Ljudje potujejo,
da bi se čudili visokim planiskim vrhovom,
velikim morskim valovom,
dolgim tokom rek,
ogromnim področjem oceanov
in krožnemu gibanju zvezd;
gredo pa poleg sebe,
brez kakršnegakoli čudenja.

Sv. Auguštin

Bernarda Pavko Prava

Najmočnejše stvari, ki jih prenašamo iz življenja v življenje so bogu dane zaobljube. Saj zaobljuba je bogu dana obljuba, katere prekršitev je greh (piše v slovarju).

Kdorkoli ima danes res rad Svetlobo, se je z bogom družil že dosti življenj. To se mu pozna na očitne, a manj zavedne načine, saj nanj vplivajo zaobljube, da bo sam, skromen, če že ne ubožen, osredotočen na nič drugega kot na boga. Brez prijateljev, družine, brez denarja. In seveda brez spolnih odnosov. »Obljubljam, da ne bom nikoli imel ženske, samo nate se bom osredotočal. Zavezujem se celibatu«.

Kako se tvoje celice odzivajo na to? In kaj ima s tem krivda?

Če ne prej, te zaobljube zaživijo, ko se človeške celice ustrezno odločitvi lastnika biologije začnejo spominjati preteklosti. Ko se odzoveš Gabrielovi trobenti, ko si res pripravljen najti Boga. (V mojem življenju se je to zgodilo pred trinajstimi leti prav drastično in leta nisem vedela, za kaj gre). Vklopijo se programi redovništva, šamanizma, svečeništva, zdravilstva. In obenem spomini na izdanost, strah, zasmehovanje, preganjanje in mučenje. Tudi zato se mnogi vrtijo v krogu in ne izbirajo prehoda na naslednjo raven svoje zavesti.

Svoje Svetlobe se bojijo, svoje prave moči.

Živali postajajo nemirne, kažejo znake stresa in izgubljajo na teži, medtem ko so nekatere vrste začele izumirati. Znanstveniki so našli razlago v ekoturizmu.

Vse večja rast ekoturistične industrije skrbi biologe, z ozirom na vse več dokazov o tem, kako mnoge živali ne reagirajo najboljše na ljudi v svoji bližini. Znanstveniki mislijo, da bi dolgoročni učinki ekoturizma lahko ogrozili preživetje sveta divjine, kot ga danes poznamo, piše New Scientist.

PRAZNIK VSTAJENJE (2.del)

Ko sonce preide v znamenje ovna in prvič zraste luna v polno, se slavi praznik vstajenje.

Že davno pred nastopom krščanstva, ko je bil še vsak planet čaščen kot živo bitje je bil človek odet s svojo, v zvezdah pisano usodo, ki so jo brali astrologi. Vendar pravi mojstri so vedeli, da je bila dana človeku posebna milost, da se s predanostjo povzdigne nad usodo. To sporočilo prinaša pomladni ekvinokcij, v krščanstvu označen z Vstajenjem. Astrologi so videli znamenje na nebu, po katerem so vedeli, da se bo pojavil nekdo, ki bo pokazal pot iz slepe ulice. Pojavil se je Jezus in rekel, da je on čista ljubezen in bog, ki je ljubezen. Brezpogojno ljubezen bi lahko imenovali sočutje, po tej besedi slovijo Tibetanci in jo uči Dalaj Lama.

Pojavilo se je torej vprašanje, ali lahko s s poznavanjem človekove usode spremenimo slabe dogodke?

Ko šla sem čez poljano,
so breskve zadehtele,
pomlad je šla za mano
in trave so vzbrstele.

Čez holme zeleneče
in čist od sonca svet,
mi v molk otožnosti boleče,
prinašaš breskvin cvet.

So ljudje, ki menijo, da morajo popiti približno dva litra vode na dan, ker so jim to dopovedovali vse življenje. V novejših raziskavah pa strokovnjaki ugotavljajo, da je treba prisluhniti svojemu telesu in popiti toliko vode, kolikor človeku prija. Ameriški inštitut za medicino v zadnji raziskavi namreč ugotavlja, da so najbolj zdravi tisti ljudje, ki jih pri pitju vode vodi izključno žeja.

Ženske naj bi popile kakih 2,7 litra vode dnevno, moški pa okoli 3,7 litra. Človek potrebno količino tekočine sicer vnese tudi prek hrane in različnih vrst napitkov, kot so sokovi, gazirane pijače in mleko. Človek sicer ne izgubi toliko vode, kolikor so sprva mislili, vendar morajo ljudje, ki se ukvarjajo s športom, in tisti, ki živijo v toplejših krajih, popiti več vode, včasih tudi dvakrat več kot običajno, še poudarjajo strokovnjaki.

več: www.dnevnik.si

Te besede so bile zapisane nad vhodom v delfski tempelj. Če bi se človek poznal potem bi bile te besede nesmiselne. Se v resnici poznamo? Prav gotovo ne! Sufi Ibn al Arabi, sufijski mojster, pravi: "O Bogu ne vemo tako veliko, kot o telesnih pojavih, iz katerih se širi." Da bi ponazoril ta odnos, uporabi zgovoren primer: "Če pade brezbarvna svetloba na barvno steklo, potem se pokaže svetloba v barvi stekla. Če zaradi zelene barve stekla rečeš, da je svetloba zelena, potem govoriš resnico, in čutna zaznava je tvoja priča. Če bi rekel na podlagi tega, kar ti daje dokaz, da svetloba ni zelena in ni barvna, govoriš resnico in zdrav razumski poudarek je tvoja priča."

Dolga je razvojna pot od prvega pojava homo sapiensa, razumnega človeka, do današnjega, tako zelo stehniziranega obdobja. Negativna posledica je, da je v današnjem svetu in človeku ostalo zelo malo duhovnega jedra, kar se odraža v različnih oblikah egoizma. Čuti se velika praznina in trpljenje! In človek se vpraša, kdo sem, od kod prihajam, kam grem?, itd.

Shola Birgitt Star: Predavanje in razstava
Celica - Metelkova, Ljubljana
marec 2004

"Umetnik - prevodnik zavesti ali blaženi blaznež?"

Umetniki v živem organizmu človeškega rodu najbrž predstavljajo tisti vitalni organ za zaznavanje in izdelovanje, ki družbi s seizmografsko natančnostjo daje potrebne impulze za stalno preusmerjanje v svetu, podvrženem nepretrganemu spreminjanju. Morda so umetniki celo gibala tega spreminjanja ...

Vaški tepček, dvorni norec, joker, jolly, norec v tarotu, trickster ali Hayoka - te besede vzbujajo zanimiv niz asociacij. Kdo je blaznež? In glede na koga? V kartah tarot je norec nedolžna in zaupljiva oseba, ki kljub temu, da je bila izdana (da so jo "imeli za norca"), še naprej zaupa in tako nenamerno povabi božjo Previdnost, naj poskrbi zanj na svoj izjemen, neprimerljiv način, nepredstavljiv "razumnim" ljudem, ki ga poskušajo odvrniti od njegovega idealizma. V mnogih izvirnih izročilih so norci zelo cenjeni, obdani z nekakšnim sijem svetosti. Pri nas pa so ponižani in zasmehovani, nespoštovani v svoji nezaščiteni iskrenosti. Ego kot racionalna podoba sebe in poistovečanje z načrti in cilji za zgolj osebno materialno korist ne puščata prostora za iracionalno, zaupanje, nesebično služenje in za tisto, kar se zdi neuporabno in neproduktivno.

Je rekel Konfuzij (prijatelj) enkrat...kr tko:

bk...vsakdo vlači svoj mlinski kamen za seboj...in...vsakdo ga lahko koristno uporabi.

Ravno gledam skozi okno, kako kmetje orjejo njive. Me je prešinilo...sploh ne rabimo traktorjev...samo kamne moramo za pluge zamenjat. Hm...najbrž je na to mislil...moj prijatelj...a ne....al pa ne...le kdo ve...


en_bk

Bernarda Pavko Prava

Nekateri ljudje čakajo na odrešitev. Sin Njegov naj bi jih odrešil, se spominjajo njihove celice...
Odrešitev morda zato ne deluje, ker ta sin visi na križu in trpi. Kako le nas križani lahko odreši?
Če pa se obrnem na Jezusa, ki je vstal, se mi odprejo druge možnosti...

Vstali Jezus je mogočen v svoji odprtosti in sprejemanju vsega človeškega. Saj ta Mojster je človek bil. Božji in človek obenem. Tako kot ti danes, če izbereš darilo, ki ga je on demonstriral pred dva tisoč leti. Izbereš lahko svoje vstajenje in to brez križanja, kot ga imamo v spominu. Če začneš spuščati navajenost na bolečino...

Za teboj so tvoje smrti in samo ti jih poznaš, tako kot bi se jaz lahko spomnila nekaterih svojih. Ampak izbral si življenje, če tole bereš, in, če ne, to možnost še vedno imaš.
Izigran, utrujen, nemočen ali bolan – izhod vedno je.
Življenje dela zate! Svetloba vedno pomaga!

Jezus je prepričan, da ima vsak človek voljo. Le uporabiti jo mora. Hoteti mora rasti, da bo na svoji poti napredoval, da bo sebe vztrajno in potrpežljivo razvijal. Tudi Jezusova duhovna terapija se zavestno obrača na posameznikovo voljo. Jezus privabi na dan voljo, ki tiči v vsakem izmed nas. Bolnih ne prepušča njihovemu malodušju, vzpodbuja jih, naj sami vstanejo in pogumno zaživijo lastno življenje. Pri tem ne gleda nazaj, temveč naprej. Svoje preteklosti sicer ne smemo preskočiti, osvoboditi pa se moramo pritiska, da naj bi raziskali in obdelali vse skrivnosti svoje življenjske zgodovine. Poglavitno je, da se odločimo za življenje, ne pa da vedno krožimo okrog ran iz preteklosti.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Spoznanje je svetloba in svetloba je človek sam.

Čista sila, ki se razodeva kot sila za vse ljudi je Kristus, ki simbolizira življenjsko polje čiste sile. To je Luč, ki sveti v temo človekovega življenja, da bi rešila izgubljenega. Tako se Kristusova sila lahko v primernem trenutku poveže z dušo. Taki duši lahko rečemo "Jezus", povezana pa je z božanskim Duhom. Kristus je torej božji princip, je vsemogočna prasila.

Svetloba duše je "Jezus"; ta svetloba ni zemeljske narave ampak je nebeška luč, rojena iz božanskega Duha. Te resnice ne bilo mogoče dojeti, če ne bi bila v vseh nas. Simbol te resnice je križ.

Človek sam je istočasno križ in ta, ki je pribit na njem! Zato za človeka ni druge rešitve kot vstajenje v Duhu božjem, v višji samozavesti, vstajenje v Svetlobi.

Pri budistih je simbol svastika. Ta simbol nam kaže na to, da se mora človek v vrtenju pojavov vrteti tako dolgo, dokler končno v sebi ne najde miru in spokojstva. On sam je žrtev. Ogenj žrtve je ljubezen in to, kar se žrtvuje, je njegov resnični Jaz. Bog, h kateremu se moli, je ta, ki prebiva v naših srcih.

Kje si?
Se mi boš oglasil in pokazal? Ne, dobro, potem pa ne. Pa naj bo spet po tvoje. Daj no, prosim, vsaj znak mi pošlji, vsaj nekaj, da bom razumela, zakaj, zakaj, zakaj,….

Sem kot majhen otrok, ki sprašuje in želi vedeti vse, pa čeprav starši ne znajo vedno razložiti na način, ki bi ga otrok razumel in se sprijaznil z razlago. Želim vedeti zakaj se vse to dogaja. Želim vedeti kaj moram delati, kako moram živeti, kam moram iti, kaj narediti. Vodi me prosim o Bog, po poteh, da bom spoznala, da je zame to prav in nujno potrebno. Pokaži mi, ker povedati mi ne moreš, kaj moram narediti, da bo prav. Namigni mi prosim, na kaj naj čakam in kaj lahko naredim sedaj, ta trenutek. Prišepni mi, kdaj naj delujem in kdaj mirujem.

Je pa res, fino sede, če lahko obtožiš, okriviš nekaj ali nekoga, ki ni ti. A ni fajn, ko rečeš...ne, ne..nisem jaz kriv...ego je kriv...jaz sem ja dobra duša, pošten, priden...ampak ta kurba, ta ego, ta me jebe. On je vsega kriv. Halo.

To je beg, beg pred odgovornostjo, beg pred spoznanjem, beg pred samim seboj. Če sem dvoličen, sem dvoličen jaz, če lažem, lažem jaz, če varam, varam jaz, če sem nevoščljiv, sem nevoščljiv jaz, če sem nestrpen, sem nestrpen jaz, če sem pohlepen, sem pohlepen jaz, in to so moje slabe lastnosti, samo moje in jaz in samo jaz bom z delom na sebi te moje slabe lastnosti lahko spremenil in popravil in odpravil.

Dokler tega ne storim, nisem dober, dober kot celota in ne morem reči, da sem sicer kot poba dobra duša, ki ga malček jebe ego. Beg v neko razdvojenost na en pokvarjen ego, na ničevost čustev, na umazane misli, na maloumen um, na gnilost in minljivost telesa in na eno čisto dušo, ki je čisto aut od vsega prej opisanega in s katero se v našem begu pred odgovornostjo takooo radi poistovetimo, je laganje samemu sebi, metanje peska v oči sebi...je jebanje sebe.


en_bk

Kaj nas učijo živali? (1)
Marjetka Jeršek

RIBE

Strmenje v akvarij pomirja živce in možgane - Ribe nas poveževo z našo notranjo tišino - Zdrav kot riba je tisti, ki se v svojem življenju počuti kot riba v vodi - Ribe ponekod veljajo za simbol čustev, predvsem ljubezni - Kitajci verjamejo, da jim prinašajo srečo

Na našem planetu baje živi več kot 25 000 ribjih vrst, ki pa se med seboj zelo razlikujejo, in ne le po barvi ali obliki. Lahko so mesojede ali vegetarijanke, vse pa so izvrstne plavalke.

Nekatere od njih se sicer za krajši čas lahko celo "sprehodijo" po kopnem (tropska sprehajalka, na primer), precej pa jih brez vode ne zdrži niti nekaj minut. Morske lastovke se med plavanjem poženejo v zrak in "poletijo" kar nekaj metrov v daljavo.

Ljubitelji teh vodnih živali si včasih omislijo domači akvarij, v katerem opazujejo način življenja svojih ljubljenk.

Bernarda Pavko Prava

Pot v vstajenje je pot do Boga in je izrazito osebno in globoko iskanje.

Z veliko začetnico napisan Bog je tisti najbolj ljubezniv in dobrohoten bog, ki ne postavlja nobenih pogojev. Ki vsevprek dovoljuje in sprejema in s svojo milostjo in blagoslovi spremlja vse naše korake. Enako odprto in z nasmehom nas gleda, ko smo veseli, vzhičeni in navdihnjeni ali ko jočemo, smo razočarani in obupani.

Bog je z nami, ko dajemo, se odprti smehljamo, delamo in hitimo ali ko zaprti obstanemo v svojem »prav«, smo v vlogi žrtve ali nad drugimi uveljavljamo (kakršnokoli) moč (že mislimo, da imamo).

Blagoslavlja nas, ko smo v svojih viških ali ko se vlečemo po dnu, ko doživljamo svojo Svetlobo ali svoje sence, ko mlaskamo v okusu svoje božanskosti ali vztrajamo v svojih zelo človeških vlogah.

Pomanjkanje razumevanja in iluzije

Predstave o Reikiju spodaj so dejanske in resnične in pripadajo ljudem, katere sem imel priložnost spoznati na internetu in osebno v 8+ letih poučevanja in uporabe Reikija.

Energija Reiki je, po mojem osebnem mnenju in izkušnjah sama po sebi absolutno pozitivna stvar, le naše projekcije nanjo in o njej niso... Ob branju komentarjev spodaj imejte prosim v mislih, da so to le moje izkušnje in pogledi na obravnavano tematiko, in kot taki so ali pa niso pravilni...

Komentarje sem napisal z enim samim namenom: demistifikacija reikija.
Na trenutke so komentarji nekako ostri in sarkastični, pa tudi duhoviti. Upam, da vam bodo te misli približale energijo, imenovano reiki in da jo boste pričeli uporabljati tudi v svojem življenju in družini.

Vsekakor vas vabim, da napisano postavite na precizno tehtnico uma in srca in sami zaključite kaj je res in kaj ni…na podlagi svojih lastnih izkušenj.

Mir ni le nasprotje vojni, ni samo čas med dvema vojnama – mir je nekaj več. Mir je zakon človeškega življenja. Mir je tedaj, če prav ravnamo in če vlada pravičnost v odnosih med ljudmi in v odnosih med ljudstvi.
irokeški pregovor

Svarilo poglavarjem
O poglavarji! Ne nosite srda v srcih in na nikogar se ne hudujte. Ne mislite samo nase, na svojo generacijo. Ne pozabite, da bodo za vami prišle še mnoge generacije, mislite na vnuke in na vse, ki še niso rojeni, katerih obrazi so še zakriti v krilu zemlje.
iz ustave Irokezov

Če tarnam na ves glas, mi gre vedno slabše. S črnimi mislimi prikličem nadse še večjo nesrečo.

Živeti moram danes, kar je bilo je bilo – saj vendar ne morem ničesar spremeniti. Samo lino za obujanje lepih spominov si pustim odprto in nočem si beliti glave s tem, kar bo jutri.

Kaj imam danes?
Zdravje.
Sonce na nebu.
Hrano in pijačo.
Otroka, ki se mi smehlja.
Cvetje, ki mi krasi dom.

Morda iščem srečo
mnogo predaleč.
Podobno je z očali.
Ne vidim jih,
pa na nosu mi tičijo.
Tako blizu!


Ne pozabi na veselje
Phil Bosmans

Zoženo zja v očesu
netopir nevidnih stvari,
uhatost ptice v čudesu
podhranjena v temo leti.

Iz resnic laž na zaslonu
sviloprejkino delo podvoji,
je dodatek svilenemu kokonu -
Homo Faber zlato tele časti.

Nasilje besed obzorje slepi,
je vsiljivost nazorov prevzelo -
nadomestek za izvirnik stvari,
prirejenost za oko odrvenelo.

Zazidano je okno prostora,
stene so zanihale, opijanjen je čas,
trup praznote v odmik zastora,
kamen duše okoli nas.

...o0o...

Dragi bralci, danes smo dosegli milijonti (1.000.000) obisk (klik) na Pozitivkah!

Pred malce več kot pol leta, 16. septembra, smo se veselili ob objavi polmilijontega (500.000) klika, danes, 26. marca, pa z veseljem objavljamo, da so bile Pozitivke obiskane že več kot milijonkrat (1.000.000).

To je za časopis ki objavlja le pozitivne vsebine, novosti, spodbudne članke, razpise za sodelovanje in dogodke, res lepa številka.

Ob tej priložnosti bi se radi zahvalili za zaupanje, spodbudo ter sodelovanje vsem bralcem, obiskovalcem, piscem, prijateljem, sponzorjem, avtorjem, pa tudi sodelavcem v ekipi ustvarjalne skupine Sonce, ki Pozitivke urejajo.

Želimo si, da bi še naprej tako dobro sodelovali in si razsvetljevali trenutke, sledili svojim sanjam ter skoznje prižigali iskrice in zvezde tudi v drugih.

Sonca in ljubezni poln dan!
Uredništvo

V soboto, 6. decembra, sem na terasi opazil metulja, rjavega z rdečimi pikami. Sedel je na ograjo na vrtu in razprostrl krila. Poklical sem ženo, sam pa skočil po fotoaparat. Slikal sem ga, dvakrat. Oba z ženo sva ga opazovala z začudenjem, z občudovanjem. Ko sva se za trenutek spogledala, je kratkomalo izginil.

V nedeljo, 7. decembra ob pol desetih zjutraj, ko sem vstal (če ne bi hodil v službo, ne bi vedel, da sončni vzhod sploh obstaja), sem hotel zapreti spalnično okno. Pol metra od okna, na veji forzicije, sem zagledal siničko, drobceno. Obrnjena je bila k oknu in ni odletela, nasprotno...zapela je...in pela hja..deset sekund zagotovo. Potem je odletela...jaz pa sem stal tam s polnim srcem nečesa čudovitega.

Vsak dan malo pred sedmo zjutraj grem v službo čez kokrški most pri pošti. Tam nekje konec marca, začetek aprila, se moja pot podaljša za nekaj minut. Na mostu se ustavim in s pogledom v kanjon Kokre uživam v poslušanju ptičjega koncerta, ki doni mogočneje in lepše in bolj ubrano kot hm...Pink Floydi?, simfoniki s Sidartho?, Avseniki?...kar je komu ljubo.