Angel veselja do življenja mi začne že zjutraj odpirati oči za skrivnost tega dne, za drobne radosti, ki so pripravljene zame, za svež zrak, ki veje skozi odprto okno, za moje telo pri prhanju, za svež kruh pri zajtrku, za srečanja z ljudmi, s katerimi bom danes imel opravka. Angel veselja do življenja me bo prijel za roko in mi pokazal, da je življenje v bistvu lepo. Lepo je, če si zdrav, če se lahko giblješ. Uživaš, ko lahko globoko zadihaš. In veselje te prevzame, če zavestno doživljaš vsakodnevna presenečenja življenja.

Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Iz iste snovi smo
kakor sanje.
Iz iste snovi smo
kakor brzica v potoku,
kakor vera,
ki obnavlja življenje.

Iz iste snovi smo,
kakor svetla noč,
zvezde,
kakor upanje -
zeleno kopno,
ozara hrepenenja,
kakor snovni delci,
ki preplavljajo misel
zmagoslavno in zanesljivo.
Izrisujejo se razgaljeni
v okarini grla,
s smislom za petje in radost,
kakor čreda pojočih besed je
z zanosom navdihnjen okus
po malinah
in sinjini današnjega jutra.
Do popolnosti se sanje izpolnijo
sredi vzbrstelega prebivanja snovi
v žilah in strunah, odzvanjajoč šum
rožnega razcveta goreče sončnice.

Čakanje poraja v nas dvoje: širino pogleda in pozornost na trenutek, na to, kar pravkar doživljamo, na ljudi, s katerimi se pravkar pogovarjamo. Čakanje razširi srce. Kadar čakam, čutim, da samemu sebi nisem zadosten. Vsak od nas pozna ta občutek, ko čaka na prijatelja ali prijateljico. Vsako minuto pogleduje na uro, ali ni že čas, ko bi morala priti. Nestrpno pričakuje trenutek, ko bosta prijatelj ali prijateljica izstopila iz vlaka ali pozvonila na vratih. In kako razočarani smo, če namesto prijatelja stoji pred vrati nekdo drug. Čakanje ustvarja v nas prijetno napetost. Čutimo, da nismo sami sebi zadostni. Med čakanjem se iztegujemo k tistemu, ki se dotakne našega srca, da to močneje bije, k tistemu, ki izpolni naše hrepenenje.

Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Blagoslovljeno bodi
tvoje dobro telo
ob setvah

Sem iz tebe
in v tebi
v območju dohitevanja

Čebele rojijo
v zatočišču semen
v rasti zlatega žita
med makom opojnosti
in modrišavim cvetjem

Obujam korenine
v pričakovanju
jutra...
ko pritajena
in obžarjena
v vodnih podobah
žariš v meni

Edina pristna si
v duhu
samorasti

Želim ti,
da najdeš
pravo rešitev,
ki bo za dušo
- odrešitev.

Naj bo tvoja odločitev,
Kristusova izpolnitev.

Kaj nas učijo živali? (1)
Marjetka Jeršek

PASJA ZVESTOBA IN BREZPOGOJNA LJUBEZEN

Psi imajo telepatske in zunajčutne sposobnosti - Od njih se učimo predanosti in brezpogojne ljubezni - V starih legendah so si psi priborili pomemben položaj - Cukanje za pasje uhlje menda prežene demone

Psi so poleg mačk najbolj priljubljeni in pogosti domači ljubljenčki. Poleg majhnih puhastih salonskih psičkov imamo tudi velike pasme psov, lovske pse, pse z rodovnikom, mešance itd. Za psa se ponavadi odločijo posamezniki, ki se od njih učijo lekcije brezpogojne ljubezni, zvestobe in vdanosti. Pes svojega gospodarja običajno obožuje, ga v celoti sprejema in ljubi takšnega, kakršen je in tega naj bi se le-ta tudi "nalezel". Pogosto si postavljamo pogoje, ki naj bi jih izpolnili, da bi končno imeli radi sami sebe. Šele ko bomo npr. shujšali, si pobarvali lase, našli spodobno službo, naredili izpite ali končali šolanje ipd., tedaj se bomo vzljubili in sprejeli, si dopovedujemo. Gre za pogoste miselne vzorce, ki zavirajo naš osebnostni razvoj in duhovno rast. Če se ne zmoremo sprejeti prav takšne, kot smo ta trenutek, brezpogojno, pomeni, da se moramo resno zamisliti nad svojim negativnim miselnim programiranjem. Našemu hišnemu ljubljenčku je seveda popolnoma vseeno, koliko kil imamo, kakšno pričesko ali oblačila nosimo in koliko svojih zastavljenih ciljev nismo dosegli. Takšni, kot smo, z vsemi morebitnimi pomankljivostmi in namišljenimi napakami, smo zanj popolni in ljubezni vredni. To je najpomembnejša lekcija, ki jo sporočajo naši pasji prijatelji.

Živimo v svetu in v družbi, ki ni prizanesljiva do slabosti. Zagotovo je potrebno, da si človek v svojem poklicu prizadeva delati brezhibno.A pri delu se pogosto pokaže, da tisti, ki nikakor nočejo delati napak, tudi nikoli ne ustvarijo ničesar novega. Managerji, ki hočejo predvsem ustvariti vtis, da so brez napak, se oklepajo svojega stolčka, da bi obdržali moč. Bojijo se novosti. Kdor pa je pripravljen tvegati kaj novega, dela tudi napake. Osredotočenost na brezhibnost nas hromi – in vodi k temu, da vedno ponavljamo le staro ter v strahu pazimo, da nam ne bi kdo mogel česa dokazati. Menim, da je tega krivo pomanjkanje poguma in zaupanja. Takšna drža naredi človeka pretirano previdnega – in navsezadnje nesrečnega.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Edini pravi način, da se počutimo varne je da osvojimo prepričanje, da smo tu zaradi določenega razloga, da smo že obstajali preden smo se rodili v to realnost in da bomo obstajali tudi po fizični smrt. Občutek varnosti prihaja od verovanja da smo brezpogojno ljubljeni od boga in bitij, ki ne obstajajo v fizični realnosti.

Vsak človek ima svojega angela varuha celo svoje zemeljsko inkarnacijo. To da vemo, da imamo Angela varuha, ki nas neprestano varuje nam pomaga, da se počutimo varne.
Vendar pa, ko se naša duša odloči, da je čas da izkusimo bolezen, izgube, smrt nas naš angel varuh pri tem ne more obvarovati. Ne more delati proti naši karmi.

Človeško srce,

ali človekova vest,

ali univerzalni zakon občutij,

je ta tvoj pravi življenjski oder.

Kdor se iz svojih notranjih občutij uči,

ta lahko postane celo moder.


stojči Stojan Svet

Kaj je to razsvetljenje?
To si bomo najlažje pojasnili z naslednjo zgodbo.

Zgodba govori o velikem Mojstru budizma, Milarepi. Nekateri ga imenujejo azijski "Kristus". Milarepa je celo svoje življenje iskal odgovor na vprašanje, kaj je razsvetljenje. Odgovora ni in ni bilo. Tako se je v obupu skrušen sesedel na vrh planine, ko v nekem trenutku zagleda, kako iz doline proti njemu prihaja starec. Milarepa intuitivno zazna, da ima starec odgovor na njegovo vprašanje.

Ko se mu starec približa, Milarepa vidi, da ima na sebi polno vrečo. Ko pride starec do Milarepe, ga le - ta vpraša: "Starec, povej mi, kaj je to razsvetljenje?"
Starec se mu zazre v oči, se mu nagajivo, hudomušno nasmehne in s svojih ramen počasi odloži polno, težko vrečo, se zravna ter se še enkrat zazre v Milarepo.
"Dobro, starec, sedaj razumem, kaj je razsvetljenje. Hvala ti. Toda sedaj mi, prosim, povej, kaj pride po razsvetljenju?"
Starec se mu zopet prijazno nasmehne, prime vrečo, si jo naloži in enakomerno porazdeli na svoja ramena, se obrne in odide v dolino, v svet.

Miran.

Vsak, ki ga želi videti, ga lahko vidi.
Vsak, ki verjame, da obstaja,
Vsak, ki je sposoben z očmi videti,
ušesi slišati, morda otipati.
Prav vsak lahko vidi čudež.


Kaj je čudež?
Vse kar je od Boga,
kot sonce na nebu, luna, jutranja rosa,
kot nasmeh otroka, kot ljubezen.

Vse je čudež.

Ciklus

Zima, pojdi stran

Narava še spi,
sneg še leži,
trave še ni,
nikjer nič ne zori.

Gospa zima,
dolgo vztrajaš,
čas je že,
da se odmajaš.

Hm, jaz sem samo en bk, mal faulast, pa še zmeden, ker so ivanjščice živčne danes in to na tak prav zanimiv način, skoraj bi rekel histeričen, če ne bi bile popolnoma mirne, tako da moj pogled ta hip seže le do tega trenutka...no...mogoče pa ne.

Si mislim, če sploh mislim /kaj sploh pomeni misliti...moram vprašati enkrat Konfuzija, mojega prijatelja/, da je človek včasih bližje bogu, kot si misli. Evo, tko...en primer...moj...tak banalen...doživet in to večkrat:

je prišla žena iz službe utrujena, znervirana, slabe volje in jaz takisto. Ona v kuhinjo, jaz na teraso, na vrt, kjer imam tudi vrtnice, žametne, kao nekaj pospravljat.... Ne da bi kaj mislil, sem odtrgal cvet...najlepši in ji ga prinesel. Ko sem uzrl iskrico v njenih očeh in slišal njen "hvala", takrat, takrat sem držal boga za obe roki, takrat sem mu bil mah...preblizu. Takrat ni bilo več včeraj, pa danes, pa jutri, pa ponavljanja življenj, pa karme...takrat je bil trenutek večnosti, takrat je bilo to to.

In takih trenutkov je bilo in si jih želim še in se trudim. Tako si jaz predstavljam ljubezen do boga, tako si predstavljam enost.
Vsa čarobnost življenja, bog, je tu, ta trenutek...samo videti je treba......


en_bk

Za grde spomine
je škoda spomina.

Mnogi ljudje postanejo popolnoma odvisni od sodb in meril svoje okolice. Dandanes ne gre za vprašanje, kako pridem do milostnega Boga, temveč, kako pridem do milostnega sočloveka. Stremimo za tem, da bi izpolnili pričakovanja drugih, da bi bili pri vseh priljubljeni. A to nas ne vodi v svobodo, niti do človeškosti niti do našega dostojanstva. Nasprotno: Vedno se vrtimo okrog tega, kaj drugi mislijo o nas, kaj pričakujejo, kaj bi radi. Tako celotno zamisel o svojem življenju gradimo na tem, da bi bili priljubljeni pri drugih. To pa je v nasprotju z našim dostojanstvom.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Tudi če bi človek imel pravico,
kogarkoli učiti kako biti srečen,
je ta pravica povsem odveč,
ker se sreče ne da naučit,
ampak samo dat in samo sprejet.

stojči Stojan Svet

Kdo zdaj bo upešnih novodobni ep,
politik že ne, se umaže je prelep.

Tisti, ki pijan je, je ena od prispodob,
ki je proti ministru zdravja in še čez rob.

O, Mojzes, človeku si tablico s pravicami dal,
le kdo je zapovedi tvoje in zakone naše izdal?

Kdor išče odvezo za svoje idejne grehe,
v glavo se udari cepec, nanj pade strešnik s strehe.

Izravnalna moč pravice, odreši nas nesreče,
glumač zmeči v koš enoumlje in vse bedne skeče.

Po učenju o demokraciji doma in v svetu,
je nasedel Zlati osel navkreber v zametu.

Kdo izmed nas bo slavni Nobelovec postal,
kdo politikom bo perutničke v peč dajal.

O, duh, ki si glave z učenostjo napolnil,
kdaj boš revežem skromne želje izpolnil?

...o0o...

Piše: Tatjana Melec

Alois Kolar, Praktik & Svetovalec Naravnega Zdravja – Nutricionist

Zdravniki uradne medicine označujejo in krivijo kot povzročitelje bolezni:
- bakterije ali viruse,
- prirojene ali genetske okvare – motnje, in
- pomanjkanje vitaminov ali »drugih« snovi.

Zelo poredko ali nikoli ne krivijo kot vzroke bolezni napačne navade in napačen življenjski slog ljudi, ki postanejo bolni – razen v primerih bolezni, ki nastanejo zaradi pomanjkanja; razni dodatki jedem naj bi reševali probleme (zdravljenje bolezni), ki izvirajo iz pomanjkanja vitalnih hranljivih snovi. Tu in tam – zelo poredko je priporočena hrana, ki je izredno bogata s hranljivimi snovmi, kot npr:. pomaranče, ki jih morda priporočajo v primerih pomanjkanja vitamina C, korenja, ki ga priporočajo v primeru pomanjkanja vitamina A itn.

Iskanje terja cilj.
Cilj terja pot.
Pot terja korake.
Koraki terjajo smisel.
Smisel terja človeka.
Človek terja iskanje.

Na potovanju po Indiji sem srečal nasmejanega asketa, ki me je presenetil z najprepričljivejšo definicijo človeka (oziroma tega, kaj človek ni), kar sem jih dotlej slišal. Nekaj preprostih besed je prekašalo vse sociološke, psihološke, religiozne, ezoterične in ne vem kakšne še umotvore. Dejansko je resnica, ki je ni mogoče izraziti v nekaj preprostih besedah, ponavadi le prazna puhlica. Z umom ustvarjamo gordijske vozle, ki nas oddaljujejo od bistva stvari, preprosta neobremenjena odprtost življenju pa nas odpira večnim iskricam resnice.

Prav taka resnica je žarela iz omenjenega asketa. Upam, da vam bom v nekaj utrinkih iz najinega pogovora (pravzaprav na njem temelji celoten prispevek, saj boste videli, zakaj) lahko prenesel delček njegovega duha. Ta je bistvenejši od samih besed, ki jih je izgovoril. V bistvu njegove besede sploh niso pomembne, posebej če jih sliši le ego. Tega je treba dati na stran in prisluhniti z dušo, z ušesi tega, kar vi dejansko ste.

Zgodba je popolnoma izmišljena.
Kakršne koli podobnosti z živečimi osebami so zgolj golo naključje.

Rodila se je pred dvema desetletjema, par let gor ali dol. Raje sicer vidi, da jo ljudje, predvsem moški, vidijo starejšo in bolj zrelo. Zrele ženske so vendar privlačnejše.

Študira. V beli Ljubljani, seveda. Daleč od "ljubečih" staršev in pol pretekle zgodovine njenega življenja in travmatičnih izkušenj iz otroštva.

Študij ji ne predstavlja težav, vedno je bila iznajdljiva. Že v srednji šoli je ugotovila, kako "doseči" višjo oceno. Vedno se je učila za ocene, kaj pa drugega.

Menjava okolja ji ustreza. Polno nepoznanih ljudi, ki se v bistvu brigajo le zase. Mesto, kjer se lahko počne (beri: beži v) toliko različnih stvari, ji pride zelo prav. Gledališče, kino, sprehodi ob Ljubljanici, brezplačni internet, krajši izleti v okolico Ljubljane, kopališče, plesni tečaji, tai-bo, študentski žuri...

Saj ni nikoli sama, ima fanta, prijatelje in prijateljice. S fantom se videvata nekajkrat na teden in vsak drugi vikend. Skupaj sta že nekaj let in fantu se niti sanja ne, da dekle ne ve več točno, ali je z njim zaradi ljubezni ali navezanosti nanj.

Prepirata se skoraj vedno, pogovarjati se ne znata. Posteljne zadeve? Odlično. No, rada verjame, da je tisto ignoriranje sebe, svojih občutkov in želja oz. negiranje sebe v postelji, res odličen seks. Saj fant je vendar več vreden od nje.

Mistiki pripovedujejo, da v slehernem izmed nas obstaja prostor miru, tišine in svobode. Tega prostora nam ni treba najprej ustvariti, saj je že v nas. Tu smo celoviti in zdravi. Ta prostor ni poškodovan zaradi naših napak in slabosti, sodbe in obsodbe ljudi in njihova pričakovanja nad njim nimajo moči.

Tu si lahko odpočijemo, ker tam v nas prebiva Bog sam. Če vzpostavimo stik s tem prostorom, napake ne bodo imele več moči nad nami, lahko jih bomo dopustili, ker vemo, da obstaja znotraj nas ta čista in neokrnjena resničnost. Vedno znova bom lahko doživljal ta notranji prostor, vendar tega izkustva ne morem izsiliti. A ko se predam meditaciji, ali če čisto preprosto pozabim nase – npr. ko opazujem sončni vzhod-, tedaj zaslutim to enost, celovitost; tedaj se znebim pritiska, da moram biti popoln; tedaj preprosto čutim, da je dobro. Številni ljudje, dosti več jih je, kot si mislimo, doživljajo to izkustvo enosti s seboj, z naravo. Biti v soglasju z življenjem je zame globoko duhovno doživetje. Sveto pismo v Pismu Hebrejcem govori o presvetem, v katero je stopil Kristus, in kamor lahko zdaj vstopimo tudi mi. Mojster Eckhart govori o 'iskrici duše', Terezija Velika o 'najnotrajnejši kamrici zavetja duše', spomnimo se tudi 'notranje celice' Katarine Sienske. Te prispodobe nam lahko pomagajo. Vendar je to vselej trenutno doživetje. Ne moremo ga zadržati. Sodi pa med globoke duhovne trenutke prave sreče. To je temelj najgloblje radosti.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Smisel življenja je:

govoriti resnico,
delati dobra dela
in biti koristen ljudem.

Smisel življenja je:

v sebi najti ljubezen,
v sebi najti notranji mir
in z njima obdarovati ljudi.

Smisel življenja je:

biti Bogu hvaležen,
za to čudovito telo,
biti hvaležen za vse,
te fine čutne užitke,
videnja, poslušanja,
tipanja in okušanja,

Smisel življenja je:

biti hvaležen Bogu,
za ta čudoviti dih,
v tvoji školjki duše,
neumrljivega duha.

Smisel življenja je:

najti takega učitelja,
ki ti lahko pokaže,
kako si bil slep,
gluh in nepokreten,
čeprav si imel vso možnost,
notranje hodit in notranje letet.

stojči Stojan Svet