Dva Boga sta.
Enega si ustvaril ti,
drugega ne poznam.

Tretji človek trdi:
Za Boga,
ki si ga ustvaril ti,
ne moreš trditi,
da je,
ker nimaš dokazov
o njegovem bivanju.

In prav v dokazovanju
nebivajočega po človeku
si storil nekaj korakov bliže
in se približal možnosti,
da bi se božje rodilo
kot bivajoče v tebi.

Po volji nebivajočega se priklepaš
na kopne površine planeta
in prenašaš božanskost bivajočega
na nebivajoče
in bivajoče odtujuješ,
zadržal si zase
kot lastno breme
le nebožanskost bivajočega.

Jasnovidnost je notranje zaznavanje, je gledanje na daljavo, videnje tistega kar se dogaja v nedoločeni oddaljenosti od zaznavajočega. Je sposobnost, da se izve, kar je izven območja človekovih petih čutil. To se ne dogaja s pomočjo naših čutil, pač pa se zgodi v našem duhu. Informacijo ne dobijo naša čutila - oko, uho, ali čustva - dobi jo naš duh, ki zaokroža vsa čutila. Vsa pa ne pomeni standardnih pet čutil: vid, vonj, okus, otip, sluh. Lahko razvijamo pozitivno jasnovidnost ali pa negativno jasnovidnost. Poleg telesnih oči zaznavamo na tako imenovanih finejših ravneh tudi z drugimi organi.

Z eteričnim vidom lahko zaznamo življenjske procese v snovni obliki in okrog nje. Eterično - vitalno telo je bolj pretanjeno in prežema ter obdaja materialno obliko zemlje, ljudi, živali in rastlin. Kdor ima eterični vid vidi, zdravstveno stanje človeka, kako se življenjski sokovi rastline dvigajo, kako rastlino hranijo in se zopet vračajo h koreninam. Tako v gledanju rastline v enem in istem trenutku kaže rastlina holistično podobo. Kaj to pomeni? Prednja in zadnja stran, znotraj in zunaj je videno - zaznavno hkrati. Jasnovidnost se nanaša na astralno telo zemlje, ljudi in živali. Poznamo tudi čisto navadno običajno jasnovidnost; vemo, da koncentrirane misli in zvoki, lahko premagajo vsakršno razdaljo. Nekdo premišljuje, te dni ga bom obiskal... Tako misel doseže vaše miselno miselno raven. Zaradi tega vidite podobo prijatelja, prijateljice, ki misli na vas, zaznate njegove občutke in veste, da bo v enem od naslednjih dneh prišel. Ker vsak pozna tovrstne izkušnje, je popolnoma jasno, da smo bolj ali manj jasnovidni. Vendar je to le biološka jasnovidnost, ki pa še eterična - duhovna.

Ponižni ljudje niso ljudje, ki se podcenjujejo, ki se izmikajo vsem nalogam, ker se jih ne upajo lotiti. To niso grbasti ljudje, ki se v hinavskem klečeplazenju sami razvrednotijo. Nasprotno, to so ljudje, ki imajo pogum, da se spoprimejo z lastno resnico, in se zato vedejo skromno.

Vedo, da so vsa brezna tega sveta tudi znotraj njih. Zato nikogar ne obsojajo. Ker so se sklonili do zemlje svoje resnice, lahko postanejo angeli ponižnosti, ki opogumljajo upognjene in neuspešne ljudi.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Zamisli si,
da nimaš nič,
ne zemlje,
na kateri bi lahko stal,
niti karkoli,
na kar bi se,
lahko kje naslonil.
Nimaš niti telesa,
vse kar imaš,
je tvoj celični čutni spomin,
na tvoj vid, sluh, dotik, okus
in seveda tvoje misli
in tvoje predstave,
o svetu, sebi in vsem.
Vse to imajo tudi vsi drugi.
Zdaj kaj boš storil,
ko vidiš,
da so eni nesrečni,
drugi pa srečni,
in da je to,
kar ene dela nesrečne,
le njihova omejitev,
nesposobnost videti sebe v sebe,
v svojem sprejemanju in dajanju.
Kaj jih ne bi ti učil,
te večno pretakajoče ljubezni,
naj svojo pozornost
obrnejo v svoje srce
jo oplemenitijo s svojim dihom
in jo dajo spet drugim naprej?
Smisel celičnega vesolja,
vseh nas božanskih bitij,
je učenje dajanja pozornosti,
sebi, drugim in predvsem Njemu,
iz katerega smo izšli, ki nas diha
in nam daje to čudovito priložnost,
da se od Njega in Njega učimo.
Ja, ti in jaz sva res v vsem,
v tem čudovitem pretakanju,
najine pozornosti in ljubezni.
Zato sprejmi jo in jo daj naprej!
:)


stojči Stojan Svet

Vrabček Jani se je izvalil iz jajca v nekem malem gnezdu v Ljubljani.

Odprl je očke in krmežljavo pogledal v svet. Tistega dne je deževalo, nebo je bilo čemerno, tako da si je takoj spet zaželel zlesti nazaj v varno zavetje jajca.

"Le zakaj sem se rodil sredi tega betona?" si je mislil. "Na vasi se toliko več dogaja kot v mestu. Pa še to kislo vreme. Le kdo se bo učil leteti sredi tega dežja?"


Najhujša pa je bila samota. "Kako rad bi imel enega prijatelja. Skupaj bi se igrala, učila leteti, hodila bi v vrtec, joj, kako bi to bilo luštno."

In res je večino časa preždel sam v gnezdu. Mama Petra je skoraj cel dan letala po mestu in iskala hrano za malega sinka. Nobena glista ali deževnik nista ušla njenemu ostremu očesu.

Jani pa njenega truda sploh ni opazil. Rajši bi videl, da bi mu mama pripeljala družbo za igro kot pa kosilo ali večerjo.

Mama Petra je postala zaskrbljena. Janijev žalostni obraz in žalostne kretnje so tudi njo spravljale v obup. Prebedela je veliko noči in tuhtala, kaj naj naredi.

Kdor se k čemu sili in s tem od sebe preveč zahteva, zapre pot lastni sreči. Prokrust, oseba iz antične pripovedke, je vse prej kot simbol sreče. Ta cestni razbojnik vsakega popotnika, ki pride mimo, položi v svojo posteljo, da bi ga prikrojil njenim meram. Prekratkim ude nateguje, predolgim jih pa poseka. Oboji, prekratki in predolgi, zaradi tega umrejo. Prokrustova postelja je postala pregovorna. Je simbol za visoke ideale, s katerimi se preveč obremenjujemo, s katerimi se nategujemo do te mere, da izgubimo življenje, saj se s pretiranim naprezanjem nazadnje ubijemo. Ponazarja pa hkrati tudi to, da imamo o sebi preslabo mnenje, da se nenehno grizemo zaradi občutkov krivde in se podcenjujemo; to pa je prav tako škodljivo kot previsok ideal.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Ljudje, ki se preveč predajajo čutnim užitkom, postanejo žalostni in prazni, ko užitek mine. Premočna vezanost na materialne dobrine, ljudi in morda na živali nam velikokrat daje več žalosti kot pa popolnega veselja in zadovoljstva.

Kakor tehtnica je potrebno imeti v življenju vsega po malem. Dobro je, da tehtnica malo zaniha, da tako spoznamo, da je potrebno dodati nekoliko več na drugo stran ….

V parku nekega mesta sta stala bukva in hrast.

Bukva je bila že v zrelih letih, gospa z zavidljivimi izkušnjami, zato je od svoje okolice terjala, da jo pozdravljajo v skladu z njenimi leti. Svojega soseda gospoda Hrasta je primorala, da je vsako jutro privzdignil klobuk in zamomljal v skladu s protokolom: “Gospa Bukva, dobro jutro!” Nakar je gospa Bukva, polaskana, odgovorila: “Gospod Hrast, tudi vam dobro jutro!”

Gospod Hrast in gospa Bukva nista bila navaden hrast in navadna bukva, ampak sta bila precej zagledana vase; bila sta nečimrna. Namreč, imela sta navado, da sta se celo jutro lišpala. Vsak listek se je moral sijati, tako kot se sijejo ravnokar pološčeni čevlji gospoda župana in vsaka veja se je morala prepogibati pod načrtovanim kotom. Saj onadva nista kar tako. Stojita v glavnem mestu, v glavnem parku, najpomembnejši ljudje ju občudujejo, zato morata posebej paziti na svoj videz.

Kako glasna je ideja?

Prišel si do ideje. Tvoje lastne ideje. Inovativne in uresničljive. Najtežji del je torej že za tabo. Ideja se ti zdi tako udarna, da za hip pomisliš, kaj bi se zgodilo, če bi jo lahko prebudil v resničnost. Vendar te obenem mučijo različna vprašanja, ki usodno vplivajo na samo idejo. Je sploh uresničljiva? Zakaj mnogi mislijo, da sanjariš, sam pa verjameš, da je mogoče? Koga in kaj potrebuješ, da bi idejo uresničil? Kakšne pasti te čakajo na poti? Če si starejši od 15 in mlajši od 30 let in si se prepoznal v kakšnem izmed vprašanj, potem si ravnokar že precej bližje uresničitvi svoje ideje.
Akcija TiPovej! je namenjena prav tebi. Znotraj nje bomo skupaj s tabo bedeli nad tvojimi sanjami, vse dokler ne bo tvoja ideja ugledala luči sveta. Skupina strokovnjakov, ki ima izkušnje z razvojem in uresničevanjem idej, ti bo pomagala premagati morebitne čeri na poti od ideje do uresničitve. Mlade zalagamo s spodbudami, izobraževanjem, finančno pomočjo in promocijo njihove ideje.

Prijavi se! Akciji TiPovej! se lahko pridružiš na dva načina. Udeležiš se lahko brezplačne enodnevne delavnice Od ideje do uresničitve, ki jih bomo izpeljali v nekaterih večjih slovenskih krajih (Slovenska Bistrica, Maribor (17.04.2004), Piran, Ptuj, Brežice, Ljubljana), ali pa obiščeš tridnevni intenzivni seminar.

Več informacij o prijavi na brezplačno delavnico ali seminar najdeš na
internetni strani www.tipovej.org
Z vsemi vprašanji, ki ti ne dajo spati, se obrni na lokalni ambasadorki, ki ti bosta z veseljem pomagali (Marja Guček 051/411-302 ali e-mail naslov: marja@tipovej.org in Bojana Kovačič 041/977-230 ali e-mail naslov: bojana@tipovej.org).



Prišel si do ideje. Pridi še do nas. TiPovej! Tvoja idejalna priložnost.

Eseni ali Esei pomeni "čisti" ali "pobožni". Eseni so bili skupnost, ki ni bila del uradne religije takratnega časa. Samo ime je vzeto iz aramejščine.

Od približno drugega stoletja pr. n. št. do približno sto let n.št. so Eseni prebivali v celotni takratni Palestini in v zgornjem Egiptu. Okrog začetka n. št. jih je bilo približno 4000. Po farizejih so bili največja judovska religiozna skupina v Palestini. Njen ustanovitelj se je imenoval "Učitelj pravičnosti". Po izročilu naj bi bil nekoč duhovnik - svečenik v jeruzalemskem templju. Tam je zašel v težave z nadrejenimi, ki so pripadali farizejem. Pri tem je prišlo do močne razprave o uporabi Mojzesovih zakonov. Ta spor, boj, je dosegel svoj vrhunec v 2. stoletju pr. n. št., ko je selevkidski kralj Antiohos N. Epifanes (175-163 pr. n. št.) poskušal vsiliti Judom v Palestini svojo nadoblast. Jeruzalemski tempelj je posvetil grškemu bogu Zeusu (vrhovni bog) in podkupljivi visoki svečeniki si dejanjsko podprli njegovo politiko. Temu je seveda sledil upor in "Učitelj pravičnosti" ter njegovi pristaši so morali Jeruzalem zapustiti. Odšli so v puščavo in na nekem nepoznanem mestu osnovali skupnost Esenov.

No ni gotovo, če je šel Učitelj s to skupino izgnancev ali se ji je pridružil kasneje. Kumran je bil zgrajen 50 let kasneje. Eseni so se veliko bolj zavedali svetopisemske tradicije kot pa povprečni. V njihovem nauku najdemo v prvi vrsti prastare elemente iz judovske kulture, pa tudi elemente iz kultur Grkov, Indijcev in Perzijcev. Te tradicije so bile vedno znova prekinjene in so se kasneje pojavile v novi obliki.

Počasi, a vztrajno, se v našo zavest seli nova umetnost. Kibernetična ali računalniška ali novodobna, posvečena s strani bogov in človekove podzavesti. Neizmerne možnosti, oblikovne in barvne, sporočilne in zlite v govorico slik, nam ponujajo nov svet, nov pogled na sliko, grafiko in slikarja. Vse to vizualno dokazuje umetnik Leonard Rubins. Kdo ste, Leonard Rubins?

Duhovna tradicija pozna prispodobo o nebeški lestvi. Duhovno pot moremo zelo dobro primerjati z lestvijo, ki vodi navzgor. Ta lestev pa je hkrati zasidrana tudi globoko v zemlji. Naprej vodi le, če sprejmemo svojo človeško bit. V tem je krščanski paradoks: kdor se spušča navzdol, se vzpenja. Kdor bi se hotel povzpeti, da bi ušel svoji zemeljskosti, bo vedno znova padel na trdna tla – njegovi načrti pa se bodo izjalovili. Nič drugače nam ne govori Jezusova beseda: Kdor se bo poniževal, bo povišan. Ali, kakor je zapisano v Pismu Efežanom:«Samo tisti se torej povzpne na višavo, ki se je prej spustil – na zemljo ali v svoje lastno podzemlje.«


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Enkrat...ne...že večkrat, mi je Konfuzij, moj prijatelj, dejal:

bk, na problem naletiš zato, da ga rešiš in se nekaj naučiš, ne da bežiš pred njim.

Kriviti nekoga drugega, na primer tako osovraženi in popljuvani ego (ali ni ego jaz?), samomor ali otopelost, poistovetenje z nečem imaginarnim in zavračanje lastnega telesa, lastnih čustev, lastnega uma, lastnega življenja kot nečesa tujega, nepomembnega..... je beg.

Beg je lastnost strahopetcev, pogumni prevzemajo odgovornost...za svoja dejanja..za svoja čustva...za svoj um...za svoje telo...za svoje življenje.


en_bk

Danes smo priče, kako v našem svetu in času naraščajo takoimenovane "psihosomatske" bolezni. V letih 1950 je bilo v svetu približno 45% takšnih obolenj. Danes leta 2004 lahko govorimo že o približno 98% tovrstnih obolenj, ki jih bomo iz našega zornega kota poimenovali kot duševne bolezni. Znameniti Paracelsus, navaja v svojem epohalnem odkritju pet vzrokov zaradi katerih človek zboli:
1. Ens Venale: to so bolezni zaradi onesnaževanj in strupenih substanc.
2. Ens Naturale: to so bolezni, ki izvirajo iz lastne osebnosti (kakšni ste kot človek).
3. Ens Astrale: to so bolezni, ki nastanejo zaradi onstranskih astralnih vplivov pokojnikov, če ti niso rešeni in temnih sil, ki so v ozračju.
4. Ens Spirituale: to so bolezni z vzrokom v napačnih mislih (da so za vse težave krivi vedno drugi, da vi že veste, da imate vedno prav, da ste tekmovalno nastrojeni)
5. Ens Deale: to pa so dedni - usodni, karmični vplivi.

Pri tej zadnji, peti vrsti se nam kaže meja, preko katere zdravnik ne more, saj je ta v duhovnem področju človeka, v njegovi "hiši", ki jo naseljuje. In to prihaja od prejšnjih prebivalcev po očetovi ali materini liniji, vse do desetega kolena. Tu lahko pomaga samo molitev Bogu: "Kaj želiš Bog, da ta človek ozdravi ali da odide?", nekaj tretjega ne obstoja. Tu naša volja ne more več nič. Zato bi moral vsak zdravilec, ki zdravi ljudi vedno in redno vsakdan moliti, kajti v nasprotnem je v takih primerih neučinkovit in tudi ogrožen v svoji dejavnosti.

avtorica članka: Tanja Matko

Ženske smo že od nekdaj zelo rade lepe. Rade se negujemo, nanašamo razne kremice in ličila, ki poudarijo, kar je lepega in skrijejo naše pomanjkljivosti. Vendar, koliko se nas vpraša, od kje sploh vsa ta kozmetika prihaja? Kako tisti, ki delajo kozmetične preparate vedo, katere sestavine bodo blagodejno vplivale na našo kožo, odpravljale gubice, jo pomirjale… In katere so strupene in škodljive že same po sebi, ali pa imajo škodljivo delovanje v prevelikih količinah?

Tako je - vse te sestavine in tudi končne izdelke je treba nekje testirati. Ampak kje? Jaz že ne bi dala svoje kože za testiranje neke nove, še neznane in nepreverjene sestavine. Pa verjetno tudi nobena druga ne. Kaj pa če mi razžre kožo? Ali povzroči raka na koži? Ne, hvala. Ampak, kaj še ostane? Sama se sicer ne bi domislila, so se pa zato kozmetični koncerni, ki jim gre predvsem za zaslužek - pa čeprav preko trupel… Skratka, dobili so idejo: "Testirajmo na živalih! Ja, kakšna krasna ideja, stroški bodo minimalni, pa kdo se bo sekiral za nekaj trpečih zajcev ali mačk z razžrto kožo in oslepelimi, bolečimi očmi! Glavno je, da mi prodamo svoje izdelke!" Sama se ne strinjam s tem in brezkompromisno obsojam takšna početja in tudi vem, da se veliko drugih ljudi po svetu strinja z mano. Nekateri pa, ali ne vedo, kako to sploh gre, ali pa so preprosto grobi in brezsrčni ljudje. V upanju, da bom še komu odprla oči, sem se odločila, da bom napisala krajši članek, kako se to dela, da bodo tisti, ki (še) ne verjamejo ali nočejo verjeti spregledali. Če že uboge oslepljene živali ne bojo…

Vedrina ni preprosto le značajska lastnost, s katero se rodimo. Izvira iz velikega zaupanja, da je človek, takšen kot je, brezpogojno sprejet, da je navsezadnje vse dobro. Vedrino poraja pogum, da se soočimo z lastno resnico.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Angel veselja do življenja mi začne že zjutraj odpirati oči za skrivnost tega dne, za drobne radosti, ki so pripravljene zame, za svež zrak, ki veje skozi odprto okno, za moje telo pri prhanju, za svež kruh pri zajtrku, za srečanja z ljudmi, s katerimi bom danes imel opravka. Angel veselja do življenja me bo prijel za roko in mi pokazal, da je življenje v bistvu lepo. Lepo je, če si zdrav, če se lahko giblješ. Uživaš, ko lahko globoko zadihaš. In veselje te prevzame, če zavestno doživljaš vsakodnevna presenečenja življenja.

Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Iz iste snovi smo
kakor sanje.
Iz iste snovi smo
kakor brzica v potoku,
kakor vera,
ki obnavlja življenje.

Iz iste snovi smo,
kakor svetla noč,
zvezde,
kakor upanje -
zeleno kopno,
ozara hrepenenja,
kakor snovni delci,
ki preplavljajo misel
zmagoslavno in zanesljivo.
Izrisujejo se razgaljeni
v okarini grla,
s smislom za petje in radost,
kakor čreda pojočih besed je
z zanosom navdihnjen okus
po malinah
in sinjini današnjega jutra.
Do popolnosti se sanje izpolnijo
sredi vzbrstelega prebivanja snovi
v žilah in strunah, odzvanjajoč šum
rožnega razcveta goreče sončnice.

Čakanje poraja v nas dvoje: širino pogleda in pozornost na trenutek, na to, kar pravkar doživljamo, na ljudi, s katerimi se pravkar pogovarjamo. Čakanje razširi srce. Kadar čakam, čutim, da samemu sebi nisem zadosten. Vsak od nas pozna ta občutek, ko čaka na prijatelja ali prijateljico. Vsako minuto pogleduje na uro, ali ni že čas, ko bi morala priti. Nestrpno pričakuje trenutek, ko bosta prijatelj ali prijateljica izstopila iz vlaka ali pozvonila na vratih. In kako razočarani smo, če namesto prijatelja stoji pred vrati nekdo drug. Čakanje ustvarja v nas prijetno napetost. Čutimo, da nismo sami sebi zadostni. Med čakanjem se iztegujemo k tistemu, ki se dotakne našega srca, da to močneje bije, k tistemu, ki izpolni naše hrepenenje.

Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Blagoslovljeno bodi
tvoje dobro telo
ob setvah

Sem iz tebe
in v tebi
v območju dohitevanja

Čebele rojijo
v zatočišču semen
v rasti zlatega žita
med makom opojnosti
in modrišavim cvetjem

Obujam korenine
v pričakovanju
jutra...
ko pritajena
in obžarjena
v vodnih podobah
žariš v meni

Edina pristna si
v duhu
samorasti

Želim ti,
da najdeš
pravo rešitev,
ki bo za dušo
- odrešitev.

Naj bo tvoja odločitev,
Kristusova izpolnitev.

Kaj nas učijo živali? (1)
Marjetka Jeršek

PASJA ZVESTOBA IN BREZPOGOJNA LJUBEZEN

Psi imajo telepatske in zunajčutne sposobnosti - Od njih se učimo predanosti in brezpogojne ljubezni - V starih legendah so si psi priborili pomemben položaj - Cukanje za pasje uhlje menda prežene demone

Psi so poleg mačk najbolj priljubljeni in pogosti domači ljubljenčki. Poleg majhnih puhastih salonskih psičkov imamo tudi velike pasme psov, lovske pse, pse z rodovnikom, mešance itd. Za psa se ponavadi odločijo posamezniki, ki se od njih učijo lekcije brezpogojne ljubezni, zvestobe in vdanosti. Pes svojega gospodarja običajno obožuje, ga v celoti sprejema in ljubi takšnega, kakršen je in tega naj bi se le-ta tudi "nalezel". Pogosto si postavljamo pogoje, ki naj bi jih izpolnili, da bi končno imeli radi sami sebe. Šele ko bomo npr. shujšali, si pobarvali lase, našli spodobno službo, naredili izpite ali končali šolanje ipd., tedaj se bomo vzljubili in sprejeli, si dopovedujemo. Gre za pogoste miselne vzorce, ki zavirajo naš osebnostni razvoj in duhovno rast. Če se ne zmoremo sprejeti prav takšne, kot smo ta trenutek, brezpogojno, pomeni, da se moramo resno zamisliti nad svojim negativnim miselnim programiranjem. Našemu hišnemu ljubljenčku je seveda popolnoma vseeno, koliko kil imamo, kakšno pričesko ali oblačila nosimo in koliko svojih zastavljenih ciljev nismo dosegli. Takšni, kot smo, z vsemi morebitnimi pomankljivostmi in namišljenimi napakami, smo zanj popolni in ljubezni vredni. To je najpomembnejša lekcija, ki jo sporočajo naši pasji prijatelji.