Danes smo priče, kako v našem svetu in času naraščajo takoimenovane "psihosomatske" bolezni. V letih 1950 je bilo v svetu približno 45% takšnih obolenj. Danes leta 2004 lahko govorimo že o približno 98% tovrstnih obolenj, ki jih bomo iz našega zornega kota poimenovali kot duševne bolezni. Znameniti Paracelsus, navaja v svojem epohalnem odkritju pet vzrokov zaradi katerih človek zboli:
1. Ens Venale: to so bolezni zaradi onesnaževanj in strupenih substanc.
2. Ens Naturale: to so bolezni, ki izvirajo iz lastne osebnosti (kakšni ste kot človek).
3. Ens Astrale: to so bolezni, ki nastanejo zaradi onstranskih astralnih vplivov pokojnikov, če ti niso rešeni in temnih sil, ki so v ozračju.
4. Ens Spirituale: to so bolezni z vzrokom v napačnih mislih (da so za vse težave krivi vedno drugi, da vi že veste, da imate vedno prav, da ste tekmovalno nastrojeni)
5. Ens Deale: to pa so dedni - usodni, karmični vplivi.

Pri tej zadnji, peti vrsti se nam kaže meja, preko katere zdravnik ne more, saj je ta v duhovnem področju človeka, v njegovi "hiši", ki jo naseljuje. In to prihaja od prejšnjih prebivalcev po očetovi ali materini liniji, vse do desetega kolena. Tu lahko pomaga samo molitev Bogu: "Kaj želiš Bog, da ta človek ozdravi ali da odide?", nekaj tretjega ne obstoja. Tu naša volja ne more več nič. Zato bi moral vsak zdravilec, ki zdravi ljudi vedno in redno vsakdan moliti, kajti v nasprotnem je v takih primerih neučinkovit in tudi ogrožen v svoji dejavnosti.

avtorica članka: Tanja Matko

Ženske smo že od nekdaj zelo rade lepe. Rade se negujemo, nanašamo razne kremice in ličila, ki poudarijo, kar je lepega in skrijejo naše pomanjkljivosti. Vendar, koliko se nas vpraša, od kje sploh vsa ta kozmetika prihaja? Kako tisti, ki delajo kozmetične preparate vedo, katere sestavine bodo blagodejno vplivale na našo kožo, odpravljale gubice, jo pomirjale… In katere so strupene in škodljive že same po sebi, ali pa imajo škodljivo delovanje v prevelikih količinah?

Tako je - vse te sestavine in tudi končne izdelke je treba nekje testirati. Ampak kje? Jaz že ne bi dala svoje kože za testiranje neke nove, še neznane in nepreverjene sestavine. Pa verjetno tudi nobena druga ne. Kaj pa če mi razžre kožo? Ali povzroči raka na koži? Ne, hvala. Ampak, kaj še ostane? Sama se sicer ne bi domislila, so se pa zato kozmetični koncerni, ki jim gre predvsem za zaslužek - pa čeprav preko trupel… Skratka, dobili so idejo: "Testirajmo na živalih! Ja, kakšna krasna ideja, stroški bodo minimalni, pa kdo se bo sekiral za nekaj trpečih zajcev ali mačk z razžrto kožo in oslepelimi, bolečimi očmi! Glavno je, da mi prodamo svoje izdelke!" Sama se ne strinjam s tem in brezkompromisno obsojam takšna početja in tudi vem, da se veliko drugih ljudi po svetu strinja z mano. Nekateri pa, ali ne vedo, kako to sploh gre, ali pa so preprosto grobi in brezsrčni ljudje. V upanju, da bom še komu odprla oči, sem se odločila, da bom napisala krajši članek, kako se to dela, da bodo tisti, ki (še) ne verjamejo ali nočejo verjeti spregledali. Če že uboge oslepljene živali ne bojo…

Vedrina ni preprosto le značajska lastnost, s katero se rodimo. Izvira iz velikega zaupanja, da je človek, takšen kot je, brezpogojno sprejet, da je navsezadnje vse dobro. Vedrino poraja pogum, da se soočimo z lastno resnico.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Angel veselja do življenja mi začne že zjutraj odpirati oči za skrivnost tega dne, za drobne radosti, ki so pripravljene zame, za svež zrak, ki veje skozi odprto okno, za moje telo pri prhanju, za svež kruh pri zajtrku, za srečanja z ljudmi, s katerimi bom danes imel opravka. Angel veselja do življenja me bo prijel za roko in mi pokazal, da je življenje v bistvu lepo. Lepo je, če si zdrav, če se lahko giblješ. Uživaš, ko lahko globoko zadihaš. In veselje te prevzame, če zavestno doživljaš vsakodnevna presenečenja življenja.

Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Iz iste snovi smo
kakor sanje.
Iz iste snovi smo
kakor brzica v potoku,
kakor vera,
ki obnavlja življenje.

Iz iste snovi smo,
kakor svetla noč,
zvezde,
kakor upanje -
zeleno kopno,
ozara hrepenenja,
kakor snovni delci,
ki preplavljajo misel
zmagoslavno in zanesljivo.
Izrisujejo se razgaljeni
v okarini grla,
s smislom za petje in radost,
kakor čreda pojočih besed je
z zanosom navdihnjen okus
po malinah
in sinjini današnjega jutra.
Do popolnosti se sanje izpolnijo
sredi vzbrstelega prebivanja snovi
v žilah in strunah, odzvanjajoč šum
rožnega razcveta goreče sončnice.

Čakanje poraja v nas dvoje: širino pogleda in pozornost na trenutek, na to, kar pravkar doživljamo, na ljudi, s katerimi se pravkar pogovarjamo. Čakanje razširi srce. Kadar čakam, čutim, da samemu sebi nisem zadosten. Vsak od nas pozna ta občutek, ko čaka na prijatelja ali prijateljico. Vsako minuto pogleduje na uro, ali ni že čas, ko bi morala priti. Nestrpno pričakuje trenutek, ko bosta prijatelj ali prijateljica izstopila iz vlaka ali pozvonila na vratih. In kako razočarani smo, če namesto prijatelja stoji pred vrati nekdo drug. Čakanje ustvarja v nas prijetno napetost. Čutimo, da nismo sami sebi zadostni. Med čakanjem se iztegujemo k tistemu, ki se dotakne našega srca, da to močneje bije, k tistemu, ki izpolni naše hrepenenje.

Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Blagoslovljeno bodi
tvoje dobro telo
ob setvah

Sem iz tebe
in v tebi
v območju dohitevanja

Čebele rojijo
v zatočišču semen
v rasti zlatega žita
med makom opojnosti
in modrišavim cvetjem

Obujam korenine
v pričakovanju
jutra...
ko pritajena
in obžarjena
v vodnih podobah
žariš v meni

Edina pristna si
v duhu
samorasti

Želim ti,
da najdeš
pravo rešitev,
ki bo za dušo
- odrešitev.

Naj bo tvoja odločitev,
Kristusova izpolnitev.

Kaj nas učijo živali? (1)
Marjetka Jeršek

PASJA ZVESTOBA IN BREZPOGOJNA LJUBEZEN

Psi imajo telepatske in zunajčutne sposobnosti - Od njih se učimo predanosti in brezpogojne ljubezni - V starih legendah so si psi priborili pomemben položaj - Cukanje za pasje uhlje menda prežene demone

Psi so poleg mačk najbolj priljubljeni in pogosti domači ljubljenčki. Poleg majhnih puhastih salonskih psičkov imamo tudi velike pasme psov, lovske pse, pse z rodovnikom, mešance itd. Za psa se ponavadi odločijo posamezniki, ki se od njih učijo lekcije brezpogojne ljubezni, zvestobe in vdanosti. Pes svojega gospodarja običajno obožuje, ga v celoti sprejema in ljubi takšnega, kakršen je in tega naj bi se le-ta tudi "nalezel". Pogosto si postavljamo pogoje, ki naj bi jih izpolnili, da bi končno imeli radi sami sebe. Šele ko bomo npr. shujšali, si pobarvali lase, našli spodobno službo, naredili izpite ali končali šolanje ipd., tedaj se bomo vzljubili in sprejeli, si dopovedujemo. Gre za pogoste miselne vzorce, ki zavirajo naš osebnostni razvoj in duhovno rast. Če se ne zmoremo sprejeti prav takšne, kot smo ta trenutek, brezpogojno, pomeni, da se moramo resno zamisliti nad svojim negativnim miselnim programiranjem. Našemu hišnemu ljubljenčku je seveda popolnoma vseeno, koliko kil imamo, kakšno pričesko ali oblačila nosimo in koliko svojih zastavljenih ciljev nismo dosegli. Takšni, kot smo, z vsemi morebitnimi pomankljivostmi in namišljenimi napakami, smo zanj popolni in ljubezni vredni. To je najpomembnejša lekcija, ki jo sporočajo naši pasji prijatelji.

Živimo v svetu in v družbi, ki ni prizanesljiva do slabosti. Zagotovo je potrebno, da si človek v svojem poklicu prizadeva delati brezhibno.A pri delu se pogosto pokaže, da tisti, ki nikakor nočejo delati napak, tudi nikoli ne ustvarijo ničesar novega. Managerji, ki hočejo predvsem ustvariti vtis, da so brez napak, se oklepajo svojega stolčka, da bi obdržali moč. Bojijo se novosti. Kdor pa je pripravljen tvegati kaj novega, dela tudi napake. Osredotočenost na brezhibnost nas hromi – in vodi k temu, da vedno ponavljamo le staro ter v strahu pazimo, da nam ne bi kdo mogel česa dokazati. Menim, da je tega krivo pomanjkanje poguma in zaupanja. Takšna drža naredi človeka pretirano previdnega – in navsezadnje nesrečnega.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Edini pravi način, da se počutimo varne je da osvojimo prepričanje, da smo tu zaradi določenega razloga, da smo že obstajali preden smo se rodili v to realnost in da bomo obstajali tudi po fizični smrt. Občutek varnosti prihaja od verovanja da smo brezpogojno ljubljeni od boga in bitij, ki ne obstajajo v fizični realnosti.

Vsak človek ima svojega angela varuha celo svoje zemeljsko inkarnacijo. To da vemo, da imamo Angela varuha, ki nas neprestano varuje nam pomaga, da se počutimo varne.
Vendar pa, ko se naša duša odloči, da je čas da izkusimo bolezen, izgube, smrt nas naš angel varuh pri tem ne more obvarovati. Ne more delati proti naši karmi.

Človeško srce,

ali človekova vest,

ali univerzalni zakon občutij,

je ta tvoj pravi življenjski oder.

Kdor se iz svojih notranjih občutij uči,

ta lahko postane celo moder.


stojči Stojan Svet

Kaj je to razsvetljenje?
To si bomo najlažje pojasnili z naslednjo zgodbo.

Zgodba govori o velikem Mojstru budizma, Milarepi. Nekateri ga imenujejo azijski "Kristus". Milarepa je celo svoje življenje iskal odgovor na vprašanje, kaj je razsvetljenje. Odgovora ni in ni bilo. Tako se je v obupu skrušen sesedel na vrh planine, ko v nekem trenutku zagleda, kako iz doline proti njemu prihaja starec. Milarepa intuitivno zazna, da ima starec odgovor na njegovo vprašanje.

Ko se mu starec približa, Milarepa vidi, da ima na sebi polno vrečo. Ko pride starec do Milarepe, ga le - ta vpraša: "Starec, povej mi, kaj je to razsvetljenje?"
Starec se mu zazre v oči, se mu nagajivo, hudomušno nasmehne in s svojih ramen počasi odloži polno, težko vrečo, se zravna ter se še enkrat zazre v Milarepo.
"Dobro, starec, sedaj razumem, kaj je razsvetljenje. Hvala ti. Toda sedaj mi, prosim, povej, kaj pride po razsvetljenju?"
Starec se mu zopet prijazno nasmehne, prime vrečo, si jo naloži in enakomerno porazdeli na svoja ramena, se obrne in odide v dolino, v svet.

Miran.

Vsak, ki ga želi videti, ga lahko vidi.
Vsak, ki verjame, da obstaja,
Vsak, ki je sposoben z očmi videti,
ušesi slišati, morda otipati.
Prav vsak lahko vidi čudež.


Kaj je čudež?
Vse kar je od Boga,
kot sonce na nebu, luna, jutranja rosa,
kot nasmeh otroka, kot ljubezen.

Vse je čudež.

Ciklus

Zima, pojdi stran

Narava še spi,
sneg še leži,
trave še ni,
nikjer nič ne zori.

Gospa zima,
dolgo vztrajaš,
čas je že,
da se odmajaš.

Hm, jaz sem samo en bk, mal faulast, pa še zmeden, ker so ivanjščice živčne danes in to na tak prav zanimiv način, skoraj bi rekel histeričen, če ne bi bile popolnoma mirne, tako da moj pogled ta hip seže le do tega trenutka...no...mogoče pa ne.

Si mislim, če sploh mislim /kaj sploh pomeni misliti...moram vprašati enkrat Konfuzija, mojega prijatelja/, da je človek včasih bližje bogu, kot si misli. Evo, tko...en primer...moj...tak banalen...doživet in to večkrat:

je prišla žena iz službe utrujena, znervirana, slabe volje in jaz takisto. Ona v kuhinjo, jaz na teraso, na vrt, kjer imam tudi vrtnice, žametne, kao nekaj pospravljat.... Ne da bi kaj mislil, sem odtrgal cvet...najlepši in ji ga prinesel. Ko sem uzrl iskrico v njenih očeh in slišal njen "hvala", takrat, takrat sem držal boga za obe roki, takrat sem mu bil mah...preblizu. Takrat ni bilo več včeraj, pa danes, pa jutri, pa ponavljanja življenj, pa karme...takrat je bil trenutek večnosti, takrat je bilo to to.

In takih trenutkov je bilo in si jih želim še in se trudim. Tako si jaz predstavljam ljubezen do boga, tako si predstavljam enost.
Vsa čarobnost življenja, bog, je tu, ta trenutek...samo videti je treba......


en_bk

Za grde spomine
je škoda spomina.

Mnogi ljudje postanejo popolnoma odvisni od sodb in meril svoje okolice. Dandanes ne gre za vprašanje, kako pridem do milostnega Boga, temveč, kako pridem do milostnega sočloveka. Stremimo za tem, da bi izpolnili pričakovanja drugih, da bi bili pri vseh priljubljeni. A to nas ne vodi v svobodo, niti do človeškosti niti do našega dostojanstva. Nasprotno: Vedno se vrtimo okrog tega, kaj drugi mislijo o nas, kaj pričakujejo, kaj bi radi. Tako celotno zamisel o svojem življenju gradimo na tem, da bi bili priljubljeni pri drugih. To pa je v nasprotju z našim dostojanstvom.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Tudi če bi človek imel pravico,
kogarkoli učiti kako biti srečen,
je ta pravica povsem odveč,
ker se sreče ne da naučit,
ampak samo dat in samo sprejet.

stojči Stojan Svet

Kdo zdaj bo upešnih novodobni ep,
politik že ne, se umaže je prelep.

Tisti, ki pijan je, je ena od prispodob,
ki je proti ministru zdravja in še čez rob.

O, Mojzes, človeku si tablico s pravicami dal,
le kdo je zapovedi tvoje in zakone naše izdal?

Kdor išče odvezo za svoje idejne grehe,
v glavo se udari cepec, nanj pade strešnik s strehe.

Izravnalna moč pravice, odreši nas nesreče,
glumač zmeči v koš enoumlje in vse bedne skeče.

Po učenju o demokraciji doma in v svetu,
je nasedel Zlati osel navkreber v zametu.

Kdo izmed nas bo slavni Nobelovec postal,
kdo politikom bo perutničke v peč dajal.

O, duh, ki si glave z učenostjo napolnil,
kdaj boš revežem skromne želje izpolnil?

...o0o...

Piše: Tatjana Melec

Alois Kolar, Praktik & Svetovalec Naravnega Zdravja – Nutricionist

Zdravniki uradne medicine označujejo in krivijo kot povzročitelje bolezni:
- bakterije ali viruse,
- prirojene ali genetske okvare – motnje, in
- pomanjkanje vitaminov ali »drugih« snovi.

Zelo poredko ali nikoli ne krivijo kot vzroke bolezni napačne navade in napačen življenjski slog ljudi, ki postanejo bolni – razen v primerih bolezni, ki nastanejo zaradi pomanjkanja; razni dodatki jedem naj bi reševali probleme (zdravljenje bolezni), ki izvirajo iz pomanjkanja vitalnih hranljivih snovi. Tu in tam – zelo poredko je priporočena hrana, ki je izredno bogata s hranljivimi snovmi, kot npr:. pomaranče, ki jih morda priporočajo v primerih pomanjkanja vitamina C, korenja, ki ga priporočajo v primeru pomanjkanja vitamina A itn.

Iskanje terja cilj.
Cilj terja pot.
Pot terja korake.
Koraki terjajo smisel.
Smisel terja človeka.
Človek terja iskanje.

Na potovanju po Indiji sem srečal nasmejanega asketa, ki me je presenetil z najprepričljivejšo definicijo človeka (oziroma tega, kaj človek ni), kar sem jih dotlej slišal. Nekaj preprostih besed je prekašalo vse sociološke, psihološke, religiozne, ezoterične in ne vem kakšne še umotvore. Dejansko je resnica, ki je ni mogoče izraziti v nekaj preprostih besedah, ponavadi le prazna puhlica. Z umom ustvarjamo gordijske vozle, ki nas oddaljujejo od bistva stvari, preprosta neobremenjena odprtost življenju pa nas odpira večnim iskricam resnice.

Prav taka resnica je žarela iz omenjenega asketa. Upam, da vam bom v nekaj utrinkih iz najinega pogovora (pravzaprav na njem temelji celoten prispevek, saj boste videli, zakaj) lahko prenesel delček njegovega duha. Ta je bistvenejši od samih besed, ki jih je izgovoril. V bistvu njegove besede sploh niso pomembne, posebej če jih sliši le ego. Tega je treba dati na stran in prisluhniti z dušo, z ušesi tega, kar vi dejansko ste.