Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040321173632296

Ozdravitve raka, ki so dale misliti medicini, in pričevanja o ozdravitvah (2. del) petek, 2. april 2004 @ 05:36 CEST Uporabnik: Pozitivke Ozdravitve raka, ki so dale misliti medicini, in pričevanja o ozdravitvah (2. del) (poslovenil Mitja Fajdiga; jezikovno izboljšala Ivana Petric) Crohnova bolezen in Takayasujev arteriitis; napisala Virginia Harper "To lahko spremenite. To lahko preokrenete," so besede, ki jih ne bom nikoli pozabila. Po osmih letih življenja s Takayasujevim arteriitisom in Crohnovo boleznijo ter negotovo prihodnostjo so mi zgornje besede vlile upanje. Ko sem bila stara 14 let, so se mi začeli pojavljati hudi bolezenski simptomi: neugodje in bolečine v desnem delu trebuha. Pri petnajstih letih so mi odrezali slepič, a so ugotovili, da je bil zdrav. Od svojega 15. do 23. leta sem bila v bolnišnici vsaj dvakrat na leto, simptomi pa so postajali vse hujši. Ne le da sem imela vse hujše težave s prebavili, pogosto sem tudi omedlela, dobila vrtoglavico ter ostala brez moči v desni roki. Ko sem bila stara devetnajst let, sem na vratu odkrila bulo. Študirala sem na fakulteti v Tennesseeju in fakultetni zdravnik je ugotovil, da imam nenevarno cisto, ki bi se lahko brez težav operativno odstranila v času žetveno-zahvalnih počitnic. Ko sem šla v rodnem Connecticutu na rentgensko slikanje žil, sem med slikanjem doživela srčni napad. Ko sem prišla k zavesti, je bila desna stran telesa nekaj časa popolnoma hroma in nisem mogla več govoriti. Preiskava je pokazala, da se mi je zamašila desna vratna arterija. Aprila naslednje leto sem odšla v Splošno massachusettsko bolnišnico v Bostonu, da bi mi napravili obvod srčne arterije in vzeli košček obolele žile za preiskavo. Ugotovili so, da imam zelo redko krvno obolenje - Takayasujev arteriitis. Pojavi se zaradi avtoimunske pomanjkljivosti in kri v arterijah povzroča, da se obnašajo, kot da so poškodovane. Zato se začnejo obnavljati, pri tem pa se ustvarjajo zožitve, ki mašijo arterije. Vzrok Takayasujevega arteriitisa ni znan niti zdravilo zanj. Moje arterije so bile tako hudo prizadete, da je bil krvni obtok oviran. Zdravniki so mi rekli, da moram opustiti vsakršno športno udejstvovanje in se izogibati stresu. Toda najstrašnejša je bila novica, da ne bom smela imeti otrok. Predpisali so mi steroidno zdravilo prednizon proti vnetju in en aspirin na dan, da bi se mi izboljšala prekrvitev. Naslednjih nekaj let sem živela z omejitvami, ki so bile posledica Takayasujevega arteriitisa, in bolj trpela zaradi stranskih učinkov zdravil kot zaradi same bolezni. Zjutraj sem se zbujala z neznosnim glavobolom, boleče oteklimi sklepi, v ušesih mi je zvonilo, bolel me je želodec, bila sem potrta in brez energije. Kadar pa sem vzela velik odmerek zdravil, sem se počutila tako polna energije, da sem delala do onemoglosti in kljub temu potrebovala le tri do štiri ure spanja, da sem bila znova nared za delo. Povrh vsega so z leti postajali znaki obolelosti prebavil vse hujši. Bolečine so me hromile, spremljali pa so jih nenehen glavobol, krvava driska, zaprtje in hujšanje. Občasno sem še močno krvavela, da sem povsem zgubljena odtavala na urgenco. Rentgen ni pokazal nič. Osem let obiskov pri raznih zdravnikih, specialistih, raznih preiskav in zdravil, a še vedno nista bila znana ne vzrok mojih zdravstvenih težav ne zdravilo zanje. Nazadnje, pri dvaindvajsetih letih, sem dobila hud srčni napad, ki me je spravil nazaj na oddelek za nujno pomoč. A tokrat je zdravstveni tehnik na rentgenskih posnetkih končno odkril nekaj. Ugotovil je, da imam Crohnovo bolezen. Močno mi je odleglo, da se je našlo ime za moje osemletno trpljenje. Vzrok Crohnove bolezni ni znan, prav tako ne zdravilo zanjo, povzroča pa počasno propadanje sten tankega črevesa, tkivo se vname, postane razdraženo in izgublja prožnost, zato sta ovirana prebava in vsrkavanje hrane. Crohnova bolezen se lahko pojavi kjerkoli v prebavilih. Edina znana pomoč so bila zdravila proti vnetju ali operacija. S slednjo se lahko odstrani prizadeti del, vendar se Crohnova bolezen običajno znova pojavi najkasneje po treh letih in potrebna je nova operacija. Hitro mi je postalo jasno, da bom do svojega tridesetega leta, če ga bom dočakala, ostala brez črevesja. "Dobra novica" pri tem je bilo dejstvo, da sem proti vnetju že jemala tablete, ki naj bi zdravile Crohnovo bolezen. Ko sem vprašala, kako sem lahko tako hudo zbolela, kljub temu da sem jemala zdravilo, nisem dobila odgovora. In tako sem se naučila živeti z omejitvami, ki sta mi jih določala crohnovka in prednizon. Da je bila mera polna, sem isto leto zanosila kljub uporabi materničnega vložka. Nosečnost naj bi bila za naju z možem srečen čas, namesto tega pa je bila čas hude duševne stiske. Zdravniki so mislili, da bom po odstranitvi vložka izgubila otroka, vendar se je nosečnost nadaljevala in potekala brez zapletov. Bila sem pod budnim očesom zdravnikov in skoraj vso nosečnost sem preležala v postelji. Po naravi sem zelo odločna in tako sem povila čudovito hčer. Devet mesecev kasneje sta se Takayasujev arteriitis in Crohnova bolezen znova pojavila, obnovili so se tudi moji izleti v bolnišnico ter obiski pri zdravnikih zaradi novih preiskav in zdravil. A tokrat mi ni nič pomagalo za dalj časa. Moji starši in jaz nismo imeli predsodkov do alternativnega zdravljenja, zato smo začeli iskati pravo zdravilo. Poskusila sem se zdraviti z vitamini, refleksologijo, zelišči in bolnišnično dieto. Medtem je oče zvedel za makrobiotiko (veležitje). Ko mi je pripovedoval tisto malo, kar je vedel o njej, in mi razlagal, kaj naj bi mi tokrat pomagalo, je jokal. Skupaj sva z letalom odletela v Connecticut k veležitnemu učitelju. Tudi na ta pregled sem se pripravila: s seboj sem imela vse rentgenske slike, svojo zdravstveno kartoteko in medicinske izvide, da bi mu jih pokazala; a doživela sem nekaj povsem drugega. Zanimale so ga vse posebnosti mojih simptomov in moje življenjske navade. Ni me zbadal z iglami, me otipaval, mi v telo vtikal paličaste pripomočke niti se me ni lotil z neprijetnimi instrumenti in ni se mi bilo treba sleči. Moje zdravstveno stanje je ugotovil z orientalsko diagnostiko, t.j. z opazovanjem oči, jezika, rok in stopal. Na koncu mi je rekel nekaj, kar sem si močno želela slišati: "To lahko preokrenete." Veležitni učitelj mi je nato razložil, da sem si z nekaterimi živili slabila telo, ki se je skušalo znebiti odvečnih snovi. Vse, kar je moje telo potrebovalo, je bilo le pravo orodje, s katerim bi se samo ozdravilo. Hrana, ki mi je najbolj škodila, so bili mlečni izdelki in sladkor. Razložil mi je, da je za dobro zdravje treba ohranjati bazično kri, in sicer z uživanjem nevtralne ali uravnotežene hrane. Sem spadajo polnovredno žito v zrnju, stročnice, zelenjava, morske alge ter nekatere vrste sadja, semen in jedrastih plodov. Odraščala sem pri stari mami, ki je bila trdno prepričana, da božje obilje nudi vse, kar človek potrebuje, da se pozdravi na naraven način. Vse, kar mi je povedal veležitni učitelj, se mi je zdelo smiselno. Polovice živil, ki mi jih je predpisal, nisem poznala, kajti zrasla sem ob hitro pripravljeni, manjvredni, vnaprej pripravljeni hrani in zelenjavi iz konzerv. Dobila pa sem ODGOVORE in predvsem začela upati - prvič dotlej. Učitelj mi je rekel, da bom nekega dne še hvaležna svoji bolezni za težave, ki mi jih je povzročala. V mislih sem si rekla: "Ta možakar je jedel preveč alg. Enostavno ne dojema, kaj vse sem prestala." Zdaj, 15 let kasneje, nimam več ne bolečin ne simptomov, ne jemljem nikakršnih zdravil, niti ne potrebujem zdravnika. Počutim se odlično, veseli me, da sem zdrava, da imam družino in otroka. Zdaj šele prav dojemam tisti preroški stavek. Res sem hvaležna svoji bolezni in zahvaljujem se ji za vse, kar sem prestala. Življenjska preizkušnja me je pripeljala do veležitja, ki me je usmerilo na pot telesnega, čustvenega in duhovnega zdravja. Tako kakovostnega zdravja ti ne more dati nobena tableta. Hepatitis; napisala Yuke Horio Ko sem bila stara štiriintrideset let, sva s soprogom Torujem avgusta 1987 potovala dva tedna po južni Indiji. Monsunsko obdobje se je ravno končalo. Čez dan se je ozračje segrelo celo do 38 oC. Bilo je vroče, potovanje pa naporno. V Tokiju je bila tudi poleti običajna temperatura okrog 30 oC. Makrobiotična (veležitna) prehranjevalna načela sem upoštevala že sedem let, vendar ne dosledno. Za zajtrk sem ponavadi pojedla kaj mlečnega in kos belega kruha, včasih pa, ko sem bila zdoma, tudi običajno hrano, saj je bilo v Tokiju le nekaj veležitnih restavracij. Kljub temu sem zaupala v svoje zdravje, saj sva bila s Torujem prej že trikrat v Indiji in med potjo sva pogosto pojedla marelico umebošo*. Ker je vsak dan pripekalo sonce, sva jedla predvsem tropsko sadje, pila tamkajšnji čaj (z mlekom in s sladkorjem) ter kupovala z ledom ohlajeni sok iz sladkornega trsa, ki ga je ulični prodajalec izžel z valjčno stiskalnico. Sok je imel okus po medici. Razume se, da so naju obletavali roji mušic, a to me ni skrbelo, saj sem bila prepričana, da ne morem zboleti. Po nekaj dneh potovanja sem postajala vse bolj utrujena. Ni mi bilo več do hrane in dobila sem drisko. Kar naprej sem bila žejna in kadarkoli sem naletela na prodajalca trsnega soka, sem si ga kupila. Preostali del poti sem komajda še lahko sledila Toruju. Z 52 kilogramov sem shujšala na 49. Celo po vrnitvi domov se mi tek ni povrnil; raje sem pila sok. Počutila sem se duševno izgubljeno. To je trajalo mesec dni. Konec septembra se je krepko ohladilo in dobila sem blago vročino. Mislila sem, da sem se prehladila. V začetku oktobra mi je bilo pogosto zelo slabo in bila sem brez energije. Že ob samem pogledu na hrano mi je šlo na bruhanje. Mleko, ki sem ga spila zjutraj, sem opoldne izbruhala. Zdravstveno stanje se mi ni hotelo izboljšati. V bolnišnici me je pregledal zdravnik in dobila sem injekcijo zdravil v žilo. Tri dni sem jemala zdravila, da sem lahko ponovno začela jesti polnovreden riž v zrnju. Jedla sem ga previdno, prežvečila vsak grižljaj 100-krat in kot dodatek jemala še prašek kalijeve solinke, ki ima veliko rudnin, saj raste ob morju. Imela sem občutek, da bom ozdravela, a sem dobila zlatenico. V medicinski knjigi sem prebrala, da se človek okuži s hepatitisom A, če uživa okuženo hrano ali pijačo. Spomnila sem se svojega potovanja po južni Indiji. Spoznala sem torej, da sem zbolela za hepatitisom A in se sprijaznila z dejstvom, da bom morala v bolnišnico. Ko sem čakala na izvide preiskave, me je po telefonu poklical prijatelj Tacunori Murakoši, ki je makrobiotik. Povedala sem mu svojo zgodbo, on pa me je spomnil, da se vsaka bolezen lahko ozdravi s hrano. Odločila sem se, da bom poslušala njegov nasvet. Krvna analiza je pokazala neravnovesje v jetrih - bila so hudo vneta. Seveda me je zdravnik hotel takoj zadržati v bolnišnici. Ko sem hotela oditi rekoč, da se bom o tem pogovorila s svojo družino, mi je rekel, da ne smem odlašati. Ko sem vztrajala pri svojem, se je razjezil, poslal sestro po medicinsko knjigo in mi pokazal poglavje, kjer je pisalo, da bolnik lahko umre v tednu dni, če se obolenje poslabša v hitro napredujoči hepatitis. Tudi medicinska sestra mi je rekla, da še ni videla, da bi kdo imel tako visoke vrednosti jetrnih funkcij. Moja serumska transaminaza GOTT je znašala 4190 (priporočljiva 8-35), druga serumska transaminaza GPTT pa 3130 (pri zdravem človeku 3-30). Sestra ni videla še nikogar, ki bi imel višjo vrednost od 2000. Zdravnik mi je rekel, da bi me zdravil s steroidi. Končno mi je uspelo oditi. Doma sem se začela prehranjevati strogo veležitno. Jedla sem rjavi riž, gomašijo, misno juho z algami, kuhano bučo kanijako, nekaj drugih preprostih jedi in prašek kalijeve solinke ter vsak grižljaj prežvečila več kot 100-krat. V tistem času je bil moj seč temne barve, podoben kavi. Obiskal me je še prijatelj Kan Tomoi, prav tako makrobiotik, in mi rekel, da moram hrano jesti s hvaležnostjo in veliko telovaditi, da si izboljšam prebavo. Čeprav se mi je zlatenica razvila in sem hujšala, sem se počutila vsak dan bolje. Med okrevanjem nisem imela menstruacije in prvič v življenju sem v želodcu občutila boleče krče. Odpravila sem jih z listi japonske nešplje in kuhano bučo kanijako, ki mi jo je pomagal pripraviti Toru. Zmogla sem obiskovati knjižnico, nisem pa hodila v službo. V bolnišnico sem šla ponovno 20. oktobra. Sprejel me je drug zdravnik. Ko je prebral mojo zdravstveno kartoteko in slišal mojo razlago o tem, kako sem se sama zdravila, se mu je pomračilo lice. "Danes vam ne bomo naredili krvne preiskave," mi je rekel, "tako siromašna prehrana ne more pomagati." Nazadnje je le privolil v krvno preiskavo. Izvid je pokazal: GOTT 82, GPTT 84 in alkalna fosfataza 1040 (pri zdravem človeku 100-280). Seč je spet dobil svojo naravno barvo. Konec oktobra sem začela hoditi v službo. Sredi novembra sem šla na ponovno preiskavo in izvidi so pokazali, da sem skoraj zdrava. Kasneje sem šla na zdravniški pregled v svojem podjetju, kjer so mi preiskali kri za antigene na hepatitis B, in izvid je bil negativen. Dobila sem potrditev za svojo slutnjo, da sem imela hepatitis A. Čeprav zdravnik ni hotel verjeti mojim kasnejšim krvnim izvidom, je moja zgodba o ozdravitvi s pomočjo prehrane resnična, kar lahko dokažem z izvidi krvnih preiskav, ki sem jih slučajno shranila in so kot nekakšna nadaljevanka. Moj ZTT in TTT, ki sta tudi pokazatelja sprememb v delovanju jeter, sta še zdaj nekaj višja od priporočljivih vrednosti. Vendar sta ob vsaki ponovni preiskavi nižja. Ob prvih izvidih, ki so pokazali hudo obolelost jeter, sem se zgrozila. Zdaj pa mi pomagajo ohranjati veležitne življenjske navade. ---------- * umeboša je vrsta marelice (lat. prunus mume) - prevajalčeva opomba Ozdravitev Crohnove bolezni; zgodbo Mary Nell Bryan je zapisala Donna Reagan Ko sem v cerkvi spoznala Mary Nell, je bila zdravo in privlačno 15-letno dekle iz mesteca Pulaski v južnem Tennesseeju. S sestro Harriet in starši je živela na deželi brez televizije, bila je uspešna, lepo zalita najstnica, ki so jo imeli ljudje radi, udejstvovala se je v šoli, cerkvi in dejavnostih krajevne skupnosti. Imela sem priložnost videti jo, kako je prejemala čestitke za težko pridobljen odličen šolski uspeh, ki ji je na koncu prinesel tako želeno Craigovo štipendijo, da se je lahko vpisala na Univerzo Vanderbilt. Tudi na univerzi je žela uspehe na vseh področjih. Po diplomi se je zaposlila v nashvillskem podjetju in postala skupščinska lobistka (za stranke je pridobivala podporo v zakonodajnih organih); uživala je v svojem delu. Zdelo se ji je, da živi pravljično življenje: diplomirala je na vrhunski univerzi, dobila dobro službo in novega fanta. Toda 1994 je Mary Nell vse pogosteje čutila, da z njenim zdravjem ni vse v najlepšem redu; pregled debelega črevesa (kolonoskopija) je pokazal, da je črevo, kakor se je izrazil zdravnik, podobno surovi pleskavici. Diagnoza je bila Crohnova bolezen. Crohnovka je črevesna bolezen, za katero medicina ne pozna ne vzroka ne zdravila. Ko se bolezen razvija, se črevesna stena vnema in izgublja naravno prožnost, zaradi česar oslabita prebava in vsrkavanje hrane. Šolska medicina zdravi crohnovko s protivnetnimi zdravili ali pa prizadeti(e) del(e) črevesa odstrani operativno. Preostali del 1994. in skoraj vse 1995. leto je Mary Nell jemala steroide in druga predpisana zdravila ter bila nekajkrat hospitalizirana. V tem času sem skupaj s prijateljem večkrat mesečno prihajala v Nashville na veležitna (makrobiotična) kosila. Vsakič smo imeli nekakšen obred, da smo pred kosilom obiskali priljubljeno knjigarno in tržnico z bolj zdravimi pridelki. In prav na tržnici sem po naključju zagledala Mary Nell, ki je tavala okrog stojnic; izgledala je kot smrtna prikazen. Kasneje je Mary Nell povedala, da niti ni vedela, zakaj je bila tam, saj prej še nikoli ni zašla tja; vedela je le, da se je pripeljala mimo in iznenada začutila nujo, da se ustavi, gre nazaj ... in je šla. No, z Mary Nell sva se zapletli v pogovor, si zaupali marsikaj o sebi in tako sem izvedela, da so jo pred kratkim odpustili iz bolnišnice, ker je imela crohnovko. Rekla sem ji: "Mary Nell, priporočila bi vam, da se seznanite z mojo prijateljico Ginny Harper. Prehranjuje se veležitno in prav zaradi take prehrane že 20 let nima več nobenih simptomov Crohnove bolezni. Mislim, da se je ozdravila, čeprav slišim, da je crohnovka menda neozdravljiva." Dala sem ji Ginnyjino telefonsko številko in jo povabila, naj pride na veležitno večerjo. Ni bila še pripravljena priti na večerjo tisti večer, je pa obljubila, da bo poklicala Ginny. Res jo je poklicala čez nekaj dni in ob Ginnyjini pomoči je Mary Nell spremenila potek svoje bolezni. Ginny je usposobljena prehrambno-zdravstvena svetovalka in je Mary Nell priporočila, naj uživa žito v zrnju, stročnice, zelenjavo in morske alge ter tudi malo sadja, semen in jedrastih plodov. Mary Nell je upoštevala našteta prehrambna priporočila in obrnila potek crohnovke, toda ogrožala jo je še ena, takrat skrita bolezen. Konec poletja 1997 se je zdelo, da si je zelo opomogla in da je kar zdrava. Skupaj z Ginny in drugimi znanci iz Nashvilla so se vrnili z Letnega makrobiotičnega posvetovanja v Vermontu in Mary Nell je bila vznesena od novih spoznanj. Ker ji zdravje ni več tako nagajalo, se je prehranjevala veležitno zelo raznovrstno, ob tem pa so se začele pojavljati drugačne zdravstvene težave. Sredi septembra je obiskala starše in takrat je začutila, da z njenim zdravjem ni vse v redu. Njena mati je kasneje povedala, da je bila Mary Nell tako oslabela, da se ni mogla odpeljati z avtom nazaj v Nashville, zato jo je odpeljala sama in čutila, da moram ostati pri njej. Bila je prepričana, da bi morala hčer naslednje jutro iti k zdravniku. Naslednji dan se je Mary Nell med hranjenjem svojih mačk onesvestila. Mama je takoj poklicala nujno zdravniško pomoč, nato pa še zdravnika. Rešilni avto in zdravnik sta prišla v pičlih 5 minutah. Mary Nell je zaradi pomanjkanja kisika pomodrela in zdravnik je ugotovil, da ji je zastalo srce. Pljuča so utripala v plitkem dihanju, saj je v minuti vdihnila-izdihnila 46-krat (normalno število vdihov - izdihov je 12-18). Po uspešnem oživljanju je rešilni avto odpeljal Mary Nell v bolnišnico. Opravile so se preiskave, ki pa niso odkrile, zakaj je skoraj umrla. Zdravnik pa je na splošno presenečenje ugotovil, da se je crohnovka neverjetno ublažila - saj je imela blago vnetega le še 15 cm debelega črevesa. To je bila dobra novica! Zdravnik je odredil nočno opazovanje Mary Nell in naslednje jutro je lahko odšla domov. Isti večer se ji je stanje spet poslabšalo: celotna leva noga je postala svetlo škrlatna; diagnoza - trajna zamašitev glavne odvodnice iz noge na pregibu med stegnom in trebuhom zaradi krvnega strdka. Razen tega sta se 2 strdka odkrhnila in zastala v enem pljučnem krilu, 3 strdki pa v drugem. Prognoza ni bila prav nič obetavna: smrt lahko nastopi v 24 urah. Tisto noč je Mary Nell čuval cel zbor angelov. Njim so se naslednji dan pridružili še mladi stažisti v bolnišnici, ki so kar naprej hodili k njej v sobo in jo spraševali, kako in zakaj je zbolela. Vse je namreč zanimala 30-letna ženska, ki je imela za svojo starost neverjetno hudo trombozo. O njenem zdravstvenem primeru so hoteli napisati zdravstveno poročilo, zato so hoteli zbrati čimveč informacij, preden bi umrla (!). Tisto noč sta ob njeni postelji ostali Ginny in Suzy, reikijska zdravilka, ki je Ginny pomagala prebedeti noč in skupaj moliti za Mary Nell. In tako je Mary Nell preživela ob pomoči zdravnikov, medicinskih sester, zdravilk, svoje mame in boga. V postelji je morala ležati teden dni in intravensko je dobivala zdravilo za raztapljanje krvnih strdkov. Potem je lahko vstala in začela hoditi, nekaj dni kasneje pa je bila odpuščena v domačo nego. Zdravnik ji je predpisal jemanje zdravil proti krvnim strdkom še najmanj eno leto, saj naj bi njeno telo toliko časa potrebovalo, da bi raztopilo vse strdke. Mary Nell se je odločila za veležitno (makrobiotično) zdravljenje. Zaradi tromboze je bila zelo oslabela, zato si je njena mati Jean, srednejšolska učiteljica kemije, vzela daljši dopust in jo negovala, dokler si ni kolikor toliko opomogla. Sredi decembra 1997 je dopplerski ultrazvočni pregled pokazal, da je krvni strdek v nogi izginil. Naslednji dan je šla na radionuklidno slikanje pljuč in tudi tamkajšnji strdki so izginili. Krvni strdki, ki naj bi se raztopili v enem letu, so izginili (v 3 mesecih - prevajalčeva opomba). Zdravniki in zdravstveni tehniki so bili osupli. Stažisti so morali popraviti zdravstveno poročilo - pacientka je preživela in okrevala. Zdravje Mary Nell se še naprej zdravstveno krepi. Ima lep ten kože in odkar je bila odpuščena iz bolnišnice, se je poredila na normalno težo. Hvaležna je, ker živi, o opisani zdravstveni preizkušnji pa pravi: "Dojela sem, da so ljudje najpomembnejši del mojega življenja. Ko sem ležala in bila na meji med življenjem in smrtjo, me je prešinilo, da še ne smem umreti, saj hočem vsem povedati, kako zelo jih imam rada." In to počne - vsak dan. O piski prispevka: Donna Reagan je zaposlena kot knjižničarka, ki tudi poučuje v šoli, sicer pa se ukvarja s petjem, pripovedništvom in z igralstvom; živi v Nashvillu v zvezni državi Tennessee, dosegljiva pa je na e-naslovu donna_reagan@hotmail.com. Virginia Harper Ginny je pooblaščena prehrambno-zdravstvena svetovalka z več kot 17 let izkušenj iz veležitja. S partnerjem Markom Armstrongom opravljata svetovalstvo v Franklinu v Tennesseeju. Mark je uspešno zaključil 3. stopnjo usposabljanja v Kushijevem zavodu. Dosegljiva sta na telefonski številki (+1 615) 646-28-41. Zakaj sem se oprijel makrobiotike in kako me je rak rešil; napisal Mike Bernatovicz V zdravstvu sem zaposlen 40 let, zadnjih 20 let kot direktor krajevne bolnišnice na severovzhodu Ohia. V tem času sem zdravstvo pojmoval kot ureditev za zdravljenje bolezni. Ko sem se 1998 upokojil in se preselil v Asheville v Severni Karolini, pa sem svoje mnenje o zdravstvu korenito spremenil. Kako sem prišel do tega? Poleti 1994 sem izvedel, da imam raka na obsečnici (prostati), zato sem si jo dal operativno odstraniti. Od takrat me nenehno mučijo škodljive posledice tega posega. Vrednosti prostati lastnih antigenov v krvi so se približno 5 let gibale v sprejemljivih okvirih; nato so se začele počasi dvigati. Povečale so se do ravni, ki je napovedovala, da se je rak vrnil. Po posvetu z urologom in rentgenskim onkologom sem pristal na 7-mesečno rentgensko obsevanje, ki naj bi telesu pomagalo rešiti se raka, s tem da sem tvegal začasne in trajne škodljive posledice obsevanja, ki so sestavni del takega zdravljenja. V času, ko sem hodil na obsevanje, pa sem se odločil tudi korenito spremeniti življenjske navade in se začeti prehranjevati veležitno (makrobiotično). Moja soproga, 43, je že 25 let zdravila po veležitnih načelih. Učila se je pri Michiu in Aveline Kushi, ki sta makrobiotično znanje prinesla v ZDA. Po nizu obsevanj se je število prostati lastnih antigenov znižalo na sprejemljivo raven, a so se že čez nekaj časa začele spet povečevati. Čeprav sem ob pomoči soproge ohranjal veležitne življenjske navade, nisem bil več tako natančen pri prehrani. Urolog je izrazil zaskrbljenost, ker so se prostatni antigeni spet namnožili v krvi, in mi svetoval, naj razmislim o hormonskih injekcijah, ki bi jih v razmiku 3-4 mesecev moral dobivati do konca življenja, a je tudi tako zdravljenje povzročalo škodljive posledice. Ker mi je grozilo, da se bo rak spet pojavil, sem se nemudoma obrnil na svojega veležitnega svetovalca Lina Stanchicha. Priporočil mi je, naj dotedanje makrobiotično prehranjevanje dodatno prilagodim svojim zdravstvenim potrebam, kar sem tudi storil; kmalu po tem naj bi šel na ponoven pregled prostatnih antigenov. Sedem tednov sem se dosledno prehranjeval v skladu z njegovimi priporočili. Urolog je bil osupel, ker so se prostatni antigeni znižali z 1,3 na 0,4. Za človeka, ki mu je bila odstranjena prostata, je priporočljiva vrednost prostatnih antigenov znašala do 0,4. Takrat sem dokončno dojel, da so bile za moje spodbudno zdravstveno stanje zaslužne prav veležitne življenjske navade, po drugi strani pa nista bila ne operacija ne obsevanje nikakršno trajno zagotovilo, da ne bom ponovno zbolel za rakom. V Ameriki je 70 odstotkov vseh zdravstvenih težav pogojenih z življenjskimi navadami. Odkar se prehranjujem veležitno, tega je 2 leti, sem izgubil 23 odvečnih kilogramov in si toliko znižal krvni tlak, da ne potrebujem več zdravil. Raven holesterola se je znižala na 125, lipoproteini z visoko gostoto, tisti z nizko gostoto, trigliceridi in glukoza pa so se gibali v priporočljivih okvirih. Opisana zdravstvena izkušnja me je izučila, da šolska medicina le odpravlja bolezenske znake. Z zdravim prehranjevanjem in rednim urjenjem telesa pa se odpravljajo vzroki bolezni. Bolezni se ne nalezeš. Človek si naravno odpornost oslabi z neprimerno prehrano, pijačo, čustvovanjem, razmišljanjem in dejanji. T.i. dobro življenje ni resnično dobro, običajna ameriška prehrana ali moderne diete drugih zahodnih družb pa niso nikakršen vzor zdravega prehranjevanja. ZDA namenjajo za zdravstvo 14 % svojega bruto družbenega proizvoda, a se po stopnji zdravosti uvrščamo šele na 24. mesto na svetu. Torej slabo porabljamo sredstva, namenjena zdravstvu. Kakor večina ljudi sem tudi sam skušal reševati svoje zdravstvene težave tako, da sem kupoval draga zdravila in plačeval zelo drage zdravstvene postopke, recimo operacijo, obsevanje in kemoterapijo, namesto da bi začel skrbeti za svoje zdravje z zdravim prehranjevanjem in rednim urjenjem telesa, ki nimata nobenih škodljivih posledic, pač pa le ugodne - dobro počutje in večjo življenjsko moč. V veležitnem prehranjevanju se poudarjajo žito v zrnju, stročnice, sveža, ekološko pridelana zelenjava in morske alge. Odsvetujejo se vsi mlečni izdelki, sladkor, predelana hrana in meso. Če si kdo poželi mesa, se mu priporoča ribje. Prehranjevanje v restavracijah naj bo redko, kdor pa potuje, naj si hrano za na pot pripravi doma. Za zdravo prehranjevanje se je treba potruditi, obenem pa se zahteva samodisciplina in razumevanje bližnjih, vendar se trud izplača. Rešitev za večino naših zdravstvenih težav vsak dan gledamo pred sabo - rešitev je v hrani, ki jo jemo, in v rednem urjenju telesa. Zdravstvena društva, recimo Ameriško društvo za boj proti raku (American Cancer Society), so zbrala milijarde dolarjev prostovoljnih prispevkov, a kljub temu se še ni odkrilo zdravilo za raka in se verjetno tudi nikoli ne bo. Prav zanimivo bi bilo, če bi se vsa ta sredstva namenjala organizacijam, ki bi se zavzemale za zdravo prehranjevanje kot protiutež pogostim oglasom za zdravila in nezdravo hrano. Ni priporočljivo kupovati hrane, ki se ponuja z oglaševanjem. Sprva nisem bil prav nič navdušen nad dejstvom, da sem zbolel za rakom. Zdaj, ko je vse mimo, pa sem mu pravzaprav hvaležen in se bogu zahvaljujem zanj. (Rak me je namreč rešil iz zablode, da ni nič narobe, če skrb za zdravje prepuščam zdravstvu, namesto da bi sam skrbel zanj.) Če bi se navzel veležitnih življenjskih navad že pred 25 leti, ko me je k temu nagovarjala soproga, sem prepričan, da bi bil drugačen človek in da ne bi zbolel za rakom na prostati. Obenem bi se mi tudi uprlo službovanje v zdravstvu; zelo verjetno bi si poiskal službo v drugi dejavnosti. Za zaključek: Hipokrat je poudarjal pomen zdravega prehranjevanja; v svoji knjigi Hranila je zapisal prehrambno pravilo: "Hrana naj te zdravi in zdravilo naj te hrani!" Hipokratova prisega, ki sodobnemu zdravniku še vedno služi kot etično vodilo pri opravljanju svojega poklica, se glasi: "Znanje bom po svojih najboljših močeh uporabljal v prid bolnikov. Ne bom jim škodoval, se okoriščal na njihov račun niti ne bom nikomur dal smrtonosnega sredstva, čeprav me bo prosil zanj, niti ne bom priporočal takega ravnanja ..." Zahvaljujem se! Zdravnica si je ozdravila ankilozirajoči spondilitis (Behterovo bolezen); napisala Bettina Exeler Mučila me je revma, ki se strokovno imenuje ankilozirajoči spondilitis ter povzroča vnetje hrbtenice in sakroiliakalnega sklepa. Pri 13 letih starosti se mi je revmatično vnelo desno koleno, ki me je za pol leta priklenilo na invalidski voziček. Dolgo časa sem morala jemati nesteroidna protivnetna zdravila in kortizon. Prvi znaki obolelosti za ankilozirajočim spondilitisom so se pojavili pri šestnajstih. Pri hoji, sedenju ali ko sem se obračala v postelji, sem občutila izjemno hude bolečine. Med spanjem me je tako hudo bolelo, da sem se kar naprej zbujala in se obračala v postelji, vendar bolečine niso ponehale in nisem mogla več spati. Simptomi so trajali nekaj tednov, potem pa za nekaj časa izginili. Zdravniki so me poučili, da je to običajno za ankilospondilitis. Povedali pa so mi tudi, da mi ne morejo kaj dosti pomagati, razen z že omenjenimi zdravili. V naslednjih letih so se simptomi pojavljali vse pogosteje in vsakič trajali dalj časa. Tako so se obdobja jemanja zdravil podaljševala. Medtem sem postajala vse bolj potrta zaradi stranskih učinkov zdravil: bolel me je želodec in imela sem vrtoglavico, da sem se opotekala kot pijana. Da sem obdržala službo, sem jemala vse več predpisanih zdravil. Ko sem opravila prvih nekaj mesecev stažiranja v bolnišnici, sem se odločila, da grem za eno leto na počitnice. Z možem sva se odločila potovati okoli sveta. Med potovanjem me je občasno dajal ankilospondilitis. Ko sva bila v Christchurchu na Novi Zelandiji, se je zgodilo sledeče: deževalo je štiri dni zapored, zato sva odšla v knjižnico, da bi nama čas prej minil; v knjižnici sem stopila do oddelka s knjigami o zdravju in tam naletela na knjigo Michia Kushija; začela sem jo brati, ne da bi se mi sanjalo, kdo je avtor knjige niti kaj je veležitje (makrobiotika); knjiga me je navdušila, a sem kot zdravnica kljub vsemu dvomila. Odločila sem se kupiti še nekaj veležitnih knjig in pisati Kushijevim. Sporočili so mi naslov Kushijevega evropskega zavoda v Amsterdamu in po vrnitvi v Nemčijo sem se vpisala v enotedenski uvodni tečaj v Allardsoogu na Nizozemskem. Ko sem prišla na tečaj, sem komaj hodila, ker se mi je bolezen poslabšala. Bil je oktober 1996. Na tečaju pridobljeno znanje, zlasti pa nasveti, ki sta mi jih dala Wieke in Adelbert Nelissen, so mi pomagali, da sem usvojila veležitne prehrambne in življenjske navade. Čez nekaj tednov sem začela postopoma opuščati jemanje predpisanih zdravil in zdravstveno stanje se mi je tako izboljšalo, da od maja 1997 ne jemljem več nobenih tablet. In lahko povem, da so tudi bolečine povsem izginile. Kakovost krvi se mi korenito izboljšuje in skoraj ne kaže več sledi vnetja. Preden sem spremenila prehrambne in življenjske navade, sem imela preveč belih krvničk (levkocitov), C-reaktivnih beljakovin in preveliko sedimentacijo eritrocitov. Zdaj imam skoraj normalno krvno sliko, ki je brez kakršnihkoli posebnosti. Edini stranski učinek makrobiotične diete je bil, da sem shujšala približno 10 kg, kar mi je samo koristilo. Kot zdravnica zelo priporočam vsakomur, da uživa predvsem polnovredno žito v zrnju in izdelke iz njega, zelenjavo, stročnice in izdelke iz njih ter malo sezonskega sadja, občasno pa lahko tudi malo rib. Upam, da se bo še kdo s t.i. "kronično boleznijo" (kar v bistvu pomeni, da je medicina ne zna zdraviti) preusmeril v bolj naravno prehranjevanje. Uradno še ni znanstveno dokazano, da se z veležitnimi življenjskimi navadami zdravijo bolezni. Vendar sta mi lastna izkušnja in izkušnja mojega očeta, ki ga je mučila huda astma (moral je že jemati kortizon) in si jo je ozdravil v nekaj tednih po spremembi prehrane, prepričali, da veležitne življenjske navade lahko zdravijo bolezni. Želim se iz dna srca zahvaliti Nelissenovima za njune nasvete in spodbude, vendar pa sem se za tovrstno zdravljenje odločila sama, t.j. prostovoljno. Prisostvovala sem nekaj svetovanjem, ki jih je imel Adelbert Melissen in lahko potrdim, da vsakomur, ki pride k njemu, svetuje, naj še naprej hodi k svojemu zdravniku. Kolikor mi je znano, ni nikomur svetoval, naj ne hodi več na zdravstvene terapije. Zdravstveno poročilo o ankilozirajočem spondilitisu; napisala Bettina Exeler, dr.med., anestezistka in zdravnica intenzivne nege, Brüderska bolnišnica v Paderbornu, Nemčija V 13. letu starosti mi je desno koleno začelo nenadoma in brez opozorila otekati. Prejšnji dan sem igrala nogomet, zato so starši menili, da mi je koleno oteklo zaradi preobremenjenosti. Odpeljali so me k zdravniku. Na hitro ga je pogledal in odredil injekcijski odvzem tekočine, da jo pregleda. Rekel je, da pregled tekočine v oteklini lahko razkrije njen vzrok. Zelo me je bilo strah. Vzel mi je precej tekočine iz kolena. Potem sem izvedela neprijetno novico: naslednji dan naj bi s sestro Nicole odšli na tritedenske poletne počitnice na Nizozemsko, ki sem se jih zelo veselila, zdravnik pa mi je povedal, da si kolena nisem le preobremenila, temveč da imam tudi nekakšen artritis in da moram takoj oditi v bolnišnico; seveda so me oblile solze. V bolnišnici so mi pregledali kri, naredili brez števila preiskav in mi še enkrat punktirali koleno, ker je v vmesnem času močno nateklo. Morala sem jemati tablete, a niso prav nič pomagale. Morala sem ležati v postelji, nisem smela niti hoditi niti premikati noge, ki so jo imobilizirali z mavčno oblogo. Po enem tednu zdravniki več niso vedeli, kaj storiti, zato so me poslali na posebno kliniko. Tamkajšnji zdravniki so mi dali kortizon in druge tablete proti vnetju. Po naravi sem bila vitka in imela športno postavo, zdaj, po vseh opisanih zdravstvenih poskusih, pa sem se začela napihovati kot balon. Po 6 tednih ležanja v postelji je koleno splahnelo. Kljub temu nisem smela ne hoditi ne stati na desni nogi, zato sem morala uporabljati invalidski voziček. Šest mesecev kasneje sem lahko nehala jemati kortizon in znova začela hoditi. Zdelo se je, da se mi je koleno ozdravilo in življenje se je vrnilo v običajne kolesnice. Do 16. leta starosti je bilo vse v redu, imela nisem nobenih zdravstvenih težav in počutila sem se zdravo. Nato pa me je čez noč začelo močno boleti v križnem delu hrbtenice in kolčnem sklepu. Komaj sem hodila, kadar sem sedela na stolu, pa sem le z veliko muko vstala. Bolečina se je ponoči okrepila. Vsak večer sem s strahom legla v posteljo, kajti vsakič, ko sem se med spanjem premaknila, sem se zaradi hudih bolečin zbudila, zaradi ostrosti bolečin pa sem se bala, da se bom čez čas znova zbudila. Šla sem k zdravniku in po številnih krvnih preiskavah, rentgenskem slikanju ter pregledu pri specialistu je ugotovil, da imam Behterovo bolezen (resno revmatično obolenje, ki se neredko konča s popolno otrdelostjo hrbtenice, za sabo pa potegne še očesno slepoto, možno ledvično odpoved ...). Zdravnik mi je razložil, da se bodo bolezenski znaki pojavljali nekaj tednov, potem bodo za nekaj časa izginili in se kasneje znova pojavili. Delala sem posebne vaje za razgibavanje, zdravnik pa mi je tudi povedal, da naj se čimprej navadim na jemanje tablet, ker ji bom morala jemati skoraj vsak dan do konca življenja. To je bila vsa pomoč, ki sem je bila deležna od zdravnikov. Bila sem resnično na tleh in zdelo se mi je, da se na nek način že mrtva. Kako naj živim ob takih bolečinah in s tako brezupno prihodnostjo? Vsake toliko časa, ko me je nehalo boleti, sem dobila novo voljo do življenja in upala, da se bom tako počutila čim dlje. Vendar so se v naslednjih letih simptomi obnavljali vse pogosteje in obdobja z bolečinami so trajala vse dlje. Zato se je podaljševal tudi čas, ko sem morala jemati zdravila. Tako sem postajala vse bolj potrta, saj sem morala prenašati številne škodljive učinke zdravil: boleč želodec in omotičnost, zaradi slednje pa sem se ves čas počutila pijano. Takrat sem se vpisala na medicinsko fakulteto. Zaradi slabe lastne izkušnje z zdravniki in bolnišnicami sem si prisegla, da bom boljša zdravnica od njih. V času študija me bolezen ni kaj dosti mučila, ko pa sem začela stažirati v bolnišnici, se mi je bolezen poslabšala. Da sem lahko delala, sem jemala vse več predpisanih zdravil. Velikokrat sem bila povsem obupana, saj še nisem imela niti 30 let, pa sem se že teže premikala kot moj stari oče pri svojih 86 letih. V službi sem bila ves čas omotična. Na listku, ki sem ga dobila z zdravili, je bila kot neželeni stranski učinek navedena nezmožnost voziti kakršnokoli vozilo, zato ne bi smela sesti za volan. Delala sem kot anestezistka in nadzirala pravilno delovanje naprav, od katerih so bila odvisna človeška življenja; ker sem se bala za svoj službo, nisem ne nadrejenemu ne sodelavcem povedala za svojo bolezen in zdravila. Ko sem opravila prvih 18 mesecev praktičnega dela v bolnišnici, sem se odločila vzeti eno leto dopusta in potovati. S soprogom sva želela potovati okrog sveta. Tudi med potovanjem me je občasno mučila bolezen. Ko sva bila v Christchurchu na Novi Zelandiji, se je zgodilo sledeče: deževalo je štiri dni zapored, zato sva odšla v knjižnico, da bi nama čas prej minil; v knjižnici sem stopila do oddelka s knjigami o zdravju in tam naletela na knjigo Michia Kushija; začela sem jo brati, ne da bi se mi sanjalo, kdo je avtor knjige niti kaj je veležitje (makrobiotika); knjiga me je navdušila, a sem kot zdravnica kljub vsemu dvomila. Odločila sem se kupiti še nekaj veležitnih knjig in pisati Kushijevim. Sporočili so mi naslov Kushijevega evropskega zavoda v Amsterdamu in po vrnitvi v Nemčijo sem se vpisala v enotedenski uvodni tečaj v Allardsoogu na Nizozemskem. Ko sem prišla na tečaj, sem komaj hodila, ker se mi je bolezen poslabšala. Bil je oktober 1996. Na tečaju pridobljeno znanje, zlasti pa nasveti, ki sta mi jih dala Wieke in Adelbert Nelissen, so mi pomagali, da sem osvojila veležitne prehrambne in življenjske navade. Čez nekaj tednov sem začela postopoma opuščati jemanje predpisanih zdravil in zdravstveno stanje se mi je tako izboljšalo, da od maja 1997 ne jemljem več nobenih tablet. In lahko se pohvalim, da me hrbtenica in kolčni sklepi bolijo le še občasno. Vsakič, ko ne skrbim dovolj dobro za svoje telo, me začne blago boleti hrbtenica. To je zame nekakšen alarm, ki mi pomaga vztrajati na pravi poti. Vsak dan znova se podajam nanjo. Kakovost krvi se mi korenito izboljšuje in skoraj ne kaže več sledi vnetja. Preden sem spremenila prehrambne in življenjske navade, sem imela preveč belih krvničk (levkocitov), C-reaktivnih beljakovin in preveliko sedimentacijo eritrocitov. Zdaj imam skoraj normalno krvno sliko, ki je brez kakršnihkoli posebnosti. Edini stranski učinek makrobiotične diete je bil, da sem shujšala približno 10 kg, kar mi je samo koristilo. Kot zdravnica zelo priporočam vsakomur, naj uživa predvsem žito v zrnju in izdelke iz njega, zelenjavo, stročnice in izdelke iz njih ter malo sezonskega sadja, občasno pa lahko tudi malo rib. Upam, da se bo še kdo s t.i. "kronično boleznijo" (kar v bistvu pomeni, da je medicina ne zna zdraviti) preusmeril v bolj naravno prehranjevanje. Kolikor mi je znano, še ni znanstveno dokazano, da se z veležitnimi življenjskimi navadami zdravijo bolezni. Vendar pa na podlagi lastne izkušnje in izkušnje svojega očeta, ki ga je mučila huda astma (moral je že jemati kortizon), vendar si jo je ublažil do te mere, da mu zdaj ni več treba jemati nobenih zdravil, z gotovostjo trdim, da veležitne življenjske navade pomagajo zdraviti bolezni. Od takrat sem bila priča brez števila primerom ozdravitve, ki so me vedno znova prepričali v dobrodejnost veležitnih življenjskih navad. Kot zdravnica sem se lahko samo čudila. Minulo poletje sem se udeležila Berlinskega maratona s kotalkami. S tem sem dokazala sebi in drugim, da sem premagala t.i. "neozdravljivo" Behterovo bolezen. Iz dna srca se zahvaljujem Nelissenovima za nasvete in nenehno spodbujanje, ki je pripomoglo, da se je zgodila moja čudovita zgodba. Neozdravljiva Behterova bolezen; napisala Ellen Offermans Maja 1994 sem zbolela. S soprogom sva vodila podjetje za fizioterapijo, a nisem mogla več delati. Niti za najina otroka, stara tri in pet let, nisem več mogla skrbeti brez tuje pomoči. Po letu in pol zdravstvenih preiskav pri različnih specialistih je sledila ugotovitev, da sem zbolela za ankilozirajočim spondilitisom (Behterovo boleznijo), ki je revmatično obolenje. Bolezen se je tako zaostrila, da mi je moral soprog pomagati vsakič, ko sem se hotela obrniti v postelji, in pri oblačenju. S pomočjo revmatologa dr. Tisscherja iz Den Boscha sem prišla na Kushijev zavod v Amsterdamu. Šla sem na več svetovanj k Adelbertu Nellisenu, ki mi je vsakokrat, upoštevajoč moje zdravstvene tožbe, dodatno prilagodil prehrano in priporočil vaje za telesno urjenje. Čez tri mesece sem se počutila kot prerojena. Bolelo me je dosti manj, imela sem več življenjske moči in izginila je blaga vročina, ki me je mučila leto in pol. Adelbert ni nikoli priporočil ničesar, kar bi zanikalo prizadevanja zdravstvenih specialistov, krvne izvide ipd. Zelo ga je zanimal moj napredek in kaj so o njem menili splošni zdravniki. O revmatičnih obolenjih in njihovem naravnem zdravljenju je bil celo pripravljen predavati v sodelovanju z mojim revmatologom. Tudi mojemu sedemletnemu sinu je veležitje (makrobiotika) korenito pomagalo. Mučila ga je alergija na mlečno hrano, stalno ga je dušilo, bil je prehlajen, utrujen in ves bled. Ko se je začel prehranjevati tako kot jaz, se je v nekaj tednih spremenil v povsem drugega otroka. Zdaj je le redkokdaj prehlajen, je zelo živahen in zelo je zrasel. O naduhi ni več ne duha ne sluha. Nedavno sem Adelbertu pomagala pri svetovanju. Nikoli ni nikomur svetoval, naj opusti zdravljenje oziroma se odreče medicinskim nasvetom, prav nasprotno. Do takih zadev sem zelo kritična, saj delam kot bolničarka, bolničarja pa sta bila tudi oče in stari oče. Po drugi strani pa se stranka (pacient) svobodno odloča, kaj bo sprejel in česa ne, saj konec koncev odgovarja sam zase. Neizmerno sem hvaležna, da sem srečala Adelberta iz amsterdamskega Kushijevega zavoda in se naučila veležitnih življenjskih navad. Če ne bi spoznala Adelberta in veležitja, sem prepričana, da bi bilo moje življenje in življenje mojih najbližjih zelo drugačno. Zahvaljujem se doktorju Tisscherju ter Adelbertu in Wieke Nelissen! Povezanost bolezni s prehrambnimi navadami, kot jo vidi doktor medicine; napisal Szymon Borys, dr. med. Sem strokovno preizkušeni zdravnik. Zdravniško licenco sem si pridobil na Wroclawski medicinski fakulteti na Poljskem. Med praktičnim usposabljanjem sem spoznal tudi veležitje (makrobiotiko), ker se je z njo zdravil moj varovanec, čigar zdravljenje sem nadzoroval v Otroški bolnišnici za rakava obolenja v okviru Wroclawske medicinske fakultete. Med študijem sem poslušal le nekaj predavanja o hrani in prehrambnih priporočilih za zdravljenje nekaterih obolenj, nihče pa ni poudaril, da hrana povzroča bolezen. Že omenjenemu pacientu na Otroški bolnišnici za rakava obolenja se je zdravstveno stanje zelo izboljšalo že po nekaj zdravljenjih in uživanju priporočene hrane. Začelo me je zanimati. Bil sem navdušen, ko sem prisostvoval takemu prehrambno-zdravstvenemu svetovanju. Spoznal sem ljudi, ki so se ozdravili s pomočjo spremenjene prehrane in življenjskih navad. Kot zdravnik sem lahko pregledal njihove zdravstvene kartoteke, z vsemi izvidi vred, ki so bili narejeni pred makrobiotičnim zdravljenjem in po ozdravitvi. Po nekaj mesecih sem se odločil spremeniti svoje prehrambne navade in se začel prehranjevati veležitno. Tovrstno prehranjevanje mi je priporočil in razložil svetovalec, ki je sodeloval z zdravniki. Kmalu sem občutil, da se mi je zdravje izboljšalo, čeprav nisem imel nobene resnejše zdravstvene težave. Odločil sem se proučiti vedo o prehranjevanju in v tem okviru veležitje (makrobiotiko). Nekateri ljudje so mi zelo priporočali gospoda Adelberta Nelissena. Poslušal sem več njegovih predavanj na Nizozemskem. Na teh predavanjih in na seminarjih je izpričeval izjemno znanje in poglobljeno dojemanje zdravja. Marca in avgusta 1998 sem ga povabil na Poljsko, kjer sem ga seznanil z nekaj uglednimi zdravniki; Adelbert Nelissen je v pogovoru z njimi izpričeval temeljito poznavanje povezanosti prehrambnih navad in bolezni ter se pri tem skliceval tudi na zdravstveno statistiko in izsledke, ki so bili narejeni v ZDA, Evropi in na Kitajskem. Gospod Nelissen in zdravniki so se enoglasno strinjali, da so bolezni pogojene s prehranjevanjem. Adelbert Nelissen je imel tudi nekaj predavanj in opravil je približno 40 svetovanj. Ker sem mu pomagal kot prevajalec, želim poudariti, da je gospod Nelissen vsakomur vedno svetoval, naj ne neha hoditi k svojemu zdravniku in naj zdravnik spremlja svetovančevo spreminjanje prehrambnih navad. Nikoli ni dvomil v pravilnost postavljene diagnoze, pač pa je pojasnjeval vzrok obolenja s prehrano. Prehrambno-zdravstveno je svetoval tudi štirim zdravnikom (visoko usposobljenim), ki so sicer ugledni specialisti na Wroclawski medicinski fakulteti in v drugih zelo znanih bolnišnicah. Vsi so bili hvaležni g. Nelissenu za priporočila in dojeli, da se jim je zdravje izboljšalo zaradi spremenjene prehrane. Dva sta imela raka. Stike ohranjam z večino ljudi, ki jim je prehrambno-zdravstveno svetoval g. Nelissen. Potrjujem, da se jim je zdravje izboljšalo (potrjeno tudi z izboljšano zdravstveno diagnozo). Pred dvema letoma in pol sem se začel specialistično izpopolnjevati v ginekologiji in porodništvu. Po tolikšnem številu zdravstvenih primerov, ko so si pacienti izboljšali zdravje s spremembo prehrambnih in življenjskih navad, sem se odločil spremeniti svojo specializacijo. Od septembra 1998 se specialistično izpopolnjujem v interni medicini na Oddelku za srčno in interno medicino Falkiewiczeve bolnišnice v Wroclawu. Predavanja, seminarji in svetovanja g. Nelissena so izjemno poučni. Tudi pri svoj zdravniški praksi uporabljam prehrambna priporočila, ki jih navajajo makrobiotični svetovalci. Čeprav se niso šolali na medicinskih fakultetah, njihovo znanje temelji na številnih raziskavah, ki se pod okriljem zdravstva opravljajo v Evropi in ZDA. * * * * * Druga pričevanja o ozdravitvah, seznam virov Ženski zdravstveni vodnik: o naravnem zdravljenju srčnih bolezni, raka na dojki, mioma, bulimije in osteoporoze, o naravnem porodu ter o odpravljanju predmenstrualnega sindroma in zdravstvenih težav ženske v meni, uredili Gale Jack in Wendy Esko, Stella - FMB, Šmarješke Toplice - Ljubljana, 2001 Pričevanja o ozdravitvah, objavljena v revijah in knjigah, EX LIBRIS Mitja Fajdiga LEVKEMIJA: Levkemija (krvni rak), zgodba Alberta Oberstarja, AURA št. 116, maj/1999, Ljubljana Moja prića (o leukemiji), razgovor sa Albertom Oberstarom, Makronova 18/2002, Zagreb Leukemija, radijaciona bolest, lično iskustvo Tatsuichira Akizukija, Ishranom protiv raka, Michio Kushi i Alex Jack, Biovega, Zagreb, 1997 RAKAVA OBOLENJA: Rak kostiju sa metastazama, lično iskustvo Josepha Koeniga, Ishranom protiv raka, ... Rak mozga, lično iskustvo Jacka Lacknerja, Ishranom protiv raka, ... Rak dojke sa metastazama, lično iskustvo Phyllis W. Crabtree, Ishranom protiv raka, ... Tumor materice, lično iskustvo Glorie Swanson, Ishranom protiv raka, ... Dermoidni tumor, lično iskustvo Audrey Isakson, Ishranom protiv raka, ... Rak materice, lično iskustvo Janice Rokowski, Ishranom protiv raka, ... Rak grlić materice, lično iskustvo Donne Gail, Ishranom protiv raka, ... Fibroidni tumor, lično iskustvo Diane Silver, Ishranom protiv raka, ... Endometrioza, lično iskustvo Tonie Gagne, Ishranom protiv raka, ... Rak debelog creva, lično iskustvo Terezie Matyas, Ishranom protiv raka, ... Rak debelog creva sa metastazama u jetri, lično iskustvo Neila Scotta, Ishranom protiv raka, ... Rak jetre, lično iskustvo Hilde Sorhagen, Ishranom protiv raka, ... Rak pluća, lično iskustvo Lucille Ré, Ishranom protiv raka, ... Limfom i Hodgkinova bolest, lično iskustvo Maureen Duney, Ishranom protiv raka, ... Rak prostate, lično iskustvo Irvinga Malowa, Ishranom protiv raka, ... Rak testisa, lično iskustvo Johna Jodziewicza, Ishranom protiv raka, ... Rak pankreasa, lično iskustvo Jean Kohler i lično iskustvo Boba Williamsa, Ishranom protiv raka, ... Rak kože, lično iskustvo Rogera Randolpha, Ishranom protiv raka, ... Maligni melanom, lično iskustvo Virginie Brown, Ishranom protiv raka, ... Rak želuca sa metastazama u jednjaku, lično iskustvo Charlesa D. Moyerja, Ishranom protiv raka, ... Granularni mioblastom glasnica, lično iskustvo Laure A. Fitzpatrick, Ishranom protiv raka, ... Rak bubrega u terminalnom stadijumu, lično iskustvo Terrya Klemensa, Ishranom protiv raka, ... Cancer - Prostate, by Harold L. Harriman, One Peaceful World Newsletter # 17, 1994, Becket, Massachusetts, U.S.A. Non-Hodgkin's Lymphoma, by Joanne Villano-Napoli, OPWN # 19, 1994, ... Cancer - Pancreatic, by Mary McDade, OPWN # 20, 1994, ... Cancer - Malignant Melanoma, Stage IV, by Thomas Marron, OPWN # 21, 1995, ... Cancer - Breast, by Debora Wright, OPWN # 40, 1999, ... Cancer - Ovarian, by Mina Dobic, Planetary Health # 1, 2000, Becket, Massachusetts, U.S.A. Cancer - Skin, by Kin Liversidge, One Peaceful World Newsletter # 31, 1997, ... AVTIZEM: Autism: James Van Harvey's Story, by Judy Harvey, OPWN # 29, 1997, ... CISTE NA JAJČNIKIH: Ovarian Cyst, by Kristine May, OPWN # 32, 1997, ... MOŽGANSKI TUMOR: Brain Tumor, by Betty Sidoryk, OPWN # 34, 1998, ... PARALITIČNE BOLEZNI: Fibromyalgia, by Janet Benton, OPWN # 36, 1998, ... Extreme Fifbromyalgia & Migrane, by Lizzz Klein, OPWN # 39, 1999, ... ALERGIJE: Hay Fever, by Mark Mead, Allergies: A Natural Approach, Michio Kushi, Edited by Mark Mead, and John D. Mann, Japan Publications, Inc., 1985, Tokyo & New York Allergies, by Mari Kennedy-Metz, Allergies ... Allergies, by Bill Tims, Allergies ... Hay Fever, by Susan Stayman, Allergies ... Allergies, by Edward Esko, Allergies ... ASTMA: Asthma, by Jon Pell, Allergies ... SLADKORNE BOLEZNI: Diabetes and Kidney Failure, by Aron Weinstock, Diabetes and Hypoglycemia: A Natural Approach, Michio Kushi, Edited by John David Mann, Japan Publications, Inc., 1985, Tokyo & New York Diabetes, by Larry Bogoslaw, Diabetes and Hypoglycemia ... Diabetes, by Susan Grindell, Diabetes and Hypoglycemiah ... Hypoglycemia, by Faye Dresner, Diabetes and Hypoglycemia ... Hypoglycemia, by Ada Lee, Diabetes and Hypoglycemia ... Hypoglycemia, by Diane Sacolick, Diabetes and Hypoglycemia ... SRČNO-ŽILNE BOLEZNI: Cardiovascular Condition, The Jack Saunders Story, Diet for a Strong Heart: Michio Kushi's Macrobiotic Dietary Guidelines for the Prevention of High Blood Pressure, Heart Attack, and Stroke, Michio Kushi with Alex Jack, St. Martin's Press, 1985, New York Heart Attack, The Win Donovan Story, Diet for a Strong Heart ... High Blood Pressure, The Fletcher Sojourner Story, Diet for a Strong Heart ... Irregular Heart Beat and Hypertension, The Mildred Christensen Story, Diet for a Strong Heart ... Irregular Heart Beat, The Lori O'Neil Story, Diet for a Strong Heart ... Elevated Lipid Levels, The Peter Klein Story, Diet for a Strong Heart ... Varicose Veins, The Patricia Goodwin Story, Diet for a Strong Heart ... Thrombosis, The Pat Murray Story, Diet for a Strong Heart ... Congenital Heart Defect, The Jessica Brown Story, Diet for a Strong Heart ... zbral in uredil Mitja Fajdiga Ozdravitve raka, ki so dale misliti medicini, in pričevanja o ozdravitvah (1. del) Komentarji (0) www.pozitivke.net