Sveča gori za druge, ne zase. Sveča tudi dogori in je ni več, misel nanjo pa ostane. Lepa misel, saj je služila drugemu s svetlobo.

Človekova dejanja so lahko podobna sveči. Ljudi osrečujemo, če smo svetli, spodbudni in koristni. Obenem bogatimo sebe, dokler ne dogorimo. Kje je konec in kdaj ne vemo. Mnogi čutijo, kot sveča, ko dogoreva njihovo življenje in se jim bliža konec.

Stvari si lahko predstavljamo v simbolih, saj jih tako lažje prikažemo, povemo in razložimo svoje misli drugemu človeku - kot način komunikacije. Sveča pa je lahko tudi simbol za posamezna lepa obdobja v človekovemu življenju. Vsak ima svetle in temne trenutke, lepa in manj lepa obdobja. Ko lepi trenutki ali obdobje minejo, je kot da bi se ugasnil, kot, da nimaš več moči, da bi svetil za druge, saj si sam v temi in te ni nikjer.

Lahko čakaš, da te druge svečke prižgejo, lahko pa jih zaprosiš za malo ognja, malo svetlobe, da dobiš ponovno življenje. Samo malo je potrebno, malo ognja in sveča že gori, saj je tak njen namen. In tako gori, dokler spet ne dogori in že ve za drugič, kaj v tem primeru storiti.

Baje je partnerstvo zveza dveh individuumov preko niti, ki se imenujejo..hm...zaupanje, ljubezen, iskrenost, spoštovanje, zvestoba.....? Če so te niti resnične, potem do njihovega trganja s strani enega ali drugega ne bo prišlo in omejevanje svobode ni potrebno, ker se svoboda ne bo izkoriščala. Če so te niti le iluzija, je iluzija tudi partnerstvo samo in omejevanje svobode ni potrebno, ker se bo svoboda v vsakem primeru izkoriščala.


en_bk

Intervju za časopis Gorenjski Glas
Novinarka: Katja Dolenc
Datum: 2. 3. 2004

S Feng Shuijem vedno polni energije

Starodavna kitajska veda o urejanju bivanjskega prostora prihaja tudi med Gorenjce.
Mirza Terzimehič, slovenski poznavalec Feng Shuija, bo imel v prostorih Gorenjskega Glasa informativno predavanje, ki mu bo sledil seminar. Feng Shui je zelo praktična veda in ni samo za vzhodnjake. Po njegovih načelih živi Evropa že dalj časa.

Sami izberemo srečen ali nesrečen dan, srečen ali nesrečen trenutek, saj smo sami kreatorji svojega življenja. Sami se odločimo, sami razmišljamo in sami delujemo. Pri tem potrebujemo samo božjo pomoč in spodbudo, da zmoremo in delujemo na pravi način. Potrebujemo vodstvo, da se ne izgubimo in da ne izgubljamo dragocenega časa z iskanjem ter zadrževanjem pri nepomembnih stvareh. Saj sami ne vemo, kaj je tisti trenutek, ki se odločamo, najbolj pomembno, če se pa vprašamo, prisluhnemo in ubogamo, pomeni, da zaupamo.

Misli usmerimo v sebe, na sebe in glede sebe, potem nas zunanje okoliščine ne morejo motiti, saj jih ne zaznamo in jim ne dajemo moč. Ne moremo biti pretirano navdušeni, niti pretirano žalostni. Lahko smo le uravnoteženo radostni, kar pa pomeni izbrati srednjo pot, brez nihanja in stresnih dražljajev, ki bi se nam lahko pojavili v glavi.

Kadar so ogrožene najvišje življenjske vrednote, potrebujemo žene bolj kot kdajkoli. Ne le v družini. Potrebujemo poročene in neporočene. A ne zato, da bi z ogromnih reklamnih plakatov ponujale s širokim nasmehom še bolj belo perilo, še bolj dišečo zobno pasto ali še bolje prilegajoče se nedrčke. Zares emancipirana ženska ne bo nikoli navdušena nad tem, da se ženskost ponuja kot propagandno in seksualno blago.

Žena ima neizmerno večje in pomembnejše poslanstvo. Njena resnična rodovitnost – človeška in duhovna – naj znova postane vrednota. V moškem svetu, v svetu industrijskega in tehničnega mišljenja, kjer se vse vrti okrog proizvodnje in prodaje, okrog sklepanja poslov, moči in konkurence, je žena preprosto nepogrešljiva. Zaradi svoje tankočutne človeškosti, smisla za majhne, preproste stvari, ko zna tako nežno ravnati z vsem, kar je krhko, zaradi sposobnosti, da se vživi v položaj drugega in svoje materinskosti, naredi žena iz skupnega življenja praznik. V današnjem svetu ima vsaka žena veliko, nenadomestljivo nalogo, dokler je še ni strlo kolesje proizvodnih strojev. Pri oblikovanju jutrišnjega sveta bo imela žena odločilno vlogo, da bi družbo, ki je tako negostoljubna do revnih in nemočnih, preoblikovala v prijazen dom za vse.


Ne pozabi na veselje
Phil Bosmans

moj prispevek ob svetovnih dnevih vode, miru in vegetarijanstva


Čustva in trpljenje so energija,
tudi živali so čustev duše bitja,
vsak dan jih v svetu gre v čredni zakol,
pod streli, elektrošoki, na stotine milijonov,
jih pada v mlake krvi vsak dan dol,
vendar za mojo prehrano niti ena,
v zadnjih tridesetih letih mojega življenja,
njih gnojnica, pa prodira skozi pašnike in njive,
v podtalnico in skozi pitno vodo spet nazaj,
kot bakterije lepo v naše organizme,
kjer najdejo idealno klimo za svoje razmnoževanje
in tako se nam vrača v boleznih njihovo trpljenje.

Uporabi svojo moč in prekini ta trpeč krogotok. :)

stojči Stojan Svet

Prosimo, da se pisci oz. pošiljatelji člankov registrirate in članke objavljate pod svojim uporabniškim imenom. To hkrati omogoča, da bralci poiščejo še druge tekste, ki ste jih objavili. Pri registraciji vas prosimo, da izpolnite tudi polje z e-mail naslovom, da lahko uredništvo, kot tudi zainteresirani bralci, po potrebi stopijo v stik z vami.

Če se ne želite registrirati in bi objavili članek kot anonimnež, prosimo, da se podpišete na koncu članka. Obvezno je treba navesti e-mail naslov, na katerega vas lahko uredniki obveščamo o morebitnih »težavah«, oz. v primeru, če je v zvezi s člankom potrebno kaj uskladiti. E-mail naslov ne bo objavljen v članku in bo ostal anonimen. Vse anonimne članke bomo objavili pod uporabniškim imenom Pozitivke.

Hvala za razumevanje

Uredništvo

P.S. Vsi ki ste poslali članke kot anonimni uporabniki, vas prosimo, da se oglasite na tem naslovu: Išče se avtor tega članka

Vse okoli nas je povezano s svetlobo in z barvami. Ko se pojavi mavrica, jo večina ljudi očarano opazuje. Ustvari se atmosfera nečesa nenavadnega, čudovitega. Iz tega razloga velja mavrica za simbol sreče v mnogih kulturah. V legendarni, potopljeni Atlantidi, so fizične, čustvene in duhovne bolezni zdravili z barvo in svetlobo. V Heliopolisu, starodavnem Egipčanskem mestu sonca in centru boga Atuma, so obstajali zdravilni templji, v katerih so zdravili z barvno svetlobo.

Starodavni Kitajci so paciente z epilepsijo zdravili tako, da so jih polegli na vijolične preproge v sobah, kjer so okna prekrivale vijolične zavese. Tiste s črevesnimi težavami so prebarvali z rumeno barvo, bivali so pa v sobah z rumenimi zavesami, kar je pomagalo lajšati krče.

Tradicionalna barvna terapija je vključevala tudi barvne svetilke, ki so jih usmerjali v pitno vodo, hrano pa so izbirali glede na njihovo barvo. Enake oblike terapije so bile in še vedno so v uporabi v starodavni in moderni Indiji, starodavni Grčiji, Babilonu, Perziji in Tibetu.

Bila sem na obisku. Na stenah so visele slike, ki jih je naslikala moja teta. Sliko "Tihožitje", ki spada med posmrtno življenjsko umetniško zapuščino moje tete, je prikril podolgovat masten madež, ki je kakor velika posušena solza zdrsel po steklu in se ob robu slike zgostil v večjo packo, ki je kazala na premalo razvit čut etične odgovornosti za tetino umetniško dediščino.

Slika se je pod steklom ohranila v vsej hermetičnosti nepoškodovano. Vendar le nekaj kapelj vode bi bilo dovolj, dai bi omehčalo trdoto nedeljskega dremeža. Kaplja vode v mojih očeh mi je omehčala roko. Prijela sem za krpo in obrisala madež. Slika je zasijala v sveži luči in jabolka na sliki so bila spet takšna, kot da jim je nekdo podaril vid, barvo in okus.

Moje tkivo je prepredeno s pomenskimi navezami in spomini na teto. Zato sem hotela neopazno obrisati njeno sliko. Slika je v novem sijaju ponovno ustvarila podobe dovršenosti in svežine, kakor bi ravnokar prišla izpod čopiča iz tetinih rok. Razlikovala se je le v načinu bivanja. Moje tete ni več. Slika pa ne more črpati več veselja iz nepovratne preteklosti. Odtekanje časa drhti kakor razpenjena svetloba, kot sanjska vizija, kakor tetin privid iz prihodnosti.

POMLADNI INGRES (1. del)

Mlaj v znamenju ovna je sprožil nevzdržno rast. Popki brstijo, semena so vzklila v novo življenje.

Pomladno enakonočje je pomemben kozmološki trenutek. Sonce je na svojem višku in cela severna polobla ima obredja, imenovana Sang Su in Paska. Pri nas se je izoblikoval praznik Vstajenje, ki ima svoje korenine v staroslovanski kozmološki tradiciji. Ko je sonce na višku se tudi naš trud, naša pozitivna dejanja v največji meri udejanjajo. Tako pravijo stari teksti; "Kar bomo v tem času sejali, bomo jeseni želi". Vsako naše pozitivno dejanje v tem času, od pomladnega enakonočja, pa do bikove polne lune imenovane Vesak, ki bo letos 4.5 bo več tisočkrat poplačano. Na žalost velja tudi obratno.

Človek je dober, prijazen, če nam želi dobro. Dober človek izžareva toplino. V njegovem prijaznem pogledu in dobrohotnih besedah začutimo, da ima dobro srce, da v njem prevladuje dobro. Dobrota žari iz duše, ki je v sebi dobra, ki jo napolnjuje dobri Duh, ki je v sozvočju s seboj. Kdor svojo dušo doživlja kot dobro, verjame tudi v dobro v drugem človeku. Ker vidi dobro v drugem, bo z njim tudi dobro ravnal. S svojim dobrim ravnanjem izvabi iz drugega njegovo dobro jedro.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

20. marec SVETOVNI DAN DELOVANJA ZA MIR
20. marec – svetovni dan brez mesa (MEATOUT DAY)
22. marec – svetovni dan voda

Veliko ljudi, organizacij itd. na ta dneva prireja javna osveščanja ljudi po raznih mestih in medijih itd. že od leta 1985 po celem svetu (zda, kanada, avstralija, rusija, anglija, francija, italija, portugalska, ...).

Kaj lahko "MI" (ki smo na teh straneh) naredimo v tej smeri? Mogoče lahko vsak napiše svoje mnenje (razmišljanje, članke, prispevke, itd. kar se bi vam zdelo pomembno) o mesni industriji, o vzreji živali v stisnjenih prostorih v hlevih, kurnikih, itd., o porabi vode, ki je velika pri vzreji živali in proizvodnji mesnih izdelkov, o onesnaževanju okolja pri tej proizvodnji, ter nasplošno o naši zavesti glede onesnaževanja oz. čuvanja naših voda, ter o miru in nesmislih, ki pripeljejo do spodadov..

Ta razmišljanja, misli, prispevke, itd. bomo zbrali na enem mestu in jih objavili v več SLO spletnih iskalcih, in s tem vsaj malo pritegnili pozornost ljudi na ta dneva. Teksti bodo osveščali ljudi, da taki svetovni dnevi sploh obstajajo in če se bo vsaj nekaj posameznikov zamislilo na podlagi prebranega, smo že veliko dosegli.

Torej vabljeni, da zapišete svoje misli na ta forum, ali pa pošljete na e-mail: prispevek@svet-je-lep.com

Spletne strani, ki sodelujejo:
-svet-je-lep
-www.pozitivke.net

Zame je mehka jesenska svetloba vselej podoba človeka, ki gleda na sebe, na svoje napake in slabosti, pa tudi na ljudi in njihovo človeškost z blagim pogledom. S svojim blagim pogledom tak človek potopi lastno resničnost in resničnost ljudi okrog sebe v mehko svetlobo.

V mehki jesenski svetlobi postane vse lepo. Pisano listje na drevju žari v vsej svoji lepoti. Pa tudi golo drevo je lepo. Tu ima vse svoj lasten sijaj.

Poznam stare ljudi, ki oddajajo tako milino. Rad sem v njihovi bližini. Z njimi se rad pogovarjam. Kot da iz njih prihaja dovoljenje, da sem tak, kot sem in pritrditev:

«Saj je vendar vse dobro.«

Življenje je te stare ljudi mnogokrat premetavalo sem in tja. Doživljali so vzpone in padce. Vendar pa zdaj na jesen svojega življenja gledajo na vse z blagim pogledom. Nič človeškega jim ni več tuje, vendar ničesar ne obsojajo. Pustijo, da vse žari v mehki jesenski svetlobi, tako kot pač je.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

To je zgodba vsakega človeka in Boga. Za našo srečo in vodstvo skozi to življenje smo odgovorni samo mi in Bog in nihče drug.

Bhagavadgita nam razodeva univerzalno učenje sveta. Eden od teh spisov je Bhagavadgitina "Gospodova pesem".

Bhagavadgito lahko imenujemo "hinduistični evangelij". Je del epa Mahabharata, kjer velik del epa zavzemajo Krišnina izvajanja. Opisuje pogovor med Arduno in njegovim voznikom Krišno na predvečer velike bitke med dvema gospodoma.

Arduno, vojskovodjo, črnega od obeh gospodov, Krišna v svojem bojnem vozu pelje po bojnem polju. Arduna bi rad videl nasprotnika, proti kateremu se bo moral boriti. Ko prispeta na dvorišče, Arduna v nasprotnikovih vrstah vidi mnoge sorodnike in stare prijatelje. Spoznanje, da se pripravlja ubijati tiste, ki so mu ljubi in dragi, ga spravi v dvome in hudo stisko. Tako poln žalosti vrže lok in puščice na tla. Želi se umakniti iz boja. Kako naj se bori proti tem, ki so mu ljubi in dragi, in s katerim ga vežejo sorodstvene vezi?

Bernarda Pavko Prava

Nova Svetloba je kot svetloba novega tisočletja namenjena ljudem, ki so pripravljeni vstati, so v tem procesu oziroma so vstali. V teh položajih se jasni nov izziv:

Si res pripravljen objeti vsako svojo kreacijo?
Ostati odprta v razočaranju in kljub temu zaupati?
Biti vesela v manj prijetnem presenečenju?

Veselje postaja tisto, ki vabi – ne bolečina in trpljenje. Trpljenje za vstalega človeka ni božji plan, kakor tudi ne žalost in strah. Veselje nad posledicami svojih preobrazb postane tisto, ki vabi v novo življenjsko lekcijo: Kako priti iz bolečine? Po tem prehodu je lažje imeti rad življenje, se smejati, slediti svojim sanjam, biti v barvah. Lažje je svojo Svetlobo dati v vse in vsemu, kar pride. Seči za vsem, kar te pokliče. (Razen takrat, ko ni).

Zaradi linearnosti verjamemo, da preteklost vodi v prihodnost.

Kaj pa, če smo spremenili realnost Zemlje?
Kaj pa, če smo se premaknili ven iz vzorca?
Kaj, če je že tu, zdaj, vse, kar smo desetletja klicali, prosili, določali, vizualizirali?

Poglej,
resnica in resničnost,
je kot šumeč, brzeč vodni tok,
ali še lepše povedano,
tvoj narobe obrnjen diha slap,
izvirajoč iz notranjosti tvojega srca,
kapljice tvojega upanja, zaupanja,
pa lepo padajo po skalah tvojih dvomov, strahov,
se ustavijo v tvoji glavi in ti rečejo: »Daj se premakni«

Ti se premakneš,
ali pa dvomiš naprej,
Če se premakneš,
nekaj novega prepoznaš,
se razveseliš, ali koga razveseliš
in to svetlobo pošlješ kot mavrico resnice
nazaj,
lepo v svoje srce in srca ljudi,
kjer se ta plemeniti,
če pa ne, pač ostaneš kjer si in trpiš,
trpljenje je itak samo en boleč zastoj,
en boleč spomin,
ubraniti se neki notranji spremembi,
ki bo zate itak,
hočeš, al nočeš,
enkrat prišla,
še posebej, če vzameva,
da sva ti in jaz,
samo ena,
večno hvaležna,
resnice,
diha sprememba.

stojči Stojan Svet

"Ko pa pride on, Duh resnice,
vas bo uvedel v vso resnico."

Smo v veliki kozmični spremembi. Za nami je tehnična, ekonomska in socialna revolucija. Obstaja pa še duhovna revolucija v kateri se že nahajamo, ki pa je še radikalnejša kot prvi dve. Ta revolucija že leta pridobiva na svoji moči ter tu in tam prestopi običajne meje. Dogajajo se epohalne stvari. Vzgoja, znanje, vera, moč v konvencionalnih, tradicionalnih oblikah ne morejo več usmerjati in obvladovati podzavestnih človekovih moči, niti individualno, niti kolektivno. Kar je pred leti še bivalo zunaj zavesti človeka, je danes postalo pomembno za človeka , ki išče smisel življenja. Vedno bolj intenzivno raziskuje nevidna področja. Premnogi iščejo odrešitev v razširitvi in poglabljanju zavesti. To pa je začetek duhovne revolucije - dobe Vodnarja. Vendar moramo pri tem dobro ločiti med dvema možnima potema. Ena pot daje možnost razvoja zavesti, ki je popolnoma usmerjena na Boga in s tem na človeško nalogo. Druga pa nas pripelje do otrdelosti zavesti vse do spodnje meje, ki je podobna živalski zavesti.

V časih, ko je bilo življenje na Zemlji polno, ni nihče posvečal posebne pozornosti dragocenim možem, niti ni nihče posebej izbiral sposobnih mož. Vladarji so bili preprosto najvišje veje drevesa, ljudstvo pa je bilo kot divjad po gozdovih. Bili so pošteni in pravični, ne da bi se kdaj zavedali, 'da izpolnjujejo svojo dolžnost'. Ljubili so drug drugega, ne da bi vedeli, da je to 'ljubezen do soseda'. Nikogar niso izdali, pa čeprav niso vedeli, da so 'možje, vredni zaupanja'. Bili so zanesljivi, ne da bi vedeli, da je to nekaj dobrega. Svobodno so živeli skupaj, si dajali in jemali, ne da bi vedeli, da so darežljivi. Zato o njihovih dejanjih ni nihče govoril. Ustvarjali niso nobene zgodovine.


Čuang Ce
Kje je tao in druge zgodbe

Kaj nas učijo živali? (1)
Marjetka Jeršek

KUŠČARJI

Kuščarji sodijo med ene najbolj nenavadnih hišnih ljubljenčkov - Njihova navidezna negibnost nas spodbuja k meditaciji - Učijo nas tudi prilagodljivosti in trdoživosti - Opazovanje mirujočih kuščarjev baje pomirja deloholike - Plazilci so v domeni trebušne čakre in rumene energije - Pri posameznih kulturah se izmenjujeta pozitivna in negativna simbolika kuščarjev

Plazilci in kuščarji so ena najstarejših živalskih vrst, kar se jih je pojavilo na Zemlji. Glede na to, da obstajajo še dandanes, lahko sklepamo, da so zelo trdživi in dobro prilagojeni. Ogroženi martinček bo sovražniku celo dopustil, da mu odgrizne rep, saj mu bo čez nekaj časa zrasel nov.

Vse kar imam ti dam,
ne da bi vedel s kolikšno srčnostjo
ti podarjam svoje misli,
ti podarjam stisk roke
in iskrenost svoje duše,
ki drhti v pisavah
s semenjem obložena
in teši samost razmišljanja -
tisto neumno odsotnost,
tisto mogočno skalo, ki diha.

Zaznavam barve zvoka glasbila,
glasove v sozvočju in harmoniji
zorenja mandeljevih cvetov
v razkošnem kraljestvu beline.

Alois Kolar,
Praktik & Svetovalec Naravnega Zdravja, Nutricionist

Rad bi vam pojasnil, kaj pravzaprav predstavlja hranjenje. Hranjenje ali prehranjevanje je seštevek vseh telesnih procesov, ki povezujejo in omogočajo razvoj telesa, njegove substance torej, njegove sposobnosti in vse telesne funkcije. Hrano sestavljajo surovi, presni materiali, torej sveže surovo, zrelo sadje, nekaj zelenjave, prgišče orehov, lešnikov, oreškov, semen dnevno; vendar je koristna uporaba teh snovi tudi od drugih življenjskih faktorjev, če so v življenje posameznice/posameznika vključeni v harmoniji (dosledno izvajanje celotnega sloga Naravnega Zdravja – Naravne Higiene).

Nesporno dejstvo je, da je čisto vsaka vrsta živih bitij na tem planetu prilagojena na specifično vrsto hrane, več o tem si lahko preberete v zadnji izdaji klubskega glasila: Znanost Življenja, ki je pravkar izšlo.

Pogum Novih otrok, da so, kar so, nas uči vse. Pogum, ki je njihova koda Svetlobe. Zaradi njim lastne vibracije Svetlobe so lahko lomilci sistemov in uporniki, učitelji v ožjih in najširših sredinah in zelo zaposleni zdravilci kolektivne zavesti. Takoj prepoznajo strah in nepoštenost, laži in manipulacijo in ti jih odrazijo, tudi na najbolj subtilne načine. Če jih še naprej zanikaš in nisi pripravljen poiskati in potrditi njihove vrednosti, ti občutljivi in ranljivi, kot njihova sredina do zdaj ni znala biti - strejo srce. V družbi plemenskih iluzij so pripravljeni nase prevzeti iluzije in zaživeti sence bližnjih - da bi starše, učitelje in prijatelje naučili, kar se ti niso bili pripravljeni naučiti do zdaj. Kaj nam šele prinašajo njihovi otroci?

Novi otroci nam kažejo, da plitko ni dovolj globoko.

S svojim čudežem in enkratnostjo razkrivajo, da kontrola ne deluje več - razen njihova, če se nisi pripravljen spreminjati in rasti. Spominjajo nas, da družba, ki zanika svoje sence, ni družba obilja.