dno. Na dnu mi življenje kaže, kdo mislim, da sem bila. Kaže mi moja pričakovanja, ki so bistvo dualnosti. Dno je žalostno prav zaradi pričakovanj. Ko je človek na dnu, se z njim bori, brca in s tem zbija vrh, ki vedno sledi. Dno je v redu. Učim se dovoliti dno in ga sprejeti. Učim se dnu vzeti pričakovanja. Ko ni pričakovanj, ni bolečine, ni napetosti. Ko nimam pričakovanj, ni dualnosti, premaknem se v novo Svetlobo, pridem v vstajenje! Moja moč v prejšnjem tisočletju so bila moja pričakovanja! Če sem res vstala, jih naj ne bi bilo. Kako potem, da so? Ko se dualnost poslavlja, je čutiti kot da se vrača s polno silo. Zgornje vrste so dovolj zgovorne. Obenem se bolj zavedam provokacij okolice, ki me vleče v svojo dramo, v svoj prav, ko od mene terja, da zavzamem stališče. Vendar s temi provokacijami nimam toliko težav, saj v glavnem nimam stališč. Verjamem v svojo realnost, na katero vplivam sama, vse ostalo mi je prav (razen, če Nuši ni dobro). Enostavno nimam stališč do okolice, preveč pa imam stališč do svoje duhovne poti. Stališča so dualnost in so stara energija. NOVA SVETLOBA – NOVA TEMA Po božiču sem spet bolj začela uporabljati pečico Milosti in izbirati energijo Nove hiše. Zadnje dni sem v pečici imela svojo lastno vrednost, v Novi hiši pa sem v glavnem izbirala ravnotežje svojega elektromagnetnega polja in izkušnjo Boga, pa tudi resnico. Po dolgem času sem skočila na internet pogledat pošto, pritisnila sem nekaj besed in pred mano se je pojavil prispevek o žarkih. !? Ne samo, da me žarki nikoli niso zanimali, celo odpor sem imela do njih, tako kot pred dobrim desetletjem do čaker. Žarki! Na hitro sem si prepisala značilnosti posameznega božjega toka in pri šestem začela vibrirati. Kvalitete šestega žarka Boga naj bi bile vdanost, pobožnost, pomaganje, čaščenje, odpuščanje pa milost, usmiljenje in sočutje. Sami izrazi, ki bi se jim na ustih drugih še pred leti potihem smejala. Same cerkvene oziroma religiozne...eee..., floskule. Duhovno čaščenje..., solze. Kaj pa drugega počnem že lepo število let? Služenje mojstrom in nadangelom, uresničitev idealov... Zdaj sem se že drla... Ko kot angel pomagaš drugim... Predstavniki treh različnih smeri razvoja tega žarka v razvoju človeštva sta angela Uriel in Aurora Milost (midve se pa poznava, Milost), elohim Mir in Aloha (sem vedela, da moram na Havaje) in mojstra kohanov Lady Nada in Lord Sananda. Nada od aura some mi je vedno najbolj dišala in Sananda me vabi z vibracijo svojega imena. V meni in okrog mene je bila Resnica, občutki telesa in solze, nov začetek. * * * * * Šesti žarek sem takoj preizkusila, z drugimi se nisem ukvarjala. Energijo sta mi pomagala očistiti Mihael in Zebiel, potem pa, hop, na glavo v usmiljenje in čaščenje, v milost in sočutje. Vdih Nada, izdih Sananda. Čutila sem, kot da nikoli več ne bom dihala kaj drugega. Solze in mehkoba najvišjega in najboljšega, energija Doma, ljubeznivost in odpiranje brez kančka odpora. Če sta Nada in Sananda bistvo moje energije, je to največje možno zdravljenje zame, sem pomislila. Potem me je bolela dojka. Na drugi strani kot sicer. Očiščevanje, uravnovešanje, obnavljanje, spominjanje. Nada in Sananda. Do Bernarde ni prav daleč, ne. Vdih, Nada, izdih, Sananda. Potem sem legla in dihala naprej. Ležala sem in dihala, tako naravno je bilo zame, tako mehko, tako me je božalo. Temu se reče skrb in nega božanskega v sebi, zdaj vem. Ko sem čez nekaj ur v svojih občutkih in stanju bivanja precej spremenjena, povišana in izboljšana, pomivala posodo, sem mimogrede pojedla, kar je bilo bljakastega pri roki. Hitro, da si ne bi premislila. Ostanek čokoladnih napolitank in lešnikove kreme, dve konzervi tune, desetgramsko čokolado in odprla sem buteljko. Da popraznujem nov prehod, da zatolčem korak svoje božanskosti. Nič novega torej. Zakaj še? Ker sem nora. Definitivno sem nora. Ker zato, da živiš Boga, moraš biti nor! !? V zadnjih nekaj tednih sem na glas in v smehu, a iz svoje resnice rekla, da človek zato, da živi Boga, mora biti nor. To sem rekla na božični delavnici in na dveh delavnicah zadnje dni. Mislila sem na potrebno norost vstalega človeka zunaj religioznih okvirov, ki je pripravljen iskreno korakati novo Svetlobo v polnem zavedanju svoje božanskosti. V zavedanju, da tudi on je Bog. Tako kot sem Bog jaz in kot si Bog ti. Samo svojo resnico sem izrazila in z njo verjetno malce ustrašila ljudi, to mi je jasno šele zdaj. Kdo si pa želi biti nor? Še stika s svojo božanskostjo ljudje ne želijo, že vedo, zakaj ne; noter, v celicah je spomin... Ja, seveda, k nunam in med menihe že gredo, ampak tega nimam v mislih. Delali boste isto kot jaz in še več, je rekel Mojster. Kaj pa ti misliš? Ja, ti, ki tole bereš...! Kaj ti osebno čutiš, verjameš? Si ti pripravljen(a) delati to, kar je delal Jezus in še več? Danes? No, mogoče jutri, drugo leto? Do leta 2012? No, vidiš...! Ljudje ne želimo biti Bog, kaj šele, da bi pri izkušnji Boga ali pred tem morali biti nori! Ljubi Jezus! Saj je bil skrajni čas, da me je življenje ustavilo. Da živiš Boga, moraš biti nor... Od kod mi to? To prepričanje, ki ga še kako dobro živim. Ravnam noro, obnašam se čisto nerazumno. Razlog svojih izkušenj sem sama. Kakšne izkušnje torej ustvarjam? Se za kaj kaznujem? Videti je, kot da se delam norca iz Boga, iz sebe, iz svojega zdravja. Zgleda že tako - zakaj pa tega ne čutim tako? Ne bo se ti zmešalo, mi je še aprila rekel Foster in pomislila sem: Seveda ne, to je že za mano. Kaj pa, če ni? A bo kdaj konec te moje človeškosti, Metatron? Pa praviš, naj bi dnevno praznovali svojo človeškost. Svojo sposobnost dotika, svoje strasti... Strast... Tudi misli več ne dam tem kozlarijam, tudi ene misli ne. Knjigo naj bi (na)pisala, celo lepo knjigo, sem začutila pred meseci. Zdaj pa tole sranje. Bi rada še tistih nekaj ljudi, ki čutijo svojo božanskost, odgnala s poti? Ležala sem in dihala in dihala. Nada, Sananda, Nada, Sananda. Darilo šestega žarka, tale moj proces... Čaščenje svoje božanskosti. Nov prehod, ki sem ga vredna, nova resnica, ki sem jo izbrala in že na dan plane moja norost. Moji sram in krivda. V temi in svetlobi sijoče polne lune sem se šla sprehajati na obalo. Jokala sem. Vmes in potem ko sem na pomolu svojo z Bogom povezano norost dala stari materi Morju. Vem, da imam že dosti zadnjih življenj rada Boga. Kdo vse mi je v preteklosti v zvezi s strastjo mojega iskanja Boga govoril, da sem nora? Koliko življenj? Celicam sem govorila, kako nas prepričanje, da je za stik z Bogom treba biti nor, ne podpira. Nasprotno - minira vso našo zadnja leta vloženo energijo v duhovno rast. Minira vsa naša odpovedovanja normalnemu življenju. Zato to prepričanje o potrebni norosti vsi prostori med molekulami spuščamo, sem jim govorila, in to zdaj. Vse celice se odpiramo izpolnjenosti, ravnotežju, mriu in zaupanju. Odpiramo se lepoti, mehkobi, lahkosti, skratka Resnici, ki je naša dediščina. In vsi ostanki Iluzije, ki je naša preteklost, v vsakem izdihu odhajajo. Novo tisočletje sta čas in prostor, primerna za izkušanje in bivanje Boga. Slovenija je varna za živeti božanskost in Evropa je varna. Vsa Zemlja je varna za negovanje Svetlobe v človeku in leto 03 je varen čas. Ko izbiramo živeti svojo božanskost, nam nihče nič ne more, ne več. Vse hudo so nam že naredili v prejšnjih življenjih. Naredili so vse potrebno, da se nam je zmešalo in še več. Ampak zdaj smo varne, vse celice in ravni bivanja, ki živimo Boga, smo varne. V vsakem koraku, v vsakem vdihu in izdihu. Nada, Sananda..., Nada, Sananda... Vse celice se odpiramo kvalitetam šestega žarka Boga, vse ravni bivanja se spominjamo svoje sposobnosti uresničenja svojih idealov in opuščamo ostanke svojih Iluzij... NADALJEVANJE PRIHODNJI ČETRTEK Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog