|  Tako kot tudi ne rabiš nobenega zdravnika.
Ko si zlomiš roko, si jo sam lepo namestiš nazaj.
Ko imaš luknjo v zobu, si jo seveda lepo sam izvrtaš in zacementiraš. :)
Jezus je dobro vedel kdo in kaj v svojem življenju in srcu je,
pa je kljub temu na svojo željo obredel vse žive mojstre Perzije in Indije,
da bi se kaj naučil od njih in da bi njih naučil to kar on zna in ve???
 Na koncu se je pa še dal simbolično fizično krstiti Janezu Krstniku, mar ne???
No danes je mnenje nekaterih, kot tudi mnenje Cerkve,
da je Jezus ves čas do svojega tridesetega leta
lepo doma pridno z Jožefom tesaril,
dokler se mu ni kar naenkrat zabliskalo in zazdelo,
da je zdaj pa že prišel njegov čas pastirstva,
in čas, da si nabere svoje zveste ovčice???
Veliko jasnovidcev med njimi tudi Levi in Edgar Cayce,
sta opisala Jezusovo pot v Perzijo in Indijo,
o tej njegovi poti je napisano veliko knjig,
v Indiji pa še po dva tisoč letih obstaja Jezusova ločina,
ki sledi njegovemu učenju.
Oni ga imenujejo kar Isa Masi.
Seveda ima vsak človek znotraj sebe svojega mojstra
in ta mojster se nahaja v njegovem srcu,
do njega pa se pride s spoštovanjem, ljubeznijo in mirom,
z dolgotrajno umiritvijo in notranjim poslušanjem Njega.
In kaj ti ta tvoj notranji mojster pravi?
Pravi ti: »Začuti me in napolni se z mojim mirom in ljubeznijo.«
Seveda je danes malo ljudi,
ki imajo vsak dan čas umiriti se vsaj za kako uro, ali dve
in začutiti svoj notranji mir,
večini se zdi to itak hudo dolgočasno
in samo potrata njihovega dragocenega časa,
katerega lahko koristno uporabijo za gledanje
žajfastih televizijskih limonad,
ali pa kakih nadvse pomembnih športnih dogodkov,
političnih poročil in pomembnih debat.
Vendar ti tvoja vsakodnevna vsaj enourna umiritev,
lahko omogoči sinhronizacijo
med tvojim razumom, srcem in tvojim telesom,
lahko ti omogoči tudi odkrivanje tvojega notranjega zaklada.
Ko sem še hodil v četrti razred osnovne šole,
se je sošolec pohvalil, da zna igrati klavir.
Ostali sošolci smo želeli slišati,
kako on to igra
in ko smo šli mimo glasbene šole,
smo šli v eno od njenih učilnic,
kjer nam je zaigral.
Z enim prstom je zaigral otroško pesem Kuža pazi.
Dokazal nam je da zna, ampak to smo znali tudi ostali,
ki smo imeli vsaj malo posluha, čeprav tega še nismo prej poizkusili.
Ampak z igranjem z enim prstom se ne da igrati kakih klavirskih sonat, kajne?
Najlažje je, če ti učitelj klavirja pokaže kako se to zaigra in vadi
in kakšen je najboljši prstomet, ki ti bo omogočil tvoje tekoče igranje.
Podobna stvar je z učenjem tvojega notranjega in zunanjega mojstra.
Preden sem prišel do svojega mojstra, sem marsikaj počel že sam,
od tega, da sem preizkusil kar nekaj manter od katerih tudi Om,
raznorazne dihalne vaje, ali pranajame,
pa vse do mojih poizkusov raznih koncentracij in celo samo-hipnoze.
Kaj sem pravzaprav hotel?
Hotel sem priti do svojega nebeškega kraljestva,
tistega nebeškega kraljestva za katerega je Jezus rekel,
da je kot gorčično zrno posejano na njegovi njivi,
kot kvas, ki je vmesen v moko, kot zaklad zakopan na njivi…
do katerega pa se da priti samo s srcem otroka.
 Jezus je tudi rekel Mt 23,13 :
"Toda gorje vam, pismouki in farizeji,
hinavci, ker pred ljudmi zaklepate nebeško kraljestvo.
Vi sami namreč ne vstopate,
tistim, ki bi radi vstopili,
pa ne dovolite vstopiti."
Torej nebeško kraljestvo je po Jezusovih besedah nekaj v kar se da vstopiti,
a seveda izključno in zgolj s srcem otroka.
Ni mi treba odgovoriti na vprašanje, ki ti ga tu zastavljam,
ker ti odgovor nanj prav gotovo veš:
»Ali ti lahko prav zdajle vstopiš v to nebeško kraljestvo
in poljubno dolgo ostaneš tam?«
Seveda pa ne moreš vedeti odgovora na naslednje vprašanje
»Kaj pa recimo župniki, škofi, kardinali in papež?«
Tvoje, moje in božje kraljestvo vsakega posameznika,
je najperfektnejša stvar, ki si jo je izmislil Stvarnik.
Je kot tisto božansko notranje glasbilo,
na katerega igranje se nikakor ne da blefirati.
Kar znaš, ali ne znaš se sliši daleč naokoli.
Zato poslušaj moj nasvet in ne odlašaj v iskanju tistega mojstra,
ki te bo lahko naučil igrati na božansko glasbilo tvojega srca. :)
In kako ga boš prepoznal(a)?
On zna najbolj komplicirane stvari
povedati na najbolj preprost in enostaven način,
saj ima tudi on srce otroka.
stojči Stojan Svet
|
NE ZAMUDITE
Seveda ti ne rabiš nobenega mojstra
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 17. februar 2005 @ 11:25 CET
čestitke za tale članek, ki če ga prav razumem govori o notranjem razodetju, ko govor o mojstru; notranjem mojstru, ki je v nas. Bom pojasnil kaj razumem pod tem.
Pravo duhovno spoznanje ni nikakršno teoretično znanje, ampak izraža določeno notranjo izkušnjo. To je izkušnja neposrednega notranjega božanskega razodetja, torej znanja iz prve roke, oz. Njega. Razodetje se zgodi v trenutku in nepričakovano (lahko tudi ko sediš na wc), zgodi pa se na osnovi in kot višek duševnih življenjskih procesov. Zgodi se v duši, ki se bori za absolutno spoznanje, pri čemer je to izhodišče in cilj iskanja.
To se zgodi v trenutku, kot sem že dejal, ko naša obupana duša, ki išče večnost, doživi ta svet kot zemeljsko ječo in svojo globoko nevednost. Osvobodi se utvar in celotne zemeljske zablode. V istem trenutku se lahko v njej razodene Svetloba-Razsvetljenje notranjega stanja duše, ki ji kaže to, kar išče. Sharmonizira se torej z njenim notranjim stanjem, pri čemer se tolaži in jo istočasno dviga na višjo novo raven biti.
V " Razodetju Janeza" je ta dogodek opisan slikovito in izrazito. Janez je ta, ki išča znanje Očeta, je učenec svetih misterijev. Je princip Svetlobe, ki služi osebnosti in je na poti v tempelj. Tu pa ga sreča farizej z besedami:"Kje je tvoj mojster, ki si mu nekoč sledil?" Očital mu je, torej, da je žrtev prevare, zablode, kar ga je odvrnilo od običajne tradicije. Ko je Janez slišal te besede, se je obrnil"od templja ter se napotil proti goram, v puščo."
Janez se tako pri tem srečanju sooči s praznim zunanjim svetom brez ljubezni. To je svet farizeja, ki predstavlja tog religiozen način življenja. Samo srečanje ponazarja Janezovo ( naše običajno vsakodnevno) notranjo duševno stanje. S svojimi lastnimi predstavami o resničnosti obstoji na kritični meji in v tem kriznem-prelomnem trenutku dvomi sam vase(nič kolikokrat smo bili Janezi, mar ne?).
Ugotovi pomanjkanje notranjega resničnega znanja in tako nujno doživi veliko temo razuma, ki je v Janezevem Evangeliju" imenovana "pušča". V tej temačni temi se njegove predstave rablinijo. Kaj pa ve o Odrešeniku? Nič otipljivega ni več in tako se v globoki žalosti ves potrt vpraša:"Le zakaj je bil tu Odrešenik? Zakaj ga je Oče poslal na ta svet? Kdo v resnici je njegov Oče, ki ga je poslal? Kakšne vrste je obdobje h kateremu gremo? Rekel nam je sicer: Obdobje, h kateremu gremo, je prevzelo podobo neminljivosti obdobja. Vendar nam o njem ni dal nobenega pojasnila, ni nam povedal, kako izgleda."
Pušča, kamor se Janez poda, nam ponazarja izkušnjo absoluta ne-biti zemeljske osebnosti, izpraznjenost vseh zemeljskih utvar in Janez sam predstavlja stanje te osebnosti. Njegova duša, ki je s tem osvobojena, se obrne h gori(Duhu). Usmeri se proti duhu, katerega moč v zgodbi predstavlja podoba gore( v ta namen toplo priporočam delo velikega krščanskega mistika, Janeza od Križa"Vzpon na goro Karmel").
V tem trenutku se v Janezovi duši razodene Odrešenik, duhovna Svetloba, ki ga iz dvoma vodi preko meje v notranjo resničnost. Odrešenik se mu pokaže kot duhovna podoba popolnega človeka v trojni obliki: kot otrok, kot starec in kot služitelj. Janez začne neposredno spoznavati božansko bistvo ali Bit. Vidi, kako se tri oblike stalno spreminjajo, otrok v starca, nato v služitelja in zopet v otroka. Tako spozna enost treh oblik; " V Svetlobi, ki je bila pred menoj in je bila enost treh oblik in oblike so se razodevale druga v drugi."
Spoznanje Janeza se tako dogaja neposredno v enosti, ki vključuje tistega, ki spoznava (Janeza), vsebino spoznanja( božansko bistvo) in sredstvo spoznanja( Svetlobo). Svetlobni princip, ki je v njem oživel( v pripovedi podoba Odrešenika), mu pojasni resnico. Otrok je Sin, ki poživlja dušo, odrešujoči Kristus-Gospod; starec je pričujoči princip življenja in modrosti služitelj pa je princip ljubezni Svetega Duha, ki služi in tolaži. Notranji princip Svetlobe odrešuje glede na človeško dojemljivost Janeza in glede na sprejeto modrost.
Tako Janez spozna božanski svet, padec duha-duše in nastanek zemeljskega kozmosa, usodo človeške duše in njeno pot osvoboditve. Miti so sredstvo izražanja, s katerim posamezniki posredujejo svoje izkušnje drugim. Ker gre tu za duhovno-duševne in energijske procese, ki sprva niso dostopni rasionalnemu razumu jih je treba izraziti s simboličnimi podobami in objestranskimi povezavami. Vsi duhovni miti so povezani s sposobnostjo predstavljivosti poslušalca ali bralca. Posreduje jih duhovna Svetloba sama, zato je zanje značilno, da spoznanja izhajajo iz različnih ravni resničnosti.
Usmerjeni so torej na bolj ali manj letenten princip poslušalca ali bralca, ki ga lahko ogrejejo in v njem vžgejo zavedanje h Resnici. Odrešenik sam pa začne delovati v poslušalca in izravna pomanjkanje resničnega znanja tako, da vzpostavi povezavo s sami zažetkom. Miti torej ustrezajo cilju Spoznanja kot sredstvo izražanja. V taki ali drugačni obliki gre vedno za pomanjkanje modrosti in za padli božanski duši in za odrešujočo resnično spoznanje. Ker pa pripovedovalci svojih pripovedi, s katerimi so učili, niso povezovali z nobeno zunanjo cerkvijo, so tako ustvarili lastne mite z obilno domišljijsko svobodo. Gradivo so zbrali iz najrazličnejših religioznih in kulturnih poročil ( grških, judovskih, iranskih in krščanskih), ki so tvorila le zunanji okvir njihovih mitov.
Šlo je predvsem za to, da bi ustrezali različnim sposobnostim predstavljivosti svojih sodobnikov. Jedro mitov je bila vedno univerzalna-absolutna božanska resnica, ki jo je prekrila navlaka tradicije ter dogme in jo je bilo treba osvoboditi. Resnica vsekakor ni stvar učenjakov, zastarelih mnenj in oblik, ampak vedno nov in nepričakovan način in išče bistvo v človeku.
Spoznanje Boga, nam omogoči, da hodimo po poti svobode. Omogoči nam ugotovitve, da nosimo sami v sebi seme Očeta. V " Janezovem Razodetju" pravi Janez npr. : Kajti nihče od nas ne spozna, kakšen je neizmerni. Spozna ga le tisti, ki je izšel iz Očeta. In on je tisti, ki nam je to povedal." Spoznamo pa tudi, da smo ujeti v zemeljskega človeka. Problem, ako je lahko božanska duša padla v materijo in zakaj je v njej ostala ujeta, ( dokler jo ne odrešijo prizadevanje Svetloba Gospoda) lahko vidimo, ko je Odrešenik razodel Janezu božansko bistvo, mu reče:"Prišel sem ti oznanit, kaj je, kaj je bilo in kaj bo, nevidno in vidno, da bi ti dal poduk... o popolnem človeku."
Toda zavedati se moramo, da Pot k Svetlobi prikliče tudi nasprotovanje. Upirajoče se sile in moči v svoji utvari vedno znova udarijo z vso svojo pretkanostjo ("Ko ima hudič mlade, jih ima veliko"). Kdor hoče to spoznati, mora najprej odkriti to v sebi. Kdor v sebi še ni videl tega zla, lahko reče:"Ah, saj še ni tako hudo, dobre volje sem, prizadevam si za Luč; Luč je vse, kar si želim...Celo moje srce hrepeni po njej, moje hrepenenje..."
Celo Peter, eden najboljših, ki se je odzval tako ogorčeno in užaloščeno: "Tudi če bi moral umreti s teboj, te ne bi zatajil!" ( Marko 14, 31), je moral izkusiti, da je svojega Gospoda trikrat zatajil Z mislimi, s srcem in svojimi dejanji. To je gola resničnost. In ko je moral Gospod na vrtu Getsemani prebedeti temno uro trpljenja, ni bilo nikogar, ki bi bedel z njim. Našel je svoje učence, ki so spali. Trikrat! "In prišel je tretjič ter jim rekel: Ah, še vedno spite in počivate. Dosti je; ura je prišla. Glejte, sin človeka bo izročen v roke grešnikov. Vstanite, pojdimo! Glejte, tisti, ki me je izdal, je blizu." (Marko 14, 41-42).
Kako lahko danes razumemo to kozmično dramo? Če se nebeško bliža zemeljskemu in tvori omizje, nastane temeljno nasprotje. Dvanajst apostolov-parov živcev se ne more odzvati pozitivno, ker spijo. Med njimi je celo Juda, ki sploh ni slab človek in običajni izdajalec; je nejvišje, kar lahko nudi ta svet. Juda ponazarja nagnjenje človeka, da bi se Kristusove Svetlobe poslužil za svoje lastne, sijoče svetovne ideale. To je izdaja, ki je na preži v vsakem izmed nas ljudi.
In tako v tem razcepljenem stanju začnemo, govoriti z drugimi o Bogu, Ljubezni, itd, ki naleti na našo spečo zavest. V njej spi Juda. To je položaj, ki terja od nas veliko budnost ( dnevno budnost). Je pa tudi obenem stopnja, ki se je ne da preskočiti. Te razmere moramo izboriti do konca in jih preživeti do trenutka, ko začne v nas žarčiti ogenj duha. Nato pa napočijo binkoštni, izpolnitev s Svetim Duhom.
lep pozdrav,
Miran.
Seveda ti ne rabiš nobenega mojstra
Prispeval/a: stojči dne četrtek, 17. februar 2005 @ 18:43 CET
Kdor je žejen,
ta prosi in pije vodo iz svojega srca. :)
Potreba je tista,
ki sproži človekovega Svetega duha.
Sam v vsem življenju
od nobenega duhovnika
nisem dobil nobene odveze,
nisem probal niti ene same hostije,
pa kljub temu doživljam notranja nebesa
in sem poln Svetega duha,
ko se v svoji prošnji in hvaležnosti napolnim z njim. :)
Sam Jezus je rekel, da kadar se obrneš na Boga,
se obrni v najbližji kot kjer si
in ga prosi v svoji molitvi
in On bo uslišal tvojo prošnjo
še preden jo boš ti izrekel. :)
Tudi duhovščina in cerkev,
se zelo spreminja v pozitivno smer,
če primerjam njihov prejšnji
in zdajšnji odnos do Boga,
vernikov,
vernikov drugih religij
in ateistov.
Tudi oni nimajo več nobene izbire.
Dobro vedo, da tisto kar sejejo,
bodo morali tudi sami žeti :)
lp
---
stojči
Seveda ti ne rabiš nobenega mojstra
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 17. februar 2005 @ 19:31 CET
sprašuješ o karizmatičnih molitvenih skupnostih, o prenovi. To ni nič novega v zgodovini cerkve. Zgodnje krščanske skupnosti so bile molitvene skupnosti. Potem, ko so prejele Svetega Duha so bili sprejeti v apostolski naukv tako skupnost, lomljenju kruha in molitev. Vso svoje imetje bi prodali in razdelili skupnosti. Tako so živeli enostavno in združeni.
To življenje zgodnje krščanske skupnosti, je bilo kot eno srce in ena duša ( vsi za enega, eden za vse). Živeti skupaj, kot eno telo in združeni v Duhu Svetem, je dajalo velikansko moč zgodnjim kristjanom. Sam jezus je vedel, da vsako kraljestvo, družina ali hiša, ki je v sebi notranje razdeljena ne bo obstala. Danes vidimo Zlo na delu, ki je izvir vsega razdora v družinah, cerkvi, institucijah in med narodi. In zaradi tega se je v cerkvi zgodila prenova.
To so katoliške karizmatične skupnosti, ki opogumljajo in prebujajo ljudi, jih združujejo v molitvena srečanja, ki bi morale biti celice katoliške cerkve. res se dogajajo čudežne ozdravitve, preobrazbe itd. Govori se tudi v drugih jezikih.
" Kajti eden je Bog, eden je posrednik med Bogom in ljudem, človek - Kristus Jezus." ( 1 Tim 2, 5).
Pravzaprav bi moral vsak kristjan moliti za druge ljudi. Kadar kristjan vidi druge ljudi v grehu, zlu, bolezni ter ujete v sile teme, bi moral te duše zagovarjati pri Gospodu in moliti za njih. Takšna zaščitniška molitev pomeni, da ena ali več oseb stoji pred Najsvetejšim kot posrednik in moli milost, oproščanje in blagoslov za druge ljudi. Tu nam je sam Jezus največji zgled. V Hebrejcih 5. 7 je poročilo ,da je Jezus prikazoval molitve in prošnje Bogu z silno ljubeznijo, vzklikom in solzah. Evangelist Luka zelo jasno govori da kadar je Jezus molil, za človeka, da je bila njegova molitev tako goreča da mu je znoj padal kot kaplje krvi katere so padale na zemljo ( Luka 22. 44).
Spomnimo se Jezusovo obljubo: za kar koli zaprosimo v Njegovem imenu, bo naredil za nas. Jasno je, da če bomo prosili za načrt banke, kako bi prišli hitro do denarja da iz tega ne bo nič. Na tej relaciji komunikacije z Najvišjo Inteligenco deluje samo resnica in poštenje. Zakaj nam je dal to obljubo? Zato ker On tudi sedaj v tem trenutku moli z svojim in našim Očetom za vse nas. Tako kot On moli za nas pri svojem Očetu tako tudi mi lahko molimo jezusa Kristusa za druge, da bi bile tako naše molitve po Njemu uslišane na Prestolu Boga. To je prav to kar svetniki in svetnice v duhovnem svetu delajo za nas.
Svetniki ( npr.pater Pio, Jožef, Rok, Benedikt, Anton puščavnik, angeli in nadangeli) so posredniki v duhovnih svetovih za vse nas in zaradi tega v molitvi molimo k svetim:" Sveta Marija, sv. Jožef, sv.Anton, sv. pater Pio... molite za nas." Torej, kadar želimo v molitvi pomagati drugim za njihove potrebe, takrat mi opravljamo veliko in vzvišeno službo po Duhu Svetem, službo samih svetih. tako je vsak človek poklican na svetost, da skrbi za druge ljudi. Kdor hoče biti kot Jezus bi moral moliti za druge kot je to delal On.
V Janezovem Evangeluju vidimo to prečudovito molitev, zaščitniško molitev, katero je Jezus v glavnem molil za svoje ljudi.
" da jih zaščiti v svojem imenu od tistih, ki jih preganjajo;
da bodo Bogu posvečeni, a ne svetu;
da se posvetijo in bodo sveti;
da ih zaščiti od satana, Hudega;
da bodo združeni v ljubezni;
da bodo popolni v poslušnosti Njemu in Njegovemu Očetu;
da se združijo skupaj z Njim v nebeški slavi.
Kar se tiče spovedi in odveze je to res, ampak velja samo za grešne duše, ki so pod grehom, za tistega, ki je v duši čist to ne velja. K meni je pred mnogimim leti Gospod sam prišel in me spremenil, a takrat o Bogu nisem imel niti teoretičnega pojma, da ne omenjam da sem živel kar precej hedonistično in niti malo ne spodobno. Duh veje , kjer hoče, mar ne? To je bila sama volja Njega do mene in zato takratz tudi ni bilo okoli mene nobenega duhovnika, ki bi se nevede lahko postavil nad voljo božjo.
lep pozdrav od Mirana.
Seveda ti ne rabiš nobenega mojstra
Prispeval/a: stojči dne petek, 18. februar 2005 @ 10:23 CET
Dragi prijatelj Miran,
Vsak v svojih izvajanjih izhaja iz svojega vsakodnevnega izkustva,
ki ga dobiva v svojih molitvah in poglabljanjih vase.
Napisal si:
"Toda zavedati se moramo, da Pot k Svetlobi prikliče tudi nasprotovanje..."
Seveda tisto nasprotovanje,
ki je v razumu,
v njem je ta satan, ali nasprotnik,
ki te poizkuša odpeljati stran od srca,
v katerem prebiva naš ljubi Bog.
Ampak hvala Bogu,
da obstaja človekova notranja praznina,
ki ga naredi vsak dan žejnega,
da pride k svojemu notranjemu izvoru,
kjer končno lahko začne piti to Pot, Mir in Resnico.
Opazil sem, da si hudo alergičen na Maharadžija,
tudi vem zakaj si in te razumem,
vendar tudi vem, da boš to fazo enkrat tudi prešel. :)
Mojstri sijejo Njegovo svetlobo
in po svojih najboljših močeh opravljajo svoje poslanstvo.
Sam pravim:
"Hvala Bogu za takega mojstra kot je Maharadži,
ki je veliko milijonom ljudi po vsem svetu omogočil,
da se začnejo zavedati svojega notranjega božanskega sveta
in tudi izhajati iz njega."
lp
---
stojči