Dragi Stojči,
človek je zaradi darov stvarstva določen za najvišje stvari, vendar ga včasih ovira premajhno poznavanje samega sebe. Bistveno za to notranjo ljubezen spoznati samega sebe je prijateljstvo, ki ga nosiš v sebi, da te spozna pripravljenega, ko se prepustiš in podrediš srcu, razumu in pravi meri. To spoštovanje samega sebe, prežarjeno z občutkom samozavedanja in napora lastnega duha iz globje potrebe je ustvarjeno za stalnost in trajnost duhovnih temeljev. V vsakem človeku tiči zgodovina vseh izumrlih ljudstev, vseh kulturnih plemenitih iger, ljubezni in sovrašta. In ko si osupnil nad vsem, kar nosiš v sebi in obstaneš pred durmi tistega majhnega odprtega prostora, ki nosi v sebi dediščino zadržanja, nezaupanja, obotavljanja in tisto počasi klijoče bistvo, ki mu pravimo duša, ostrmiš. Tedaj poskušaš ustvariti v sebi neko vrsto duha, ki rodi najrazličnejše sadove. Morda napišeš dolgo pismo in nato ugotoviš, da si mu dal premalo vsebine. Nato napišeš v "pozitivke" komentar in ugotoviš, da ti je to majhno nedolžno poslanstvo dalo presenetljivo veselje. Zaupljivo si se prepuščal nitim misli in na rodoviten način izmenjal svoje misli z mislimi drugih. Dobil si novo povezavo, ki ustreza namenu tvojega bivanja. Iz življenja sploh ne moremo odmisliti zadovoljstva, ki ti jih prinašajo misli, ki se srečajo z nalogo, da nismo rojeni ne prezgodaj in ne prepozno, temveč prav v pravem času, da smo se doživeli kot resničnost v tem trenutku. To je tisti dih, ki ti je omogočil živeti to krasno izkušnjo. Iz njega si zagledal in doživel samega sebe v vsem spreminjanju in stopnjevanju svojega bistva. In ko srce zasnubi modrost in modrost zasnubi srce, tedaj spoznaš, da se spreminjaš v celovito bitje, da si našel svojo pot iz sveta podob in vtisov v svoj mir, iz katerega se vedno vračaš okrepljen in v svojem bistvu vedno bolj podoben duši, ki si jo je tvoje srce želelo nositi v sebi. Dogajanje srca in duše občutiš kot dogajanje v svojem telesu. Tvoje utripajoče življenje ti postaja duhovna nujnost, nekaj čudovitega na tisti bleščeči višini, obdarovani z ljubeznijo in duhom časa, v katerem živiš. Podrediti se morali reda in hkrati hoditi sem in tja med dolžnostmi in ljubiteljstvom je tvoje poslanstvo. Čutiti, da ti je v srcu vedro in da se ti je nekaj premaknilo v tvojem premišljevanju, je počutje, ki ti da zadoščenje in veselje. Mislim, da ta razlaga zadošča kako priti do samega sebe. To doživetje ne odložim ali nanj pozabim, temveč ga počastim in ohranim v svojem srcu za večnost. Stanje milosti v predanosti do dela, brez prisile in brez častihlepnosti izžareva mir, moč in dostojanstvo.
Ta klic srca ali ta dih moraš v sebi pomensko občutiti kot drhteči glas zvonov, ki te vabijo k Velikonočni maši.

[ Odgovori na to | # ]