Zgodba o Ginny, psički, ki rešuje onemogle, zavržene in bolne mačke je bila prikazana na National Geographic in je povzeta s strani: Vegetarian Times: The dog, who...

Philip Gonzalez je bil leta 1990 optimističen in perspektiven človek. Bil je 40-letni Vietnamski veteran s konstruktivnim delom. Dosti je potoval, se ukvarjal s športom in dobro živel, dokler ni v nesreči skoraj izgubil desne roke in se za las izognil amputaciji. Roko so mu sicer rešili, toda poškodba je bila huda in postal je nesposoben za delo. Da bi ga nekako vrnila v življenje in spravila iz stanovanja, v katerega se je po nesreči zaprl, ga je soseda nagovorila, naj obišče zavetišče za živali ter si najde novega tovariša, psa.

Ker je sam velik človek, si je želel tudi psa, ki bi odgovarjal njegovi velikosti, dobermana ali rotweillerja, toda tistega dne ni bilo v zavetišču nobenega. Ko je bil že na izhodu, mu je oskrbnik pokazal še Ginny, mešanko med sibirskim huskijem in šnaucerjem.

Ginny je bila v zavetišču še na okrevanju, saj so jo našli skupaj s tremi mladiči zaklenjeno v sobi brez hrane in vode in čeprav brez moči in popolnoma dehidrirana je do zadnjega trenutka varovala in skrbela za svoje mladiče. Po rešitvi je padla v globoko depresijo in Philip je bil prvi človek, ki ji je zbudil pozornost do te mere, da ga je prišla pozdravit k rešetkam. Ganjen zaradi njene zgodbe, je sprejel podbudo, da jo odpelje vsaj na sprehod in ko sta prišla nazaj, jo je vzel s sabo domov.

Tri dni po tem, ko je prišla na novi dom, se je psička na večernem sprehodu iztrgala Philipu s povodca in se zagnala za mlado mačko, ki sta jo srečala. V pričakovanju divjega spopada je novi lastnik nemočno čakal na izid srečanja, ko je presenečen opazil, da se mačka psice ne boji. Še več, psica jo je lizala po glavi, česala in negovala in mačka se je ljubeče privijala k njej. Ko jo je le spravil domov, je ves čas silila nazaj in ko je Philipa le prepričala, da se vrneta, sta jo tokrat še nahranila. Ginny se je igrala z mačko kot da je njen otrok, dovolila ji je, da je jahala na njenem hrbtu, ko se je podila naokoli in vsak dan, ko sta se vrnila, da jo obiščeta, je bilo teh mačk več.

"Moralo je biti vsaj 50 mačk," se smeje Philip, "in Ginny se je hotela igrati z vsako od njih." Kamorkoli sta Philip in Ginny šla, od povsod so prihajale mačke in hodile za njo. Mimoidoči so ga spraševali zakaj mu sledijo in kadarkoli sta z Ginny spremenila smer, so se obrnile tudi mačke in jima sledile.

Po teh izkušnjah je Philip ugotovil, da si Ginny verjetno želi svojo mačko. Odšla sta v zavetišče in v pričakovanju, da bo trajalo nekaj ur, preden si Ginny izbere med 80 mačkami, ga je le-ta spet presenetila. Odšla je naravnost h kletki z belo mačko, ki na prvi pogled ni izgledala nič posebnega. Po dveh dneh po posvojitvi se je pokazalo, da na njej le je nekaj posebnega; bila je gluha.

Ginny ni bila zadovoljna z eno samo mačko. Teden dni kasneje, ko sta odnesla v zavetišče donacijo za živali, je našla novo; tokrat je bila to mačka brez enega očesa. Potem si je na rutinskem obisku pri veterinarju izbrala mačko z vrvico okoli vratu, ki jo je veterinar nameraval uspavati, saj je izgubila del šape, bila pa je tudi preveč divja, zato jo je bilo nemogoče dati v posvojitev. Čeprav je bil Philip proti, je Ginny insistirala tako dolgo, da jo je vzel domov.

Po tej zadnji posvojitvi je začel Philip razmišljati o tem, da Ginny ni nadarjena samo za iskanje mačk, videti je bilo, kot da je bila njena naloga rešiti vse tiste, ki bi sicer brez njene pomoči bedno umrle. Bilo je, kot da je izbrana za to nalogo in da je izbrala prav njega, da ji pri tem pomaga.

Ne da bi čakala na to, da ji še kakšna mačka prekriža pot, jih je začela Ginny sama iskati. Ko sta se nekega dne sprehajala ob stavbi, kjer so v podzemlju gradili, je nenadoma na vsak način želela vstopiti. Philip jo je izpustil in vrnila se je z mačko, noseč jo za kožo na vratu. Ko jo je spustila na tla in se je mačka poskušala dvigniti, je videl, da ni sposobna hoditi in da je videti omotična. Ko jo je pogledal bolj pozorno, je videl, da ni ranjena, bila je bolna, imela je hyperplasio - tip možganske bolezni. Veterinar mu je svetoval, naj jo uspava, Philip pa jo je posvojil in odnesel domov.

Tri tedne kasneje se je Topsy (tako so jo imenovali, ker se je vedno kotalila z mesta na mesto) pridružila nova druščina. Ginny je v isti stavbi, zaprte v cev, našla 5 komaj rojenih mladičev, ki jih je nekdo pustil tam umreti. Vzela sta jih domov in Philip jih je hranil po steklenički, Ginny pa jih je čistila, skrbela zanje in jim nadomeščala mater.

Ne glede na napovedi, so se vse mačke, ki sta jih posvojila, v njunem domu razcvetele v ljubeča, privlačna bitja in se popolnoma prilagodile okolju. Toda njuno stanovanje je postalo počasi premajhno. Imela sta jih 15 in še 15 jih je živelo pri sosedi, toda Ginny jih je še naprej iskala, zato je postalo število malih lačnih ust počasi preveliko. Philip jim je začel iskati nove domove.

Danes, medtem ko ga Ginny vodi, Philip nočne ure posveča reševanju mačk. Sedem let po tem, ko je Ginny našla prvo, sta jih rešila že več kot 300. Za 170 od njih sta našla domove, 120 pa jih živi zunaj. Hranita jih in negujeta ter vsako mačko označita, da lahko veterinarji, ki jih najdejo, vejo, da je "ena od Ginnynih". Philip večino od tega plačuje sam, nekaj mu pomaga veterinarska služba, včasih pa prispevajo kaj tudi ljudje, ki poznajo Ginnyno ljubezen do mačk.

Da bi nekaj zaslužila, je Philip izdal dve knjigi o Ginnyjinih rešitvah: Pes, ki rešuje mačke: Resnična zgodba o Ginny (1995) in Blagoslov živali (1996). Hvaležna sta za vsak denar, s katerim lahko nadaljujeta svoje delo, reševanje živali pa je obema spremenilo življenje.

"Ginny me je dobesedno izbrala," meni Philip, "mogoče zaradi nesposobnosti po moji poškodbi. Potem mi je s svojim vzorom pokazala, kako zadovoljstvo je lahko reševanje nemočnih živali. Mojemu življenju je dala smisel, novo vrsto sreče. Še nikoli nisem dobil več pozornosti, kot mi jo namenjajo moje dragocene mačke in moja zlata psica. Moji dnevi bi bili prazni brez Ginny; zdaj pa sem našel delo, ki me osrečuje."

www.theginnyfund.org